Berem...

Dragi bralci in bralke!

Ja, še vedno sem tu, a zadnje čase manj berem in skoraj nič ne pišem, vsaj ne na tem mestu.

Preživljam turbulenten (a tudi izredno lep) čas, v katerem ni veliko prostora za hermionin blog. Vso svojo energijo in čas usmerjam v druge projekte, ki so zame velik izziv, a obenem tudi vir zadovoljstva.

Kljub temu pa nočem popolnoma izgubiti stika z literaturo. Zato sem se odločila, da bom redno osveževala tale prispevek, poimenovala sem ga Berem, kamor bom zapisovala naslove knjig, ki jih bom kljub vsemu uspela prebrati. Poleg naslova bom dodala tudi kratek povzetek vsebine ter svojo oceno. Tako boste bralci bloga vedno na tekočem s tem, kaj trenutno berem in kakšne so moje, vsaj osnovne misli o prebranih knjigah. Seznam pa bo obenem služil tudi kot moja osebna evidenca.

Zato vas vabim, da občasno obiščete to stran in morda boste našli knjigo, ki se vam bo zdela vredna branja.

Verjamem, da se bodo stvari kmalu umirile in bom spet imela več časa za obsežnejše in bolj poglobljene recenzije. Do takrat pa vas prosim, da uživate v teh kratkih zapiskih.

Lepo vas pozdravlja,

hermiona

KNJIGE 2024

Dan Simmons: The Rise of Endymion

Obstajajo štiri osnovne sile, ki gradijo naše vesolje: močna, šibka, elektromagnetna ter gravitacijska sila. Vendar, glede na roman The Rise of Endymion, obstaja še ena, ki je od vseh najmočnejša. Ne smejte se, prosim, a ta sila ni nič drugega kot ljubezen. Povsem konkretno lahko premika meje vesolja.

Čudovita ljubezenska zgodba se odvija med Aeneo, ki je mesija in v mnogočem podobna Jezusu Kristusu, ter njenim varuhom in stražarjem Endymionom. Postavljena je daleč v prihodnost, ko se je človeštvo razvilo v različne oblike razumskega življenja in se razširilo na vse konce galaksije.

V romanu je med drugim opisano nekaj, kar me zanima že od nekdaj: Kako bi bilo pristati na planetu plinskem velikanu, kakršen je na primer Jupiter. Lepo razloženo in slikovito prikazano.

Pa še nekaj ob rob zdravniški stavki, ki trenutno poteka v Sloveniji. V romanu je zelo nazorno opisano, kako je, če zdravstveni sistem ne deluje in ni zdravnikov. Nekaj milimetrov velik ledvični kamen lahko spremeni človeško življenje v eno samo trpljenje. Bolečina, ki je nihče ne more omiliti, postane edino, kar je še pomembno; misel, kako se je znebiti, pa edina želja trpečega človeka. Pa gre samo za kamenček.

Knjiga The Rise of Endymion je čudovit zaključek znanstveno-fantastične serije štirih romanov, The Hyperion Cantos.

★★★★★

(14.02.2024)

============================================

3 BODY PROBLEM

Berem. Ja, še vedno berem, a zdaj počasneje kot še nedavno. Zvesta sem Danu Simmonsu. Njegova sposobnost, da združuje znanstveno fantastiko z literaturo, me vedno znova osupne. Trenutno berem njegov roman Ilium, ki na povsem nov in izviren način interpretira Homerjevo Iliado; Trojansko vojno opisuje na znanstveno fantastični način. Si lahko predstavljate kaj takšnega? Čudovito je. Prav tako fascinantno je, kako si roboti v tej zgodbi, kjer čas teče v stoletjih, krajšajo čas z analizo Shakespearovih sonetov in Proustovega Iskanja izgubljenega časa.

Kako napeto je trenutno v mojem življenju in kako malo časa imam še za kaj drugega kot za medicino, odseva tudi dejstvo, da sem se letos odrekla obisku svojega najljubšega knjižnega sejma na svetu, ki se ravno končuje v Leipzigu. Morda naslednje leto. Zdaj sem namreč na povsem drugem koncu Nemčije in bi za udobno pot v Leipzig in nazaj potrebovala kar dve prenočitvi izven doma. Preveč za ta čas.

