Thomas Mann: Die Betrogene

Ko je novela Die Betrogene izšla, je bil odziv med bralci in literarnimi kritiki zelo različen. Nekaterim je bilo delo všeč, drugi so bil nad njim razočarani. "Smrt v Düsseldorfu", "protiutež Smrti v Benetkah" ali "pozni mali zmazek" so samo nekatere od označb, ki so jih uporabili literarni kritiki, ko so pisali o zadnji Mannovi noveli. Sam je svojo kratko zgodbo, Die Betrogene (kar bi lahko prevedli kot Prevarana, ali še bolje Opeharjena, oz. Ogoljufana) imenoval "pesem o življenju in smrti"; še bolj nazorno pa jo je opisal kot "zgodbo o ženski, ki ni za ženske".

Tema novele je tista, ki je problematična. V 20-ih letih prejšnjega stoletja - v času dogajanja, je bilo govoriti o tem tabu. V 50-ih letih - ob izidu novele, je pomenila perverznost, o kateri se sicer lahko govori in piše, a samo s posmehom. V današnjem času takšna razmerja sprejemamo, a se nam še vedno zdijo malce kočljiva in ob njih večinoma občutimo vsaj malo zadrege.

Da ne bom preveč okolišila, naj kar takoj napišem - v noveli Die Betrogene se ženska v menopavzi noro zaljubi v mladeniča, ki je mlajši od njene hčerke.

Gospa Rosalie von Tümmler je nekaj čez petdeset let stara vdova, ki skupaj s svojo hčerko in sinom živi Düsseldorfu. V to mesto se je preselila po moževi smrti pred približno desetimi leti in sicer zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da je v mestu veliko zelenih površin in parkov, Rosalie pa je velika ljubiteljica narave. Drugi je ta, da se tu nahaja cenjena Umetnostna akademija. Rosaliejina hči Anna ima namreč veselje do slikanja in na düsseldorfski umetnostni akademiji bi ta svoj talent lahko dodatno razvila. Hči Anna je stara devetindvajset let in neporočena. Rodila se je s kepasto nogo, zaradi česar je bila v otroštvu in najstniških letih za marsikaj prikrajšana. Razvila se je v resno mlado žensko, ki je svoji materi bolj prijateljica in zaupnica kot hčerka.

Sin Eduard je sedemnajstletni gimnazijec, ki se pripravlja na maturo. Angleščina sicer ni maturitetni predmet, a Eduard bi rad postal inženir in že zdaj ve, da ga bo študijska ali pa poklicna pot nekoč zanesla tudi v Ameriko. Mamo zato prosi, da mu omogoči nekaj ur dodatnega pouka iz angleškega jezika, katerega znanje mu bo nekoč prav gotovo prišlo zelo prav.

And here we go:) Ken Keaton je štiriindvajsetletni Američan, ki je prišel v Evropo, da bi se boril v prvi svetovni vojni. Ko je bil ranjen in častno odpuščen iz vojske pa je namesto, da bi se vrnil domov, ostal v  Evropi. Trenutno je v Düsseldorfu in se preživlja s poučevanjem angleščine. Vsi ga imajo radi in v vseh "dobrih hišah" mesta je zelo dobrodošel. Vsi bi se pogovarjali z njim in se vadili v angleški konverzaciji. 

Kenu je vse dovoljeno. Na večerje v düsseldorfsko visoko družbo lahko hodi v navadni obleki in ne potrebuje smokinga kot vsi ostali gospodje. Pri večerji lahko meso razreže, nato nož odloži na rob krožnika, vilico preprime v desno roko in začne jesti, pa se nad njegovim početjem nihče ne bo zgražal. 

Ken je navdušen nad Evropo in njeno zgodovino. Evropska zgodovina je v primerjavi z zgodovino njegove domovine toliko bogatejša! ves čas zagotavlja in o zgodovini Düsseldorfa ve več kot vsi člani družine von Tümmler skupaj. A Ken Keaton v Ameriki ni študiral samo evropske zgodovine, ampak je tudi pridno treniral atletiko, kar düsseldorfske gospe zlahka opazijo v njegovih širokih ramenih in ozkih bokih.

V tega postavnega in simpatičnega mladeniča, ki njenega sina nekaj ur tedensko poučuje angleščino in po pouku včasih ostane tudi na večerji, se Rosalie zaljubi. Svojo ljubezen do mladeniča skriva pred vsemi ostalimi in tudi pred njim samim, saj se je vsaj malce sramuje. Zaskrbljena pa je tudi zaradi tega, ker ni več "čisto prava ženska",  ali kot piše v bibliji o Sari "se ji je nehalo dogajati, kar se dogaja ženskam". A vendar je srečna in zaradi ljubezni povsem pomlajena; oči se svetijo, koža se blešči, lasje - čeprav posiveli, so bujni in sijoči.

Svoja občutja pa nekoč le zaupa hčerki Anni in med materjo ter hčerko se razvije zanimiv dialog o odnosu med človeškim duhom in telesom. Resna in inteligentna Anna je prepričana, da je duh tisti, ki se mora prilagoditi telesu, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da se mora materin duh - pa četudi je še tako mladosten in ženstven, prilagoditi spreminjajočemu se - da ne rečemo, starajočemu se telesu in se odreči kakršnim upom po ljubimcu. Rosaliejino mnenje pa je popolnoma drugačno. Nikakor noče, da bi jo stlačili v podobo nekakšne matrone - dostojanstvene, a vendar na rob življenja porinjene ženske, ki nima več pravice do ljubezenskega življenja.  Prepričana je, da duh dela čudeže in ima velik vpliv na telo - lahko ga spremeni in pomladi - prilagodi sebi.

