Uwe Timm: Die Entdeckung der Currywurst

Najprej je treba povedati, da je knjiga nemškega pisatelja Uwa Timma novela in ne strokovna knjiga o odkritju klobase s curryjem.

Currywurst je sicer izredno priljubljena oblika fast fooda na severu Nemčije. Po legendi naj bi se prvič pojavila takoj po koncu druge svetovne vojne v Berlinu; za njen nastanek pa naj bi bil odgovoren neznan britanski vojak, ki se mu je običajna klobasa zdela prepusta, in ji je zato, da bi ji izboljšal okus, dodal nekaj kečapa in curry. Nastal je okusen, nekoliko eksotičen prigrizek, ki ga v Nemčiji še dandanes zelo radi uživajo - večinoma stoje in na hitro.

Glavni junak novele Die Entdeckung der Currywurst je bil prepričan, da je bila klobasa s curryjem odkrita - ne v Berlinu, ampak v mestu, kjer je preživljal otroštvo, v Hamburgu. Verjel je tudi to, da je currywurst prvič pripravila gospa Brücker, ki je na bližnjem trgu imela stojnico s hrano in je živela v isti stavbi kot njegova družina. Toda to so bila le predvidevanja. Da bi zbral dokaze za svoje trditve, se je - zdaj že odrasel mož, ponovno odpravil v Hamburg in obiskal ostarelo gospo Leno Brücker, da bi mu razkrila resnico o tej klobasi.

Ko se v domu starejših občanov potem začne pogovarjati s potencialno izumiteljico klobase s curryjem, se pred njim povsem nepričakovano začne oblikovati neka čisto druga, zanimivejša zgodba. Ali je gospa odkrila currywurst ali ne, postane povsem nepomembno - čeprav, za tiste, ki jih to zanima, ob koncu knjige dobimo odgovor tudi na to vprašanje. Zgodba, ki stopi v ospredje, je ljubezenska zgodba med Leno Brücker in Hermannom Bremerjem, ki se je dogajala ob koncu 2. svetovne vojne v Hamburgu. Ona je stara 43, on pa 24 let. Srečata se 29. aprila 1945 v eni izmed kino dvoran v Hamburgu in še isti večer postaneta ljubimca.

Obdobje ob koncu aprila in v začetku maja 1945 je bil v Hamburgu izredno nevaren čas. Hitler je bil še živ in Nemčija še ni kapitulirala. Hamburžani so sicer že čutili, da je vojna izgubljena in da bodo mesto prej ali slej zavzeli britanski vojaki (v noveli imenovani Tommyji), a vendar se ni vedelo, kako natančno bodo potekali poslednji dnevi vojne. Na nemški strani so se namreč še vedno našli skrajneži, ki so bili pripravljeni braniti mesto do zadnjega moža, ulico za ulico, in so verjeli v čudež, da bodo na takšen način spremenili potek zgodovine. Pripravljeni so bili na dodatne - z današnjega vidika povsem nepotrebne človeške žrtve.

V tem hamburškem vrtincu zadnjih nevarnih vzdihljajev druge svetovne vojne se znajde nemški marinec Hermann Bremer, ki je bil na kratkem dopustu pri svoji družini in bi se moral naslednji dan - po večeru preživetem v kinu, javiti pri svoji vojaški enoti, da se z njo potem odpravi na katero že koli bojišče. Pa se ne. Ker ostane pri Leni. Bremer dezertira in Lena ga skrije v svojem stanovanju.

In potem se začne najboljši del novele - Bremerjevi dvomi in njegov boj s slabo vestjo. Ko danes gledamo na to, kar je storil, lahko kaj hitro in dokaj brez težav ugotovimo, da je naredil prav. Takrat, konec aprila 1945 pa to ni bilo tako zelo jasno. Že res, da si je Bremer želel le to, da bi ostal živ. A ob tem se je dobro zavedal tudi tega, da to, da je dezertiral nikakor ni pomenilo tudi tega, da si bo rešil življenje. Nemška policija in ovaduhi so še vedno neutrudno delali - prav lahko bi ga našli in brez odlašanja ustrelili. 

Na drugi strani pa to, da bi s svojo enoto odšel na bojišče, samo po sebi še ne bi pomenilo, da bi tudi umrl. Lahko bi se skril v kakšnem grmovju in se predal Angležem. V tem primeru tudi ne bi imel slabe vesti, ki se je vedno znova oglašala, ker je svoje vojne tovariše pustil na cedilu. 

Poleg vsega pa takrat tudi še ni bilo jasno, kako dolgo bo vojna še trajala. Mnogi Nemci - tudi Bremer, so menili, da se bodo nemški vojaki pridružili Američanom in Angležem ter skupaj z njimi napredovali proti vzhodu in se borili proti Rusom ter jih tako nagnali nazaj v Sovjetsko Zvezo.

Vse to se je motalo po Bremerjevi glavi, ko je cele dneve sam preživljal v Leninem stanovanju. Bil je odrezan od zunanjega sveta. Samo skozi okno je lahko gledal in si na osnovi opazovanja mimoidočih ustvaril svojo predstavo zunanjega sveta.

Bremerjev edini stik s svetom je bila Lena. Ona mu je prinašala novice in pripovedovala, kaj se dogaja zunaj, kaj je videla in slišala. Tukaj potem nastopi še en pomemben trenutek v noveli. Lena mladega vojaka - milo rečeno, zlorabi. Tako zadovoljna je, ker ga ima v svojem stanovanju, da mu v dneh, ki sledijo, sploh ne pove, da se je vojna že končala in da se mu ni več potrebno skrivati. S polresnicami (ali pol lažmi) ga zadržuje ob sebi, mu kuha in spi z njim. Ob tem pa se tudi ona otepa s slabo vestjo, se prepričuje, da vendarle ne dela nekaj slabega in vedno znova trdno sklene, da mu bo naslednji dan čisto zares povedala, da je vojne že zdavnaj konec. Čas pa mineva.

Opisi Bremerjevih in Leninih dvomov, kakor tudi oddaljen pogled ostarele gospe Brücker na dogodke izpred tridesetih let, ki jih opisuje prvoosebnemu pripovedovalcu, so, kot že rečeno, najboljši del knjige. Branja vredni pa so tudi opisi življenja Hamburžanov nekaj dni pred koncem vojne in potem v prvih tednih po britanski zasedbi. Opisana so zadnja bombardiranja mesta, pomanjkanje hrane, življenje brez elektrike in delujočih vodovodov ter potem po koncu vojne različna tihotapljenja in preprodajanje najrazličnejših stvari na črnem trgu. Nekaj takega se je v tistem času prav gotovo dogajalo v številnih evropskih mestih - na Dunaju vsekakor, berite roman Tretji človek.

Slog pisanja ni najbolj preprost, saj pisatelj nenehno preskakuje iz sedanjosti v različna obdobja preteklosti, a zgodba je zgrajena do te mere zanimivo, da s sledenjem dogajanju ni težav.