A danes se ne oglašam zaradi zgornjih dogodkov. Rada bi vas obvestila o novi znanstveno-fantastični seriji, ki so jo pravkar začeli predvajati na Netflixu. Imenuje se 3 Body Problem in temelji na istoimenskem romanu Cixin Liuja. Ta knjiga me je pred časom popolnoma navdušila! Moje mnenje o romanu si lahko preberete tukaj. Spremljamo zgodbo fizikov, ki obupavajo, ko ugotovijo, da se fizikalni zakoni ne obnašajo več po pričakovanjih. Pojavijo pa se tudi bitja iz drugih osončij, s katerimi si ljudje že od nekdaj želimo navezati stik.

Čeprav sem si do sedaj ogledala le prva dva dela serije, vam (skoraj) lahko zagotovim, da se serijo velja ogledati. Prepričljiva je in se drži romaneskne zgodbe. Igralci obetajo. Kar nekaj jih poznamo iz serije GOT. 

Morala sem se oglasiti, pa čeprav gre le za droben medklic! Oglejte si 3 Body Problem; še bolje pa bo, če preberete knjigo.

(24.03.2024)

===========================================

Po sledeh koliščarjev

V času Ostrorogega Jelena in Jezerne Rože koliščarskih naselij niso gradili samo na področju današnjega Ljubljanskega barja, ampak tudi na obalah mnogih drugih alpskih in predalpskih jezer. Kar nekaj jih je bilo ob Bodenskem jezeru na meji med Nemčijo, Avstrijo in Švico. Nekaj od njih je čudovito rekonstruiranih in spremenjenih v muzeje na prostem.

Uhldingen-Mühlhofen

Ne spomnim se več, ali je v zgodovinskem romanu Janeza Jalena, Bobri, razloženo, zakaj so se ljudje pred več kot tri tisoč leti odločali zato, da svoja prebivališča gradijo na kolih. Večja varnost vsekakor ni bila glavni razlog, sem izvedela ob obisku koliščarskega naselja v Uhldingen-Mühlhofnu ob Bodenskem jezeru. Menda je bila gradnja bivališč v vodi jezera in njihovo vzdrževanje precej lažje, kot bi bilo na kopnem. Tam je bila namreč divjina - gozd, ki ga je bilo težko posekati in potem zemljo vzdrževati neporaščeno. Tako v Nemčiji. Če je to veljalo tudi za okolico ljubljanskih kolišč, ne vem.

Uhldingen-Mühlhofen

No, danes - na čudovit, skoraj poletni dan, sem se ob Bodenskem jezeru spomnila na Jalenovo Bobre. Ko sem se sprehajala iz ene koliščarske koče v drugo, se čudila nad opremo - zdaj končno vem, na kakšnih ležiščih naj bi spali, si ogledovala drevake in mostove s kolišč na kopno, sem še enkrat podoživela romantično pustolovsko zgodbo, ki me je pred mnogimi leti tako zelo fascinirala. 

(06.04.2024)

==================================================

Dan Simmons: Ilium (20%)

Ker vse kaže, da bo moje branje znanstveno-fantastičnega romana Ilium avtorja Dana Simmonsa trajalo še kar nekaj časa, sem se odločila, da se oglasim že kar zdaj, ko sem prebrala komaj petino knjige. Razdrobljeno branje namreč vodi v še bolj razdrobljeno pisanje. To je nekoliko v nasprotju z mojimi ustaljenimi principi, a v življenju ni nič stalnega. Vse se spreminja - »Alles ist im Fluss,« pravijo Nemci - in tako se spreminja tudi moj način pisanja. Upam, da samo začasno.

