Pandorina skrinjica
Ko je Pandora odprla skrinjico, so iz nje ušli bolečina, bolezen, dvom in vse ostale človeške nadloge – čisto na dnu je ostalo le upanje. Ste se kdaj vprašali, kako je sploh mogoče, da se je upanje znašlo v isti skrinjici, skupaj z vsemi nesrečami. Jaz sem se že večkrat.
Ali ni upanje nekaj dobrega in tolažilnega? Ali ni upanje darilo človeku?
Ali pa je to vseeno še eno prekletstvo za človeštvo - podobno kot sta to bolezen in bolečina?
Pravijo:
Upanje je luč, ki nam omogoča, da gremo naprej. Pomaga nam, da ne obupamo, tudi ko je temno. Je tiha obljuba, da je nekaj dobrega še vedno mogoče.
Pa vendar:
Upanje je lahko tudi nekaj težkega. Lahko nas veže na stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile. Ali pa so že davno minile. Drži nas ujete v privide in iluzije - v brezplodno čakanje, ki nam preprečuje, da bi zaživeli svobodno.
Upanje slika prihodnost v barvah, ki jih sedanjost ne pozna.
Upanje ima dve plati: svetlo in temno. Upanje lahko krepi. In upanje lahko veže v okove.
Učim se videti oboje.
Pride čas, ko je najbolje, da nehamo upati. In začnemo zaupati. Ne v to, kar bo mogoče prišlo, ampak v to, da bomo zmogli nositi tisto, kar pride.
Zaupanje je tišje od upanja - a tudi globlje od njega. Ne obrača se navzven – temveč navznoter.
Morda je bil prav to pravi zaklad Pandorine skrinjice. Ne upanje, ampak moč, da gremo naprej – tudi ko je skrinjica prazna.
Als Pandora die Büchse öffnete, entwichen Schmerz, Krankheit, Zweifel und Verlust – und ganz zuletzt blieb dort: die Hoffnung.
War sie ein Trost? Oder ein weiterer Schatten?
Manche sagen:
Hoffnung ist das Licht, das uns weitergehen lässt. Sie ist das leise Versprechen, dass etwas Gutes noch möglich ist.
Andere spüren:
Hoffnung kann täuschen – sie hält uns fest an einem Vielleicht, das längst gegangen ist. Sie malt Zukunft in Farben, die unsere Gegenwart nicht kennt.
Und vielleicht ist beides wahr.
Denn Hoffnung kann stärken. Und Hoffnung kann fesseln.
Ich lerne, beides zu sehen:
Dass ich Hoffnung nicht verteufeln muss. Aber auch nicht alles in ihre Hände legen darf.
Manchmal ist es Zeit, nicht mehr zu hoffen. Sondern zu vertrauen. Nicht darauf, dass es kommt, sondern darauf, dass ich tragen kann, was kommt.
Vertrauen ist stiller. Aber tiefer. Es blickt nicht nach außen – sondern nach innen.
Vielleicht war genau das der wahre Schatz in Pandoras Büchse. Nicht die Hoffnung, sondern die Kraft, weiterzugehen – auch wenn die Büchse leer ist.
Hope was the last thing in Pandora's box.
Strange, how it sat among all the sorrow.
Maybe it's not always a gift -
sometimes it keeps us
waiting long after we should have let go.
=====================================================
P.S.
Vsa naslednja sentimentalna (ali pa poetična) razmišljanja, ki se mi porajajo ob opazovanju različnih umetniških del, od sedaj dalje najdete v posebnem blogu z naslovom Zwischen Farben, ki ga pišem v nemškem in slovenskem jeziku (ter včasih angleškem).
Hermionin blog ostaja še naprej literarni blog - in ob tem kolikor se le da racionalen in pragmatičen.
