Graham Greene: Tretji človek

Tretji človek ni nastal zato, da bi ga ljudje brali, ampak da bi ga gledali.

To je napisal Graham Greene v uvodu k svojemu kratkemu romanu ali noveli Tretji človek. Seveda, istoimenski film iz leta 1949 z Orsonom Wellesom v eni izmed pomembnih vlog in nepozabno filmsko glasbo je klasika, ob kateri drobcen roman, ki je služil za predlogo, deluje skoraj zanikrno. A vedeti moramo, - čeprav je Graham Greene Tretjega človeka pisal z mislijo na film, knjiga nikakor ni neke vrste scenarij. Je več kot solidno literarno delo, ki se na določenih mestih celo bistveno razlikuje od filma - pa pri tem ne mislim na takšne malenkosti, kot so drugačna imena in druga nacionalnost nastopajočih. Drugačen je konec, recimo.

Graham Greene je v uvodu napisal tudi to, da naj bi bil film v resnici boljši kakor njegova zgodba. No, tukaj pa ne vem, če bi se strinjala z njim. Vedite, da mi je film Tretji človek zelo všeč, saj je precej drugačen od današnjih kriminalnih filmov, bolj nepredvidljiv - pa se mi ob tem vendarle zdi, da je knjiga Tretji človek še boljša.

Tisto, kar je najboljše tako pri filmu kot pri knjigi, je prikaz povojnega Dunaja in vzdušja, ki je tam vladalo. Nekoč imenitno, ob koncu 2. svetovne vojne pa v veliki meri porušeno mesto, je bilo razdeljeno na štiri cone, ki so jih nadzorovali - podobno kot v Berlinu - Angleži, Američani, Francozi in Rusi. Razlika je bila le v tem, da je bil na Dunaju tudi mednarodni del mesta, kjer so življenje prebivalcev nadzirali predstavniki vseh štirih zaveznikov skupaj. Mednaroden je bil najožji center Dunaja, se pravi tisti del mesta, ki leži znotraj Ringa.

To svojevrstno prizorišče, o katerem dandanes ni več sledu, je več kot zanimiv kraj dogajanja za kriminalno in tudi ljubezensko zgodbo. Lopovi prekupčujejo s penicilinom in se po kanalizacijskih kanalih gibljejo iz ene zavezniške cone v drugo. Ameriško spoznaš po številnih lokalih s sladoledom. V hotelu Sacher so nastavljeni izključno Britanci in v Josefstadt teatru že prirejajo gledališke igre. V Pratru, ki je v ruski coni, od zabaviščnih atrakcij deluje le Riesenrad in ta je prav lahko prizorišče umora. Ali pa tragične nezgode - kakor že pride in kolikor je policija pripravljena raziskovati.

Roman Tretji človek se večinoma ukvarja z resno tematiko. Neprecenljiva pa je tudi njegova zabavna plat, saj je bil napisan tudi zato, da ljudi, ki so ravno preživeli strahote druge svetovne vojne, razvedri in zabava. Zabaven ali skoraj satiričen je literarni vložek v romanu. Glavnega junaka romana - pisca vesternov, povabijo na literarni večer in mu tam - prepričani, da je nekdo drug, postavljajo vprašanja o sodobni angleški literaturi, on pa odgovarja, kakor se za pisca žanrskih del spodobi - ignorantsko, a vedno zabavno.

Zelo priporočam tako knjigo kot film. Če ste malce starokopitni, ne škoduje;)

Joseph Cotten in Orson Welles
v filmu Tretji človek (1949)

John Preston: The Dig

Pred približno 1400 leti je v vzhodni Angliji skupina kakih stotih moških potegnila iz reke 27 metrov dolgo ladjo in jo po močvirni in z nizkimi griči posejani suffolški pokrajini povlekla slab kilometer v notranjost, da jo zakoplje. Šlo je za pogrebno slovesnost ob smrti zelo pomembne osebe, verjetno celo kralja. O tem je pričal bogat zaklad, ki so ga  pokopali skupaj z ladjo.

To se je dogajalo v kraju Sutton Hoo, na začetku dobe, ki jo slikovito označujejo kot Dark Ages. Ladjo so pokopali Anglo-Saksonci, predstavniki najbolj zahodnega plemena Germanov, ki so po odhodu Rimljanov zasedli vzhodno Anglijo.

O zgodnjih Anglo-Saksoncih ne vemo veliko, saj nam niso zapustili nobenih pisnih virov; če pa so jih, so le-te tri stoletja pozneje uničili Vikingi v svojih roparskih napadih, ki so bili ravno v tem delu Anglije zelo pogosti. Anglo-saksonska civilizacija je v primerjavi z rimsko vedno veljala za primitivno in nazadnjaško - velik korak nazaj iz cvetoče antične kulture v temačni srednji vek. 

Tako so menili do leta 1939. Potem so pa na pokopališču Sutton Hoo odkopali ladjo iz 7. stoletja in razumevanje zgodovine zgodnjega srednjega veka v Angliji je bilo postavljeno na glavo. Naziv Dark Ages je kar naenkrat začel kazati na nerazgledanost tistih, ki so neko obdobje tako poimenovali, ne pa več na tiste, ki so v tem obdobju živeli.

...For centuries, everyone thought these people could barely make a club  to beat each other over the head with. Now we find that their trading routes stretched as far as Constantinople... 

Charles Philips (iz romana)

O izkopavanju tega pomembnega groba - enega največjih arheoloških odkritij v Veliki Britaniji - piše John Preston v svojem zgodovinskem romanu The Dig; Netflix pa je pred kratkim po knjigi posnel film z zvezdniško igralsko zasedbo.

Gospa Edith Pretty ni vedela, kakšna dragocenost se nahaja na njenem posestvu v Sutton Hooju, je pa slutila, da se pod gomilami zemlje, ki so ustvarjale večje in male gričke, nekaj skriva. Leta 1939 se je odločila, da to razišče in po priporočilu bližnjega muzeja v Ipswichu  je za odkopavanje najela amaterskega freelance arheologa Basila Browna, ki se je še posebno dobro spoznal na suffolško zemljo. Bil je redkobeseden moški, predan svojemu delu, malo okoren in kar preveč skromen, vedno oblečen v nekoliko premajhen rjav jopič. 

Ralph Finnes, ki ga upodablja v filmu, je vestna podoba gospoda Browna iz knjige, čeprav določene razlike obstajajo. Basil Brown iz knjige se z gospo Pretty ne pogaja za višjo plačo, kot to naredi njegov veliko bolj samozavestni filmski junak, pač pa enostavno sprejme, kar mu je ponujeno. 

Basil Brown se tako načrtno loti izkopavanja največje gomile na posestvu Sutton Hoo in kaj kmalu ugotovi, da je v grobu ladja, večja in starejša od marsikatere druge, ki so bile kdaj koli najdene v Angliji. Veliko odkritje seveda potem prav kmalu na mesto odkopavanj privabi druge arheologe in zgodovinarje, ki prevzamejo delo in vodenje izkopavanja. 

Na tej točki se potem spet pokaže razlika med romanesknim Basilom Brownom (verjetno tudi resničnim gospodom Brownom) in filmskim protagonistom. Romaneskni junak brez oklevanja prepusti vodenje izkopavanja profesorju Philipsu iz Cambridgea, bolj samozavestni filmski junak v podobi Ralpha Fiennesa pa ima ob tem vsaj nekaj pomislekov in je za kratek čas celo malo užaljen, ker so mu - njemu, ki je pravzaprav prvi odkril veliko najdbo - s takšno lahkoto odvzeli vodenje del in ga od takrat dalje uporabljali le še za stranska dela pri izkopavanju.

Roman The Dig je v prvi vrsti posvečen Basilu Brownu - spomenik, dolga leta spregledanemu samoukemu arheologu, ki je imel zelo pomembno vlogo in velike zasluge tako pri odkritju kot tudi raziskovanju velike najdbe pri Shutton Hooju, a mu teh do predkratkim zaradi njegove pomanjkljive akademske izobrazbe niso priznali. 