Jupitrovi luni
Evropa in Io
(vir: @CassiniSaturn)

Ena izmed zanimivih zgodb v romanu Ilium opisuje prijateljstvo med Mahnmutom z Evrope in Orphujem z Io. Oba sta robota - prav nič humanoidnega videza, ki pa se zavedata svojega obstoja. Ljudje, oziroma njihovi nasledniki, »Nachmenschen« iz nemškega prevoda romana, ju pošljejo na Jupitrovi luni - Mahnmuta na Evropo in Orphuja na Io. Tam sta zaposlena - vsaj zdi se mi tako - pri pridobivanju različnih surovin. Medtem ko tečejo desetletja in celo stoletja, si krajšata čas z raziskovanjem človeške literature. Mahnmut analizira Shakespearjeve sonete, Orphu pa je velik ljubitelj Prousta. Njuni pogovori o Proustovem »Iskanju izgubljenega časa« so tisto, kar me je pritegnilo in zaradi česar se oglašam.

Orphu razloži Mahnmutu, da v Proustovih romanih množica likov ves čas išče odgovor na eno osnovno vprašanje: Kaj je smisel življenja? Uganko življenja poskušajo razvozlati na štiri načine, ki pa niso uspešni; nobeden od njih. 

In tukaj postane zanimivo: S katerimi štirimi stvarmi Proustovi liki iščejo smisel življenja?

Prva je plemstvo in vse, kar je povezano z rodbinskimi pravicami in plemiško krvjo. Proust, skupaj z liki v romanu, je namreč upal, da bo vsaj med višjimi sloji aristokracije našel plemeniti značaj. Ni ga.

Drugi način je ljubezen (in njen še plemenitejši sorodnik, prijateljstvo). Ne, figure iz Proustovega romana tudi v ljubezni ali prijateljstvu ne uspejo najti smisla življenja. Ljubezen in prijateljstvo namreč NIKOLI nista nekaj trajnega. In tukaj Orphuja, Mahnmuta in bralce romana preplavi žalost. Ljubezen in prijateljstvo namreč režejo in uničujejo entropijski noži ljubosumja, dolgočasja, prevelike domačnosti in egoizma.

Tretji način razreševanja uganke življenja sta umetnost in glasba. Z njima Proustovi liki najdejo lepoto, ne pa tudi smisla življenja.

Kateri je četrti način iskanja smisla življenja, še ne vem. Orphu tega Mahnmutu še ni zaupal. Mogoče se bo moral Mahnmut celo sam prikopati do odgovora, kajti njegov prijatelj je ravno ob koncu prve petine romana umrl. Ali je bil uničen - konec koncev vendarle govorimo o robotih, četudi so v tem romanu to bitja, ki so razgledana in razmišljajoča, z občutkom za umetnost in ki se zavedajo svojega obstoja.

V naslednjem zapisu o romanu Ilium torej lahko pričakujte razkritje četrtega načina iskanja smisla življenja. Če ga bom izvedela.

Ali pa bom pisala o Trojanski vojni, kjer so bogovi, ki se aktivno udeležujejo bitk, vendarle neka vrsta človeških bitij. Da izgledajo in se vedejo tako, kot jih je opisal Homer v Iliadi - se pravi kot bogovi, se gre pa zahvaliti nanotehnologiji.

Kaj vse najdete v tem sci-fi romanu! Dan Simmons postaja eden mojih najljubših pisateljev.

(13.04.2024)

===============================================

Daisy Jones & The Six

Imate radi rock glasbo?

Kaj pa romantično ljubezensko zgodbo? 

Ja, gre lepo skupaj:-)

Oboje je okusno povezano v napeti kvazi dokumentarni televizijski seriji o rokovskem bendu iz 70ih let prejšnjega stoletja z imenom The Six (četudi nima šest članov) in karizmatični pevki in pesnici Daisy Jones.

V odnosu med njo in vodjem skupine Biliyem Dunnom se bliska in iskri - nekaj zaradi konkurence med njima, predvsem pa zaradi globokega prvinskega medsebojnega odnosa dveh sorodnih duš, ki se razcvetita šele, ko sta ena zraven druge in skupaj ustvarjata glasbo.

Čudovita serija, ki mi je dala misliti in mi je razjasnila marsikaj o medčloveških odnosih. Serija, ki sem jo gledala počasi - z enim samimi namenom, da je ne bi bilo prehitro konec. Na amazon prime videu.

