Barve med vrsticami - Dante Rossetti: Pandora

Pandorina skrinjica

Ko je Pandora odprla skrinjico, so iz nje ušli bolečina, bolezen, dvom in vse ostale človeške nadloge – čisto na dnu je ostalo le upanje. Ste se kdaj vprašali, kako je sploh mogoče, da se je upanje znašlo v isti skrinjici, skupaj z vsemi nesrečami. Jaz sem se že večkrat.

Ali ni upanje nekaj dobrega in tolažilnega? Ali ni upanje darilo človeku?

Ali pa je to vseeno še eno prekletstvo za človeštvo - podobno kot sta to bolezen in bolečina?

Pravijo:

Upanje je luč, ki nam omogoča, da gremo naprej. Pomaga nam, da ne obupamo, tudi ko je temno. Je tiha obljuba, da je nekaj dobrega še vedno mogoče.

Pa vendar:

Upanje je lahko tudi nekaj težkega. Lahko nas veže na stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile. Ali pa so že davno minile. Drži nas ujete v privide in iluzije - v brezplodno čakanje, ki nam preprečuje, da bi zaživeli svobodno.

Upanje slika prihodnost v barvah, ki jih sedanjost ne pozna.

Upanje ima dve plati: svetlo in temno. Upanje lahko krepi. In upanje lahko veže v okove.

Učim se videti oboje.

Pride čas, ko je najbolje, da nehamo upati. In začnemo zaupati. Ne v to, kar bo mogoče prišlo, ampak v to, da bomo zmogli nositi tisto, kar pride.

Zaupanje je tišje od upanja - a tudi globlje od njega. Ne obrača se navzven – temveč navznoter.

Morda je bil prav to pravi zaklad Pandorine skrinjice. Ne upanje, ampak moč, da gremo naprej – tudi ko je skrinjica prazna.

---

Die Hoffnung in der Büchse

Als Pandora die Büchse öffnete, entwichen Schmerz, Krankheit, Zweifel und Verlust – und ganz zuletzt blieb dort: die Hoffnung.

War sie ein Trost? Oder ein weiterer Schatten?

Manche sagen:

Hoffnung ist das Licht, das uns weitergehen lässt. Sie ist das leise Versprechen, dass etwas Gutes noch möglich ist.

Andere spüren:

Hoffnung kann täuschen – sie hält uns fest an einem Vielleicht, das längst gegangen ist. Sie malt Zukunft in Farben, die unsere Gegenwart nicht kennt.

Und vielleicht ist beides wahr.

Denn Hoffnung kann stärken. Und Hoffnung kann fesseln.

Ich lerne, beides zu sehen:

Dass ich Hoffnung nicht verteufeln muss. Aber auch nicht alles in ihre Hände legen darf.

Manchmal ist es Zeit, nicht mehr zu hoffen. Sondern zu vertrauen. Nicht darauf, dass es kommt, sondern darauf, dass ich tragen kann, was kommt.

Vertrauen ist stiller. Aber tiefer. Es blickt nicht nach außen – sondern nach innen.

Vielleicht war genau das der wahre Schatz in Pandoras Büchse. Nicht die Hoffnung, sondern die Kraft, weiterzugehen – auch wenn die Büchse leer ist.

 

Hope was the last thing in Pandora's box. 

Strange, how it sat among all the sorrow. 

Maybe it's not always a gift - 

sometimes it keeps us waiting long after we should have let go.

=====================================================

P.S.

Vsa naslednja sentimentalna (ali pa poetična) razmišljanja, ki se mi porajajo ob opazovanju različnih umetniških del, od sedaj dalje najdete v posebnem blogu z naslovom Zwischen Farben, ki ga pišem v nemškem in slovenskem jeziku (ter včasih angleškem).

Hermionin blog ostaja še naprej literarni blog - in ob tem kolikor se le da racionalen in pragmatičen.

Literarno potovanje po severni Italiji - 4. del

One of the most beautiful love stories in literature begins here, 

on Lago di Lecco.

Which one?

“Lucia was anxious, Renzo resolute—both ready to fight the world for their love.”

Now the mystery of the plague in Milan—and the man searching for one face—becomes clear. 

Answer:

Alessandro Manzoni -

The Betrothed

(I promessi sposi)

Monument to him and his novel in Lecco

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Nekoč sem res verjela - in se neizmerno veselila! - da bo prišel čas, ko bom prebrala vse od stotih romanov. Tiste iz legendarne zbirke Sto romanov.