Novela Die Entdeckung der Currywurst ni prevedena v slovenski jezik in verjetno tudi nikoli ne bo. Currywurst Slovencev pač ne more tako fascinirati kot Nemce - pa še te ne vse. Na jugu se za currywurst namreč ne zmenijo preveč; tam svoj primat ohranja bela klobasa. Kot pove gospa Brücker proti koncu knjige, se klobasa s curryjem nikoli ni razširila v južne kraje, kajti to je jed, ki s svojim eksotičnim okusom in pisanim izgledom naredi vtis in požene kri po telesu edino v sivem, vlažnem ter vetrovnem okolju severa.

Imamo pa nekaj drugih knjig Uwa Timma, ki so prevedene v slovenski jezik, in kakšno od njih bom vsekakor prebrala, saj me je pisatelj s svojim načinom pisanja in poglobljenim pogledom v duše protagonistov več kot prepričal, da ga je vredno brati.

Vi pa, - če se odpravljate na sever ali vzhod Nemčije, le poskusite slavno currywurst, ki ima tako očarljivo preteklost.

★★★★☆

Graham Greene: Tretji človek

Tretji človek ni nastal zato, da bi ga ljudje brali, ampak da bi ga gledali.

To je napisal Graham Greene v uvodu k svojemu kratkemu romanu ali noveli Tretji človek. Seveda, istoimenski film iz leta 1949 z Orsonom Wellesom v eni izmed pomembnih vlog in nepozabno filmsko glasbo je klasika, ob kateri drobcen roman, ki je služil za predlogo, deluje skoraj zanikrno. A vedeti moramo, - čeprav je Graham Greene Tretjega človeka pisal z mislijo na film, knjiga nikakor ni neke vrste scenarij. Je več kot solidno literarno delo, ki se na določenih mestih celo bistveno razlikuje od filma - pa pri tem ne mislim na takšne malenkosti, kot so drugačna imena in druga nacionalnost nastopajočih. Drugačen je konec, recimo.

Graham Greene je v uvodu napisal tudi to, da naj bi bil film v resnici boljši kakor njegova zgodba. No, tukaj pa ne vem, če bi se strinjala z njim. Vedite, da mi je film Tretji človek zelo všeč, saj je precej drugačen od današnjih kriminalnih filmov, bolj nepredvidljiv - pa se mi ob tem vendarle zdi, da je knjiga Tretji človek še boljša.

Tisto, kar je najboljše tako pri filmu kot pri knjigi, je prikaz povojnega Dunaja in vzdušja, ki je tam vladalo. Nekoč imenitno, ob koncu 2. svetovne vojne pa v veliki meri porušeno mesto, je bilo razdeljeno na štiri cone, ki so jih nadzorovali - podobno kot v Berlinu - Angleži, Američani, Francozi in Rusi. Razlika je bila le v tem, da je bil na Dunaju tudi mednarodni del mesta, kjer so življenje prebivalcev nadzirali predstavniki vseh štirih zaveznikov skupaj. Mednaroden je bil najožji center Dunaja, se pravi tisti del mesta, ki leži znotraj Ringa.

To svojevrstno prizorišče, o katerem dandanes ni več sledu, je več kot zanimiv kraj dogajanja za kriminalno in tudi ljubezensko zgodbo. Lopovi prekupčujejo s penicilinom in se po kanalizacijskih kanalih gibljejo iz ene zavezniške cone v drugo. Ameriško spoznaš po številnih lokalih s sladoledom. V hotelu Sacher so nastavljeni izključno Britanci in v Josefstadt teatru že prirejajo gledališke igre. V Pratru, ki je v ruski coni, od zabaviščnih atrakcij deluje le Riesenrad in ta je prav lahko prizorišče umora. Ali pa tragične nezgode - kakor že pride in kolikor je policija pripravljena raziskovati.

Roman Tretji človek se večinoma ukvarja z resno tematiko. Neprecenljiva pa je tudi njegova zabavna plat, saj je bil napisan tudi zato, da ljudi, ki so ravno preživeli strahote druge svetovne vojne, razvedri in zabava. Zabaven ali skoraj satiričen je literarni vložek v romanu. Glavnega junaka romana - pisca vesternov, povabijo na literarni večer in mu tam - prepričani, da je nekdo drug, postavljajo vprašanja o sodobni angleški literaturi, on pa odgovarja, kakor se za pisca žanrskih del spodobi - ignorantsko, a vedno zabavno.

Zelo priporočam tako knjigo kot film. Če ste malce starokopitni, ne škoduje;)

Joseph Cotten in Orson Welles
v filmu Tretji človek (1949)

Leipziški knjižni sejem 2023

Po treh letih prisilnega odmora je letos v Leipzigu spet potekal knjižni sejem - ne v marcu kot običajno, ampak konec aprila, ko je bila verjetnost, da bi korona virus spet na kakršenkoli način vplival na potek sejma, vendarle manjša kot ob koncu zime.

Organizatorji sejma niso vedeli, kaj lahko pričakujejo. Si bo sejem po treh letih opomogel? Bodo obiskovalci sploh prišli v Leipzig? Korona pandemija je vsekakor vplivala na knjigotrštvo. Kakor radi ponavljajo, so bile uveljavljene založbe veliki zmagovalci pandemije, saj smo v času, ko smo bil zaprti po svojih domovih, menda več brali. A knjige smo kupovali večinoma le pri uveljavljenih založbah in mnoge male založbe, ki svoje knjige tržijo preko bolj osebnih, analognih poteh, so bile ob korona pandemiji močno prizadete. Mnoge od njih niso preživele. 

Tudi zaradi tega je bilo na letošnjem knjižnem sejmu okrog 15% manj razstavljavcev kot v času pred pandemijo.

Kar pa se pravzaprav ni občutilo. Sejem bil je živ. Obiskovalci so se trli po poteh med knjižnimi stojnicami in po hodnikih med petimi razstavnimi dvoranami. Pogovori z avtorji in predstavitve novih knjig so bile odlično obiskane. Vrstam, v katerih so ljudje čakali, da bi dobili podpis svojega priljubljenega avtorja, se ni videlo konca. Osrednja steklena dvorana je bučala od množice ljudi - tistih resnih starejših in onih v različne fantazijske junake preoblečenih mladih ljudi.

Leipziški knjižni sejem je namreč spet potekal skupaj z Manga-comic-con prireditvijo, ki pritegne množico mladih ljudi. Mnogi še vedno menijo, da takšna prireditev ne sodi na knjižni sejem, a nimajo prav. To je prihodnost, proti kateri se giblje književnost.

Obiskovalcev leipziškega knjižnega sejma je bilo torej dovolj - pa čeprav je bila cena vstopnice višja kot prejšnja leta. Mogoče zato, ker je bila vanjo všteta tudi brezplačna vozovnica za javni promet, kar pa nam, ki smo se pripeljali iz oddaljenega kraja, ni veliko pomagalo. Parkirnih prostorov okrog sejemskega prostora je sicer dovolj in parkiranje je dobro organizirano, a vendar je ob takšni množici obiskovalcev vedno gneča in zoprnemu čakanju se ne da izogniti.

