Hallgrimur Helgason: 60 Kilo Sonnenschein

To je roman o tisočletni zgodovini Islandije. Tisoč let je veliko - ali pa tudi ne. Leta lahko minejo, kot bi trenil, če čas pravzaprav stoji. Tako je bilo na Islandiji od časa prvih stalnih naseljencev v 10. stoletju, pa do konca 19. stoletja. Nič se ni spreminjalo, vse je bilo tako, kot je bilo že ves čas. Potem pa je v enega izmed islandskih fjordov priplula norveška ladja in vse se je tako rekoč čez noč postavilo na glavo. Islandija je začela stopati po novi poti, ki je to otoško državo prav kmalu pripeljala v družbo najuspešnejših sodobnih držav. V ta prelomni trenutek islandske zgodovine - v čas prehoda 19. v 20. stoletje, je postavljeno dogajanje romana Hallgrimura Helgasona, 60 Kilo Sonnenschein.

Zgodba se vije okrog življenja petnajstletnega fanta z imenom Gestur Eilifsson, ki je sin treh očetov.

Prvi oče je njegov biološki oče, Eilifur Gudmundsson - za nekatere morilec, za druge nič manj kot svetnik. Preko njegove življenjske zgodbe spoznamo tisto staro Islandijo, ko so prebivalci otoka živeli nespremenjeno, generacijo za generacijo enako, 999 let dolgo. Je zgodba o življenju kmečkega hlapca, ki je šele potem, ko se je začel približevati petdesetemu letu starosti, toliko privarčeval, da si je lahko kupil majhen kos zemlje. Šele ko je postal kmet, se je lahko tudi poročil in ustvaril družino, kajti dekle in hlapci so v tistem času na Islandiji živeli v skoraj v suženjskem razmerju s svojimi gospodarji, ki jim niso dovolili, da bi se poročali.

Roman se začne, ko se Eilifur s tremi kilogrami moke, ki jih je po oderuški ceni kupil v nekaj dni hoje oddaljenem kraju, na sveti večer vrne na svoje kmetijo in tam najde zemljanko, v kateri je živela njegova družina, zasuto s sneženim plazom. Žena in hčerka sta umrli, dveletni sin Gestur pa je preživel, ker se je prikopal do krave in s tem do toplote ter hrane v obliki mleka. 

Svojega biološkega očeta se Gestur ni spominjal.

Njegov drugi oče je trgovec Kopp. Ta ga je vzel k sebi, potem ko je njegov pravi oče - da bi poplačal dolg za tiste tri kilograme moke, odplul z ladjo, ki je šla lovit morske pse. Kopp je Gesturjev najljubši oče, pa čeprav - kako ironično! - je to ravno tisti trgovec, ki je njegovemu očetu Eilifurju z oderuštvom in trdosrčnostjo, življenjsko tragedijo ob izgubi žene in hčerke, pa tudi kmetije, še dodatno zagrenil.

Z življenjem pri družini trgovca Koppa se Gestur nauči brati in pisati. Živi življenje ljudi v "lesenih hišah", se pravi tistih, ki so toliko premožni, da si lahko privoščijo les iz tujine in si z njim zgradijo hišo. Na Islandiji namreč ni gozdov; prvi stalni prebivalci so tistega, ki je tam nekoč bil, hitro izsekali, in les je tako postal dragocen gradbeni material, ki so si ga lahko privoščili le redki.

S svojim tretjim očetom - Lasijem, ki je bil dober prijatelj njegovega pravega očeta Eilifurja - se Gestur ponovno vrne k ljudem, ki živijo v "zemljankah", se pravi k tisti veliki večini prebivalcev Islandije, ki so živeli v bivališčih vkopanih v zemljo in pokritih z rušo. Lasi je mil in dober človek, spreten mizar, zraven pa še pesnik. Gesturja ima zelo rad, ta pa ga ne more in ne more vzljubiti. Spomini na življenje pri "Kaufepapa" - kakor Gestur ljubkovalno kliče svojega drugega očeta v nemškem prevodu romana - so preživi. Kakšna dragocenost so ljudje, kakor je Lasi, se Gestur zave šele ob koncu romana. Tako kot je snežno bel začetek romana, ko Eilifur išče svojo kmetijo in se razgleduje po pokrajini, pokriti s snegom, ki je zakril vse sledi človeškega bivanja, je snežno bel tudi konec, ko sneg sili v usta in nos in človek ne ve, kje je zgoraj in kje je spodaj.