Zdaj vem, da se to ne bo zgodilo. Ne zato, ker ne bi imela časa, ampak preprosto zato, ker je primeren trenutek za kaj takega minil. Vse ob svojem času, pravijo, in to je še kako res.

Čeprav so romani klasika in mnogi od njih enostavno večni, so med njimi tudi marsikateri, ki nekako ne sodijo več v roke sodobnega bralca. Stil, v katerem so napisani, ali način, kako je predstavljena zgodba, ali tisto neprijetno moralno poučevanje - so stvari, ki večino sodobnih bralcev motijo. Morda. To je moje osebno mnenje, ki ga mogoče ne smem posploševati.

Kakorkoli že, roman Zaročenca, Alessandra Manzonija, je po mojem mnenju ena izmed teh knjig, ki jih je čas povozil. Pa ne prihajam v nasprotje sama s seboj. Še vedno mislim, da je v romanu opisana ena najlepših ljubezenskih zgodb - zgodba dveh mladih ljudi, Lucije in Lorenza, ki se imata rada, ki ostajata zvesta drug drugemu in z ljubeznijo premagujeta vse težave, ki jih usoda postavi na njuno pot. In teh ni tako malo. Pojavljajo se v obliki hudobnih oblastnikov in španskih okupatorjev - tako lepo in enakomerno črnih, kot bi prišli naravnost iz pekla, a tudi v obliki bolezni in drugih bolj snovnih nadlog. Mi bralci pa, - oh, kako dolgočasno! - že od vsega začetka natančno vemo, kako bo vse potekalo in predvsem - kako se bo končalo. Vprašanje je samo, kako hudo in čustveno napeto ter vznemerljivo se bo zapletalo in potem spet odpletalo.

Zaradi lepe ljubezenske zgodbe knjige torej nisem brala. Brala sem jo, ker se dogaja v krajih, po katerih sem potovala. Lucija in Lorenzo izhajata iz kraja v okolici jezera Lago di Lecco. Če vas zanima, kako tam izgleda, oziroma bolje rečeno, kako zelo lepo je tam, si preberite začetne strani romana (in natančneje oglejte mojo fotografijo), pa boste videli, da to res drži. V mestu Lecco, po katerem ima jezero ime, pa je živel tudi pisatelj sam in tako zelo dobro poznal pokrajino in ljudi ob jezeru. Poznal pa je tudi zgodovino tega okoliša. Roman Zaročenca je namreč zgodovinski roman, ki se dogaja v 17. stoletju, in to je bil za severno Italijo zelo razburkan čas.

Glavni razlog, zaradi katerega se roman splača prebrati – vsaj zame – pa tiči še nekje drugje. V romanu je namreč izredno natančno in z zgodovinskimi viri podkrepljeno opisan potek epidemije kuge leta 1630, ki je najbolj prizadela ravno te kraje. In tukaj se je nemogoče izogniti primerjavi z epidemijo covida-19, ki smo jo preživeli pred petimi leti. Primerjava je zastrušujoča – ne zaradi bolezni same, obolevnosti in smrtnosti – tukaj je medicina vendarle močno napredovala; zanimivo je to, kako podobni smo bili ljudem v 17. stoletju. Kako enako smo reagirali – zanikali resnost bolezni, se norčevali iz preventivnih ukrepov in konec koncev tudi iz zdravnikov, ki so se tako takrat kot tudi sedaj edini zavedali resnosti položaja. In da je vse skupaj še posebej pomenljivo, naj napišem še to, da kar doberšen del romana poteka v mestu Bergamo. To je bilo tisto mesto v severni Italiji, ki je bilo prvo, ki ga je koronavirus resnično prizadel in kjer sta bila obolevnost in smrtnost med epidemijo največja. Pet tisoč ljudi v Bergamu je umrlo zaradi covida. Tam so bile razmere leta 2020 zastrašujoče podobne tistim v bližnjem Milanu leta 1630, ko je tam divjala kuga in v lazaretih (ali – beri za danes – v bolnišnicah) ni bilo dovolj prostora za vse obolele. V Bergamu so med korona epidemijo vojaški tovornjaki vozili trupla v krematorije, ker so bili pogrebni zavodi preobremenjeni.