Pa še ena zanimivost, ki sem jo opazila še preden smo prišli na sejemski prostor. Prvič se je zgodilo, da smo tisti, ki smo vstopnico za sejem kupili online, morali dalj časa čakati na vstop na razstavišče kot tisti, ki so prišli tja brez vstopnice. Vstopnica za sejem, ki si jo kupil na blagajni sejma, se je tako izkazala za nekakšno VIP vstopnico. Bila je nekaj evrov dražja od online različice, a z njo si na sejem prišel bistveno hitreje in udobneje kot z online vstopnico. Korona pandemija je tako pripomogla tudi k temu, da smo postali bolj digitalizirani. Temu primerno pri vstopu na sejem tudi ni bilo več uslužbencev, ki bi preverjali vstopnice. Bilo je kot na smučiščih, kjer pred vstopom na žičnico vsak smučar sam poskenira svojo kodo na karti in sproži odprtje vratc, ki ga spustijo na sedežnico - v Leipzigu pa v knjižni svet, ki mu ni para.

Leipziški knjižni sejem je moj najljubši knjižni sejem. V Frankfurtu se sklepajo posli, v Leipzigu pa se praznuje knjiga, je rekla ena izmed nemških novinark, in jaz se strinjam z njo, da se bolj ne bi mogla. Na leipziškem knjižnem sejmu so tisti, ki knjige berejo, pomembnejši od tistih, ki knjige prodajajo. Čeprav so, seveda, pomembni tako eni kot drugi.

SLOVENIJA

Slovenija je bila na letošnjem knjižnem sejmu zelo pomembna. Tako veliko slovenskih prireditev in prireditev o Sloveniji in Slovencih kot letos, na nemških knjižnih sejmih še ni bilo. Se pač že pozna, da bo Slovenija jeseni častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu in napetost temu primerno narašča. Frankfurtski knjižni sejem je med potekom sejma v Leipzigu Slovenijo na svojih družbenih kanalih vidno izpostavljal in neprenehoma poročal o njenih aktivnostih - nekaj česar še nisem srečala.

Daleč največja zvezda v hali 4, kjer je imela svojo stojnico Slovenija - pa tudi vse ostale ne-nemške založbe - je bil brez dvoma Slavoj Žižek. Prostor, imenovan Cafe Europa, kjer je potekal pogovor z njim, je bil še pred začetkom prireditve poln do zadnjega kotička in to predvsem z mladimi ljudmi.  Žižek je zaradi gneče na cestah zamudil za več kot četrt ure, a mu tega nihče ni zameril. Potrpežljivo smo počakali, da je prispel, in potem z zanimanjem prisluhnili, kaj ima tokrat povedati. 

Slavoj Žižek naj bi na prireditvi predstavil svojo novo knjigo, ki je izšla v nemškem jeziku in govori o paradoksih sodobnega sveta - Die Paradoxien der Mehrlust: Ein Leitfaden für die Nichtverwirrten. A o knjigi je bilo na sobotni prireditvi le malo govora. Raje kot o knjigi je na svoj značilen način pripovedoval različne anekdote, ki so bile pogosto povezane s Slovenci. Tako je razložil, da je bil Slovenec tisti, ki je izumil plinske celice, s pomočjo katerih so nacisti ubili tisoče ljudi in da je nekoč Freud pisal enemu izmed zdravnikov v Trstu, ki ga je prosil za pomoč pri obravnavi slovenskega bolnika, da je to brezupni primer. Povedal pa je tudi to, kdo je bil in kdo je zanj moralno največja avtoriteta. Vsekakor so v tem trenutku to ženske v Iranu, ki so odklonile, da bi si z ruto pokrivale lase. Poudaril pa je tudi nadvse žalostno dejstvo, da dandanes vsi mislimo, da smo kapitalisti in svobodni v svojih odločitvah, a je resnica povsem drugačna. Svoje nesvobode se sploh ne zavedamo.

Na leipziškem knjižnem sejmu je bilo še veliko drugih prireditev, ki so bile povezane s Slovenije. Z njimi bi si lahko zapolnila cel dan.

Ogledala sem si predstavitev prevoda del Slavka Gruma, ki je pred kratkim izšla v nemškem jeziku. Imenuje se Werke. Die Prosa. Die Stücke.  Avstrijski prevajalec Erwin Köstler je dokaj natančno predstavil tudi Grumovo biografijo. Nisem vedela, da se je Slavko Grum vse življenje bojeval z odvisnostjo od drog ter alkoholizmom in da je bil ob smrti bolj znan kot odličen zdravnik kot pa odličen dramatik.

Zelo zanimiva je bila tudi predstavitev knjige o kranjski klobasi, Wie die Kreiner Wurst zur Enstehung der slowenischen Nation beitrug. Avtor strokovnega dela, Jernej Mlekuž, je na prireditvenem prostoru, ki se (simpatično) imenuje Traduki-kafana, izpostavil nekaj kontroverznih ali spornih dejstev, ki se držijo kranjske klobase in njenega vpliva na slovensko nacionalnost. Za ene je kranjska klobasa jasna protiutež bureku - vsekakor za tiste, ki so pisali grafite Burek, nein danke! - za druge pa je znak banalnega nacionalizma ali nacionalizma od spodaj - in ti nikakor nočejo, da bi se Slovenijo omenjalo istočasno s kranjsko klobaso.

Zanimivo.

OSTALI

Na Leipziškem knjižnem sejmu istočasno potekajo številne prireditve, tako da se je težko odločiti, katero bi bilo najbolje obiskati. V letih, odkar obiskujem knjižne sejme, sem ugotovila, da je bolje obiskovati prireditve kot postopati med razstavnimi prostori posameznih založb. Vedno se splača obiskati razstavni prostor gostje sejma - letos je bila to Avstrija, ki je za goste sejma odprla tudi čisto pravo dunajsko kavarno. Vedno obiščem tudi moje najljubše založbe in razstavišče držav, ki me zanimajo; potem grem pa raje na prireditve.

Letos sem prisostvovala workshopu o učenju japonščine, Let's go nihongo!, kjer je mlada predavateljica, prevajalka light novels, v cos-play preobleki in z N1 certifikatom iz znanja japonščine podala namige za najlažje učenje japonskega jezika. Tudi na tej prireditvi so bili vsi sedeži zasedeni že pred začetkom predavanja. Vznemirljivo je bilo opazovati, kako veliko je mladih ljudi, ki se zanimajo za učenje japonščine! Predavateljica nam je med drugim prikazala tudi rezultate ankete, ki jo je opravila na družbenih omrežjih, kjer je svoje sledilce vprašala, zakaj se, oziroma zakaj bi se radi učili japonščino. Odgovorili so ji, da zaradi tega, da bi lahko v originalu brali mange in gledali anime, da bi spoznali nove kulture in nove ljudi, za zabavo ali pa celo zato, da bi si pridobili certifikat o znanju japonščine in se z njim fleksali pred ostalimi vrstniki:) 

Predavateljica, ki je nastopala pod psevdonimom Mikazuki Luna, nam je zaupala tudi to, zakaj študentje na Japonskem pred izpiti vedno dobijo zavojček čokolade KitKat. Japonci pravijo tej čokoladi kite-kato, kar je zelo podobno besedni zvezi kite katus - ta pa v japonščini pomeni: Zmogel boš!

