Berem...

Dragi bralci in bralke!

Ja, še vedno sem tu, a zadnje čase manj berem in skoraj nič ne pišem, vsaj ne na tem mestu.

Preživljam turbulenten (a tudi izredno lep) čas, v katerem ni veliko prostora za hermionin blog. Vso svojo energijo in čas usmerjam v druge projekte, ki so zame velik izziv, a obenem tudi vir zadovoljstva.

Kljub temu pa nočem popolnoma izgubiti stika z literaturo. Zato sem se odločila, da bom redno osveževala tale prispevek, poimenovala sem ga Berem, kamor bom zapisovala naslove knjig, ki jih bom kljub vsemu uspela prebrati. Poleg naslova bom dodala tudi kratek povzetek vsebine ter svojo oceno. Tako boste bralci bloga vedno na tekočem s tem, kaj trenutno berem in kakšne so moje, vsaj osnovne misli o prebranih knjigah. Seznam pa bo obenem služil tudi kot moja osebna evidenca.

Zato vas vabim, da občasno obiščete to stran in morda boste našli knjigo, ki se vam bo zdela vredna branja.

Verjamem, da se bodo stvari kmalu umirile in bom spet imela več časa za obsežnejše in bolj poglobljene recenzije. Do takrat pa vas prosim, da uživate v teh kratkih zapiskih.

Lepo vas pozdravlja,

hermiona

KNJIGE 2024

Dan Simmons: The Rise of Endymion

Obstajajo štiri osnovne sile, ki gradijo naše vesolje: močna, šibka, elektromagnetna ter gravitacijska sila. Vendar, glede na roman The Rise of Endymion, obstaja še ena, ki je od vseh najmočnejša. Ne smejte se, prosim, a ta sila ni nič drugega kot ljubezen. Povsem konkretno lahko premika meje vesolja.

Čudovita ljubezenska zgodba se odvija med Aeneo, ki je mesija in v mnogočem podobna Jezusu Kristusu, ter njenim varuhom in stražarjem Endymionom. Postavljena je daleč v prihodnost, ko se je človeštvo razvilo v različne oblike razumskega življenja in se razširilo na vse konce galaksije.

V romanu je med drugim opisano nekaj, kar me zanima že od nekdaj: Kako bi bilo pristati na planetu plinskem velikanu, kakršen je na primer Jupiter. Lepo razloženo in slikovito prikazano.

Pa še nekaj ob rob zdravniški stavki, ki trenutno poteka v Sloveniji. V romanu je zelo nazorno opisano, kako je, če zdravstveni sistem ne deluje in ni zdravnikov. Nekaj milimetrov velik ledvični kamen lahko spremeni človeško življenje v eno samo trpljenje. Bolečina, ki je nihče ne more omiliti, postane edino, kar je še pomembno; misel, kako se je znebiti, pa edina želja trpečega človeka. Pa gre samo za kamenček.

Knjiga The Rise of Endymion je čudovit zaključek znanstveno-fantastične serije štirih romanov, The Hyperion Cantos.

★★★★★

(14.02.2024)

============================================

3 BODY PROBLEM

Berem. Ja, še vedno berem, a zdaj počasneje kot še nedavno. Zvesta sem Danu Simmonsu. Njegova sposobnost, da združuje znanstveno fantastiko z literaturo, me vedno znova osupne. Trenutno berem njegov roman Ilium, ki na povsem nov in izviren način interpretira Homerjevo Iliado; Trojansko vojno opisuje na znanstveno fantastični način. Si lahko predstavljate kaj takšnega? Čudovito je. Prav tako fascinantno je, kako si roboti v tej zgodbi, kjer čas teče v stoletjih, krajšajo čas z analizo Shakespearovih sonetov in Proustovega Iskanja izgubljenega časa.