Roman Alessandra Manzonija, Zaročenca, je roman o nekem drugem času, ki pa vendar pušča odmeve tudi za danes. Nekaj. Če je to dovolj, da roman preberete, pa presodite sami.

Literarno potovanje po severni Italiji - 3. del

"A city silenced by fear. A lazzaret overflowing with pain. 

Thousands of deaths. 

Yet even among the dying, a man searches for one face."

Students:

What’s the city?

Fellows:

Whose plague is this?

Answer:

Milano, 1630. 

One of literature’s most haunting portrayals of plague, mercy, and memory.

The full story? Stay tuned for Stop No.4…

(coming soon...;)

Barve med vrsticami: Wassily Kandinsky - Several Circles

Krogi, ki se ne dotaknejo

Krogi se širijo, vrtijo, vznikajo iz teme. Vsak ima svojo pot in svoj prostor. Krogi, ki se vrtijo. Krogi, ki skupaj živijo – vsak v svoji barvi, vsak na svoj poseben način. Nekateri se skoraj dotaknejo, drugi ohranjajo varen razmik. 

Kandinskijeva slika Several Circles je podoba tihega gibanja. Nič ne hiti, nič ne izstopa – a vse ostaja v kroženju. Slika deluje kot vesolje, kjer ima vsaka tirnica svojo pot.

Ta podoba me spomni na srečanja v resničnem življenju. Na pogovore, ki so kot krožnice – vedno samo naokoli, nikoli zares skupaj. Ljudje smo na podobnih tirnicah, a vsak v svoji orbiti. Opazujemo drug drugega. Vemo drug za drugega. A se le redko zares srečamo. Približamo se drug drugemu, a se le redko zares dotaknemo.

Pa ne bi sodila, samo ugotavljam:

Da bližina ni vedno povezanost. Da vsak krog ne postane del celote. Nekateri se vrtijo naprej – okoli samih sebe. A morda me ravno zaradi tega tako pritegnejo.

Morda mi slika želi povedati, da se dostojanstvo in ponos ohranita –  v oddaljenosti. In lepota – v nedokončanosti. 

Kandinskijevi krogi plešejo tiho pesem – o bližini, ki je ni.

-----

Kreise, die leuchten. Kreise, die sich drehen. Kreise, die nebeneinander existieren – in ihrer eigenen Farbe, ihrer eigenen Ordnung. Einige scheinen sich fast zu begegnen, andere halten sicheren Abstand.

Wassily Kandinskys „Several Circles“ ist ein Bild der stillen Bewegung. Nichts rast, nichts bricht aus – aber alles bleibt in Rotation. Die Komposition wirkt wie ein Kosmos, in dem jede Bahn vorgezeichnet scheint.

Manchmal erinnert mich dieses Bild an Begegnungen im echten Leben. An Menschen, die sich nahe kommen, ohne wirklich zu berühren. An Dialoge, die sich wie Umlaufbahnen anfühlen: immer im Kreis, immer um sich selbst.

Und doch liegt in diesem Bild kein Vorwurf. Eher eine Beobachtung: dass Nähe nicht immer Verbindung ist. Dass nicht jeder Kreis Teil eines Ganzen wird. Manche drehen sich weiter – um sich selbst.

Vielleicht ist es genau diese stille Ehrlichkeit, die mich anzieht. Vielleicht zeigt mir Kandinskys Bild, dass es auch Würde in der Entfernung gibt. Und Schönheit in der Unvollendung.

Not everything that moves is coming closer.

Some things only move in circles - around themselves.

-------------------------------------------------------------------

P.S. Mogoče se sprašujete, zakaj je besedilo tudi v nemščini. Ker je to original. O določenih temah lažje razmišljam in se izražam v nemškem jeziku. Besedilo je potem prevedeno v slovenski jezik - in rahlo prirejeno; da bi lažje in lepše steklo. Pa čutim, da mi ne uspeva najbolje...