Vse dogajanje v knjigi je omejeno na en sam fjord. Ta se imenuje Segulfjödur, leži na severni obali Islandije in je izmišljen. S težko prehodnimi gorami je ločen od ostalih fjordov in tako predstavlja zaprt svet, v katerem niti ceste ali vozila s kolesi niso potrebna. Vse se opravi peš ali pa s čolnom, vse je potrebno prenesti z lastnimi rokami. Zemlja nudi le boren pridelek. Vsak dan je zaradi grozljive klime in vremena treba biti boj za golo preživetje. Zaradi tega človeška čustva otopijo, telesa se hitro postarajo, srca zmrznejo in vsak žarek dobrote in ljubeznivosti v tem krutem svetu zažari bolj kot 60 kilogramov sončne svetlobe. 

60 kilogramov sonca (ali nekaj podobnega) - kakor je naslov romana, je tudi vzdevek enega izmed nastopajočih v romanu, ki bi bil lahko ohlapna islandska različica našega Krjavlja. Je brezdomec, ki hodi od hiše do hiše in pripoveduje zgodbe; s tem, ko skrbi za dobro voljo svojih gostiteljev, pa si priskrbi dnevni obrok in prenočišče. Je tudi - kakor sam rad reče, predstavnik vseh tistih, ki so jih izpostavili; se pravi vseh tistih otrok, ki so jih nezakonske ali pa samo revne matere  po rojstvu pustile pred vrati kakšne hiše ali pa kar v snegu, ker pač niso mogle skrbeti zanje in jih preživljati. 60 kilogramov sonca je bil eden redkih, ki je takšen način islandske kontracepcije preživel. Drugi je Olgeir, nekaj mesečni dojenček, za katerega skrbi Gestur proti koncu romana. Ta del romana, ko petnajstletni otrok skrbi za dojenčka, ki ga nihče ne mara, je še posebno ganljiv; ima pa tudi velik simbolični pomen. Olgeir ima namreč eno samo oko in je s tem na nek način povezan z enim od najpomembnejših nordijskih bogov. Tudi bog Odin je namreč brez enega očesa in tako kot mali Olgeir ga je žrtvoval za neko višjo, zelo pomembno in lepo stvar. Mali in nemočni, telesno prizadeti dojenček, ki ga nihče ne mara, in bi umrl, če ga ne bi Gestur vzel v svoje varstvo, tako kar naenkrat postane simbol in predstavnik prebivalcev nove Islandije. Kajti ob začetku 20. stoletja je na Islandiji novo zamenjalo staro - pa če se je to zadnje, ki je vladalo stoletja, temu še tako upiralo. Razmerja med ljudmi so se spremenila. Tisti, ki do sedaj niso pomenili nič, so začeli pridobivati veljavo in samozavest.

Znanilka teh velikih in korenitih sprememb je bila norveška ladja, ki je neko poletje zaplula v Segulfjödur. Bila je polna svežih slanikov, ki jih je bilo potrebno očistiti, nasoliti in shraniti v velike posode, da se ne bi pokvarili in bi jih tako lahko prodali. Potreba po spretni delovni sili je bila velika in kar naenkrat so dekle in hlapci, ki so brez upanja, da bo kdaj bolje, garali po kmetijah za golo preživetje, dobili priložnost, da si s svojim delom bistveno izboljšajo življenje. Prvič so v rokah držali bankovce in življenje je dobilo nekaj več smisla. Islandija je začela stopati po poti industrializacije, ki je prinesla skokovit napredek, tako ljudem kot tudi deželi sami.