A roman je še mnogo več. Je tudi zgodba o dveh izjemnih ženskah. Prvo sem že omenila, to je lastnica posestva, na katerem so odkrili zaklad, gospa Edith Pretty. V mladosti in potem skupaj z možem je veliko potovala in bila navzoča pri številnih izkopavanjih, na katerih je vzljubila arheologijo. V romanu poskrbi za pravo vzdušje, ki je bilo značilno za tisto obdobje v Veliki Britaniji. Lahko bi rekli, da deluje nekoliko aristokratsko - kar je pri lastnici tako obsežnega posestva pač pričakovati, a se obenem zaveda tudi tega, da prihajajo novi časi, kjer bo njen sloj ljudi moral začeti živeti na nekoliko drugačen način, kot je vajen. Razgledana gospa je, ki se zna pogovarjati z izbranimi besedami, ki jih povezuje v lepe in tekoče stavke, a ob tem ni prav nič izumetničena in ostaja realna, z nogami trdno na tleh, vedno prijazna in vljudna.

Carey Mulligan jo je v filmu prav dobro upodobila, problem je le v tem, da sta bili resnična in romaneskna Edith Pretty v času izkopavanja v Shutton Hooju precej starejši, kot je igralka v filmu. 

Druga pomembna predstavnica ženskega spola v romanu je Peggy Piggot - zame ženska, ki je vredna vsega občudovanja, ena tistih, ki bi jo morale spoznati tudi mnoge dandanašnje ženske, ki se štejejo za feministke. Tako bi imele nekoliko čistejšo sliko o tem, kaj ta, v zdajšnjem času tako zlorabljen naziv, v resnici pomeni.

Peggy Pigott je bila teta avtorja romana in je sodelovala pri izkopavanju v Shutton Hooju. 

Roman je pisan tako, da poglavja pripovedujejo posamezni protagonisti romana. Basilu Brownu in Edith Pretty so zaupana začetna in končna poglavja; Peggy Pigott pa opisuje čas julija 1939, ko je bilo izkopavanje na višku in so bile odkrite vse pomembne dragocenosti. Peggy Pigott je bila tista, ki je odkrila prvi zlati predmet - majhno zlato piramido. 

A v poglavju, ki je zaupano njenemu pripovedovanju, ne izvemo samo tega, kako je potekalo izkopavanje in kaj vse je bilo odkrito; pred nami zaživi tudi čudovita zgodba mlade ženske - strastne arheologinje, ki si je svojo akademsko in raziskovalno pot gradila precej težje kot njeni moški kolegi, a kljub vsemu uspela, tudi s sprejemanjem kompromisov in občasnim korakom nazaj v svoji karieri, da je potem lahko pohitela pet korakov dalje. V filmu jo je upodobila meni tako ljuba Lily James (Nataša Rostova iz BBC-jeve serije Vojna in Mir ter gospa de Winter iz Rebeke).

Poglavje gospe Pigott sem izredno rada brala tudi zaradi čudovite, komaj zaznavne, še čisto sveže in nežne ljubezenske zgodbe. 

V razvijanju izredno intimnih, nikoli izgovorjenih, a jasno čutečih ljubezenskih ali pa vsaj človeško naklonjenih odnosov med junaki romana, je pisatelj John Preston najboljši. V filmu gre pri razvijanju teh razmerij precej bolj premočrtno in naravnost, v romanu pa je vse zastavljeno bolj nežno in občutljivo - po mojem mnenju tudi bližje resnici. Kaj je bolje, ocenite sami. Meni je bilo oboje zelo všeč.

Izkopavanje v Shutton Hooju je potekalo tik pred začetkom druge svetovne vojne. Da je bilo to izredno nesigurno, tudi strah vzbujajoče obdobje, ko se ni vedelo, v katero smer se bo obrnilo politično dogajanje v Evropi, se čuti v vsakem poglavju romana. Angleška in nemška letala preletavajo pokrajino, na wirelessu oddajajo vedno bolj skrb vzbujajoče novice, v Londonu se pripravljajo na bombne napade. Pomen odkritja in naglica pri izkopavanju, a tudi odnosi med protagonisti romana tako dobijo še dodatno dimenzijo, ki bogatijo roman in film. Film se nekoliko bolj posveča odnosom med ljudmi, ki so bili prisotni pri izkopavanju, v romanu pa je dovolj prostora tudi za samo izkopavanje ladje. V filmu tako sploh ne vidimo zlatih ali srebrnih dragocenosti, ki so jih našli v Shutton Hooju; v knjigi pa so mnoge od njih natančno opisane. V obeh primerih pa je poudarjeno nekaj, kar je za bralca knjige ali gledalca filma mogoče presenetljivo.

To je dejstvo, da v grobu, ki sta ga izkopavala Basil Brown in Peggy Pigott, pravzaprav ni bilo nobene ladje. Kisla zemlja je namreč uničila vse organsko - tudi les; ostali so le kovinski predmeti - železne zakovice, ki so držale skupaj leseno ogrodje ladje in zlati, srebrni ter bronasti predmeti, ki so bili kot simboli vladanja ali osebne dragocenost pridani v grob. A znanstveniki vseeno dokaj natančno vedo, kakšna ladja je bila pokopana, saj je le-ta v pesku pustila jasen odtis, po katerem je najdbo mogoče zelo natančno rekonstruirati.

Ship burial Sutton Hoo
1939
(vir: British Museum)

Leta 1939 v grobu tako niso našli tudi nobenih ostankov trupla, ki bi bilo lahko pokopano skupaj z ladjo. Razlago za to sta ponujali dve teoriji: ali v grobu resnično nihče ni bil pokopan in je grob tako samo spomenik nekomu, ki je umrl nekje drugje - mogoče na morju; ali pa so ostanki pokopanega človeškega telesa, vključno s kostmi in zobmi, popolnoma razpadli. O tej drugi možnosti protagonisti romana in filma pogosto razmišljajo in si ob tem zastavljajo vedno aktualna vprašanja, kot so: Kdo smo pravzaprav in kaj ostane za nami? Kdo vse je že živel pred nami, pa od njega ni ostalo nič ali pa le nekaj kovinskih predmetov? 

Odgovor na to, katera od zgornjih teorij je v primeru Shutton Huuja pravilna - se pravi, ali je bil v grobu tudi pokojnik ali pa ne - nam v epilogu knjige zaupa Robert Pretty. 

Robert je še ena simpatična oseba tako v romanu kot tudi v filmu. V času, ko so potekala izkopavanja na posestvu njegove matere, je bil star 9 let in je z velikim zanimanjem spremljal dogajanje. Še posebno ljub pa mu je bil Basil Brown.

Roman in film The Dig sta ustvarjena po resničnih dogodkih, a zaradi potrebe po nekaj več dramatičnosti, sežeta tudi po fikcijskih prijemih. V mojih možganih se je vse - fikcija in resnica, roman in film, preteklost in sedanjost - zlilo v čudovito mešanico, ki je oblikovala veliko zgodbo, ki me še po tednih ne pusti pri miru. Mogoče je tako zato, ker razmišljam podobno, kot razmišljajo glavni junaki romana in filma. Enako močno kot njih me navdušujejo in navdihujejo kraji, kjer so se v preteklosti dogajali veliki dogodki. Rada stopam po poteh, po katerih je nekoč pred mnogimi leti nekdo že hodil. Zanima me, kako drugače ali pa kako nam podobno so živeli ljudje pred nami. Kajti:

From the first human handprint on a cave wall, we're part of a something continuous. 

Ralph Fiennes kot Basil Brown (v filmu).

Mogoče boste nad knjigo ali pa filmom navdušeni tudi vi.

★★★★☆

Carey Mulligan in Ralph Fiennes
kot
Edith Pretty in Basil Brown
(vir: Netflix)

Ian McEwan: V imenu otroka

Najprej sem si ogledala film, nato sem prebrala še knjigo. Takšen pristop je knjigi precej škodil - pa ne zato, ker bi mi film razkril potek in (mogoče presenetljiv) konec zgodbe; vzrok majhnemu razočaranju, ki ga je prineslo branje knjige, je bila Emma Thompson. To je to, ko filmska igralka bistveno preseže svojo knjižno junakinjo. Ne zgodi se pogosto, a v tem primeru se je. Emma Thompson je v filmu čudovita, enkratna in neprekosljiva. Bolj živa in pristnejša je od sodnice Fione Maye, kakršno je v romanu V imenu otroka, ustvaril Ian McEwan in zaradi tega je knjiga takoj za nekaj odtenkov slabša, kot bi bila sicer.

