Fernando Pessoa: Knjiga nespokoja

Naj vam povem, kako sem knjigo brala.

Kdor ima težave s spanjem, poskuša najrazličnejše stvari, s katerimi bi se izognil uspavalnim tabletam. Ena od mojih idej je bila tudi ta, da poslušam zvočne knjige. Ampak ni vsaka knjiga dobra za uspavanje. Ob nekaterih lahko nespečnež med poslušanjem sicer malce zadrema, ampak ponavadi samo toliko, da izgubi rdečo nit romana. Ta nespokojneš tako ostane brez knjige in brez spanja. 

Knjiga nespokoja je primerna za poslušanje oz. branje pred spanjem. Je bila tako dolgočasna, da človek zaspi ob njej? se boste spraševali. Ne, sploh ne. Naj kar takoj napišem - Knjiga nespokoja je ena od tistih knjig, kjer bi ves čas nekaj podčrtovali in izpisovali, tako modre in globoke misli je Pessoa zapisal vanjo. Vsebina je tista, ki je kot nalašč za branje tam nekje med budnostjo in spanjem, med sanjami in resničnostjo. Idealna knjiga za nespokojneše.

Knjiga je fragmentirana biografija enega najbolj znanih heteronimov - literarnih različic samega sebe, ki jih je Pessoa uprabljal pri pisanju svojih knjig. Mogoče celo najpomebnejši, Bernardo Soares, se imenuje - tisti, ki je najbolj “pisatelj sam” - menda najboljša niansa njega samega; njegovega načina življenja in razmišljanja.

Knjiga je kot zbirka listkov papirja različnih velikosti; nekatere si predstavljam zmečkane - na katere si je Soares zapisoval, kar se mu je motalo po glavi. Včasih je napisal daljše besedilo, včasih le stavek ali dva. Razglabljal je o svojem preprostem življenju knjigovodje ali pa o svojem precej bogatejšem notranjem življenju, filozofskih in eksistencialnih temah. Vsako poglavje je potem kot eden od teh listkov, ki so - kakor se zdi - povsem naključno razporojeni eden za drugim in tvorijo knjigo. Tako lahko bralec, ki knjigo posluša, ob njej tudi brezskrbno zaspi, se ponovno zbudi in posluša dalje, ne da bi izgubil nit pripovedi. Kajti pripovedi pravzaprav ni in je tako čisto vseeno, če se med branjem premika naprej, kaj preskoči, se ponovno vrne nazaj in tako dalje.

Pri poslušanju knjige sem neizmerno uživala. Nekatere dele sem poslušala večkrat in jih potem še prebrala, da sem lahko podčrtala ali izpisala stavke, ki so me posebno globoko ganili. Bilo jih je ogromno. Pessoa je namreč mojster v tem, kako ubesediti čustva, občutke, hrepenenje.
Knjigo sem bolj “občutila” kot “razumela” in to je mogoče tisto najlepše, kar lahko knjiga nudi bralcu.

Stil pisanja je izredno poetičen - knjiga se bere kot dolga prozna pesem, ki je po eni strani izredno precizna, po drugi pa sanjavo zabrisana. Idealna je za bralca, ki ždi nekje med spanjem in budnostjo in ne ve, ali je tisto kar posluša Pessovovo besedilo ali pa so to že sanje ali pa mogoče njegovi lastni občutki in razmišljanja. Če ste introventirana duša, boste ob knjigi vsekakor uživali tudi vi.

Če pa še vedno ne veste ali bi knjigo prebrali ali ne, dodajam nekaj stavkov, ki sem jih izpisala.
Samo za pokušino:

"I wasn’t meant for reality, but life came and found me."

“We never love anyone. What we love is the idea we have of someone. It's our own concept—our own selves—that we love."

"I have to choose what I detest – either dreaming, which my intelligence hates, or action, which my sensibility loathes. Detesting both, I choose neither; but since I must on occasion either dream or act, I mix the two things together.”

"If I write what I feel, it's to reduce the fever of feeling.”

“I like the crucifixion of being considered no different.”

“Only the eyes we use for dreaming truly see.”

“Travel is for those who cannot feel.”

“The argonauts said that it wasn’t necessary to live, only to sail. We, argonauts of our pathological sensibility, say that it’s not necessary to live, only to feel.”

“A poem is the expression of ideas or feelings in a language no one uses, because no one talks in verse.”