Hallgrimur Helgason
1959
(vir: Wikipedia)

Nekaj moram napisati še o stilu pisanja. Ta je nenavaden, celo šokanten, a vendar čudovit in zelo primeren. Do zdaj sem bila prepričana, da je skrajno neprimerno, če se o tragičnih stvareh, kakršne najdemo v tem romanu, piše ironično in s sarkazmom - dveh stvareh, ki jih že tako ali tako težko prenašam. A Hallgrimur Helgason z vsakim poglavjem svojega romana dokazuje, da je to še kako mogoče, še več, na opis dogajanja je prilepil celo obešenjaški humor, pa vsebina romana ni prav nič izgubila na svoji resnosti in kvaliteti. Premisleka vredni dogodki so se zaradi grotesknosti, ki jih spremlja, še konkretneje zarisali v moje možgane. Tako Eilifurjeva tragika ob izgubi žene in hčerke postane še izrazitejša, ker nerodno opleta z njunima truploma, ki jih je v zimsko zaledeneli pokrajini težko zakopati, vse skupaj pa se dodatno zaostri, ko pastor med pogrebno mašo zaspi zaradi pijanosti ter nato celo pade v odprti grob, v katerem sta druga na drugo že postavljeni krsti, pod plazom nesrečno umrlih matere in hčerke.

Poleg groteske pa v romanu najdemo tudi sledi magičnega realizma. Prebivalcem fjorda Segulfjödur tako nekoč vihar odpihne cerkev, ki nato nepoškodovana pristane v morju, kjer še nekaj časa plava na površini, ne da bi se potopila, in verniki imajo celo čas, da jo poskusijo ponovno povleči na obalo. 

Magična je na Islandiji tudi prva poletna noč, ki traja točno 29 minut, in je polna čudovitih barv zahajajočega in ponovno vzhajajočega sonca. Samo zgodnje pomladanska pokrajina je žalostna v svoji goloti, ki je zaradi svetlobe vedno daljših dni še bolj uboga. Opisi islandske narave, vremena in letnih časov ustvarjajo enkratno vzdušje, ki omogoča, da Islandijo začutimo v vsem njenem bogastvu.

Roman Hallgrimurja Helgasona, v nemškem prevodu z naslovom 60 Kilo Sonnenschein, je čudovit roman o Islandiji in njenih ljudeh. Čeprav je dogajanje postavljeno v čas borih 13 let ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, je to roman o tisoč letih Islandije. Pisatelj se namreč tekom pripovedi pogosto ozira nazaj in na nevsiljiv ter sila prijeten način komentira dogodke iz islandske preteklosti. Ob tem se iz svojih sodržavljanov pogosto tudi ponorčuje - kar ni tako nenavadno, saj Hallgrimur Helgason ni samo pisatelj, ampak se med drugim preživlja tudi kot stand-up komik. S svojim sarkazmom se zapiči predvsem v pijančevanje, ki je za Islandce tako zelo značilno, posmehuje pa se še njihovi trdovratni vraževernosti in tudi nesposobnosti. Konec koncev so bili vendarle Norvežani tisti, ki so Islandcem odprli oči za biznis s slaniki, sami se tega niso spomnili, pa čeprav so jim včasih slaniki dobesedno zapolnili fjord in se zaradi njih še s čolnom ni bilo mogoče prevažati.

Lahko bi rekli, da je knjiga zbirka najrazličnejših zgodb, ki so na mojstrski način povezane v roman. Ta je ganljiv in tragičen, a vendar tudi optimističen in upanja poln. V svoji surovosti je skrajno poetičen. Njegovo glavno sporočilo je verjetno to, da je človeško življenje neverjetno trdoživo in težko uničljivo - ki vztraja in se bori, tudi če se zdi, da je vse brezupno.

Največ sreče, veselja in smisla pa nam v življenje prinese priložnost, da lahko skrbimo za neko drugo življenje, ki nam je v svoji nebogljenosti zaupano v varstvo.

★★★★★