Ian McEwan se v svojih romanih loteva zelo različnih tem. Tokrat se je podal v sodniške kroge. Fiona Maye je sodnica, ki razsoja v primerih družinskega prava. Cenjena je in spoštovana, saj so njene sodbe vedno dobro obrazložene, pravične. Rdeča nit njenih odločitev je ta, da brezpogojno sledi pravilu, da pri razsodbi vedno upošteva predvsem otrokove koristi. 

Kmalu bo stara šestdeset let, poročena je in brez otrok.

In potem dobi primer, ki bi moral biti eden njenih lažjih. Sedemnajstletni fant - torej še otrok - Adam po imenu, je Jehova priča in zavrača zdravljenje s transfuzijo krvi. Takšno zdravljenje zavračata tudi njegova starša. Zgodba se začne vrteti okrog vprašanja, ali bo Fiona Maye v svoji razsodbi pritrdila fantovi želji in prepovedala takšen poseg v njegovo telo ali pa bo sledila priporočilom zdravniške stroke in transfuzijo dovolila. Glede na to, da so njeno vodilo vedno otrokove koristi, odločitev ne bi smela biti težka. In tudi ni. 

A bolj kot ta sodniška zgodba so v knjigi pomembne druge stvari. To so medsebojni odnosi med posameznimi protagonisti - med Fiono in njenim možem Jackom, med Fiono in mladim Adamom. 

Za svojo poklicno kariero je Fiona žrtvovala marsikaj. Zdaj, po petintridesetih letih skupnega življenja, je v krizi tudi njen zakon z Jackom - kaže, da zaradi izgube strasti. Z njene strani. Zaradi tega se Jack odloči, da se premišljeno in jasno, s Fionino vednostjo in ne da bi to skrival, spusti v razmerje z mlajšo žensko. Kako to vpliva na Fiono in njen zakon, njena čustva in njeno vedenje, je v knjigi prav lepo prikazano. Premišljevanja vredno.

Emma Thompson kot Fiona Maye
(vir: Toledo Productions)

Nekoliko manj posrečeno - vsaj po mojem mnenju - je orisano razmerje med Fiono in Adamom. Na eni strani je to odnos med avtoriteto in tistim, ki se le-tej podreja, tudi odnos mati in sin, na drugi strani pa gre za čisto običajno ljubezensko razmerje. 

Zanimivo, a zapleteno, brez dvoma. Malce pretežko za Iana McEwana. Zdi se mi namreč, da si je s tem, ko je iz najrazličnejših zapletenih niti Adamovih in Fioninih čustev ter dejanj želel splesti kolikor toliko sprejemljiv in verodostojen življenjski vzorec, zadal pretežko nalogo. Adamova in Fionina skupna zgodba tako izpade dokaj površno in plehko, preveč dramatično in v nekaterih pogledih celo klišejsko. Škoda, da se ni bolj poglobil v ta vidik svojega romana in se mogoče zaradi tega dal manj opraviti z muziciranjem in klasično glasbo na splošno, večno stalnico v večini McEwanovih romanov.

No, roman Iana McEwana, V imenu otroka, nikakor ni slaba knjiga. Konec koncev tudi to, da je bil po njej posnet tako dober film - ki se, mimogrede, zelo natančno drži vsebine romana - nekaj pomeni. Preberete jo lahko na dušek, v enem ali dveh popoldnevih in ne bo vam pustila slabega okusa. To pa je že veliko.

Film Sodnica (The Children Act) z Emmo Thompson v glavni vlogi pa si lahko do konca novembra brezplačno ogledate v videoteki t-2.

★★★★☆

Ian McEwan
(vir: Wikipedia)

P.S.

Na koncu bi rada pokazala še na en prevajalski bombonček;) Lepo me je nasmejal. Glejte, zgodi se tudi najboljšim.

(Jack in Fiona zjutraj pri zajtrku.)

Ko je prišla v kuhinjo, je bilo pol osmih. Jack je s hrbtom proti njej stal zraven pulta in stresal fižol v mešalec. (Vau, kaj bosta pa jedla? Baked beans?)

Njen kovček je bil na hodniku in Fiona je zaskrbljeno zbirala zadnje listine. Kot navadno je ni mikalo biti z njim v utesnjenem prostoru. Z naslonila stola (naslonila stola...lepo) je pobrala ruto in odšla v dnevno sobo, da bi nadaljevala iskanje.

Čez nekaj minut se je vrnila. Iz mikrovalovke je jemal vrč mleka. (mleko in fižol?) Pri jutranji kavi sta bila izbirčna in njuna okusa sta si z leti postala podobna. Rada sta imela močno kavo v visokih, belih skodelicah s tankim robom, filtrirano iz kakovostnih kolumbijskih zrn (aah, ja, coffee beans!)... :)

Mit o Winnetouju

Karl May (1842-1912), najbolj bran nemški pisatelj vseh časov, je Winnetouja spoznal leta 1860, ko je kot inženir pomagal pri izgradnji ameriške transkontinentalne železnice. Na svoji poti je proga prečkala tudi ozemlje indijanskega plemena Apači. Poglavar tega plemena je bil Winnetou. Vsi vedo, da je bil to pogumen in pravičen, predvsem pa ponosen in plemenit indijanski vojščak; miroljuben, če se je le dalo, a pogosto venderle goreče bojevit, če so bile kratene pravice njegovega plemena.

Apači niso želeli, da bi železniška proga tekla po njihovem ozemlju. Slutili so, da ne bo prinesla nič dobrega. In res je transkontinentalna železnica Indijancem v naslednjih letih popolnoma spremenila ustaljeni način življenja. Še več: Indijanci so bili z njeno izgradnjo prignani na rob preživetja. Beli priseljenci so se lahko s pomočjo vlaka hitreje in bolj množično podajali proti zahodu ter se lažje polaščali indijanskega ozemlja. Z vozečega vlaka so za zabavo streljali na bizone, od katerih so bili Indijanci življenjsko odvisni. Lov na bizone je bil tako množičen, da je bila ob koncu 19.stoletja ta živalska vrsta tik pred izumrtjem.

Indijanci so se v tem razburkanem obdobju ameriške zgodovine borili za svoje pravice, a bili vedno znova izigrani. Karl May, zdaj z vzdevkom Old Shatterhand - tudi sam s poudarjenim občutkom za pravičnost in poštenost, je v tem neenakopravnem boju med belimi priseljenci in Indijanci, stopil na stran slednjih in rodilo se je veliko ter globoko prijateljstvo med dvema možema, ki sta si bila po rasi in načinu življenja zelo različna, a po moralnih vrednotah, ki sta jim sledila, še kako podobna.

O tem čudovitem prijateljstvu je Karl May napisal veliko število avtobiografskih romanov, ki so postali svetovne uspešnice. Po vrnitvi v Nemčijo je imel dr. Karl May tudi številna predavanja, na katerih je natančno opisoval svoja doživetja v Ameriki, odgovarjal na vprašanja oboževalcev in razkazoval predmete, ki jih je prinesel s potovanja. Mit o Winnetuju je bil rojen.

Romane o Winnetouju imamo tudi v slovenskem jeziku. Ne vem, če še vedno navdušujejo mlade bralce, pred 20-imi, 30-imi leti so jih še prav gotovo. Tudi mene.

V letu 2016 sem prebrala kar nekaj knjig, ki sem jih enkrat v preteklosti že brala. Winnetou seveda ni bil med njimi. Še več: prepričana sem, da ga nikoli več ne bom prebirala, pa čeprav zavzema častno mesto v moji knjižnici. Nekatere knjige se namreč lahko berejo le v določenem življenjskem obdobju - Winnetou nekako v drugi polovici osnovne šole, mogoče tudi na začetku srednje. Če jih beremo v drugih obdobjih življenja, izgubijo svoj čar.

