Jenny Erpenbeck: Kairos

Dobro, da sem roman dobila v dar – za rojstni dan od sestrice – sicer ga nikoli ne bi vzela v roke. Mogoče se spomnite, da pred časom nad edinim romanom Jenny Erpenbeck, ki sem ga do sedaj prebrala, nisem bila preveč navdušena.
A če bi ta, ravno prebrani, zadnji roman nemške pisateljice, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji, šel neopaženo mimo mene, bi bila za marsikaj prikrajšana. Nikoli ne bi brala o precej nenavadni okoliščini, ki je spremljala ljubezensko zbližanje glavnih dveh junakov romana in je name naredila kar velik vtis.
Katharina in Hans se namreč prvič ljubita ob zvokih Mozartovega Requiema. Kar je, če mene vprašate, precej turobna  - da ne rečem mrtvaška okoliščina, ki mi nikoli ne bi prišla na misel. Bralec se ob tem mogoče celo sprašuje, če to mogoče ni slabo znamenje za nadaljevanje in razvoj njunega odnosa.
Vsekakor pa je zaradi tega začetnega prizora odpadel vsak dvom, da knjige mogoče ne bom prebrala do konca.

Roman Kairos je ljubezenski roman. Odnos med Katharino in Hansom je strasten, intenziven, globok in dramatičen. In seveda prav nič lahek. Kot je v takšnih »vročih« odnosih pogosto, ljubimca drug drugega tudi globoko ranita in celo trpinčita.
Odnos med njima se razvija od začetne zagledanosti in občudovanja, preko zorenja glavne junakinje, ko se pojavijo prve sence v njunem odnosu in postane jasno, da razmerje ni idealno. Katero pa je? Pisateljica je zgodbo oblikovala z vidika obeh glavnih junakov (istočasno izvemo, kaj si misli ona in kaj on), čeprav je poudarek pripovedi kljub vsemu pri Katharini.
Aja, tega še nisem napisala. Katharina je stara 19, Hans pa 53 let in poročen. Ampak to, kakor da ne bi bilo preveč moteče – niti za Katharinina starša ne, ki jima hčerka vse zaupa. Starša dekle obravnavata kot odraslo osebo in prav nič pokroviteljsko ali zaščitniško, nekako v smislu, »sama si odgovorna za svoje odločitve, bodi previdna.«

Zgodba se dogaja v letih od 1986 do 1992, večinoma v Vzhodnem Berlinu – torej v socialističnem delu po drugi svetovni vojni razdeljene Nemčije, nekaj predtem in nekaj zatem, ko je prišlo do padca Berlinskega zidu. To je dovolj zanimivo ozadje za zgodbo romana, ki ga lahko primerjamo z dogajanjem v Sloveniji v tistem prelomnem času. Pisateljica dokaj natančno in nepristransko opisuje življenje v Vzhodni Nemčiji, kakor tudi spremembe po združitvi Nemčij, ki so bile nemalokrat brutalne in ne vedno pozitivne, oziroma takšne, kot so jih ljudje pričakovali.
Na primer. Hans je zaposlen na RTV Vzhodne Nemčije kot »Svobodni«, kar je bilo precej udobno delovno mesto. Sem ter tja je moral napisati kakšno radijsko igro, sicer pa je lahko svoj delovni čas dokaj svobodno uporabljal za pisanje knjig po lastni želji. Po združitvi Nemčij so vzhodnonemško RTV enostavno ukinili in lahko si predstavljate kakšna kriza je bila to za 3000 zaposlenih – tudi Hansa. On je z združitvijo Nemčij veliko izgubil, Katharina, na drugi strani, pa je veliko pridobila. Tako je bilo to takrat.

Stil pisanja je nekoliko nenavaden in mi je v začetku povzročal težave. Zdelo se mi je, da je preveč ponavljanja. Tudi menjavi perspektive od enega do naslednjega stavka mi ni bilo prijetno slediti. Ker pa je bila zgodba zanimiva, me to potem ni preveč motilo. Motile so me kakšne stranske poti romana ali pretiravanja. Na primer: kakšen pomen ima čisto natančen opis hormonskega cikla ženske, ki bo zanosila, z vsemi kompliciranimi kemijskimi imeni vred? Zdi se, kakor da bi pisateljica rada izpadla pametnejša, kot je. No, zdaj sem pa že prestroga.

Roman Jenny Erpenbeck, Kairos, je v redu knjiga, ki se jo splača prebrati. Ljubezenska zgodba mi je bila všeč – mogoče celo zelo všeč. Cenim tudi pisateljičin uvid v to, kakšno zgodovinsko ozadje za roman bo pomaglo k temu, da bo knjiga deležna pozornosti tako v Nemčiji kot tudi v tujini. Razdeljen Berlin, Vzhodni blok, trenje med socializmom in kapitalizmom, nacizem in Stasi so hvaležna tema za pisanje, ki se je mediji (a tudi bralci), kot kaže, še vedno niso naveličali. Pisateljica se je zavedala tudi tega, da nikakor ne bo škodovalo, če v roman doda še nekaj homoseksualnosti. Še vedno je tako.

Jenny Erpenbeck je za roman Kairos leta 2024 prejela prestižno nagrado International Booker Prize. Menda se je komisija odločila za zmagovalko soglasno in po pičle pol ure razprave. Mogoče celo upravičeno.