Kako napeto je trenutno v mojem življenju in kako malo časa imam še za kaj drugega kot za medicino, odseva tudi dejstvo, da sem se letos odrekla obisku svojega najljubšega knjižnega sejma na svetu, ki se ravno končuje v Leipzigu. Morda naslednje leto. Zdaj sem namreč na povsem drugem koncu Nemčije in bi za udobno pot v Leipzig in nazaj potrebovala kar dve prenočitvi izven doma. Preveč za ta čas.

A danes se ne oglašam zaradi zgornjih dogodkov. Rada bi vas obvestila o novi znanstveno-fantastični seriji, ki so jo pravkar začeli predvajati na Netflixu. Imenuje se 3 Body Problem in temelji na istoimenskem romanu Cixin Liuja. Ta knjiga me je pred časom popolnoma navdušila! Moje mnenje o romanu si lahko preberete tukaj. Spremljamo zgodbo fizikov, ki obupavajo, ko ugotovijo, da se fizikalni zakoni ne obnašajo več po pričakovanjih. Pojavijo pa se tudi bitja iz drugih osončij, s katerimi si ljudje že od nekdaj želimo navezati stik.

Čeprav sem si do sedaj ogledala le prva dva dela serije, vam (skoraj) lahko zagotovim, da se serijo velja ogledati. Prepričljiva je in se drži romaneskne zgodbe. Igralci obetajo. Kar nekaj jih poznamo iz serije GOT. 

Morala sem se oglasiti, pa čeprav gre le za droben medklic! Oglejte si 3 Body Problem; še bolje pa bo, če preberete knjigo.

(24.03.2024)

===========================================

Po sledeh koliščarjev

V času Ostrorogega Jelena in Jezerne Rože koliščarskih naselij niso gradili samo na področju današnjega Ljubljanskega barja, ampak tudi na obalah mnogih drugih alpskih in predalpskih jezer. Kar nekaj jih je bilo ob Bodenskem jezeru na meji med Nemčijo, Avstrijo in Švico. Nekaj od njih je čudovito rekonstruiranih in spremenjenih v muzeje na prostem.

Uhldingen-Mühlhofen

Ne spomnim se več, ali je v zgodovinskem romanu Janeza Jalena, Bobri, razloženo, zakaj so se ljudje pred več kot tri tisoč leti odločali zato, da svoja prebivališča gradijo na kolih. Večja varnost vsekakor ni bila glavni razlog, sem izvedela ob obisku koliščarskega naselja v Uhldingen-Mühlhofnu ob Bodenskem jezeru. Menda je bila gradnja bivališč v vodi jezera in njihovo vzdrževanje precej lažje, kot bi bilo na kopnem. Tam je bila namreč divjina - gozd, ki ga je bilo težko posekati in potem zemljo vzdrževati neporaščeno. Tako v Nemčiji. Če je to veljalo tudi za okolico ljubljanskih kolišč, ne vem.

Uhldingen-Mühlhofen

No, danes - na čudovit, skoraj poletni dan, sem se ob Bodenskem jezeru spomnila na Jalenovo Bobre. Ko sem se sprehajala iz ene koliščarske koče v drugo, se čudila nad opremo - zdaj končno vem, na kakšnih ležiščih naj bi spali, si ogledovala drevake in mostove s kolišč na kopno, sem še enkrat podoživela romantično pustolovsko zgodbo, ki me je pred mnogimi leti tako zelo fascinirala. 

(06.04.2024)

==================================================

Dan Simmons: Ilium (20%)

Ker vse kaže, da bo moje branje znanstveno-fantastičnega romana Ilium avtorja Dana Simmonsa trajalo še kar nekaj časa, sem se odločila, da se oglasim že kar zdaj, ko sem prebrala komaj petino knjige. Razdrobljeno branje namreč vodi v še bolj razdrobljeno pisanje. To je nekoliko v nasprotju z mojimi ustaljenimi principi, a v življenju ni nič stalnega. Vse se spreminja - »Alles ist im Fluss,« pravijo Nemci - in tako se spreminja tudi moj način pisanja. Upam, da samo začasno.