In ker je tole vendarle literarni blog, naj povem tudi to, da je serija posneta po veliki knjižni uspešnici Taylor Jenkins Reid z istim naslovom. Prodali so dva milijona izvodov romana.

(21.04.2024)

=======================================================

Pisanje in prevajanje s pomočjo umetne inteligence ali Zgodba o moji varovanki iz Alžirije

To pisanje spet ni čisto v stilu hermioninega literarnega bloga. Pa naj bo tako, kot je. Letošnje leto je zame res nekaj posebnega, zato naj bo nekaj posebnega tudi moj literarni blog. 

Pisala bom o umetni inteligenci, ki prevzema - vse tako kaže - najkreativnejša človeška dela. A brez skrbi, niti besede ne bo o tem, da prevajalcem bije plat zvona in da poklic izumira. Kar pravzaprav niti ne drži.

Zaupala vam bom zgodbo o moji varovanki.

Aya je mlada ženska iz Alžirije. V svoji domovini je končala študij medicine in postala splošna zdravnica. Pred enim letom je prišla v Nemčijo in se začela učiti nemški jezik. Uspešno je prestala test nemškega jezika in dobila dovoljenje, da se lahko zaposli. Začela je delati v naši bolnici, a ker še nima dovoljenja, da bi delala samostojno, so ji dodelili mentorja, pod nadzorom katerega lahko dela kot zdravnica - mene.

Aya je poročena, a živi ločeno od svojega moža, sama je tukaj v Nemčiji. Njen mož - tudi zdravnik, Jordanec, namreč še čaka na odobritev vize, ki bi mu omogočila, da se preseli k ženi.

Aya na svojem delovnem mestu nosi ruto hidžab in pod zdravniško haljo tudi ohlapno abayo. Med ramadanom se je strogo in dosledno postila - v času dneva ni ne jedla in ne pila. Ko sem jo vprašala, kako to zmore, mi je zatrdila, da ji ni težko. Tega ji nisem verjela. Med muslimanskim svetim mesecem sem lahko namreč opazovala njenega muslimanskega kolega, ki je jedel in pil kot običajno. Je pač opravičen te zapovedi, mi je zatrdil, kajti delo zdravnika je prenaporno, da bi ga lahko opravljal brez hrane in pijače. Mu povsem verjamem. A toliko o tem, v čem vse se ženske razlikujemo od moških.

Aya je izredno zagnana, rada opravlja svoje delo, ki ji nikoli ni pretežko, in vedno se je pripravljena naučiti kaj novega. Po dveh mesecih je pri veliki večini opravil že skoraj samostojna in zanesljiva. Ne potrebuje stalne kontrole, tako da ji lahko zaupam in pričakujem, da bo dobro opravila svoje naloge. Bolniki jo imajo radi, sama pa pravi, da odkar je v Nemčiji, še ni začutila rasizma ali ksenofobije.

Edina stvar, ki Ayi povzroča preglavice - poleg tega, da neskončno pogreša svojega moža, je nezadostno znanje nemškega jezika. Pisanje odpustnic, zdravniških poročil in potrdil je zoprno delo, za katerega osnovno znanje nemščine enostavno ne zadostuje. In tukaj se potem pokaže, kako uporabna je umetna inteligenca!

Aya piše odpustnice s pomočjo umetne inteligence. Besedilo v preprosti nemščini (z obilo slovničnih napak) vnaša v enega izmed prosto dostopnih urejevalnikov besedila, ki za svoje delo uporabljajo umetno inteligenco, in nastane tekst, ki je smiseln in slovnično korekten. Pri tem seveda pazi na to, da ne omeni podatkov, ki bi jih lahko kdorkoli na kakršen koli način povezal s katerim od bolnikov. Varstvo bolnikovih podatkov je zagotovljeno. Včasih se, seveda, zgodi, da se v tako nastalem tekstu pojavijo tudi hude napake. Aya jih vedno ne opazi, a to nam pravzaprav ne povzroča veliko skrbi, saj vsak zdravniški dokument pregledata še dva zdravnika, tako da je verjetnost, da odpošljemo odpustnico, ki vsebuje usodno in veliko napako, pravzaprav dokaj majhna.