A da ne boste mislili, da so bili na workshopu samo mladi ljudje, tudi malo starejše gospe so sedele tam in predavateljici postavljale vprašanja, ki so jasno kazala, da temo zelo dobro poznajo.

Če ostanem v hali 1, kjer je potekal manga-comic-con, in se ustavim pri črni sofi, kjer so potekale prireditve o mangah, animah, graphic novels in računalniških igricah, ne morem, da ne bi omenila starejšega zakonskega para, ki je tam predstavljal svoj strip o Heinrichu Heineju - on ga je narisal, ona pa je poskrbela za besedilo. Povsem praktično sta prikazala, kako ustvarjata. Ona je brala iz Heinovega potopisa po deželi Harz (pisala sem že o tem, tudi Goethe je bil tam), on pa je istočasno risal. Fascinantno je bilo opazovati, kako so dobesedno pred našimi očmi iz brane besede nastajale likovne podobe. Prava paša za oči.

Paša za oči je bil tudi sprehod mimo stojnice z najlepšimi knjigami sveta. Razstavljene so bile knjige, ki so imele prav posebno lepe naslovnice ali pa so izstopale zaradi kakšnega drugega razloga. Slovenske knjige med njimi ni bilo.

Samo nekaj metrov stran od razstave najlepših knjig je potekala moja zadnja predstava, ki sem se je udeležila na leipziškem knjižnem sejmu. To je bila predstavitev knjige z naslovom  Dr.med. Karl May. Nisem vedela, da je sporni Karl May kratek čas študiral tudi medicino in znanje, ki ga je tam pridobil, uspešno uporabil v svojih vesternih in drugih pustolovskih romanih. Vinetou je bil pravi medikus, pa tudi Kara Ben Nemsi iz orientalskih romanov; predvsem pa - nekoliko manj znan junak njegovih romanov, dr. Karl Sternau, ki je obvladal celo litotripsijo ledvičnih kamnov. Vsi ti njegovi junaki so zelo dobro podkovani v medicinskem znanju. Upokojeni kirurg Johannes Zellinger je raziskal, kje se v romanih Karla Maya skriva medicina in o tem napisal knjigo z pomenljivim naslovom Dr.med. Karl May.

Leipziški knjižni sejem 2023 je torej uspel. Kot da korona pandemije sploh ne bi bilo. So se pa pokazali trendi, ki jih opazujemo že nekaj let, in nakazujejo, v katero smer se bo obrnila književna umetnost. 

Lahkotna literatura s kriminalkami in fantazijskimi romani je naredila še en korak dalje v prevzemanju vodilne vloge med literarnimi deli. Manga-comic-con je s svojimi prireditvami zasedla še polovico dvorane več kot v preteklih letih. Prve sledi na sejmu je pustila tudi umetna inteligenca.  Vsi se je vsaj nekoliko bojijo, saj bo prav kmalu začela tekmovati s pisatelji in pisateljicami, kdo bo napisal boljši roman. Mogoče bo drugo leto nagrado Leipziškega knjižnega sejma že prejela umetna inteligenca in mogoče je bil letošnji sejem zadnji sejem stare vrste. Kdo bi vedel.

Kakorkoli že. Jaz se že veselim marca 2024 in naslednjega Leipziškega sejma.

Še prej pa seveda poročam z jesenskega Frankfurtskega sejma. Tam bo kaj videti - predvsem slovenskega, seveda.

Hej, zeleni papagaj

povej, kako je v Evropi.

Zeleni papagaj odvrne 

človek ni simetričen

(Srečko Kosovel)

Mitch Albom: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih

Pravzaprav glavni junak romana, 83 letni Eddie, teh pet oseb ne sreča v nebesih, ampak v vicah. Ali kakor koli že imenujemo kraj, kjer se zadržujejo duše umrlih, ki še niso povsem zrele za nebesa, a so na poti tja. Ta kraj bi lahko imenovali tudi bardo (berite knjigo Georgea Saundersa, Lincoln v bardu). Vsekakor je to mesto, kjer umrli poračunajo s svojim življenjem - obžalujejo, če so kdaj koga ranili in se kesajo; dogodki iz časa njihovega življenja pa se jim pokažejo v povsem novi luči.

Droben roman je napisan izredno sistematično. Zgrajen je matematično natančno, ali - da se izrazim bolj literarno, harmonično. Vsak od petih ljudi, ki jih Eddie sreča, zapolni en odlomek romana in ti odlomki so zgrajeni povsem enako. Najprej izvemo zgodbo ene od teh petih oseb in to kako je le-ta povezana z Eddijevim življenjem. Nato sledi lekcija, ki Eddiju razjasni posamezne dogodke iz njegovega življenja, razčisti dilemo in ga potolaži. V vsakem odlomku je tudi vsaj en opis Eddijevega praznovanja rojstnega dne - tistega, ki je najtesneje povezan z zgodbo in osebo, s katero se Eddie sreča. Na takšen način počasi in sistematično spoznamo Eddijevo celotno življenjsko zgodbo, počasi se razkrijejo vse skrivnosti.

Eddie je celo življenje delal kot vzdrževalec v zabaviščnem parku. Med drugo svetovno vojno se je bojeval na Filipinih in doživel marsikaj hudega. Na to ga je vse življenje spominjalo poškodovano koleno.

Osebe, ki jih Eddie sreča na poti v nebesa, so večinoma tiste, ki jih pozna - četudi ga srečanje z nekaterimi od njih izredno preseneti, druge pa vidi prvič.  Za vse, ki jih sreča, se izkaže, da so imeli pomemben vpliv na potek njegovega življenja. Ta vpliv je včasih pričakovan, spet drugič pa je za Eddija veliko presenečenje.

S simetrično zgradbo romana je označena harmonija človeških življenj. Vse na tem svetu je namreč medsebojno povezano. Če je nekje nečesa več, je tega drugje manj. Nekdo umre, da drugi lahko živi. Če zadnji stavek romana prosto prevedem iz angleščine, je bistvo v tem, da vsaka zgodba vpliva na drugo in svet je poln človeških zgodb, ki so pravzaprav ena sama zgodba.

Človeške zgodbe, ki so opisane v romanu, so tragične, a obenem tudi vesele. Vedno so navdihujoče in sprožajo tisto mešanica čustev, ki izvabi solze v oči, pa naj bodo to solze sreče ali žalosti. Tudi bralcu prinašajo pomembne življenjske lekcije.