Barbara Bleisch: Mitte des Lebens: Eine Phylosophie der besten Jahre

Knjiga Barbare Bleisch Mitte des Lebens; eine Philosophie der besten Jahre (Sredina življenja; filozofija najboljših let) ni priročnik o tem, kako bi najlažje in najbolje preživeli krizo srednjih let. Ne, to bi bilo preveč dolgočasno. Takšnih priročnikov je že dovolj in niso preveč uporabni. Zakaj torej tokrat drugače? Prvič, ker ne govorimo o krizi srednjih let, ampak o spremembah, ki jih prinesejo srednja leta. In drugič, ker na ta leta vsak, ki pride v to obdobje svojega življenja, reagira na svoj poseben način, četudi obstajajo nekatere skupne značilnosti ljudi srednjih let. Priročniki o krizi srednjih let teh dejstev ponavadi ne upoštevajo in zato večinoma izpadejo smešno. Barbara Bleisch se je srednjih let lotila na drugačen način – s pomočjo filozofije. S filozofskega vidika menda to obdobje človeškega življenja še ni bilo prav pogosto raziskano in predstavljeno.

Njena knjiga ni priročnik, je pa neke vrste zemljevid. Zemljevid srednjih let, kjer ni začrtane poti, po kateri bi našli svojo pot skozi to obdobje, je pa zarisano marsikaj drugega. Predstavljen je relief območja – s skalnimi previsi in brezni, a tudi z ravninami, kjer so polja, jezera in reke, kjer se daleč in jasno vidi. Tukaj so tudi mesta – celo velemesta, kjer se blešči in živi. Začrtane so poti skozi pokrajino: avtoceste, kjer se potuje hitro, pa tudi vijugaste, vzpenjajoče se steze skozi gozdove, ki zahtevajo čas – a prav zato morda nudijo lepe razglede in dajejo čas za razmišljanje ter potovanje k sebi. Z zemljevidom v roki se vsekakor lažje in varneje potuje. Lažje se izognemo skritim pastem in tako hitreje ter bolj zanesljivo najdemo svojo pot – pot skozi pokrajino srednjih let.

Preden pa kakorkoli spregovorimo o tem zemljevidu, je treba začrtati območje, ki ga zemljevid opisuje. Srednja leta so časovno precej dolgo obdobje. Razprostirajo se od približno 40. leta starosti (ko matematično – statistično in glede na predvidevanja res dosežemo sredino svojega življenja) pa tja do približno 65. leta, ko človek počasi začne vstopati v zadnje obdobje svojega življenja – v visoko starost, ki se začne tam nekje z 80. rojstnim dnem.

Srednja leta so torej dokaj dolgo obdobje in za vsakega, ki vstopi vanj, lahko pomenijo nekaj posebnega. Pa vendar ima to obdobje značilnosti, ki jih delimo skoraj vsi, ki pridemo vanj. Ena izmed teh skupnih značilnosti je ta, da bomo v tem obdobju verjetno dosegli točko, ko bomo s svojim življenjem najmanj zadovoljni. Ne preveč prijetno dejstvo – a vendar tudi tolažeče, saj bo šlo od tod naprej spet navzgor, vse do tik pred koncem, ko bo zadovoljstvo z življenjem strmoglavilo na najnižjo točko (pač, ker bomo ostali sami, saj bodo prijatelji in partnerji pomrli, mi pa se bomo morali spopadati še s kakšno hudo boleznijo).

Druga značilnost srednjih let je ta, da si v tem obdobju pogosteje (ali znova) zastavljamo eksistencialna vprašanja in se jasneje zavedamo, da je čas našega življenja omejen – z vsakim dnem ga je manj. V nobenem drugem življenjskem obdobju ta občutek minevanja ni tako izrazit in tako jasno prisoten kot ravno v srednjih letih.

Tako srednja leta postanejo tudi svojevrstno obdobje, ko se hkrati oziramo nazaj – ocenjujemo svojo življenjsko pot, razmišljamo, kaj obžalujemo in kako bi lahko kdaj bolje ravnali, pa nismo – obenem pa gledamo naprej in se sprašujemo, kako bi preživeli leta, ki so še pred nami. In teh pravzaprav sploh ni tako malo.

V srednjih letih so nam določena vrata, ki so bila v mladosti široko odprta, ne samo zaprta, ampak celo zaklenjena. Določene življenjske poti niso več mogoče, kajti nekoč v preteklosti smo že sprejeli odločitve, ki so nam te poti zaprle – pogosto celo brez obvoza. A to nas pravzaprav ne bi smelo žalostiti, saj se vedno, ko se zaprejo ena vrata, odpre kar nekaj novih, in naša pot skozi življenje je kljub temu lahko še vedno bogata, zanimiva, navdihujoča in izpolnjujoča.

