Ja, v slavni La Fenice - v odmoru med operno predstavo, v
njegovi sobi za preoblačenje, najdejo mrtvega Maestra - enega najbolj znanih in
cenjenih dirigentov tistega časa. Zastrupljenega; nedvomno, s cianidom, ki ga
je popil skupaj s kavo.
La Fenice je še vedno ena najslavnejših opernih hiš na
svetu. Zgrajena je bila leta 1792, ko je vstala kot “Feniks iz pepela” stare
opere, ki je nekaj let pred tem zgorela v požaru - od tod tudi njeno ime, La
Fenice.
Samo mimogrede, da se spomnimo, kakšni časi so bili to…. V Franciji je
v tem času vladal kaos revolucije, ki ga je urejala giljotina. Kako zamazano in
brutalno je bilo takrat na Švedskem, pa lahko preberete v kriminalnem romanu Niklasa Natta och Daga - pisala sem o tem.
V Benetkah pa so v tem času odprli
razkošno opero, ob kateri še danes zastane dih. Kako bleščeča je njena
notranjost, lahko vidite, če si ogledate, na primer, letošnji novoletni koncert,
ki se je odvijal tam - bolj prefinjen je bil kot tisti iz dunajskega
Musikvereina, z opernimi arijami - italijanskimi, itak. Kot na Dunaju ne sme
manjkati skladbe Na lepi modri Donavi, v La Felice na novoletni dan ne sme
umanjkati napitnice iz Traviate.
| La Fenice - Novoletni koncert 2026 |
In tako se lahko spet vrnemo h kriminalki Donne Leon. Kajti tudi maestro Helmut Wellauer umre v Benetkah, medtem ko dirigira prav opero Traviata. Dogajanje tega kriminalnega romana je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v Italiji še vedno plačevali z lirami in ko so kriminalisti informacije, ki bi jim pomagale razrešiti umor, iskali v časopisnih novicah in pogovorih z novinarji. Očarljivo nostalgično. In to je bil tudi čas, ko je bila homoseksualnost nekaj povsem drugega, kot je to danes - še posebno v Italiji.
Dirigentova smrt je za Benetke precej neprijeten dogodek, kajti v tem mestu je kriminal pravzaprav zelo redka stvar. Zakaj? Ja, ker tuji
nepridepravi enostavno ne znajo pobegniti iz labirinta kanalov in uličic mesta;
za domačine pa je še vedno značilna tradicionalna poštenost in spoštovanje
življenja ter osebne lastnine, kar je bila ena od pomembnih vrednot Beneške
republike.
Commissario Guido Brunetti je zadolžen za razrešitev
Maestrove smrti. Komisar, ki ga naslavljajo tudi Dottore, mi je bil všeč! Zelo
italijanski je - n.pr. vedno elegantno oblečen, in rad ima svoje mesto. Zelo
simpatična je tudi njegova žena Paola, ki predava angleško
literaturo na beneški univerzi. Izhaja iz plemiške družine, ki ima v
svojem rodovniku kar nekaj imen beneških dožev, pa tudi trgovcev in umetnikov.
To dejstvo, pričakovano, prinaša nekaj napetosti v odnos med komisarjem in
njegovim tastom ter taščo. Naj navedem samo enega - finančnega. Brunettijeva
plača, ki jo zasluži kot kriminalni komisar, znaša le nekaj več, kot tasta stane
privez za čoln pred palazzom, kjer živi skupaj s svojo ženo.
Seznam možnih morilcev je dolg - tudi zato, ker Maestro ni
bil ravno prijetna oseba. Na prvem mestu moramo omeniti njegovo več kot
trideset let mlajšo ženo, ki je z moževo smrtjo podedovala ogromno premoženje.
Potem je tu prvi sopran in njena partnerica - la americana, izredno bogata
Američanka, ki govori “beneško” brez akcenta, arheologinja po poklicu, ki
sodeluje pri izkopavanju glinenih kitajskih vojščakov - senzacionalna
arheološka najdba iz tistega časa, se spomnim. Seznam se nadaljuje z imeni drugih
opernih pevk in pevcev, njihovih sorodnikov, umetniških direktorjev. Pomembno
vlogo igrajo tudi povezave z nacizmom in fašizmom iz druge svetovne vojne.
Benetke so čudovito ozadje za dogajanje romana. Ker je dogajanje postavljeno v zimske mesece, turistov skoraj ni, mesto pa je pogosto
zavito v meglo, kjer se ne vidi pet korakov daleč, in kjer so ljudje kot
fantasme.
Komisar Brunetti med svojim raziskovanjem obišče tudi manj znane
predele Benetk - npr. otok Giudecca, ki leži ravno nasproti San Marca, na
katerega se od tam razprostira tudi čudovit razgled. Na tem otoku živijo
najrevnejši prebivalci Benetk, med njimi tudi nekdanja operna diva, ki je odklonila,
da bi pela Mussoliniju in tako uničila svojo pevsko kariero. In svoje
življenje…
Kriminalni roman Smrt v beneški operi je prva knjiga v
seriji romanov s komisarjem Guidom Brunettijem iz Benetk. Donna Leon je po
uspehu tega prvega, ki je izšel leta 1992, napisala še 32 drugih romanov z
Brunettijem v glavni vlogi, ki se dogajajo v njenem najljubšem mestu, zadnjega leta 2024.
Zelo v redu. Priporočam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)