Roman Mitcha Alboma, Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih, je zgodba o človeku, ki je menil, da je živel neuspešno in nepomembno življenje. Osebe, ki jih sreča po smrti, mu pokažejo, kako zelo se je motil. Njegovo življenje je bilo dragoceno, čeprav je delal napake in čeprav je pogosto trpel. Sploh se ni zavedal, kako zelo so ga ljudje imeli radi. In to je tisto, kar šteje.

Mitch Albom je knjigo posvetil svojemu stricu, ki je služil tudi za navdih glavnemu junaku romana, Eddiju. Jaz pa sem jo brala, ker je bila sinovo domače branje pri pouku angleščine. Ni mi bilo žal.

10 let hermioninega bloga

Childe Hassam: Woman Reading

Deset let, 455 objav, od tega 338 knjižnih recenzij.

Ko sem pred točno desetimi leti v maniri, "no, pa poskusimo, kako to gre", objavila prvi prispevek za ta blog, si nisem mislila, da bo hermionin blog zdržal tako dolgo in da mi bo po desetletju pisanja še vedno prinašal toliko veselja. Pravzaprav takrat sploh nisem veliko razmišljala - ne o tem, kaj natančno bom pisala in kako bom pisala; še poimenovanje "hermionin" je bilo izbrano brez resnega premisleka - tako spontano je nastal moj literarni blog.

V teh desetih letih se je v svetu, kjer živimo, in tudi v mojem privatnem življenju marsikaj spremenilo. Blogi so postali bolj ali manj obsoletni, a moj odnos do knjig in branja je ostal takšen, kot je bil. Bolj ali manj. Se pa vedno bolj zavedam tega, da je branje knjig velik privilegij. No, saj je v človeški zgodovini vedno tudi bil. Včasih so bile knjige za večino ljudi težko dostopne, zdaj so dostopne, a si večina ljudi ne more ali pa ne zmore privoščiti časa in zbranosti, ki sta potrebna za njihovo branje.

Za pisanje bloga porabim veliko časa. Na začetku sem imela zaradi tega nekaj slabe vesti; češ ta čas bi lahko posvetila otrokoma ali možu; ali pa bi brala strokovno literaturo, kar bi mi prišlo prav pri poklicnem delu. A s časom je slaba vest izzvenela, kajti spoznala sem, da v življenju nujno potrebujem nekaj, kar je povsem drugačno od tistega, s čimer se ukvarjam večino časa, nekaj, kar me odpelje v povsem drug svet in me sprosti. Zame je to pisanje literarnega bloga. Vendar pa pisanje bloga ni samo razvedrilo. Trud, ki ga vložim v razmišljanje in pisanje o knjigah, ki jih preberem, mi pomaga, da lažje razumem svet in ljudi, ki me obdajajo, ter ob tem spoznavam tudi sebe - svoje dobre in slabe lastnosti. 

O knjigah poskušam pisati kar se da racionalno ter premišljeno, a me pogosto zanese na stranske poti, saj pišem tudi o stvareh, ki s prebranim nimajo veliko skupnega. A tako je pač s knjigami, če so dobre. V bralcih budijo vse mogoče in to mi občasno uide tudi med vrstice bloga.

Pri hermioninem blogu si tako pustim več svobode, kot si jo sicer dovolim v življenju. Začnem z neko novo rubriko, pa jo potem opustim. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Kajti - kot pravi Toro, ki piše literarni blog Neusmiljeno berem: "Življenje je prekratko, da bi brali slabe knjige."

Blogerka ali novinarka

Včasih, ko se mi zdi, da sem nekaj dobro napisala, in samozavest izpodrine skromnost, sem prepričana, da bi bila lahko uspešna in srečna tudi v kakšnem drugem poklicu. Moj poklic bi bil lahko tesneje povezan s pisanjem. Lahko bi bila novinarka - ena tistih iz kulturnega uredništva kakšnega časopisa ali radio-televizijskega programa; to bi mi bilo pisano na kožo. 

A sem vesela, da nisem. Vesela sem, da moja življenjska eksistenca in eksistenca moje družine, ni odvisna od pisanja. Kajti biti novinar ali literarni kritik je dandanes izredno nehvaležen poklic. Delo je težko dobiti in v teh poklicih je vse manj svobode. Če izvzamemo goreče aktiviste, ki so s srcem pri stvari, običajni novinarji skoraj ne morejo več iskreno pisati o temah, s katerimi se ukvarjajo. Celo literarni kritiki so prisiljeni pisati recenzije le o tistih knjigah, za katere se nekdo iz ozadja odloči, da zaslužijo pozornost in svojo recenzijo morajo napisati tako, da je v skladu z uredniško politiko. To je težko in nehvaležno delo, ki rojeva neiskrene in zato pogosto slabe novinarske prispevke.

V luči tega sem izredno vesela, da je moja svoboda večja, kot je svoboda marsikaterega od novinarjev in da lahko izkoriščam ta privilegij, da pišem iskreno. Ker samo takrat, ko pišemo iskreno, lahko tudi dobro pišemo. Samo iz iskreno napisanih besedil seva navdušenje, ki se potem lahko prelije tudi na bralce. 

Mogoče boste rekli, da bi kot "uradna" literarna kritičarka dosegla večjo prepoznavnost in večji obseg bralcev, kot ju dosegam kot blogerka. Mogoče. A verjetno ne. Število rednih bralcev literarnih ali kulturnih prispevkov v kateremkoli od slovenskih medijev je nizko, pa čeprav se na prvi pogled zdi drugače. Recenzije o knjigah pa povsod berejo večinoma vedno eni in isti knjižni navdušenci, pa še kdo, ki se poklicno ukvarja s knjigami.

A nizko število bralcev, ki berejo slovenske prispevke o knjigah, nas ne bi smelo skrbeti. Pomislite samo na to, kako malo nas je Slovencev v primerjavi z drugimi narodi, dodajte še ugotovitev, da ljudje tako ali tako vedno manj berejo, še manj pa berejo recenzije o knjigah; če pa že pridejo do njih, jih bodo prebrali ali bodo te naredile vtis nanje samo, če so o knjigah, ki jih imajo radi, oz. jim je všeč ta vrsta literarnih del. Vsak bralec literarnih kritik ali literarnega bloga je tako zelo dragocen. Haruki Murakami je nekoč rekel, da bo knjige pisal tako dolgo, dokler bo obstajal vsaj en bralec, ki jih bo bral, in to velja tudi za moj blog. Pisala ga bom, dokler ga bom lahko in dokler ga bo prebiral vsaj en ljubitelj knjig.  Prepričana sem namreč, da majhne in na prvi pogled nepomembne stvari pogosto povzročijo velike spremembe in da se tega ponavadi sploh ne zavedamo. Mogoče bo kdaj kdo, ki je prebral kakšen prispevek na hermioninem blogu, spoznal kaj novega ali pa dobil drugačen pogled na določeno stvar in zato postopal drugače, kot bi sicer. Mogoče bo zaradi tega človeška družba naredila en mini korak dalje in postala za kanček boljša.