S knjigami o Winnetouju sem torej zaključila. Še vedno pa lahko malo nostalgično pogledujem v preteklost. Ali pa si ogledam film o Winnetouju! Tisti, posneti v 60-ih letih prejšnjega stoletja, so bili velika uspešnica. Mene so navduševali skoraj tako zelo kot knjige. Pierru Briceju, ki je v filmih upodobil Winnetouja, sem celo napisala pismo (ki ga sicer nisem nikoli odposlala) in ga prosila za avtogram. 

A tudi filme so včasih snemali drugače, kot jih danes. Bi mi bili še vedno tako všeč, kot so mi bili pred leti? Bi me še vedno prepričale lično vezéne in krojene indijanske tunike? Bi se mi Winnetoujeva sestra Nšo-či z obrazom belke še vedno zdela verodostojna Indijanka? Kdo ve. Vsekakor pa bi bila pred leti izredno vesela, če bi bili filmi tako lahko dosegljivi kot so danes in bi si jih lahko ogledala, kadar koli bi si želela.

Pierre Brice kot Winnetou in
Lex Barker kot Old Shatterhand
(vir: iz fima Winnetou I, 1963)

Zaradi takšnih vprašanj se mi zdi čudovito, da so v letu 2015 posneli nove filme o Winetouju in jih premierno prikazali v času med letošnjim božičem in novim letom na televizijskem programu RTL.
Naloga je bila težka in je od ustvarjalcev filma zahtevala veliko poguma. Težko je namreč konkurirati uspešnim - skoraj kultnim filmom, pa čeprav so bili posneti pred več kot 50-imi leti. No, Winnetouja 2016 je bilo prav zabavno in kratkočasno gledati.

Posneti so bili trije celovečerni filmi. Prvi ima naslov Winnetou - Eine neue Welt, in pripoveduje zgoraj omenjeno zgodbo o gradnji železniške proge preko apaškega ozemlja ter začetkih prijateljstva med Winnetoujem in Old Shatterhandom. Drugi film govori o dogodkih opisanih v romanu Zaklad v Srebrnem jezeru, in ima naslov Winnetou - Das Geheimnis vom Silbersee; tretji del z naslovom Winnetou - Der letzte Kampf, pa je nastal na podlagi knjige Winnetou III in opisuje zadnje skupne dneve Winnetouja in njegovega belega brata Old Shatterhanda. Mit o pogumnem in ponosnem indijanskem vojščaku torej še vedno živi.

Najnovejši filmi o Winnetouju se tako kot jaz nekoliko z nostalgijo ozirajo na preteklost in na v 60-ih letih posnete filme s Pierrom Bricejem v naslovni vlogi. V najnovejših filmih nastopata dva igralca, ki sta igrala tudi v starih filmih o Winnetouju. Eden je srbski igralec Gojko Mitić. Pred 50-imi leti je bil velika filmska zvezda v Vzhodni Nemčiji, saj je upodobil številne indijanske like v filmih, ki so jih snemali na vzhodni strani Berlinskega zidu. V novih filmih po romanih Karla Maya igra Winnetoujeva očeta Inču-čuna. 

Drugi igralec je Mario Adorf. V filmih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je igral zelo pomembno vlogo nepridiprava Santera. Zaradi te vloge so ga ljudje na ulicah zmerjali z "morlicem". Bil je namreč tisti, ki je v filmu ubil tako Winnetoujevo sestro Nšo-či kot njunega očeta. V novi različici filmov je še vedno negativni lik, imenuje se enako kot pred leti in upodablja očeta tokratne negativne osebe, Santera Jr.

Na nostalgično pogledovanje v preteklost nakazujejo tudi kraji snemanja najnovejših filmov. Filmi so bili posneti na istih lokacijah kot pred 50-imi leti - večinoma na Hrvaškem. Lika, Velebit, Gorski Kotar, Plitvička jezera in nacionalni park Krka so bili odlična kulisa za dogajanje na ameriškem Divjem zahodu. Že zaradi tega si je filme vredno ogledati.
Ker pa v tokratnih filmih ni bilo veliko prostora za ljubezensko zgodbo med Winnetoujem in Ribanno - omenjena je bila le v pogovoru ob večernem tabornem ognju, tudi ni bilo potrebe za snemanje v Postojnski jami :(
Enak ostaja tudi zaključek serije filmov - tudi tokrat se Winnetou žrtvuje za svojega brata Old Shatterhanda. Drugače pač zgodbe o Winnetouju ni mogoče zaključiti.

Kaj pa je v novih filmih drugače?

Dogajanje je precej bolj realistično prikazano, manj je idealiziranja Indijancev in igralci delujejo verodostojnejše kot tisti pred več desetletji.
Indijanci niso več nekakšni otroci narave, ki se sicer radi razjezijo in naredijo kaj nevarnega, a so v osnovi vendarle kljub vsemu zelo naivni.

 Kreshnik Xhelilaj kot Winnetou in
Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand
(vir: © RTL / Nikola Predovic, RatPack, 2016) 

Glavni igralci so odlično izbrani. Mehiška igralka Iazua Larios kot Nšo-či izgleda in se vede kot resnična Indijanka. Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand je podoben Karlu Mayu, kakršnega poznamo s fotografij. Tudi njegov razvoj od zadržanega in skromnega nemškega mladeniča v zagrizenega zagovornika in borca za pravice Indijancev je odlično prikazan. Njegova preobrazba iz mehkega, nežnega mladeniča v zrelega, skoraj grobega in surovega moža Divjega zahoda je enkratna.

Prepričana sem, da so ustvarjalci filma najtežje našli igralca za vlogo Winnetouja, a jim je tudi to izjemno dobro uspelo. Winnetouja igra albanski igralec Nik Xhelilaj, ki je predvsem s svojim izgledom in nekoliko manj z igranjem čisto dobro opravil svoje delo. Verjetno ne bo ponovil uspeha svojega predhodnika Pierra Briceja, ki je bil kar 35 krat na naslovnici priljubljene revije BRAVO, - zdaj so vendarle drugačni časi, pa vendar gledalci najnovejših filmov o Winnetouju nad njim ne bi smeli biti razočarani.

Je pa v novih filmih precej manj akcijskih prizorov - se pravi, precej manj bojevanja in streljanja, manj mrtvih in manj spektaktla kot v starih filmih. Mene to ni motilo, marsikoga, ki pričakuje klasični vestern, pa verjetno bi.

Iazura Larios kot Nšo-či
(vir: RTL, 2016)

Filmi z Nikom Xhelilajem v naslovni vlogi so tudi rasno in kulturno korektnejši od svojih predhodnikov in tako močno posegajo v vsebino romanov Karla Maya ter zgodbo razvijajo po novih poteh. 

V romanu in v obeh sklopih filmov o Winnetouju, se Nšo-či noro zaljubi v Old Shatterhanda, ta pa v vsakem primeru drugače reagira na njeno ljubezen. V romanu je njegova poteza najbolj rasistično obarvana - Karl May Nšo-či namreč zavrne in ji pove, da se on kot belec nikoli ne bi mogel poročiti z Indijanko. V filmih iz 60-ih let je njegova poteza že milejša - njeno možitveno potezo sicer zavrne, a ko mu mrtva leži v rokah, globoko pretresen prizna sebi in ostalim, da jo je ljubil iskreno in globoko. Kaj se zgodi z Nšo-či in Old Shatterhendom v zadnji različici filmov, ki smo jih gledali med božičem in novim letom, zaradi nevarnosti spojlerjev ne bom pisala. Lahko pa povem, da je njun medsebojni odnos povsem drugačen kot je bil do sedaj. Ha, za romantike tudi precej bolj všečen!

Menda v Nemčiji že leta za božične ali velikonočne praznike vsaj na kakšnem od televizijskih programov vrtijo filme o Winnetouju. No, z novo serijo fimov imajo dovolj gradiva za nekaj naslednjih let.

Meni so bili najnovejši filmi o Winnetouju všeč - predvsem zaradi igralcev in posnetkov narave, ki niso dosti slabši od tistih iz starih filmov. In zaradi nostalgije. Glede vsega ostalega pa... No, kar prav je, da nimam več želje, da bi brala Karla Maya. V najboljšem primeru bi se med ponovnim prebiranjem spraševala, kje vendar je tisto, kar me je pred leti tako zelo navduševalo. In odgovor na vprašanje, zakaj le sem se tako zelo spremenila, da me takšne stvari več ne prevzamejo, bi me prav verjetno vsaj malo razžalostil...

