Haruki Murakami, - in jaz

Najin medsebojni odnos je sila težaven.
Tisti, ki redno spremljate moje zapise, veste, da se zadnja leta ob podeljevanju Nobelove nagrade za književnost vedno znova zadovoljno oddahnem. Zakaj? Ker nagrade ne dobi že vrsto let glavni favorit - Haruki Murakami. Ja, takšna sem. Vse je boljše od Murakamija! Alice Munro, Patrick Modiano, Svetlana Aleksijević in Bob Dylon. Kaj potem, če od Aleksijevićeve nisem še nič prebrala. In kaj potem, če sem Dylonove pesmi prepevala pri tabornikih, a sploh ne vedela, da so njegove. Glavno, da Murakami ne dobi nagrade.

Tako hudi predsodki in skoraj zlonamerne želje, ki se jih kar malo sramujem - ampak samo malo - so posledica ene same Murakamijeve knjige, ki sem jo prebrala. Če ne bi bilo arhiva literarnega foruma Knjižni molji, sploh ne bi vedela, za katero knjigo gre in kaj je bilo tisto, zaradi česar od takrat dalje tega slavnega in priznanega japonskega pisatelja ne maram preveč.

Leta 2011 še nisem pisala literarnega bloga, - sem pa z velikim veseljem prebirala literarni forum Knjižni molji. Takrat je bila ta internetna stran izredno živahno stičišče navdušenih bralcev, ki so svoje mnenje o prebranih knjigah radi delili tudi z drugimi. Zdaj tam ni več tako živo. Razprave o prebranih knjigah so bile zanimive, argumentirane in vljudne; (skoraj) nikoli žaljive. Mnenje drugih se je poslušalo in spoštovalo.

14.06.2011 sem na Knjižnih moljih napisala naslednje:

======================

Haruki Murakami: Ljubi moj sputnik

To ste že tako vsi prebrali.
No, vredno je bilo prebrati, kakšna huda knjiga pa to ni. Prizori, ko ljudje in živali skrivnostno izginjajo in prehajajo iz realnega v nek drug svet, mi sede samo v strogo znanstvenofantastičnih delih.
Pritegnil me je naslednji odstavek iz knjige:
"Pravijo, da je v zgodbo, ki jo pišeš, nevarno vpletati sanje (resnične ali izmišljene). Le peščici pisateljev - in govorim o najbolj nadarjenih - je uspelo izpeljati nekakšen iracionalen spoj, kakršnega je najti v sanjah."
Se strinjam. In H.M. - po mojem mnenju - ni eden od njih. Je pa to, recimo, William Trevor.
Všeč mi je bil pa glavni moški lik s svojim umirjenim in brezbarvnim življenjskim slogom.

=======konec citata======

(Mimogrede, v zapisu je  omenjen William Trevor. Zanj sem si vedno želela, da bi dobil Nobelovo nagrado za književnost. Pa je ob koncu lanskega leta žal postalo jasno, da se to ne bo zgodilo. Wililam Trevor - po mojem mnenju najboljši sodobni pisatelj kratkih zgodb, je umrl. Kot v zadnjem letu še mnogo drugih velikih literarnih ustvarjalcev.)

Kakorkoli že, iz zapisa zgoraj je več kot jasno, zakaj mi roman Ljubi moj sputnik ni bil všeč. Običajni realizem (alá Tolstoj, recimo) imam še vedno precej rajši kot magični realizem. Torej, za moj okus preveč magičnosti in nadrealizma v Murakamijevih delih.

Pa vendar. Samo to še zdaleč ne more biti razlog, da je Murakami izpadel iz vseh mojih bralnih želja. Konec koncev se mi knjiga Ljubi moj sputnik kljub vsemu ni zdela tako zelo slaba. Celo glavni moški lik mi je bil všeč.

In sem začela raziskovati dalje.

Leta 2013 se je na forumu Knjižni molji razvila zanimiva debata o Harukiju Murakamiju. Začela jo je Kerstin, ki je razočarana, po več kot 200 prebranih straneh, odložila njegov roman 1Q84. Ni ji bil všeč. Nato so se oglasili še ostali: Katja10, Enka in insajder, pozneje tudi Toro, ter izrazili podobno mnenje; da so nekateri od Murakamijevih romanov čisto v redu knjige, kakšni hudi presežki pa nikakor ne in da je pisatelj prav gotovo precenjen.
Tako. To je bilo dovolj, da se knjig Harukija Murakamija nisem več dotaknila.

Haruki Murakami
(1949)
(vir: Wikipedia)

A svet je širok in okusi ljudi so različni. V teku let se tudi spremenijo.
Obstaja več kot milijon Harukistov - tako oboževalci Murakamija in njegovih knjig imenujejo sami sebe. Navdušeno pričakujejo izid vsake nove knjige izpod njegovega peresa. Veseli bi bili, če bi se lahko srečali s pisateljem in mu dali v podpis svoj izvod knjige.
Povsod so. Največ jih je seveda na Japonskem. Veliko jih je v Nemčiji, kjer je pred kratkim izšla zbirka Murakamijevih esejev Von Beruf Schriftsteller (Po poklicu pisatelj), ki je požela veliko zanimanja. V teh esejih zadržani in skromni pisatelj piše o knjigah, branju ter seveda pisateljevanju in to na zelo intimen in oseben način.

V slovenski jezik je prevedena večina Murakamijevih romanov. Zaradi tega ne preseneča dejstvo, da je tudi pri nas veliko njegovih zvestih oboževalcev. Ena izmed njih je tudi moja prijateljica, skupaj s svojo hčerko. Ko je le-ta svojo mami vprašala, zakaj na hermioninem blogu ni napisanega nič o Harukiju Murakamiju, je prijateljica odgovorila: Tega avtorja se vzljubi morda počasi, a za vedno. Ta stavek mi je dal misliti...

Prijateljičino darilo, najnovejši v slovenščino prevedeni roman Harukija Marukamija, Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, sem že začela brati. Po prebranih prvih 100 straneh moram priznati, da mi je knjiga prav všeč. Mogoče zaradi brezbarvnosti glavnega junaka;) takšnega, ki se mi je dopadel že v Ljubem sputniku.
Ne. Tale odstavek iz romana je tisti, ki me je prikoval h knjigi:

Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.

Mega! Poročam, kako bo šlo dalje :)