Včasih me zgodbe najdejo v romanu. Drugič v potezi s čopičem, v tišini med barvami. Umetnost govori z jezikom, ki ga besede le stežka ujamejo – a občutki ostajajo isti. Prostor bi rada odprla tudi slikam. Tako kot knjige nosijo svojo resnico, jo nosijo tudi platna.
Knjige so že dolgo moj dom. Z njimi mislim, čutim in se čudim. A glej, pridružile so se še podobe. Vstopile so z samozavestnim, a vendar predvsem tihim in nežnim korakom – slike, risbe, drobna umetniška dela, ki so mi hotela nekaj povedati. Ne na glas, ne neposredno. A nekaj so premaknile v meni. Me ganile. Že davno nazaj.
Mogoče ne bom več pisala le o zgodbah na papirju, temveč tudi o zgodbah na platnu. O barvah, ki me spremljajo. O umetninah, ki mi zastavljajo nova vprašanja.
To nikakor ni konec literarnega bloga – je dodatek, nežna širitev. Ali pa vmesno obdobje. Korak iz literature v umetnost – ali še bolje: prostor, kjer imata lahko obe svoje mesto. Morda v tišini. Morda izzivalno. A vedno iskreno
Bücher waren lange mein Zuhause. In ihnen habe ich gedacht, gefühlt, gestaunt. In den letzten Monaten aber haben sich Bilder dazugesellt – Gemälde, Zeichnungen, kleine Kunstwerke, die mir etwas sagen wollten. Nicht laut, nicht eindeutig. Aber sie haben etwas in mir berührt.
Und so möchte ich ab jetzt nicht nur über Geschichten auf Papier schreiben, sondern auch über Geschichten auf Leinwänden. Über Farben, die mich begleiten. Über Kunstwerke, die mir neue Fragen stellen.
Es ist kein Bruch – es ist ein Übergang. Ein Schritt von der Literatur zur Kunst – oder vielmehr: ein Raum, in dem beides nebeneinander stehen darf. Vielleicht still. Vielleicht fordernd. Aber immer ehrlich
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)