Knjiga o srednjih letih švicarske pisateljice in filozofinje Barbare Bleisch je razdeljena v več poglavij, kjer so razloženi različni vidiki tega obdobja človeškega življenja. Bralec potem sam najde tisti del, ki ga najbolj nagovarja in mu je najbližji v njegovem doživljanju. Pisateljica spregovori o tem, kako se v tem času spopadamo z občutkom približevanja konca, z obžalovanjem za določene stvari, ki smo jih storili ali jih nismo, pa tudi, kako občutimo tiste dosežke, na katere smo lahko ponosni. Druge bo nagovorilo poglavje, ki raziskuje spoznanje, da človek v srednjih letih doseže svojo zrelost in modrost, iz katere lahko potem črpa energijo za prihajajoča leta. Najzanimivejše pa je morda poglavje z naslovom Alles erreicht (Vse doseženo). To poglavje bo morda pomagalo tistim, ki so do vstopa v srednja leta dosegli vse, kar so si v mladosti zadali – ali pa njihovo življenje poteka še bolje, kot bi si lahko želeli. A vendar ob vstopu v obdobje srednjih let občutijo nekakšno praznino. Sprašujejo se, kako naprej. Weitermachen oder umsatteln? Nadaljevati tako kot doslej ali nekaj korenito spremeniti ter začeti popolnoma na novo? Takšna vprašanja imajo nato vedno tudi pomenljiva podvprašanja – na primer, kakšno ceno so pripravljeni plačati za nov začetek in ali se to splača.

Ob premišljevanju o spremembah, ki jih prinesejo srednja leta, pa je zelo pomembno vedeti tudi to, da so vsi dvomi, ki jih prinese ta čas, vprašanja, ki si jih ob tem zastavljamo, premlevanje možnosti, kako naprej, in obžalovanja – pravzaprav znak privilegiranega načina življenja. Kajti če mora človek vsakodnevno vse svoje moči usmeriti v to, da bosta on in njegova družina preživela, pač nima časa, da bi imel »krizo srednjih let«. Enako te možnosti doživljanja svojega življenja še pred kratkim niso imele ženske – saj večinoma niso smele ali mogle svobodno odločati, v katero smer naj se obrne njihovo življenje. S svobodo pa prihaja tudi odgovornost za odločitve in z njo dvom ter negotovost, ki se najbolj pokažeta prav v srednjih letih. Tudi o tem govori knjiga Mitte des Lebens.

Knjiga Barbare Bleisch je zasnovana pozitivno, z optimističnim pogledom na to obdobje človeškega življenja. Bralcu prinaša moč in energijo. Prav res je zemljevid, ki tistemu, ki ga proučuje, pomaga, da se »kriza srednjih let« preobrazi v »najlepša leta« človekovega življenja.

Barbara Bleisch

Barve med vrsticami

Včasih me zgodbe najdejo v romanu. Drugič v potezi s čopičem, v tišini med barvami. Umetnost govori z jezikom, ki ga besede le stežka ujamejo – a občutki ostajajo isti. Prostor bi rada odprla tudi slikam. Tako kot knjige nosijo svojo resnico, jo nosijo tudi platna.

Knjige so že dolgo moj dom. Z njimi mislim,  čutim in se čudim. A glej, pridružile so se še podobe. Vstopile so z samozavestnim, a vendar predvsem tihim in nežnim korakom – slike, risbe, drobna umetniška dela, ki so mi hotela nekaj povedati. Ne na glas, ne neposredno. A nekaj so premaknile v meni. Me ganile. Že davno nazaj.

Mogoče ne bom več pisala le o zgodbah na papirju, temveč tudi o zgodbah na platnu. O barvah, ki me spremljajo. O umetninah, ki mi zastavljajo nova vprašanja.

To nikakor ni konec literarnega bloga – je dodatek, nežna širitev. Ali pa vmesno obdobje. Korak iz literature v umetnost – ali še bolje: prostor, kjer imata lahko obe svoje mesto. Morda v tišini. Morda izzivalno. A vedno iskreno

Bücher waren lange mein Zuhause. In ihnen habe ich gedacht, gefühlt, gestaunt. In den letzten Monaten aber haben sich Bilder dazugesellt – Gemälde, Zeichnungen, kleine Kunstwerke, die mir etwas sagen wollten. Nicht laut, nicht eindeutig. Aber sie haben etwas in mir berührt.