Karl May kot Old Shatterhand, (leta 1896)
(vir: Das-Karl-May-Wiki)

P.S.
Romani Karla Maya in vsi nastopajoči junaki, vključno z Winnetoujem, so seveda izmišljeni. Zaradi tega je začetni del mojega prispevka potrebno brati previdno;) Karl May je svoje bralce dolga leta prepričeval o nasprotnem in vztrajno trdil, da se je vse, kar je opisal v svojih knjigah, resnično zgodilo. To je bila še ena od prevar moralno zelo oporečnega moškega - čisto drugačnega, kot se je predstavljal v liku Old Shatterhanda. Zaradi svojih nepoštenosti je bil večkrat celo zaprt. O lažnivosti Karla Maya je v svojem romanu Po njihovih besedah pisala tudi slovenska pisateljica Katarina Marinčič, finalistka za kresnika 2015.
V današnjem času, ko so informacije lažje dosegljive, bi literarno prevaro Karla Maya hitreje razkrinkali, kot so jo pred več kot sto leti. S tem pa bi bili bralci po vsem svetu na žalost prikrajšani tudi za čisto pravi mit - mit o Winnetouju.

Film Razsodnost in rahločutnost

naslovnica prve izdaje romana
(vir: Wikipedia)

Razsodnost in rahločutnost ali Sense and Sensibility je bil prvi roman, ki ga je Jane Austen uspelo izdati. To se je zgodilo leta 1811, ko je bila stara 36 let. Kar nekaj let pred tem ji je sicer založnik že odkupil roman Nothangerska opatija, a se pozneje za izdajo ni odločil. Razsodnost in rahločutnost je bil eden od njenih zgodnjih romanov, ki ga je napisala precej prej, kot je bil izdan - ko ji je bilo komaj nekaj čez 20 let.

Jane Austen je vedno zaupala vase. Vedela je, da dobro piše. Svojih zgodnjih romanesknih zapiskov ni nikoli zavrgla. Vztrajno jih je popravljala in izboljševala. Ko so ji končno objavili prvi roman, je - čeprav anonimna, zaslovela. Izredno ji je godilo, kakor godi vsakemu, ki se iz pisatelja, ki ne objavlja, spremeni v pisatelja z objavljenimi knjigami.

Roman Razsodnost in rahločutnost je dosegel velik uspeh. Kritiki in bralci so ga zelo lepo sprejeli. Zaradi uspeha tega romana, je Jane Austen prav kmalu lahko objavila svoj naslednji, verjetno najbolj prepoznavni - tudi že precej let prej napisani roman, Prevzetnost in pristranost.

Pred leti, ko so različne slovenske časopisne hiše skupaj s svojimi časopisi izdajale cele zbirke kakovostnih romanov po izredno ugodni ceni, sem kupila in nato takoj tudi prebrala roman Razsodnost in rahločutnost. Mimogrede... naslovnica je grozna. Tudi roman me ni prav nič navdušil. Zdelo se mi je, da berem slabo kopijo Prevzetnosti in pristranosti.

Potem sem pa ta konec tedna na TV1000 naletela na film iz leta 1995, ki je bil posnet po romanu. No, to pa je bilo čisto nekaj drugega. Navdušena sem do zadnjega koščka telesa in duha!

Mogoče je vzrok za moje navdušenje dober scenarij filma. Napisala ga je Emma Thompson in zanj dobila oskarja. Koliko se scenarij drži vsebine romana, vam ne morem povedati, ker se romana skoraj ne spominjam več. Se pa zgodba v filmu zapleta in odpleta zelo zanimivo. Dve revni sestri je potrebno omožiti. Imamo dva sila romantična pripetljaja, ko moška junaka rešujeta poškodovano ali podhlajeno in obnemoglo damo, ki se je predolgo zadržala na prostem, in jo je tam ujela nevihta. Med nastopajočimi je kar nekaj drobnih nesporazumov, ki pa niso nadležni in zoprni, pač pa popestrijo dogajanje. Veliko je tudi finega humorja. Fajn.

A da sem si film, potem ko sem ga zagledala na sporedu, sploh ogledala, se gre v prvi vrsti zahvaliti igralski zasedbi. Ta je enkratna! Režiserju Ang Leeju je uspelo pod svoje okrilje zbrati same dobre angleške igralce.

Emma Thompson in Kate Winslet kot sestri Dashwood
(vir: Columbia Pictures Corporation)

Glavno vlogo gospodične Elien Dashwood je zaigrala Emma Thompson. Uživala sem v njeni igri. Neprekosljiva je bila v obrazni mimiki. V njenih očeh in v izrazu na obrazu so se zrcalili občutki, ki jih je sicer - razsodna kot je bila, tako skrbno skrivala. Za to vlogo je bila nominirana za oskarja.

Kate Winslet je igrala njeno mlajšo sestro Marianne. Ta sestra je poosebljenje druge polovice naslova filma - rahločutnosti. Ona je tista, ki vse, kar se dogaja okrog nje (pre)globoko občuti, ne zna skrivati svojih čustev in je goreča ter strastna v svojih mislih in dejanjih. Mlada Kate Winslet je vse to prav odlično zaigrala. Samo frizuro ji niso dobro naredili. Njeni kodri so delovali tako umetno, da je skoraj bolelo.

Ime s seznama igralcev, ob katerem mi je pa srce najhitreje bilo in ob katerem je padla odločitev, da si film vsekakor ogledam, je bil Alan Rickman. To je eden mojih ljubših igralcev. V začetku letošnjega leta je na žalost preminil - v istem tednu kot David Bowie. V filmu Razsodnost in rahločutnost je spet upodobil lik, kakršnega je najpogosteje igral. Polkovnik Brandon je na zunaj prav tako malo simpatičen kot profesor Robaus Raws iz Harryja Potterja, a v svojem bistvu zelo dober človek. Zna vztrajno in iskreno ljubiti, četudi ga njegova izvoljenka vedno znova prizadene in razočara.

Alan Rickman kot polkovnik Brandon
(vir: Columbia Pictures Corporation)

Nastopa tudi Hugh Grant, ki je simpatičen, malce zmeden in zelo zadržan gospod Edward Ferrars, ki je velika ljubezen gospodične Elien Dashwood.

Stransko, a zelo opazno vlogo ima Hugh Laurie, sicer bolj znan kot dr. House iz nanizanke Zdravnikova vest. 

Pa še eno igralko, ki je zaigrala v manjši stranski vlogi imamo - Imeldo Staunton, ki je pozneje nastopila tudi v Harryju Potterju, kot zoprna Dolores Unbridge.

Hugh Grant kot Edward Ferrars
(vir: Columbia Pictures Corporation)

Tako - zaradi teh igralcev in njihovega izvrstnega igranja je bilo film Razsodnost in rahločutnost veselje gledati. Tudi zabavno. Polepšalo mi je petkov večer - in potem še nekaj sobotnega popoldneva, kajti film je tako dolg, da si ga nisem zmogla ogledati v enem kosu.

Navdušujoči so bili tudi kraji, kjer so film snemali. Ob prizorih, ki so se dogajali na ozadju zelene gričevnate angleške pokrajine, sem se vedno znova spomnila na to, kako rada je imela Jane Austen naravo, življenje na podeželju in dolge, dolge sprehode.

Še vedno imate čas, da si film ogledate na televiziji (ne da bi se ga bilo treba izposoditi ali piratsko downloadati) - v kolikor si ga, seveda, še niste. Še vsaj ta teden ga bodo vrteli na TV1000. Priporočam.
Sama pa se ubadam z vprašanjem, kaj vendar sem zgrešila med branjem romana, da me je pustil tako hladno? Film vendarle ne more biti boljši od knjige, po kateri je bil posnet;)

Timur Vermes: Spet je tukaj

(356 str.)