In vsi smo zadovoljni. Za Ayo delo ni tako stresno kot bi sicer bilo. Tisti, ki popravljamo in podpisujemo odpustnice, imamo manj dela - in konec koncev, tisto najpomembnejše, bolniki dobijo odpustnice in vse ostale zdravniške dokumente prej, kot bi jih sicer.

A mene vseeno gloda ena majhna skrb povezana z mojo Ayo. Prepričana sem namreč, da se bo njeno znanje nemščine zaradi pomoči umetne inteligence, ki jo uporablja, le počasi izboljševalo. Ali pa se sploh ne bo in bo ostalo na osnovnem nivoju. Brez umetne inteligence bi bila namreč prisiljena, da se uči nove besede in sledi slovničnim pravilom, kar ji zdaj, ko jo umetna inteligenca tako rekoč sproti popravlja, ni potrebno. Svojih vedno istih napak se pogosto niti ne zaveda; časa za učenje nemščine pa zdaj, ko je polno zaposlena, tudi nima. Ta velikanski primanjkljaj v znanju jezika se pokaže, ko spregovori - ko mora poročati o bolniku, ko mora bolniku kaj razložiti, ko mora opraviti telefonski pogovor s kolegi v drugi bolnišnici in na primer, urediti premestitev bolnika. Tukaj ji umetna inteligenca ne more veliko pomagati.

Toda midve sva optimistični! Če je mladi zdravnik zagnan in se rad uči, bo uspel in ne bo imel težav. Ob tako hudem pomanjkanju zdravnikov smo veseli, da imamo takšne, kot je Aya. Če jih ne bi bilo, bi bolnico lahko zaprli. Ali pa vsaj kakšnega od oddelkov. To pa bi pomenilo tudi manj delavnih mest za ostalo bolniško osebje - pa pri tem ne mislim le na negovalni in administrativni kader. Vse je namreč medsebojno povezano; zadnji člen v verigi pa je bolnik, ki zaradi pomanjkanja zdravnikov ne dobi primerne ali pravočasne oskrbe.

Tako se z Ayo včasih med opoldanskim odmorom usedeva na teraso in pogovarjava. Ko mi kaže svoje poročne fotografije (kjer je brez rute na glavi in s čudovitim make-upom) in ji kot izkušena starejša ženska zagotovim, da je njen mož res izredno čeden, se smejiva in ugotavljava, da njena nemščina sploh ni tako slaba. Sicer pa - čisto mogoče glede na to, kako hitro se razvija vse, kar je povezano z umetno inteligenco - ni daleč čas, ko bo vsak od nas imel v ušesu eno majhno različico babelfisha - tiste iz Štoparskega vodnika po Galaksiji, ki bo simultano prevajala vse, kar bo kdo izrekel in se bomo vsi, ne glede na to, kateri materni jezik govorimo, čudovito razumeli.

In se smejeva naprej, dve auslanderski zdravnici v Nemčiji.

(1.maj 2024)

======================================================

Kafka - televizijska serija

Joel Basman kot Franz Kafka
(ARD Serija, 2024)

Čez nekaj dni bo minilo 100 let od smrti Franza Kafke. Morda je to priložnost, da posežemo po enem izmed njegovih literarnih del – toda ne; ta svet pluje v drugo smer, v smer, kjer ljudje bolj gledajo kot berejo. Namesto, da bi prebrali "Preobrazbo", "Proces", "Grad" ali celo "Kazensko kolonijo", si oglejmo nemško televizijsko nadaljevanko, ki je bila posneta prav za obeležitev stoletne obletnice.

Scenarij za nadaljevanko je napisal Daniel Kehlmann. Čeprav me njegova pretekla dela niso navdušila (berite o mojem in hčerinem razočaranju ob maturitetnem branju pred štirimi leti), me je tokrat prijetno presenetil. Nadaljevanka "Kafka" prinaša nov vpogled v Kafkovo življenje.