Jupitrovi luni
Evropa in Io
(vir: @CassiniSaturn)

Ena izmed zanimivih zgodb v romanu Ilium opisuje prijateljstvo med Mahnmutom z Evrope in Orphujem z Io. Oba sta robota - prav nič humanoidnega videza, ki pa se zavedata svojega obstoja. Ljudje, oziroma njihovi nasledniki, »Nachmenschen« iz nemškega prevoda romana, ju pošljejo na Jupitrovi luni - Mahnmuta na Evropo in Orphuja na Io. Tam sta zaposlena - vsaj zdi se mi tako - pri pridobivanju različnih surovin. Medtem ko tečejo desetletja in celo stoletja, si krajšata čas z raziskovanjem človeške literature. Mahnmut analizira Shakespearjeve sonete, Orphu pa je velik ljubitelj Prousta. Njuni pogovori o Proustovem »Iskanju izgubljenega časa« so tisto, kar me je pritegnilo in zaradi česar se oglašam.

Orphu razloži Mahnmutu, da v Proustovih romanih množica likov ves čas išče odgovor na eno osnovno vprašanje: Kaj je smisel življenja? Uganko življenja poskušajo razvozlati na štiri načine, ki pa niso uspešni; nobeden od njih. 

In tukaj postane zanimivo: S katerimi štirimi stvarmi Proustovi liki iščejo smisel življenja?

Prva je plemstvo in vse, kar je povezano z rodbinskimi pravicami in plemiško krvjo. Proust, skupaj z liki v romanu, je namreč upal, da bo vsaj med višjimi sloji aristokracije našel plemeniti značaj. Ni ga.

Drugi način je ljubezen (in njen še plemenitejši sorodnik, prijateljstvo). Ne, figure iz Proustovega romana tudi v ljubezni ali prijateljstvu ne uspejo najti smisla življenja. Ljubezen in prijateljstvo namreč NIKOLI nista nekaj trajnega. In tukaj Orphuja, Mahnmuta in bralce romana preplavi žalost. Ljubezen in prijateljstvo namreč režejo in uničujejo entropijski noži ljubosumja, dolgočasja, prevelike domačnosti in egoizma.

Tretji način razreševanja uganke življenja sta umetnost in glasba. Z njima Proustovi liki najdejo lepoto, ne pa tudi smisla življenja.

Kateri je četrti način iskanja smisla življenja, še ne vem. Orphu tega Mahnmutu še ni zaupal. Mogoče se bo moral Mahnmut celo sam prikopati do odgovora, kajti njegov prijatelj je ravno ob koncu prve petine romana umrl. Ali je bil uničen - konec koncev vendarle govorimo o robotih, četudi so v tem romanu to bitja, ki so razgledana in razmišljajoča, z občutkom za umetnost in ki se zavedajo svojega obstoja.

V naslednjem zapisu o romanu Ilium torej lahko pričakujte razkritje četrtega načina iskanja smisla življenja. Če ga bom izvedela.

Ali pa bom pisala o Trojanski vojni, kjer so bogovi, ki se aktivno udeležujejo bitk, vendarle neka vrsta človeških bitij. Da izgledajo in se vedejo tako, kot jih je opisal Homer v Iliadi - se pravi kot bogovi, se gre pa zahvaliti nanotehnologiji.

Kaj vse najdete v tem sci-fi romanu! Dan Simmons postaja eden mojih najljubših pisateljev.

(13.04.2024)

===============================================

Daisy Jones & The Six

Imate radi rock glasbo?

Kaj pa romantično ljubezensko zgodbo? 

Ja, gre lepo skupaj:-)

Oboje je okusno povezano v napeti kvazi dokumentarni televizijski seriji o rokovskem bendu iz 70ih let prejšnjega stoletja z imenom The Six (četudi nima šest članov) in karizmatični pevki in pesnici Daisy Jones.

