Eva Illouz: Explosive Moderne

Sociologinja Eva Illouz v svoji knjigi Explosive Moderne piše o čustvih in občutjih. Mogoče bi si kdo mislil, da le-ta v našem sodobnem in pragmatičnem svetu niso več tako zelo pomembna, kot so bila včasih, a to nikakor ne drži. Še nikoli v človeški zgodovini niso najrazličnejše ekonomske, kulturne in politične institucije poskušale tako močno vplivati na človeška čustva, kot to počnejo ravno v današnjem času. Tako pravi Eva Illouz in če preberete njeno knjigo, se boste s pisateljico strinjali tudi vi. Eva Illouz je namreč zelo prepričljiva.

Čustva in občutja so zelo pomembna. Z njimi ponotranjimo zunanji svet, v katerem živimo, in istočasno pozunanjamo (eksternaliziramo) naš notranji svet. Dobro je, da svoja čustva in občutja poznamo in jih tudi upoštevamo. Nikakor jih ne smemo tlačiti v svojo podzavest. Ne smemo jim pa tudi dovoliti, da usmerjajo potek našega življenja.

Pisateljica se v svoji knjigi loteva vseh osnovnih ali najpomembnejših človeških občutkov. Da so njena razmišljanja čim bolj razumljiva, navaja različne primere iz svetovne literature. Na primer – ko sem že omenila tlačenje človeških čustev ..., idealni primer iz literarnega sveta, ki jasno prikazuje zanikanje svojih občutij, je roman Kazua Ishigura Preostanki dneva. Butler Stevens je človek, ki je vse svoje življenje nezavedno tlačil čustva v svojo podzavest, in to se je na koncu izkazalo za nekaj izredno tragičnega.

Veliko prostora v knjigi je posvečeno upanju. Upanje skoraj vsi dojemamo kot nekaj zelo pozitivnega. Upanje nam pomaga pri tem, da ne obupamo in da vztrajamo tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah. Vendar pa ... ali je upanje res nekaj, kar je samo dobro? Nikakor ne. Upanje ima tudi svojo temno plat. Zaradi upanja lahko pasivno vztrajamo v okoliščinah in razmišljanju, kjer sicer ne bi smeli obtičati. Tako bi bilo namesto tega, da pri nečem vztrajamo in čakamo, precej bolje, da bi kaj spremenili, kaj naredili drugače, kot smo do sedaj. V takšnih primerih je upanje nekaj, kar nas ovira pri nadaljnjem razvoju. Kot literarni primer dvoličnosti, ki ga zaobjema upanje, je pisateljica navedla starogrški mit o Pandorini skrinjici. Pisala sem že o tem – navdihnjena po knjigi Explosive Moderne. Boljše od upanja je zaupanje.

Primer pasivnega čakanja in praznega upanja v današnjem času je na primer Online Dating. Tam ljudje ob izjemni ponudbi potencialnih partnerjev enostavno samo čakajo, da se prikaže »ta pravi«, in to ni najboljši način iskanja pravega človeka.

Zanimivo je razmišljanje o občutku sramu in ponosa. Obe občutji sta opisani v istem poglavju knjige, saj gre – mogoče tega ne opazimo na prvi pogled – le za dva konca ene in iste palice ali, drugače povedano, za dva občutka, ki sta dokaj tesno medsebojno povezana. Tako sram kot ponos sta občutka, ki ju doživimo le zaradi tega, ker živimo skupaj z drugimi ljudmi. Skozi sram in ponos gledamo nase tako, kot si mislimo, da drugi gledajo na nas; če je to pozitivno, občutimo ponos, če je negativno, nas je sram. Literarni primer, na katerega se sklicuje pisateljica, je v tem primeru roman Škrlatno znamenje Nathaniela Hawthorna.

Pa da si ne boste slučajno mislili, da je sram nekaj preživelega, nekaj, kar najdemo samo še v več kot 100 let starih romanih, ki opisujejo dogajanje dodatnih nekaj stoletij nazaj v zgodovini. Socialna družbena omrežja so to občutje poglobila in ga v današnjem modernem času naredila še kako prisotnega. Pomislite samo na deepfake, ki dobesedno cveti pred našimi očmi, in kakšen sram lahko povzroča pri žrtvah.

Romana Madame Bovary Gustava Flauberta in Stoner Johna Williamsa pisateljica omenja, ko piše o ljubezni, ki je kompleksen čustveni, socialni in kulturni fenomen. Prva knjiga je pisana skozi oči ženske, druga moškega. Kaj si naslovna junaka predstavljata pod besedo ljubezen in po čem hrepenita, pomeni osnovo za razmišljanje o tem kontroverznem čustvu.

Pisateljica se seveda ni mogla izogniti tudi razmišljanju o ljubosumju – čustvu, s katerim si sami sebi postavljamo vislice –, kakor se slikovito izraža. Ljubosumje je najpogostejši vzrok, zaradi katerega moški ubijajo svoje partnerke. To je čustvo ljudi, ki menijo, da so partnerji njihova lastnina, in ne prenesejo misli, da so svobodna bitja.

Knjigo Eve Illouz Explosive Moderne sem brala z velikim zanimanjem. Odprla mi je oči za marsikaj. Sebe in ljudi okrog sebe s pomočjo te knjige razumem za kanček bolje. Ker pa je pisateljica za razlago svojih razmišljanj brskala tudi po literarni zgodovini in omenila velike romane klasične vrednosti, je bil užitek pri branju še toliko večji.