Tega, da bi se spremenila in prenehala s pisanjem bloga, se torej ni bati. A v zelo kratkem času se bodo spremenile okoliščine, ki bodo - vsaj po mojem mnenju - korenito spremenile naš svet in način življenja, ter vplivale tudi na kreativno pisanje knjižnih recenzij. Mislim na umetno inteligenco. Zaradi nje bodo mnogi poklici izumrli - lektorjev in prevajalcev ne bomo več potrebovali, umetna inteligenca pa bo pisala tudi romane in pesmi. Kdo bi si mislil, da bo AI ravno na področju kreativnosti tako uspešna! No, zdaj je še na srednješolskem nivoju znanja in spretnosti, a ta dijak je izredno nadarjen in se hitro uči, tako da bo v nekaj letih maturantski esej napisal bolje kot diplomant primerjalne književnosti. Če mu bomo le dovolili.

A umetne inteligence se ni bati. Jaz se je pravzaprav veselim, saj jo vidim kot nekakšno nadgradnjo človeških možganov. Predvidevam, da mi bo v naslednjih leti pomagala pri pisanju člankov za hermionin blog. 

Dandanašnji bralci knjižnih recenzij - kakor malo jih že je, tako nimajo razlogov za slabo voljo - kakor je nimajo tudi bralci literarnih del na splošno. Vse bolj sem namreč prepričana, da živimo v času, ki je za ljubitelje in bralce knjig najboljši v vsej človeški zgodovini. In da ne bo nikoli boljšega. Včasih se mi zdi, da bi bila srečnejša v kakšnem drugem stoletju, ko je bila človeška družba drugačna, ko so veljala drugačna pravila in so ljudje spoštovali in cenili druge stvari, kot jih danes. Potem pa pomislim - poleg tega, da bi bilo zame kot žensko skoraj vedno slabše ter z občutno manj možnostmi za kreativno in svobodno življenje, kot je sedaj - na knjige in vem, da živim v najboljšem možnem času. Poglejte samo, koliko knjig je - starih in čisto svežih - in kako lahko dostopne so! Komaj si kakšno od knjig zaželite, že jo lahko naložite na svoj elektronski bralnik in začnete z branjem. Tako preprosto je to, v večini primerov. 

Bralec je car! Ne pisatelji, bralci so v današnjem času tisti, ki so najpomembnejši. Bralci so tisti, ki izbirajo. Pisateljev in knjig je vedno več, bralcev, ki so jim knjige namenjene in zaradi katerih pisatelji pišejo, pa vedno manj. Zaradi tega so vedno dragocenejši in pomembnejši. Lahko izbirajo, kaj bodo brali in lahko se odločijo, da bodo kakšno od knjig ignorirali, pa zaradi tega ne bodo za nič prikrajšani. Kajti knjig je ogromno! Če nam niso všeč najnovejše, lahko posežemo po klasikih. Če nam niso všeč ljubezenski romani, lahko beremo kriminalke. Če imamo radi slike in bi raje hitro listali, lahko beremo mange. In še in še. Kdor želi brati, lahko v današnjem času to počne tako lahko in udobno, kot niso bralci še nikoli do sedaj. In kar je še posebno pomembno - branje je omogočeno praktično vsakemu, ne pa samo izbrani eliti, kot je bilo to v preteklosti. Edina slaba stvar tako velike množice knjig je mogoče le ta, da je knjig preveč - da obstajajo knjige, za katere bi bilo vseeno - ali celo bolje, če jih ne bi bilo. A pametne glave - in to sodobni bralci knjig ponavadi so - znajo rešiti tudi takšen problem, ki je pravzaprav malenkosten. Precej bolje je imeti poplavo najrazličnejših knjig in med ničvredno navlako iskati redke bisere, kot pa imeti na razpolago samo omejeno število knjig - po možnosti tiste, ki jih je izbral nekdo, ki je tako aroganten, da je prepričan, da bolje kot vi sami ve, kakšne knjige in katero branje je za vas najprimernejše. Zaradi teh narcisoidov in arogantnežev ter samooklicanih večvrednežev, ki postajajo vse glasnejši ter vse nesramnejši, in že namigujejo na to, da nam bodo omejili svobodo pri izbiri knjig, ki bi jih radi brali, se mi zdi, da živimo v času, ki je glede branja in knjig najboljši.

Kako poiskati prave knjige?

Kako torej v množici lahko dostopnih knjig najti tiste prave - tiste, ki jih je vredno prebrati, in za katere nam ne bo žal žrtvovati dragocenega časa? Pravzaprav ne vem. Verjetno mora vsak najti sebi primeren način. Lahko samo napišem, kako sama izbiram knjige. Tukaj se v desetih letih hermioninega bloga ni veliko spremenilo.

Poslušam in gledam literarne oddaje. Če redno poslušate oddajo S knjižnega trga ali pa Sobotno branje, težko spregledate nove knjige v slovenskem jeziku, ki so vredne tega, da se ob njih odločate ali jih boste prebrali ali ne.

Ker je v zadnjih desetih letih nemščina postala tisti tuji jezik, v katerem se počutim najudobneje, spremljam tudi literarne oddaje z nemško govorečega področja. Ne zamudim prav nobene oddaje švicarske RTV, ki se imenuje Literturclub, v kateri se voditeljica Nicole Steiner skupaj z dvema literarnima kritikoma in enim gostom pogovarja o novih knjigah, ki so prišle na nemški knjižni trg. Vsak od nastopajočih v studio prinese svojo knjigo in o teh knjigah se potem pogovarjajo. Mnenja se krešejo in dobro uro dolga oddaja mine, kot bi trenil. 

Dokaj redno gledam tudi nemško literarno oddajo Druckfrisch z malce čudaškim voditeljem, ki knjige, ki mu niso všeč, pred zgroženimi očmi gledalcev meče med smeti. Dobesedno.

Z literarnimi oddajami spoznam knjige, ki jih je vredno uvrstiti na moj must-read seznam. Najdete ga na dnu hermioninega bloga. Na tem seznamu so knjige, ki bi jih rada prebrala - kar pa mi, seveda, ne uspe vedno. Samo nekatere od teh knjig najdejo pot do mene, druge pa počasi zbledijo, poniknejo v pozabo in tiho izginejo s seznama. Vseeno pa tudi te knjige pustijo sledi in - kaj pa veš - nekoč vseeno pridejo v moje roke.

Na must-read seznam mi pa ni potrebno pisati naslovov knjig pisateljev in pisateljic, ki stojijo na mojem osebnem, prav za njih pripravljenem piedestalu. Umberto Eco, Haruki Murakami, Peter Stamm, Ian McEwan, Hilary Mantel, Drago Jančar, in še mnogi drugi. Tudi klasikov mi ni potrebno pisati na sezname. 