V odnosu med njo in vodjem skupine Biliyem Dunnom se bliska in iskri - nekaj zaradi konkurence med njima, predvsem pa zaradi globokega prvinskega medsebojnega odnosa dveh sorodnih duš, ki se razcvetita šele, ko sta ena zraven druge in skupaj ustvarjata glasbo.

Čudovita serija, ki mi je dala misliti in mi je razjasnila marsikaj o medčloveških odnosih. Serija, ki sem jo gledala počasi - z enim samimi namenom, da je ne bi bilo prehitro konec. Na amazon prime videu.

In ker je tole vendarle literarni blog, naj povem tudi to, da je serija posneta po veliki knjižni uspešnici Taylor Jenkins Reid z istim naslovom. Prodali so dva milijona izvodov romana.

(21.04.2024)

=======================================================

Pisanje in prevajanje s pomočjo umetne inteligence ali Zgodba o moji varovanki iz Alžirije

To pisanje spet ni čisto v stilu hermioninega literarnega bloga. Pa naj bo tako, kot je. Letošnje leto je zame res nekaj posebnega, zato naj bo nekaj posebnega tudi moj literarni blog. 

Pisala bom o umetni inteligenci, ki prevzema - vse tako kaže - najkreativnejša človeška dela. A brez skrbi, niti besede ne bo o tem, da prevajalcem bije plat zvona in da poklic izumira. Kar pravzaprav niti ne drži.

Zaupala vam bom zgodbo o moji varovanki.

Aya je mlada ženska iz Alžirije. V svoji domovini je končala študij medicine in postala splošna zdravnica. Pred enim letom je prišla v Nemčijo in se začela učiti nemški jezik. Uspešno je prestala test nemškega jezika in dobila dovoljenje, da se lahko zaposli. Začela je delati v naši bolnici, a ker še nima dovoljenja, da bi delala samostojno, so ji dodelili mentorja, pod nadzorom katerega lahko dela kot zdravnica - mene.

Aya je poročena, a živi ločeno od svojega moža, sama je tukaj v Nemčiji. Njen mož - tudi zdravnik, Jordanec, namreč še čaka na odobritev vize, ki bi mu omogočila, da se preseli k ženi.

Aya na svojem delovnem mestu nosi ruto hidžab in pod zdravniško haljo tudi ohlapno abayo. Med ramadanom se je strogo in dosledno postila - v času dneva ni ne jedla in ne pila. Ko sem jo vprašala, kako to zmore, mi je zatrdila, da ji ni težko. Tega ji nisem verjela. Med muslimanskim svetim mesecem sem lahko namreč opazovala njenega muslimanskega kolega, ki je jedel in pil kot običajno. Je pač opravičen te zapovedi, mi je zatrdil, kajti delo zdravnika je prenaporno, da bi ga lahko opravljal brez hrane in pijače. Mu povsem verjamem. A toliko o tem, v čem vse se ženske razlikujemo od moških.

Aya je izredno zagnana, rada opravlja svoje delo, ki ji nikoli ni pretežko, in vedno se je pripravljena naučiti kaj novega. Po dveh mesecih je pri veliki večini opravil že skoraj samostojna in zanesljiva. Ne potrebuje stalne kontrole, tako da ji lahko zaupam in pričakujem, da bo dobro opravila svoje naloge. Bolniki jo imajo radi, sama pa pravi, da odkar je v Nemčiji, še ni začutila rasizma ali ksenofobije.

Edina stvar, ki Ayi povzroča preglavice - poleg tega, da neskončno pogreša svojega moža, je nezadostno znanje nemškega jezika. Pisanje odpustnic, zdravniških poročil in potrdil je zoprno delo, za katerega osnovno znanje nemščine enostavno ne zadostuje. In tukaj se potem pokaže, kako uporabna je umetna inteligenca!

