Now the mystery of the plague in Milan—and the man searching for one face—becomes clear.
Nekoč sem res verjela - in se neizmerno veselila! - da bo prišel čas, ko bom prebrala vse od stotih romanov. Tiste iz legendarne zbirke Sto romanov.
Zdaj vem, da se to ne bo zgodilo. Ne zato, ker ne bi imela časa, ampak preprosto zato, ker je primeren trenutek za kaj takega minil. Vse ob svojem času, pravijo, in to je še kako res.
Čeprav so romani klasika in mnogi od njih enostavno večni, so med njimi tudi marsikateri, ki nekako ne sodijo več v roke sodobnega bralca. Stil, v katerem so napisani, ali način, kako je predstavljena zgodba, ali tisto neprijetno moralno poučevanje - so stvari, ki večino sodobnih bralcev motijo. Morda. To je moje osebno mnenje, ki ga mogoče ne smem posploševati.
Kakorkoli že, roman Zaročenca, Alessandra Manzonija, je po mojem mnenju ena izmed teh knjig, ki jih je čas povozil. Pa ne prihajam v nasprotje sama s seboj. Še vedno mislim, da je v romanu opisana ena najlepših ljubezenskih zgodb - zgodba dveh mladih ljudi, Lucije in Lorenza, ki se imata rada, ki ostajata zvesta drug drugemu in z ljubeznijo premagujeta vse težave, ki jih usoda postavi na njuno pot. In teh ni tako malo. Pojavljajo se v obliki hudobnih oblastnikov in španskih okupatorjev - tako lepo in enakomerno črnih, kot bi prišli naravnost iz pekla, a tudi v obliki bolezni in drugih bolj snovnih nadlog. Mi bralci pa, - oh, kako dolgočasno! - že od vsega začetka natančno vemo, kako bo vse potekalo in predvsem - kako se bo končalo. Vprašanje je samo, kako hudo in čustveno napeto ter vznemerljivo se bo zapletalo in potem spet odpletalo.
Zaradi lepe ljubezenske zgodbe knjige torej nisem brala. Brala sem jo, ker se dogaja v krajih, po katerih sem potovala. Lucija in Lorenzo izhajata iz kraja v okolici jezera Lago di Lecco. Če vas zanima, kako tam izgleda, oziroma bolje rečeno, kako zelo lepo je tam, si preberite začetne strani romana (in natančneje oglejte mojo fotografijo), pa boste videli, da to res drži. V mestu Lecco, po katerem ima jezero ime, pa je živel tudi pisatelj sam in tako zelo dobro poznal pokrajino in ljudi ob jezeru. Poznal pa je tudi zgodovino tega okoliša. Roman Zaročenca je namreč zgodovinski roman, ki se dogaja v 17. stoletju, in to je bil za severno Italijo zelo razburkan čas.
Glavni razlog, zaradi katerega se roman splača prebrati – vsaj zame – pa tiči še nekje drugje. V romanu je namreč izredno natančno in z zgodovinskimi viri podkrepljeno opisan potek epidemije kuge leta 1630, ki je najbolj prizadela ravno te kraje. In tukaj se je nemogoče izogniti primerjavi z epidemijo covida-19, ki smo jo preživeli pred petimi leti. Primerjava je zastrušujoča – ne zaradi bolezni same, obolevnosti in smrtnosti – tukaj je medicina vendarle močno napredovala; zanimivo je to, kako podobni smo bili ljudem v 17. stoletju. Kako enako smo reagirali – zanikali resnost bolezni, se norčevali iz preventivnih ukrepov in konec koncev tudi iz zdravnikov, ki so se tako takrat kot tudi sedaj edini zavedali resnosti položaja. In da je vse skupaj še posebej pomenljivo, naj napišem še to, da kar doberšen del romana poteka v mestu Bergamo. To je bilo tisto mesto v severni Italiji, ki je bilo prvo, ki ga je koronavirus resnično prizadel in kjer sta bila obolevnost in smrtnost med epidemijo največja. Pet tisoč ljudi v Bergamu je umrlo zaradi covida. Tam so bile razmere leta 2020 zastrašujoče podobne tistim v bližnjem Milanu leta 1630, ko je tam divjala kuga in v lazaretih (ali – beri za danes – v bolnišnicah) ni bilo dovolj prostora za vse obolele. V Bergamu so med korona epidemijo vojaški tovornjaki vozili trupla v krematorije, ker so bili pogrebni zavodi preobremenjeni.
Roman Alessandra Manzonija, Zaročenca, je roman o nekem drugem času, ki pa vendar pušča odmeve tudi za danes. Nekaj. Če je to dovolj, da roman preberete, pa presodite sami.