Je pa zanimivo, da mi največje veselje ponavadi prinesejo tiste knjige, ki jih izberem z danes na jutri, ki jih primem v roke tako rekoč takoj za tem, ko slišim zanje. Kajti tudi iste knjige niso vedno enake. Za vsako knjigo obstaja čas, v katerem jo je najprimerneje prebrati in v katerem bo bralcu prinesla največ. Pri nekaterih od njih je to le ozek časovni pas, pri drugih se njihova uporabnost razteza preko celotnega bralčevega življenja. To so knjige, ki jih lahko beremo večkrat v življenju, saj nam vedno znova prinašajo kaj novega in nas razveseljujejo. Pri meni so takšne knjige Čarobna gora, Iskanje izgubljenega časa, Vojna in mir ter Trilogija o Thomasu Cromwellu.

V zadnjem času pa sem knjige začela izbirati še na način - tako, da jih aktivno iščem. Ne ogledujem si knjig, ki mi jih predlagajo ali pa zanje slišim na kakšnih družabnih kanalih, ampak jih aktivno iščem glede na določeno tematiko. Najpogosteje je to v povezavi z mestom ali državo, ki jo nameravam obiskati. Poiščem, na primer, regionalni krimi ali pa zgodovinski roman, ki se dogaja v mestu, ki ga bom obiskala. Na ta način dobim povsem enkraten pogled na kraj potovanja in se naučim še kaj o lokalni zgodovini. Zelo v redu. Na takšen način nimam veselja samo s potovanjem samim, ampak se veselim še preden odpotujem in podoživljam potovanje še dolgo potem, ko se spet vrnem domov. Potovanje tako zaživi v povsem novi, intenzivnejši luči, ki kar traja in traja. 

Na tem mestu moram omeniti svojega moža, ki mi omogoča takšen način potovanj. Potrpežljiv in razumevajoč za kaprice svoje žene me spremlja in vozi po vseh zakotnih kotičkih, ki sem jih našla v knjigah in si vtepla v glavo, da jih obiščem.

Je pa takšen aktiven način iskanja knjig precej naporen in tvegan. Med obilico takšnih ali drugačnih romanov je namreč težko najti tiste, ki jih je res vredno prebrati, tiste, ki bi mi res prinesle nekaj novega ali prijetnega. Ja, včasih se s takšno izbiro knjig uštejem, a še večkrat najdem povsem solidne romane, ki jih je prijetno brati; kdaj pa kdaj pa celo prave umetnine.

Zaključek

Na koncu bi se rada zahvalila vsem vam, bralcem hermioninega literarnega bloga. Vaša zvestoba mi daje dodatno moč za pisanje. Zaradi vas vztrajam. Vi ste tisti, zaradi katerih je moje navdušenje nad knjigami še večje. In če je zaradi mojega bloga tudi vaš dan vsaj kdaj za odtenek lepši in boljši, se splača razmišljati in pisati o knjigah še naprej.

Prilagam še seznam mojih tridesetih najboljših knjig vseh časov.

Seznam je premišljen in strogo hierarhičen. Sestavljala sem ga več mesecev. Na njem so knjige, ki mi v tem trenutku največ pomenijo.

1. Thomas Mann: Čarobna gora
2. Marcel Proust: Iskanje izgubljenega časa
3. Hilary Mantel: Trilogija o Thomasu Cromwellu
4. Lev N. Tolstoj: Vojna in mir
5. David Mitchell: Cloud Atlas
6. Umberto Eco: Ime rože
7. Ian McEwan: Pokora
8. Jane Austen: Prevzetnost in pristranost
9. France Prešeren: Poezije
10. Fjodor M. Dostojevski: Bratje Karamazovi
11. Neil McGregor: History of World in 100 Object
12. Haruki Murakami: Kafka na obali
13. Vladimir Bartol: Alamut
14. Jose Saramago: Esej o slepoti
15. Boris L. Pasternak: Doktor Živago
16. Mariliyne Robinson: Gilead
17. Margaret Atwood: Cat's Eye
18. Andrew Miller: Pure
19. Anton P. Čehov: Dama s psičkom (zbirka kratkih zgodb)
20. Katherine Mansfield: The Collected Stories
21. Pauline Reage: Zgodba o O
22. Drago Jančar: In ljubezen tudi
23. William Trevor: Felicia's Journey
24. Arundhati Roy: Bog malih stvari
25. Thomas Hardy: Tess iz rodovine d'Urbevillov (Čista ženska)
26. Dan Simmons: Hyperion
27. Andrew Miller: Ingineus Pain
28. Carl Sagan: Stik
29. Donna Tartt: Lišček
30. Andy Weir: Project Hail Mary

Bomo videli, kako drugačen bo ta seznam čez 10 let:)

Henry James: Kaj je vedela Maisie

Maisie je vedela veliko. Ne vsega, a veliko. To, kar je vedela, je sicer večinoma zadržala zase - z enim samim namenom, da bi sebi in drugim prihranila nekaj stresa in da bi zaradi tega potem vsi skupaj prijetneje ter udobneje živeli. Včasih se je pretvarjala, da ne razume, in se delala neumno.

Maisie je na začetku romana stara šest let, na koncu pa ravno vstopi v puberteto. Otrok, torej. A ta otrok je pronicljiv in prodoren. 

Roman, ki je nastal in se dogaja skoraj sto petdeset let nazaj, bi zlahka prenesli v današnji čas; tako univerzalna je zgodba, na kateri temelji.

Maisiena starša, premožen meščanski par, se namreč ločita in potem borita drug proti drugemu - z Maisie sredi med njima, nič krivo in vedno znova izrabljeno za potrebe enega ali drugega. Najprej bi jo oba rada imela ob sebi, bila njena skrbnika, potem bi se je rada znebila in njeno oskrbo naprtila drugemu. Ob teh prepirih in kazanju moči je veliko pretvarjanja, neiskrenosti in hinavščine. 

Že tolikokrat videno, da je prav gotovo dolgočasno, bi lahko rekli, - pa ni, verjemite mi.

Maisiejina starša sta tipična narcisoida. Ta osebnostna motnja je v zadnjih letih vedno bolj prepoznavna in vemo, kakšne hude posledice ima lahko na razvoj otroka. Maisiejina mati in oče sta posesivna, manipulirata s čustvi drugih, primanjkuje jima empatije, vzbujata krivdo, igrata žrtev in grozita. Sta vzvišena in arogantna, prepričana, da sta več vredna kot drugi, da imata vedno prav in ne preneseta kritike. Tako je bilo pred več kot stoletjem in tako je pogosto še danes. Henry James vse te medsebojne odnose razloži izredno natančno in s psihološko preciznostjo.

A to še ni vse. Kot da pisatelju ne bi bilo dovolj samo raziskovanje najmanjših podrobnosti na relaciji trikotnika mama-oče-hči, v roman vpelje še mačeho in očima. Mačeha je kar Maisiejina bivša guvernanta, očim pa simpatičen zabaven mlad moški, ki deluje izredno samozavestno in ljubeznivo - pa naj bodo to njegove resnične ali pa samo namišljene lastnosti. Vsekakor je on tisti, ki je od vseh najbolj dorasel starševski vlogi.