Vsaka epizoda se osredotoča na posamezen aspekt Kafkovega življenja. Velik poudarek je na njegovih ženskah – zaročenkah in tistih drugih – ter na družini, delovnem mestu in najboljšem prijatelju Maxu Brodu. Prav Brodu se lahko zahvalimo, da se je Kafkova literarna zapuščina ohranila do današnjih dni. Kafkova dela so predstavljena skozi prizmo njegovih izkušenj: družinski odnosi v "Preobrazbi", zapleten odnos z zaročenko Felice Bauer v "Procesu" in birokratske grozljivosti v "Gradu".

Serija mi je Franza Kafko prikazala v povsem novi luči – precej drugačnega, kot sem si ga izrisala s pomočjo njegovih literarnih del. Precej bolj človeškega in normalnega. Na primer, Kafka je zelo veliko pozornosti posvečal svojemu telesu; redno je telovadil in skrbel za zdravo prehrano. Kdo bi si mislil! 

Kot zavarovalniški uradnik je bil visoko cenjen in dobro plačan, zaupali so mu najzahtevnejše primere. Nikakor ni bil poet, ki bi živel v oblakih; visoko je cenil (finančno) varnost in trdno stal na realnih tleh življenja.

Mogoče bi lahko rekli, da je takšna upodobitev Kafke le fikcija ustvarjalcev serije, a menim, da ni tako. Televizijska serija je v meni vzbudila željo, da ponovno preberem njegova najbolj znana literarna dela, pa tudi njegova bolj osebna in intimna besedila: dnevnike in pisma. S pomočjo teh zadnjih, osebnih tekstov je Kafka pred mojimi očmi zaživel v popolnoma novih barvah – bolj pisanih, takšnih, kot so jih uporabili tudi v televizijski seriji.

Najprej sem začela brati pisma, naslovljena na njegovo prvo zaročenko, Felice Bauer (Pisma Felice Bauer). Zanimiva so, ker opisujejo splošno prisotno dejstvo, ko se čudovito razmerje med moškim in žensko poruši, ko ženske zahtevajo več, kot so jim moški v tistem trenutku pripravljeni dati.

Druga kopica pisem, naslovljena na Mileno Jesensko (Pisma Mileni Jesenski), pa je precej bolj vabljiva in brez te predvidljive teme. Trenutno berem to knjigo in že zdaj lahko zagotovim, da so v njej zbrana ena najlepših ljubezenskih pisem, kar jih poznam. Ko jih preberem v celoti, mogoče napišem še kaj bolj določenega.

Franz Kafka iz nemške televizijske serije odseva Franza Kafko, ki je pisal pisma Mileni, in ta je povsem drugačen od Franza Kafke, ki je napisal "Preobrazbo" ali "Grad". Že zaradi tega si je televizijsko serijo vredno ogledati. Prav gotovo bo prišla tudi na slovenske televizijske zaslone, saj takšne nadaljevanke vedno pridejo v Slovenijo. Glede tega se na RTV Slovenija še vedno lahko zanesemo.

Kafkovi dnevniki in njegova pisma so izšli tudi pri založbi Beletrina. Pa jih preberite – če se štejete med tisto manjšino človeštva, ki še bere, in skupaj z nepregledno množico, ki več ne želi razmišljati, ne drvite v novi svet, kjer nekaj veljajo le vizualni (pa tudi vsi ostali čutni) užitki.

(23.05.2024)

___________________________________________________________

Franz Kafka: Pisma Mileni Jesenski

Es ist halt so. Tako je v življenju.

Tudi znanstveniki, ki raziskujejo zgodovino, se v zadnjem času bolj kot s slavnimi osebami iz preteklosti in velikimi dogodki iz zgodovine ukvarjajo s proučevanjem osebnih zgodb navadnih ljudi. Hvaležen vir za takšno raziskovanje so pisma, ki so se jih ljudje pošiljali drug drugemu.

Franz Kafka še zdaleč ni običajna ali navadna zgodovinska oseba, a nikakor tudi ni Napoleon ali Cezar - še manj pa je to Milena Jesenska - češka novinarka in pisateljica. A pisma, ki sta jih v letih 1920/21 pisala drug drugemu - večinoma vsaj enkrat na dan, so vendar tako čist odraz resničnega in običajnega življenja, da človeka kar pretrese.