Und so möchte ich ab jetzt nicht nur über Geschichten auf Papier schreiben, sondern auch über Geschichten auf Leinwänden. Über Farben, die mich begleiten. Über Kunstwerke, die mir neue Fragen stellen.

Es ist kein Bruch – es ist ein Übergang. Ein Schritt von der Literatur zur Kunst – oder vielmehr: ein Raum, in dem beides nebeneinander stehen darf. Vielleicht still. Vielleicht fordernd. Aber immer ehrlich

Literarno potovanje po severni Italiji - 2.del

The second stop on my literary tour was:

Certosa di Pavia.

He was born not far from here.

This medieval monastery inspired his most famous novel.

Who was he? What did he write?

It's quite easy, right?😀

Answer: Umberto Eco. The Novel: The Name of the Rose.

A murder. A library. And the truth hidden in silence and fire.

My all-time literary number five.

_________________________________________________________

Na svojem literarnem popotovanju sem obiskala tudi enega najlepših samostanov v severni Italiji – Certosa di Pavia, ki se nahaja približno 8 km severno od Pavie, na poti proti Milanu.

Samostan je bil ustanovljen leta 1396 po naročilu Giana Galeazza Viscontija, milanskega vojvode, kot družinski mavzolej. Kmalu pa je postal tudi grobnica dinastije Sforza, ene najpomembnejših plemiških rodbin v renesančni Italiji. Certosa je bila sprva dom kartuzijanov, danes pa v njej živi majhna skupnost cistercijanov.

✨ Arhitekturni biser

Certosa je mojstrovina, ki združuje značilnosti lombardske gotike in zgodnje renesanse. Njena fasada je iz belega marmorja in razkošno okrašena s reliefi in kipi. Že zaradi pogleda na fasado je samostan vredno obiskati.

Pri gradnji in okrasitvi samostana so sodelovali najpomembnejši umetniki tistega časa, med njimi: Giovanni Antonio Amadeo, Benedetto Briosco in učenec Leonarda da Vincija Bernardino Luini.

Za zunanjimi zidovu samostana se razprostira bogato okrašena cerkev z glavnim oltarjem, freskami, izjemnim lesenim korom, kakor tudi marmornimi nagrobniki, med katerimi izstopa grob Ludovica il Mora (vojvode Sforza) in njegove žene Beatrice d’Este.

Certosa di Pavia pa ni le umetnostni spomenik, temveč predvsem kraj duhovnega umika. Samostan ima dva križna hodnika, eden izmed njiju je izjemno velik in obdan z majhnimi hiškami – celicami, v katerih so živeli menihi. Vsaka hiška je imela svoj vrt.

Takšen način življenja je značilen za kartuzijanski red, katerega člani so večino časa preživljali v samoti, tišini, molitvi (in delu na vrtu), zbirali so se le za skupno bogoslužje.

Če pridete ob pravem času – priporočam popoldne – in imate malo sreče, boste morda naleteli na spontani vodeni ogled, ki ga občasno vodijo menihi. Ti ogledi nimajo urnika in potekajo po načelu 'če je, je', v italijanskem jeziku. V tem primeru si lahko ogledate celoten samostan. Sicer pa sta odprti le cerkev in muzej.

📚 Odmevi v literaturi – Ime rože

Umberto Eco, rojen leta 1932 v bližnji Alessandriji, je bil odličen poznavalec srednjega veka, srednjeveške miselnosti, kakor tudi samostanske arhitekture in samostanskega načina življenja. Navdih za svojo fiktivno opatijo v romanu Ime rože je črpal iz različnih samostanov. Sacra di San Michele v Piemontu, Saint-Guilhem-le-Désert v Franciji, San Benedetto Po v okolici Mantove so samo nekateri - ob ogledu samostana v okolici Pavie, pa si prav lahko predstavljamo, da je bil ta samostan s svojo arhitekturo in karizmo eden glavnih navdihov za njegov romaneskni samostan.

Monumentalnost samostana, klavzura, križni hodniki, meniški način življenja, in celo ideja o skrivnostni knjižnici, so elementi, ki v romanu ustvarjajo prav posebeno, skrivnostno vzdušje in vse to začutite tudi v Certosa di Pavia.