Spet je tukaj! Kdo neki? Adolf Hitler, seveda;)

Po skoraj 70-ih letih se je ponovno znašel v Berlinu, točno na mestu, kjer je bil v maju 1945 njegov bunker in kjer so ga zadnjič videli. Povedano drugače, Hitler se je s svojim telesom, značajem in mišljenjem, na nepojasnjen način, kot živ in zdrav moški srednjih let, znašel v letu 2011.
To je odlično izhodišče za satirični roman, ki so si ga Nemci toliko let po drugi svetovni vojni le zmogli in drznili privoščiti. Pisati o Hitlerju in se preko njega norčevati tudi iz sebe, je namreč v Nemčiji še vedno zelo težko in tvegano početje.

Roman je pisan v prvi osebi, skozi oči Adolfa Hitlerja.
Ko se "novorojeni" ali "ponovno oživljeni" Hitler pojavi v današnjem času, se ne sprašuje tega, kar bi se spraševalo 99% ljudi na njegovem mestu. Prav nič si namreč ne razbija glave z vprašanjem, kako je le mogoče, da se je znašel v prihodnosti. Zadovoljen je s predpostavko, da ga je izbrala Previdnost in sicer z namenom, da v ključnem zgodovinskem trenutku Nemčijo ponovno popelje na pot slave.
Nemudoma začne s svojim delom. Opazuje svet okrog sebe in ga analizira. Sprejema odločitve. Za svoje odločitve prevzema vso odgovornost. Od Führerja se nekaj takega pač pričakuje...

Njegov stik z današnjim svetom je potem razlog za kakšen bralčev nasmeh in dobro voljo.
Tako na sprehodu po mestu sreča marsikaterega mimoidočega, katerega arijsko poreklo, milo rečeno, ni vprašljivo samo v četrtem ali petem kolenu, ampak tudi še zadnje četrt ure. Od kod le so se vzeli ti rasni tujci, se sprašuje.
Malo pozneje pripoveduje: Moj pogled je opazil zblaznelo žensko, ki je ob robu zelenice vodila psa na povodcu in se pripravljala, da bi pobrala preostanke njegove prebave. Brž sem pomislil, kdo ve, ali je sploh že sterilizirana, a sem takoj ugotovil, da v vsakem primeru za Nemčijo nikakor ne more biti reprezentativna...
Navdušen je nad internetom in ko ga uporablja, hitro ugotovi, da tako ali tako prej ali slej pristane na enem in istem naslovu: mogočnem pragermanskem priročniku z imenom Wikipedija, česar ni težko razumeti kot sestavljanke iz enciklopedije in plemenitih starogermanskih raziskovalcev, Vikingov.
Občuduje sodobni (nemški) tehnološki dosežek, televizijo - vendar samo, dokler je ne vklopi. Kajti potem:  Zagledal sem kuharja, ki je sekljal zelenjavo. Nisem mogel verjeti svojim očem: da so izumili, razvili in uporabljali tako zelo napredno tehnologijo samo zato, da bi lahko opazovali pri delu nekega iks kuharja?

Hitlerju hitro postane jasno, da bi se dalo televizijo bolj pametno uporabiti - v propagandne namene. Resno se loti projekta in kmalu postane zvezda Youtuba in različnih zabavnih pogovornih oddaj ter intervjujev. Zaslovi s svojimi govori, ki so takšni kot v njegovih najboljših letih še pred drugo svetovno vojno in začne širiti svoj pogled na sodobni svet in svoje načrte zanj. Gledalci so sicer prepričani, da imajo opraviti samo z umetnikom - odličnim Hitlerjevim posnemovalcem, ki nastopa zato, da bi jih zabaval, ne pa z resničnim Hitlerjem, a ob njegovih govorih vseeno zaprepadeno umolknejo in osupnejo.

Ogledala sem si film in prebrala sem knjigo Er ist wieder da - v tem vrstnem redu. Redko velja, da je film boljši od literarne predloge. Tukaj bo eden teh redkih primerov - vsaj po mojem mnenju.

iz filma Er ist wieder da,
(Constantin-film.de)

Film se le ohlapno drži zgodbe opisane v romanu in to mu daje svobodo, da svojo literarno predlogo na številnih mestih prekosi in razširi.
Osebe v filmu so se mi zdele prepričljivejše od teh iz knjige. Kaj takega je težko verjeti, pa je kar res, saj v knjigi nekako življenjsko verodostojno in dodelano deluje le Hitler, ostali pa so le njegovi okraski.

Enkratna je bila tudi odločitev, da film posnamejo kot (kvazi) dokumentarni film. V filmu namreč Hitler potuje po Nemčiji in se srečuje z njenimi prebivalci. Posluša jih, se z njimi pogovarja in jim obljublja spremembe. Nekatere prepriča, druge pač ne. Hitlerjevi sogovorniki delujejo kot povsem običajni in naključni ljudje, ne kot igralci. Še zdaj ne vem točno, ali je bilo vse skupaj zaigrano, ali pa so res naključne mimoidoče soočili z igralcem oblečenim v Hitlerja.

Satira na našo ljubezen do psov je bila uporabljena tudi v filmu, čeprav nekoliko drugače kot v romanu. Tukaj ni bilo nerazumevanja do pobiranja pasjih iztrebkov, pač pa... hmm, nič manj kot pasji uboj. Hitler namreč nekega majhnega, lajajočega ščeneta, ki skače vanj in se ga ne more rešiti, enostavno ustreli. Ko posnetek tega neprijetnega dogodka pride v javnost, je ta šokirana. Hitler v trenutku izgubi naklonjenost naroda in mora v ilegalo. Njegovi govori in njegov pogled na preteklost, njegova napoved politike, ki naj NE bi bila  bistveno drugačna od tiste, ki jo je vodil med drugo svetovno vojno, še zdaleč niso izzvali tolikšnega ogorčenja javnosti kot uboj nadležnega psa.
V nadaljevanju se Hitler umakne iz javnosti in napiše knjigo, ki ima enako naslovnico kot Vermesov roman:) Po knjigi posnamejo tudi film.

Največja odlika filma in občutni presežek nad knjigo, je po mojem mnenju to, da so si ustvarjalci filma drznili narediti korak preko meje običajne in ne preveč vznemirjajoče satire, kakršno predstavlja knjiga. Na koncu filma Hitler namreč reče, da se ga nikoli ne bomo mogli znebiti. In da živi v vsakem od nas delček Hitlerja (no, v Nemcih vseeno mogoče malo bolj kot v nas, ostalih Evropejcih;) Gledalec filma tudi - bolj kot bralec knjige, začuti kako malo bi bilo potrebno, da bi spet eden od Hitlerju podobnih diktatorjev zavladal Evropi in kako ugodne razmere za kaj takšnega so trenutno pri nas.

Film je bil ob koncu oktobra najbolj obiskana kino predstava v Nemčiji. Uradne kritike filma pa so precej zadržane, če ne celo neugodne. Menda naj bi se film norčeval iz stvari, iz katerih se ni norčevati.
Tako kot knjigo - svoj prvenec,  je tudi scenarij za film napisal nemški pisatelj in publicist Timur Vermes - sin madžarskega begunca in nemške matere, ki je bil rojen leta 1967 v Nürnbergu.

Če lahko izbirate, bi vam bolj od tega, da preberete knjigo, priporočila, da si ogledate film. Verjetno se boste smejali bolj sproščeno kot se smejejo Nemci, pa čeprav ne boste zapopadli vseh lokalnih političnih šal, ob katerih so se nemški gledalci - sicer ne preveč glasno, smejali, mi pa smo se spraševali, kaj smo zgrešili.

Knjiga, seveda, tudi  ni slaba! Konec koncev gre le za uspešnico, ki je bila samo v Nemčiji prodana v dveh milijonih izvodov in bila kar 20 tednov na vrhu Spieglove lestvice najuspešnejših knjig.
V prvem poglavju romana pa je napisana tudi ugotovitev, nad katero sem sama vedno znova fascinirana. To je začudenost nad neuničljivostjo nemškega naroda.
Hitler na začetku romana pripoveduje:

Najbolj od vsega me je presenetil narod. Ne nazadnje sem res storil prav vse, kar je bilo v človeški moči, da bi na tej zemlji, ki so jo sovražniki oskrunili, popolnoma onemogočil vsak možen prihodnji razvoj (...) glede na vse skupaj ta narod sploh ne bi več smel obstajati.
Ampak, kot pač lahko ugotovim, še vedno - je.
Kar mi je v določenem smislu, če po pravici povem, nerazumljivo.