V Kafkovih pismih Mileni je zaobjeta ljubezenska zgodba od njenega začetka do konca - od prvih znakov medsebojne simpatije (ki je bila na njeni strani večja kot na njegovi), pojava ljubezni, ki je bila vedno bolj globoka in popolna, in se ji je Kafka popolnoma predal, preko prvih dvomov na njeni strani (konec koncev je bila le poročena ženska), ohlajanja občutkov in konca ljubezni, s katero se je pa Kafka kar težko sprijaznil. Kljub vsemu pa je po koncu ljubezenske zgodbe, ko tudi njuna pisma postajajo vse redkejša, ljubezen nadomestilo prijateljstvo, ki sta ga Franz Kafka in Milena Jesenska negovala vse do Kafkove smrti leta 1924.

V času, ko sta si izmenjevala pisma, je bil on star 38 let in že hudo bolan zaradi tuberkuloze. Kako zelo se je sekiral zaradi svojega kašlja, ki je lahko trajal neprekinjeno tudi več ur! - a ne zaradi njega samega, reveža, ki je kašljal, ampak zaradi tega, ker je s kašljem motil ljudi okrog sebe. Ona je bila stara 24 let in je prevajala njegova dela iz nemščine v češčino, vmes pa pisala članke o modi za praški časopis Tribuna. V času, ko sta se dopisovala, sta se srečala le parkrat.

V nemški televizijski seriji Kafka je odnosu med Franzem Kafko in Mileno Jesensko posvečena ena epizoda, v kateri se ves čas sprehajata po gozdu in pogovarjata o stvareh, ki sta si jih sicer izmenjevala z dopisovanjem. Ko sem gledala serijo, se mi je zdelo čisto fajn. Konec koncev sem zato, ker mi je bila epizoda všeč tudi segla po knjigi, kjer so zbrana Kafkova pisma Mileni. A zdaj, ko sem jih prebrala, vem, da je njun odnos v televizijski seriji predstavljen zelo zelo površno.

Poleg vseh dvomov in nesigurnosti, ki jih prineseta ljubezen in prijateljstvo, globoke predanosti in hrepenenja - ne vedno simetrično razporejenih med njo in njim, so v pismih tudi načrtovanja, kako se bosta srečala in celo razprave o tem, kateri sanatorij za zdravljenje tuberkuloze je cenovno najugodnejši in kako bi bilo kakšne stavke najbolje prevesti. Real life z vsemi svojimi tako resnimi kot tudi banalnimi značilnostmi.

Resnična ljubezenska zgodba, ki je lepša od vsake fikcijske. 

Mogoče zato, ker sta jo pisala dva pisatelja.

(02.06.2024) - na predvečer 100. obletnice njegove smrti

====================================================

Grob družine Mann

Thomas Mann je vedno živel na prelepih krajih in v udobnih hišah. Morda bi rekli, da mu je bilo to kar nekako v krvi, saj je že njegova rojstna hiša v Lübecku izstopala po izgledu in bila postavljena v najprestižnejšem delu mesta. V Münchnu je prebival v eni najuglednejših četrti mesta, v bližini Englisch Garten. Poleg tega je imel svojo počitniško hišo v ne preveč oddaljenem Bad Tölzu, ki je že od nekdaj priljubljeno turistično mesto na Bavarskem in kraj, kjer se mnogi odločijo za poroko.

Med nacizmom je emigriral v Združene države Amerike in od leta 1942 do 1952, medtem ko je svet preživljal težke čase vojne, živel na obrobju Los Angelesa, v Kaliforniji, v udobni vili na Pacific Palisades. Po vojni se ni vrnil v porušeno domovino Nemčijo. Sicer je redno obiskoval različne nemške kraje, kot so Weimar, Lübeck, Düsseldorf (kjer je dobil navdih za svojo novelo Die Betrogene), a po drugi svetovni vojni je svoje novo in zadnje domovanje uredil v Švici - v še enem prelepem kraju - v Kilchbergu, na zahodni obali Zürichskega jezera.