Zanimivo pa je vedeti tudi to, da film Ime rože z Seanom Conneryjem v glavni vlogi, ni bil sneman v severni Itailji, pač pa v nemškem samostanu Eberbach.

Ko sem stala v tišini Certose di Pavia, kjer so stoletja zgoščena v skoraj vsakem kamnu, sem pomislila na skrivnosti, ki so se v tem in podobnih krajih nekoč res dogajale. Morda celo tako nekako kot v romanu Umberta Eca, Ime rože.  

_______________________________________________________________

Take a look at these little houses— each once home to a monk, 

each with its own garden (not visible in the photo). 

Peaceful, simple, and surprisingly luxurious. 

Who wouldn’t want to try that, just for a year? I did.

Literarno potovanje po severni Italiji - 1. del

Where am I?

First stop on my literary tour.

(Yes, it's Romeo and Juliet!)

Careful: It's not that easy...

Hint: Romeo walked these streets...

Answer: Mantova

The place of tragic misunderstanding.

Romeo waited here.

Time betrayed them both. 💔

---------------------------------------------------------------------------------------------- 

Mantova - mesto v severni Italiji, natančneje v pokrajini Lombardiji, je pogosto po krivici spregledano. Tudi v povezavi z zgodbo o Romeu in Juliji. Kakor je Verone povsod dovolj in je z Julijinim balkonom ter podobnimi mestnimi zaznamki kičasto izumetničena, je Mantova ohranila svojo pristnost in prijetno vzdušje. Zdi se, da se je masovni turizem ni dotaknil.

Mesto je arhitekturni biser. Palazzo Ducale (na fotografiji) je še vedno takšna, kot je bila pred stoletji, in zdi se, kot da bi za njenimi zidovi še vedno živel kateri od članov mogočne družine Gonzaga, ki je 300 let vladala mestu. Pa je to samo ena od znamenitosti Mantove, kjer si vse lahko ogledate peš - udobno in brez stresa.

Mantova je mesto, ki je tesno povezano s tragično zgodbo Shekespearovega dramskega dela Romeo in Julija. Mantova je mesto, kamor se je umaknil Romeo, potem ko je v dvoboju ubil Juilijinega bratranca Tibalta. V začetku je bil tu srečen. Dobil je Julijino pismo in v tem mestu je sanjal o njej. Potem pa je sledil tok dogodkov, ki so vodili k tragičnemu koncu. V Mantovi je namreč Romeo prejel napačno sporočilo, da je Julija umrla. In pri lekarnarju v Mantovi si je Romeo priskrbel strup, ki je zgodbo pripeljal do tragičnega konca.

V mestu boste zamanj iskali nekaj takega kot so “Shakespeare's corners”. Ni jih - kakor tudi ni vodenih tur “Po Romeovih stopinjah”. In to je fajn. Ljubitelji Shakespeareja si lahko sami - pač glede na domišljijo, ki jo imajo - predstavljajo, “kako bi lahko bilo”. Kje je hodil Romeo? Kaj si je mislil, ko je zagledal to ali ono hišo, cerkev, trg ali pa samo vodnjak? Ali pa balkon na kakšni od palač. Jaz sem se pa spraševala - Le kje bi lahko stala tista apoteka, kjer je kupil strup?

Shakespeare menda nikoli ni bil v Italiji - ga je pa Italija fascinirala. Tako kot tudi mene! Mantovo je poznal le po pripovedovanju. A vedel je, da je to bogato mesto, ki je pogosto nudilo zatočišče intelektualcem - torej je bila Mantova, ki ne leži daleč od Verone, idealno mesto za Romeovo izgnanstvo.

Shakespeare nikoli ni bil niti v bližini tega mesta - so bil pa tu drugi. Nedaleč stran je bil rojen rimski pesnik Vergil, ki ima v mestu veličasten spomenik - obdan s parkom. Stoji na najbolj mirnem in sproščujočem prostoru v mestu - še posebno, če je vroče, ko vsaka senca pride prav.

In če ostanemo v fiktivnem svetu umetniških del… v Mantovi se dogaja tudi Rigoletto - ena najbolj znanih Verdijevih oper. Tudi Rigolleto ima v mestu svoj spomenik - nahaja se v vrtu Casa di Rigoletto.

Mantova

Goliarda Sapienza: The Art of Joy

A recommendation for women who are brave, strong, daring, and wild.

Men are welcome to read - no guarantees they'll survive the ride.