Odnosi okrog Maisie se še dodatno zapletejo, ker se kmalu izkaže, da mačeha in očim prav rada vidita drug drugega (če se izognem izrazu, da se zaljubita drug v drugega) in, seveda, ravno Maisie je ta, ki ju je pripeljala skupaj.

Vse te možnosti najraznovrstnejših medsebojnih odnosov in povezav med Maisie in njenima dvema paroma staršev pisatelj razišče in opiše do potankosti. To je to, kar je zanimivo tudi za današnjega bralca, pa čeprav je nekoliko začinjeno z viktorijanskim moraliziranjem, ki dandanes izpade kar precej smešno. To namreč, da mačeha in očim ne bi mogla biti dobra starša za Maisie že zato, ker sta prešuštnika.

Maisie je zapletena mlada oseba. Včasih se zdi, da je kar preveč zrela za svoja leta - tako pronicljiva vprašanja zastavlja in to ob ravno pravem času - da je že kar neverjetno. Po drugi strani pa je tudi zelo pasivna in neaktivna, kar od tako zrele osebe pač ne bi pričakovali. Mogoče je tako zato, da lahko potem v velikem finalu na koncu romana kar najbolj jasno in odločno razkrinka ostale nastopajoče; pomembna odločitev, ki jo sprejme in z njo vstopi med odrasle, pa pred bralcem zažari še izraziteje.

Kar me je pri Maisie motilo, je bilo tudi to, da je predstavljena izredno hladno in brezčutno. Zdi se, kot da bi bila ob vsem, kar se dogaja okrog nje, povsem ravnodušna in neprizadeta. O njenih čustvih v romanu skoraj ni besede; če pa je že, je ta zelo klišejska. Da je kaj takega mogoče, je ob tem, kako postopajo z njo, jo izrabljajo in manipulirajo z njeno navzočnostjo, težko predstavljivo in nerealno. Tudi zato, ker Maisie veliko ve, saj dobro pozna tako očetov kot tudi materin pogled na dogodke in je tista, ki ima nad celotnim dogajanjem najboljši pregled - glede na pisateljevo predpostavko pa ga tudi razume.

Slog pisanja je - kakor smo pri Henryju Jamesu vajeni, dokaj zapleten. Potrebno je veliko koncentracije, da iz kompleksnega besedila razberemo vsa diskretna namigovanja posameznih nastopajočih in njihova iskrena občutja ločimo od pretvarjanja. Teh zadnjih je bistveno več kot prvih - nekaj, kar me je pri branju precej motilo, saj mi je sprenevedanje kar zoprno, pa četudi je iz vljudnosti. A to je moj problem in ne slabost knjige.

Knjiga Henryja Jamesa, Kaj je vedela Maisie, je roman, ki ga ne moremo brati za sprostitev. Tako je zaradi vsebine in tako je zaradi sloga pisanja. Da dobimo vse, kar nam nudi, mu je potrebno posvetiti čas in zbranost. Izkupiček po branju se potem razlikuje od bralca do bralca. Pri meni je bil v primerjavi z drugimi knjigami rahlo nadpovprečen z blagim priokusom razočaranja. 

Pri Henryju Jamesu so pričakovanja vendarle vedno visoka.  

★★★★☆

Han Kang: Vegetarijanka

Na daljnem vzhodu se znajo radikalno, a obenem prefinjeno upreti utečenim in splošno sprejetim družbenim normam. Enega izmed teh uporov opisuje roman južnokorejske pisateljice Han Kang, Vegetarijanka.

Roman pripoveduje o mladi ženski - ime ji je Yeonghye, ki z dvema preprostima potezama zamaje svet ljudi okrog sebe in usodno vpliva na nadaljnji potek njihovih življenj. Sama pri vsem skupaj niti ni tako zelo pomembna.

Njeno prvo in najpomembnejše dejanje je to, da postane vegetarijanka. Naenkrat in na videz brez pravega vzroka se odloči, da ne bo več jedla mesa. Ta poteza se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, a v svetu, v katerem Yeonghye živi, sproži nepredstavljive posledice. Njeni sorodniki nekako ne morejo razumeti, da se je ubogljiva, neopazna in v vsem zelo povprečna ženska odločila za tako čudno potezo in - kar je še hujše, pri njej tudi trmasto vztraja.

Druga stvar, ki ljudi v njeni bližini dodatno vznemirja, pa je to, da Yeonghye noče nositi nedrčka. Ker jo tišči. Včasih si prsi tudi povsem razkrije ali pa po stanovanju hodi povsem gola. Zakaj? Ker ji je vroče. Tako preprosto je to. Ob tem je povsem brezbrižna in neomajna, ljudje okrog nje pa izgubljajo živce. Pride celo do nasilja in tlačenja koščkov mesa v usta, infuzij in vstavljanja nazogastričnih sond - tudi hospitalizacije na psihiatrični kliniki.

Roman je razdeljen v tri dele. V vsakem od njih eden od Yeonghyjevinih sorodnikov pripoveduje o svojem pogledu na dogajanje. Možu je Yeonghye bolj hišna pomočnica kot žena; svaku umetniško delo in objekt poželenja; sestri pa tista, ki vzbuja občutek krivde ali pa celo tista, ki ji je uničila življenje. Nihče je ne razume popolnoma in vsi jo sprejemajo kot čudno, nenormalno ali v najboljšem primeru bolno. Pa je pravzaprav ravno obratno. Globoko v sebi in s svojimi preprostimi željami ter odločitvijo, da ne bo jedla mesa in nosila nedrčka, je vendarle v določenem pogledu bolj človeška kot vsi okrog nje, bolj normalna.

Izjemna vrednost romana Han Kang, Vegetarijanka, je v tem, da s pomočjo Yeonghjijinih drobnih, povsem legitimnih odločitev kako živeti, razgalja okorelost določenih družbenih norm, ki jih večina ljudi sprejema kot samoumevne, in ob tem ne opaža, kako brezsramno kratijo svobodo nekaterih - predvsem žensk, v tem primeru korejskih. Upor, ki je opisan v tem romanu, je tako preprost in obenem učinkovit, da bralca pusti brez besed - ljudi, ki obdajajo glavno junakinjo, pa popolnoma razoroži - na žalost do te mere, da v svoji nemoči posežejo celo po nasilju.

Dober roman, ki pa se vendarle izogiba temu, da bi razložil tudi to, da družbene norme niso le nekaj slabega in da niso nastale zato, da bi koga zanalašč omejevale. So nujno potrebne, da človeška družba sploh obstaja. Kar pa seveda ne pomeni, da jih ni potrebno vedno znova tehtati ter presojati, in če se izkažejo za neuporabne in krivične, tudi spremeniti. K takšnim spremembam pa pripomorejo tudi knjige kot je ta. 

★★★☆☆