Kakovost življenja v Zürichu in njegovi okolici je vedno bila med najboljšimi na svetu. Prav gotovo je eden izmed razlogov za to ledeniško jezero z izjemno čisto vodo in obalo, ki omogoča sproščeno življenje izven domačih zidov. Poleg tega prebivalci vsakodnevno uživajo v osupljivem razgledu na Alpe. Če k temu dodamo še znano urejenost Švice in visok ekonomski standard prebivalcev, je visoka kakovost življenja na tem delu sveta nekaj, kar je samo po sebi razumljivo.

Kilchberg je danes znan predvsem po čokoladi Lindt. Leta 1899 sta Lindt in Sprüngli v tem kraju zgradila prvo tovarno zdaj svetovno znane čokolade. Tovarna še danes deluje, poleg tega pa Kilchberg gosti tudi sedež koncerna. Za turiste so zanimivi muzej, v katerem je med drugim 9 metrov visoka čokoladna fontana, kavarnica s številnimi čokoladnimi napitki in sladicami ter tovarniška trgovina z lindovimi čokoladnimi dobrotami po ugodnejši ceni.

Čeprav sem velika ljubiteljica čokolade - saj se eden od mojih življenjskih motov glasi "Življenje brez čokolade sploh ni mogoče!" - je bil razlog za obisk Kilchberga, seveda, nekje drugje. Kakor je Thomas Mann znal izbirati kraje, kjer je bilo prijetno živeti, je tudi za svoj grob izbral čudovito mesto. Pokopališče v Kilchbergu je skromno, a urejeno. Leži na mirnem in dvignjenem kraju - na ledeniški moreni nad mestom, z razgledom na jezero, alpske vrhove, travnike in gozdove. Ob njem stoji impozantna cerkev, po kateri je kraj dobil tudi ime "Kirche auf dem Berg" ali Kilchberg.

Pokopališče Kilchberg

Thomas Mann je umrl in bil potem pokopan na pokopališču v Kilchbergu leta 1955. Njegova žena Katia je po njegovi smrti še četrt stoletja živela v Kilchbergu in bila nato leta 1980 pokopana v isti grob k svojemu možu. V družinskem grobu Mann pa so pokopani še štirje od šestih otrok para Mann: Erika, Monika, Elisabeth in Michael. To so tako tisti, ki so bili priljubljeni, kot tisti, ki to niso bili. Ja, tako sta Katia in Thomas delila svoje otroke - na ljubljene in neljubljene.

Dva otroka nista pokopana v družinskem grobu. Eden je najstarejši sin Klaus Mann (ravno pred kratkim je pri Baletrini izšel njegov roman Mefisto), ki je pokopan je v Cannesu, kjer je leta 1949 umrl za posledicami samomora. Drugi, priznan zgodovinar, Golo Mann, je sicer tudi pokopan na pokopališču v Kilchbergu, a ne v družinski grobu skupaj z očetom, ampak okrog sto metrov stran v svojem grobu.

Tako je to v prelepem kraju na obali Zürichškega jezera. Pod debelim, a vendar le površinskim slojem lepote se skrivajo tudi temne plati Thomasa Manna in njegove družine. Pogled na družinski grob tako razkriva marsikaj in obenem odkriva nova in nova vprašanja. Zakaj sta dva od sinov - eden z vso očetovo ljubeznijo, drugi brez nje - naredila samomor? Očetove sence nad tema dvema smrtima je nemogoče odmisliti. Zakaj je tisti nepriljubljeni kljub vsemu pokopan skupaj z očetom? Je bila to njegova želja ali pa je le tako naneslo? Zakaj je tako odločna in samosvoja ženska, kot je bila najstarejša hči Erika Mann, pokopana v Kilchbergu in ne drugje? In zakaj je druga hčerka, Elisabeth Mann Borgese pokopana v družinskem grobu Mann in ne poleg svojega moža, s katerim je imela čudovito razmerje? In nenazadnje, od kod je Golo Mann črpal svoj pogum, da se je lahko uprl svojemu očetu (in se pustil pokopati na istem pokopališču, a ne v očetov grob), in še po smrti kaže odločnost, ki nas izziva, da na Thomasa Manna gledamo drugače kot bi si to sam želel?

Takšne misli so se mi pletle po možganih, ko sem stala na pokopališču v Kilchbergu.

(07.07.2024)