★★★☆☆

Timur Vermes
(neledb.wordpress.com)

Pandorina skrinjica

Bi žrtvovali dve uri sobotnega večera za ogled črno-belega, nemega filma iz leta 1929?

V Kinoteki so se zbrali ljubitelji kinopredstav prav posebne vrste. Ni jih bilo toliko kot v Koloseju ob ogledu Everesta, malo pa tudi ne. Bili so različnih starosti. Večinoma so prihajali posamično. Pred predstavo so si privoščili še kavico v kinotečni kavarni, ki se prijazno odpre uro pred predstavo ali pa malo polistali po knjigah na bližnjih policah.

Film, ki smo si ga ogledali, je imel naslov Pandorina skrinjica ali Die Büchse der Pandora. To je nemški film, ki ga je posnel avstrijski režiser Georg Wilhelm Pabst, na osnovi dveh dramskih besedil Franka Wedekinda, Erdgeist in Die Büchse der Pandora. Tako kot sta bili škandalozni obe drami, je bil škandalozen tudi film. Takoj po prvi predstavi v januarju 1929 so ga prepovedali. Njegovo predvajanje je bilo prepovedano v vseh evropskih državah razen v Franciji, pa še tam so dovolili le ogled cenzurirane različice. Iskanje odgovora na vprašanje: Le kaj je v filmu takšnega, da ni bilo primerno za javno predvajanje? je bil moj glavni motiv za ogled filma, poleg preizkusa, ali sem zmožna presedeti dve uri ob nemem filmu, ki ni komedija.

Film pripoveduje o mladi, lepi, temnolasi in izredno seksipilni plesalki Lulu, v katero je zaljubljenih kar nekaj moških in ena ženska. Je ljubica dr. Schöna, bogatega izdajatelja časopisa, ki je tudi sponzor varieteja, v katerem Lulu nastopa. A dr. Schön se odloči, da bo Lulu zapustil in se poročil s hčerko notranjega ministra. Ob tem se ne zaveda, česa vsega je njegova ljubica sposobna. Na večer premiere, v kateri igra glavno vlogo, se Lulu upre in noče nastopiti. Trmari, brca, joka in se meče po postelji. Premiera je v nevarnosti in škandal na vidiku. Pomiri se in privoli v nastop šele, ko ji dr. Schön ponovno pade v objem. Poroka z ministrovo hčerjo tako splava po vodi in dr. Schön se poroči z Lulu. A že na poročno noč mlada žena pleše s prijateljico in popiva z dvema drugima moškima. Razjarjen dr. Schön Lulu v roko potisne pištolo in ji ukaže, naj se ubije. "Da ne bom zaradi tebe še morilec!" smo brali njegove besede na filmskem platnu. Mladoporočenca se prerivata, pištola poči in zadane dr. Schöna, ki čez nekaj minut umre. 

"Totschlagen musst du mich, wenn du von mir loskommen willst!"
("Ubiti me boš moral, če se me hočeš znebiti!")
Dr. Schön in Lulu

Naslednje dejanje filma se dogaja na sodišču, kjer Lulu sodijo zaradi umora. Tukaj slišimo očitek, da je Lulu moškim kot Pandora. Vsakdo, ki je v njeni bližini, je deležen vsega zla tega sveta. Lulu s svojo očarljivostjo skoraj premami tudi tožilca, a na koncu je vseeno obsojena na pet let zapora. S pomočjo prijateljev - tudi grofice, ki je zaljubljena vanjo, pobegne s sodišča in s sinom dr. Schöna, čednim mladeničem Alwejem, odpotuje proti Parizu. A že takoj na vlaku postane žrtev izsiljevanja, saj jo nekdo prepozna in grozi, da jo bo naznanil policiji. Življenjska sreča Lulu in Alweja se obrne navzdol. Oba pristaneta v bordelu, kjer Alwe kvartopiri in venomer izgublja, Lulu pa bi skoraj prodali bogatemu Egipčanu. Uspe jima pobegniti v London, kjer pa živita v veliki revščini. Na koncu filma Lulu sreča otožnega mladeniča prijetnega videza z imenom Jack. Izkaže se, da je to nihče drug kot Jack Razparač, ki mori ravno takšne ženske, kot je Lulu...

Bil je to nemi film kot se spodobi. Velik poudarek je bil na obrazni mimiki in na kretnjah igralcev. Nasmeh glavne igralke Louise Brooks, ki je upodobila Lulu, je bil enkraten, izredno očarljiv in ni bilo dvoma, da bi z njim lahko zapeljala skoraj kateregakoli moškega. Dr. Schön je umiral teatralno, s počasnim posedanjem na posteljo, pa spet vstajanjem in mučeniškim izrazom na obrazu. Iz pištole se je obilno in dolgo kadilo. Umiranje pod roko Jacka Razparača je bilo bolj prefinjeno in bliže okusu sodobnega gledalca - le nož se je zabliskal in roka, ki je objemala Razparača, je omahnila.

Notranja oprema stanovanj v filmu je bila v stilu Bauhausa - tipčno za Weimarsko republiko.
Besede in stavki, ki so jih igralci izgovarjali in smo jih gledalci brali, so bili skrbno izbrani in res samo tisti najpomembnejši.
Dramatičnost dogajanja je stopnjevala živa klavirska spremljava Andreja Goričarja - hišnega pianista Kinoteke. Zasluži si velik poklon - dve uri nepretrgoma igrati na klavir in ob tem še spremljati dogajanje na platnu, ni majhna stvar.

Louise Brooks
(1906-1985)

Film Pandorina skrinjica mi je bil všeč. Dovolj napet in zanimiv je bil, da sem ga brez težav gledala od začetka do konca. Še vedno pa se sprašujem, kje je tista perverznost ali vulgarnost, zaradi česar je bil film prepovedan. Tudi ne vem, ali smo gledali originalno nemško verzijo filma, ali pa cenzurirano, milejšo različico, dovoljeno za francosko publiko. V filmu ni bilo golih prizorov. Neprimernost filma je bila verjetno že v tem, da se je dogajanje vrtelo okoli nemoralnega, promiskuitetnega življenja neke ženske. Prvič v zgodovini je bila v filmu upodobljena lezbijka (na zgornji sliki). Vsa ta dejstva so bila za leto 1929 verjetno res prehuda, da bi jih lahko mirno in brez predsodkov spustili med filmsko občinstvo.

Film Die Büchse der Pandora so začeli ceniti šele trideset let po njegovem nastanku. Takrat so na "novo odkrili" tudi glavno igralko Louise Brooks. Kot svoj odgovor na obujeno slavo je Brooksova v petdesetih letih prejšnjega stoletja napisala knjigo Lulu in Hollywood. V knjigi je zbranih sedem esejev, v katerih opisuje svoja doživetja v Hollywoodu. Zdi se, da je poznala vse, ki so takrat tam, kaj pomenili. Bila je ljubica tako Charlesa Chaplina kot Grete Garbo. Knjiga ji je prinesla večjo slavo kot filmi. S svojim vedenjem in razmišljanjem je bila precej pred časom, v katerem je živela.

Agatha Christie: Vija vaja ven

(270 str.) 

Brati Agatho Christie v nemščini? Če bi jo želela brati v tujem jeziku, bi jo brala v angleščini - se pravi v jeziku, v katerem je bila napisana. A roman Hickory Dickory Dock je preveden tudi v slovenščino in v takšnih primerih skoraj vedno izkoristim prednost in udobnost, ki mi ju nudi besedilo v materinem jeziku in knjigo berem v slovenskem prevodu.
Ne tokrat:) Knjiga Die Kleptomanin - nemški prevod romana Hickory Dickory Dock, je bila darilo ob nedavno uspešno pridobljenem Goethe Zertifikatu iz znanja nemščine in to od prijateljice, ki je prebrala vseh 73 kriminalnih romanov Agathe Christie. Prijeten razlog za branje in sladko spraševanje. Bo po izpitu kaj lažje brati v nemščini? Kakšen roman je zame izbrala poznavalka Agathe Christie?