Ja, in potem se zgodi nekaj, kar Anno osupne, da ostane brez besed, njeno mamo pa okrepi v njenem prepričanju. Rosalie namreč - čeprav že nekaj časa v menopavzi,  ponovno dobi menstruacijo.

Grad Benrath

Rosalie - opogumljena v svoji "polni ženskosti", si potem upa svoja čustva priznati tudi Kenu. To se zgodi neko nedeljo, ko se skupaj z Anno, Eduardom in seveda Kenom odpravi na izlet v grad Benrath v okolici Düsseldorfa. V noveli se dvorec imenuje Holterhof, a iz opisa gradu in parka ob njem, kakor tudi lege ob Renu, je jasno, da je imel Thomas Mann v mislih grad Benrath. Ta je dandanes še vedno takšen, kot je opisan v noveli in kakršnega so doživeli junaki iz novele Die Betrogene. Fasada dvorca je še vedno razkošno rokokojska in če si želite ogledati notranjost, si morate tako kot Rosalie in Ken na čevlje navleči še copate iz flisa, da ne poškodujete dragocenega parketa.

Med ogledom gradu sta Rosalie in Ken smuknila v eno od skritih soban v dvorcu in tam mu je potem povedala, da ga ljubi. Ken ob ljubezenski izpovedi ni bil prav nič presenečen, saj ni bilo prvič, da se mu je - čednemu, kot je bil - pripetilo kaj takega. Takoj je bil pripravljen za to, da se naslednji večer spet srečata in skupaj preživita noč.

Grad Benrath

Ja, in potem nastopi kritična točka, ki je menda v literarnih delih, ki opisujejo ženske, ki se ne držijo ustaljenih in splošno veljavnih pravil, nujna. No, vsaj v 19. in 20. stoletju je bilo tako. Sicer pa, ... saj niste pričakovali, da se bo za Rosalie in Kena vse srečno končalo? Ne, Rosalie mora ravno tako, kot so to morale Emma Bovary, Effi Briest, Ana Karenina, pa še katera druga, umreti. S to razliko, da je Thomas Mann junakinji svoje novele pripravil še posebno tragično usodo. Grdo od njega. Zaradi tega Rosalie lahko imenujemo Opeharjena ali Prevarana - die Betrogene.

Thomas Mann se gre ginekologa. V noveli je lepo opisal dismenorejo ali bolečo menstruacijo (gospodična von Tümmler), znake menopavze (gospa von Tümmler) - za veliki finale novele pa še zrnatocelični karcinom jajčnikov, ki izloča estrogene. Zaradi njega namreč Rosalie umre. Perverzna igra narave (ali pa Thomasa Manna), bi lahko rekli, saj je Rosalie prepričana, da njena ponovna menstruacija pomeni zmago ljubezni ali pa duha nad telesom, v resnici pa je bilo ravno obratno - zmagala je smrt, kajti Rosalie ponovne menstruacije ni dobila zaradi ljubezni, pač pa hormonov, ki jih je izločal smrtonosni tumor. Uboga, naivna, opeharjena Rosalie, s katero se je narava kruto poigrala.

Banketna dvorana, 
grad Benrath

Zgodba o Rosalie von Tümmler je zgodba o nemogoči ali prepovedani ljubezni. Ravno takšno ljubezen je doživel tudi Thomas Mann - pisala sem že o Klausu Heuserju. Thomas Mann ga je, takrat sedemnajstletnega, spoznal med počitnicami na otoku Sylt in se zaljubil vanj. V luči tega potem ni nikakršno naključje, da je dogajanje novele Die Betrogene postavljena ravno v mesto Düsseldorf, saj je bil Klaus Heuser doma v tem mestu in njegov oče je bil direktor tamkajšnje umetnostne akademije - ja, točno tiste, na kateri se je učila slikanja tudi Rosaliejina hči Anna. O fiktivnem srečanju med Thomasom Mannom In Klausom Heuserjem, ki naj bi se pripetilo v Düsseldorfu kmalu za tem, ko je izšla novela Die Betrogene, pa je pisal Hans Pleschinski v svojem romanu Königsalle. Tudi v tem romanu - tako kot je to v noveli, je dogajanje v tistem najpomembnejšem trenutku postavljeno v dvorec Benrath, oz. v park v njegovi okolici.

Če odmislimo pisateljev ironični pogled na menopavzalno žensko, ki si dovoli to neumnost, da se zaljubi v mladeniča, ki bi bil lahko njen sin, je to zelo dobra novela. Rada sem jo brala. Čudovito je zgrajena in posebno stranske osebe so zelo lepo opisane in verodostojne. Skozi Kena Keatona se sipajo ameriške izkušnje, ki jih je Thomas Mann pridobil ali pa jim je bil priča med izgnanstvom v Združenih državah Amerike. Glavna vrlina novele je pa tako ali tako tema, ki ji je Thomas Mann zvest v večini svojih del. To je nasprotje in ob enem usodna povezanost med ljubeznijo in smrtjo. Eros in Tantos pogosto hodita z roko v roki. V noveli je to razmerje simbolizirano v črnih labodih z rdečim kljunom, ki živijo v parku gradu Benrath.

Zakaj pa novela ni bila primerna za to, da bi jo brale ženske, si lahko odgovorite kar sami. Kar nekaj razlogov bi lahko našteli, ki pa so dandanes že vsi zastareli in nič več omembe vredni.

Berite romane in kratke zgodbe Brine Svit. Tam se moški vedno zaljubljajo v starejše ženske in ženske imajo vedno mlajše ljubimce ;)