Haruki Murakami v svoji knjigi O čem govorim, ko govorim o teku, omeni, da je s tekom začel pri 33 letih. Ob tem ugiba, ali je to zgodaj ali pozno, in doda, da je Kristus pri tej starosti že umrl, Fitzgerald pa je že začel izgubljati svoje pisateljske sposobnosti.
Glede F. Scotta
Fitzgeralda bi to lahko držalo. Roman Tender is the Night je njegov
zadnji roman, ki pa ga je vendarle začel pisati že precej prej, preden ga je
potem zares dokončal in izdal. Predvidevam, da je s pisanjem začel na začetku –
potem lahko razložim, zakaj mi je bila prva tretjina romana tako zelo všeč.
Mogoče je bil Fitzgerald med pisanjem prve tretjine res v boljši pisateljski
kondiciji kot potem proti koncu pisanja.
Kakorkoli. Prva tretjina romana me je v trenutku očarala. Uživala sem v vsakem stavku. Uspelo mi je, da sem se v trenutku preselila na francosko Azurno obalo – skoraj z vsemi čutili, čisto resno. Tudi utrip časa med obema svetovnima vojnama je takoj postal več kot jasen in zelo izrazit. A to še ni vse. Pisatelju je uspelo z neverjetno spretnostjo zelo postopoma uvesti glavne osebe romana – pravzaprav glavno osebo, katere pomembnosti se sicer zavemo šele nekje po polovici knjige.
Čudovita je tudi
zgodba o ljubezni na prvi pogled, ki je zelo romantična. Zaljubita se moški v zgodnjih tridesetih letih, ki je poročen z izredno lepo žensko iz bogate ameriške družine, in čisto mlada in lepa ameriška igralka, ki je zaslovela le nekaj mesecev pred njunim srečanjem, takorekoč preko noči.
Ja, in potem še slog
pisanja – tako nežen, da ob navajanju naslova romana raje uporabljam originalni
angleški naslov kot pa slovenski prevod, kajti naši šumniki se nekako ne
prilegajo nežnosti, ki je v romanu tako zelo izrazita in sem jo tako zelo
občudovala.
Ja, po tej čudoviti
prvi tretjini romana pa je potem moja očaranost splahnela, minila. Opisovanje
psihiatrične bolezni in tega, kako jo doživljajo bolni in tisti, ki so ob njih,
se me nekako ni dotaknilo. Mogoče se vas bo – še posebno, če vas zanimajo avtobiografske
prvine romana in ljubezenska zgodba (če jo smem tako imenovati) med Francisom
in Zeldo.
Vsekakor je bil roman Francisa Scotta Fitzgeralda Nežna je noč zanimivo in sprva tudi zelo prijetno potovanje v čase, ki jih ni več in so bili mogoče v določenih pogledih takšni, da ob njih čutimo nostalgijo. Vsaj jaz sem jo.