Aya piše odpustnice s pomočjo umetne inteligence. Besedilo v preprosti nemščini (z obilo slovničnih napak) vnaša v enega izmed prosto dostopnih urejevalnikov besedila, ki za svoje delo uporabljajo umetno inteligenco, in nastane tekst, ki je smiseln in slovnično korekten. Pri tem seveda pazi na to, da ne omeni podatkov, ki bi jih lahko kdorkoli na kakršen koli način povezal s katerim od bolnikov. Varstvo bolnikovih podatkov je zagotovljeno. Včasih se, seveda, zgodi, da se v tako nastalem tekstu pojavijo tudi hude napake. Aya jih vedno ne opazi, a to nam pravzaprav ne povzroča veliko skrbi, saj vsak zdravniški dokument pregledata še dva zdravnika, tako da je verjetnost, da odpošljemo odpustnico, ki vsebuje usodno in veliko napako, pravzaprav dokaj majhna.

In vsi smo zadovoljni. Za Ayo delo ni tako stresno kot bi sicer bilo. Tisti, ki popravljamo in podpisujemo odpustnice, imamo manj dela - in konec koncev, tisto najpomembnejše, bolniki dobijo odpustnice in vse ostale zdravniške dokumente prej, kot bi jih sicer.

A mene vseeno gloda ena majhna skrb povezana z mojo Ayo. Prepričana sem namreč, da se bo njeno znanje nemščine zaradi pomoči umetne inteligence, ki jo uporablja, le počasi izboljševalo. Ali pa se sploh ne bo in bo ostalo na osnovnem nivoju. Brez umetne inteligence bi bila namreč prisiljena, da se uči nove besede in sledi slovničnim pravilom, kar ji zdaj, ko jo umetna inteligenca tako rekoč sproti popravlja, ni potrebno. Svojih vedno istih napak se pogosto niti ne zaveda; časa za učenje nemščine pa zdaj, ko je polno zaposlena, tudi nima. Ta velikanski primanjkljaj v znanju jezika se pokaže, ko spregovori - ko mora poročati o bolniku, ko mora bolniku kaj razložiti, ko mora opraviti telefonski pogovor s kolegi v drugi bolnišnici in na primer, urediti premestitev bolnika. Tukaj ji umetna inteligenca ne more veliko pomagati.

Toda midve sva optimistični! Če je mladi zdravnik zagnan in se rad uči, bo uspel in ne bo imel težav. Ob tako hudem pomanjkanju zdravnikov smo veseli, da imamo takšne, kot je Aya. Če jih ne bi bilo, bi bolnico lahko zaprli. Ali pa vsaj kakšnega od oddelkov. To pa bi pomenilo tudi manj delavnih mest za ostalo bolniško osebje - pa pri tem ne mislim le na negovalni in administrativni kader. Vse je namreč medsebojno povezano; zadnji člen v verigi pa je bolnik, ki zaradi pomanjkanja zdravnikov ne dobi primerne ali pravočasne oskrbe.

Tako se z Ayo včasih med opoldanskim odmorom usedeva na teraso in pogovarjava. Ko mi kaže svoje poročne fotografije (kjer je brez rute na glavi in s čudovitim make-upom) in ji kot izkušena starejša ženska zagotovim, da je njen mož res izredno čeden, se smejiva in ugotavljava, da njena nemščina sploh ni tako slaba. Sicer pa - čisto mogoče glede na to, kako hitro se razvija vse, kar je povezano z umetno inteligenco - ni daleč čas, ko bo vsak od nas imel v ušesu eno majhno različico babelfisha - tiste iz Štoparskega vodnika po Galaksiji, ki bo simultano prevajala vse, kar bo kdo izrekel in se bomo vsi, ne glede na to, kateri materni jezik govorimo, čudovito razumeli.

In se smejeva naprej, dve auslanderski zdravnici v Nemčiji.

(1.maj 2024)