Naslov z vsebino romana nima nobene prave povezave. Pisateljica je menda z otroško izštevanko v naslovu želela delovati igrivo in zabavno. Na ameriškem trgu je knjiga izšla z nekoliko bolj izzivalnim naslovom, Hickory Dickory Death. Glede na dogajanje v romanu pa bi bil morda vseeno primernejši naslov Kleptomanka, saj nazorneje nakazuje, za kaj bo šlo, a ne izda nobenega pomembnega podatka, ki bi pokvaril užitek ob prebiranju romana.

Dogajanje je postavljeno v londonski študentski dom v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Detektiv je Hercules Poirot.
V domu izginevajo najrazličnejše stvari: od zelo dragocenih kot je diamantni prstan do tako cenenih kot so žarnice, pa tudi nenavadnih kot sta prašek boraksa in stetoskop. Dva predmeta - nahrbtnik in svilen šal, sta razrezana na koščke. Raznolikost pogrešanih predmetov je tisto, kar detektiva Poirota preseneti in zmami, da se loti reševanja problema. No, pa tudi to, da je oskrbnica študentskega doma, kjer izginjajo stvari, sestra njegove tajnice. Vija vaja ven je menda eden redkih romanov s Herculom Poirotom v glavni vlogi, kjer nastopa tudi njegova tajnica - nezmotljiva in zanesljiva Miss Lemon.
Ko se izginulim predmetom pridružijo še človeška trupla, roman postane klasična detektivka Agathe Christie.

Roman je simpatičen, ker v njem nastopajo mladi ljudje, skoraj vsi študentje. Med seboj so si zelo različni - tako po smeri študija kot po tem, od kod prihajajo. Imamo temnopoltega študenta iz zahodne Afrike, Indijca, Jamajčanko, pa tudi Američanko, Francozinjo in domačine Angleže. Študirajo medicino, psihologijo, arheologijo, srednjeveško zgodovino, pa tudi angleščino in poezijo. Nekateri so bistri, drugi nekoliko manj. Nekateri še ne znajo dobro angleško. Takšna skupina ljudi predstavlja idealno mešanico, v kateri se lahko marsikaj zakuha. Ha, četudi imajo to srečo, da jejo italijansko hrano, saj v domu kuha italijanska kuharica s pomočjo svojega moža, ki opravlja tudi delo hišnika:)

V knjigi se najdejo kanček rasizma in komunizma, predvsem pa - kot se za takšno knjigo spodobi - številni zapleti, sumničenja in zavajanja. Do sedaj sem bila prepričana, da je pri Agathi Christie vedno dokaj enostavno ugotoviti, kdo je morilec - pač tisti, ki je najmanj verjeten in se vedno drži nekje v ozadju. No, zdaj vem, da ni vedno (čisto) tako. Fajn.

Damian Lewis in David Suchet
v filmu Vija vaja ven

Po romanu je bil leta 1995 posnet film s Davidom Suchetom v vlogi detektiva Poirota. Nastopal je tudi Damian Lewis, ki ga trenutno gledamo v vlogi Henrika VIII. v BBC-jevi seriji Volčji dvorec. V filmu Vija vaja ven igra rdečelasega študenta medicine.

Film se načeloma drži vsebine knjige, a je v marsičem tudi precej drugačen - predvsem je precej poenostavljen. Tudi čas dogajanja je postavljen za dvajset let bolj v preteklost - v trideseta leta prejšnjega stoletja. Mnogih študentov, ki so upodobljeni v knjigi - predvsem tistih "ne-angleških", v filmu ni. To je škoda, saj smo s tem prikrajšani za marsikateri na rasni raznolikosti zasnovan zaplet. Si pa film dovoli nekaj več predsodkov do drugih narodnosti kot knjiga - recimo do Grkov. Ja, ravno do Grkov:) Gospa Nikoletis - lastnica študentskega doma, je precej zoprna ženska. Po enem od njenih neprijetnih histeričnih izpadov, se o njej takole pogovarjajo:

"To je bila gospa Nikoletis."
"Nikoletis? Je to grški priimek?"
"Točno tako."
"No, potem je pa vse jasno."

V filmu nisem preveč uživala. Detektiv Poirot mi je bil zoprn tako s svojim izgledom kot z obnašanjem. Na srečo v knjigi njegovi grozni brki ne silijo tako zoprno v ospredje kot v filmu. Tudi o njegovih čudnih pogledih na prehranjevanje, ki so bili v filmu zelo poudarjeni, v romanu ni sledu. Sem pa ob gledanju filma lažje razumela Agatho Christie, ki svojega fikcijskega junaka tudi ni marala. O njem je nekoč rekla, da je "insufferable, detestable, bombastic, tiresome, ego-centric little creep". A vendar je o njem še vedno pisala detektivske romane, saj so ga bralci njenih knjig imeli zelo radi.

Roman Vija vaja ven je klasičen detektivski roman Agathe Chriesti s Herculom Poirotom v vlogi preiskovalca. Nemščina je gladko tekla, vendar pa naj bi bili romani Agathe Christie tako ali tako v vseh jezikih dokaj lahko berljivi. Všeč mi je bil študentski dom, v katerem je potekalo dogajanje; všeč so mi bili vsi njegovi prebivalci. Mojstrsko izpeljani zapleti, preobrati in zavajanja me pa tako ali tako že od nekdaj ne ganejo preveč.

★★★☆☆

Agatha Christie
1890 -1976

Film Ubiti ptico oponašalko

Gregory Peck (1916-2003)

Originalni naslov filma, pa tudi knjige, po kateri je film posnet, je To Kill a Mockingbird. Pri slovenskem prevodu knjige  je prišlo do majhne neskladnosti. V slovenščini imamo to izjemno knjigo Harper Lee izdano pod naslovom Ne ubijaj slavca. Mockingbird nikakor ni angleška beseda za slavca, pač pa pomeni ptico oponašalko ali ameriškega kosa. Zakaj se je prevajalec odločil za slavca namesto za oponašalko, mi ni znano. Nam je s ptico, ki je  ljudem našega geografskega okolja bližja, hotel približati tudi knjigo samo in zbuditi večje zanimanje zanjo? Mogoče. Kakorkoli že, tega mu ne zamerim preveč. Slavec in oponašalka sta verjetno podobnega vedenja in tako za simboliko romana enako primerna. 

Ker mi je bila knjiga Harper Lee Ne ubijaj slavca zelo všeč in ker sem bila prijazno opomnjena, da obstaja tudi film posnet po tej knjigi, sem si film priskrbela in si ga  pred kratkim skupaj z družino tudi ogledala. Četudi je film črno-bel in brez efektov sodobne digitalne tehnike, posnet daljnega leta 1962, jim je bil všeč. Ob organizaciji tega ogleda se mi je zdelo, da sem majčkeno podobna Baracku Obami, ki je pred nedavnim pripravil podoben ogled istega filma v družinskem kinu v Beli hiši in k ogledu povabil tudi učence okoliških šol:)

Glavni poudarek filma je na sodnem procesu, kjer temnopoltemu mladeniču sodijo zaradi posilstva belega dekleta. Gregory Peck kot Atticus, odvetnik, ki brani obtoženca, je enkraten in prav nič nenavadno ni, da je za to vlogo dobil tudi oskarja. Vlogo je odigral s srcem, podobno kot je Atticus s srcem branil svojega temnopoltega obtoženca. Peckova igra je izjemna - tako obrazna mimika,  kot igra rok (ko npr. ugotavlja ali je dekle pretepel levičar ali desničar). Z umirjeno in dostojanstveno držo uspe publiko na sodišču in gledalce filma prepričati v obdolženčevo nedolžnost. To mu uspe brez povzdigovanja glasu, brez teatralnih izpadov ali celo bizarnosti in nenavadnega vedenja, ki jih tako pogosto najdemo v sodobnih televizijskih nanizankah s sodišč (na misel mi prihaja Alan Shore iz Boston Legal, ki ga sicer prav rada gledam).
Gregory Peck je bil tudi v svojem osebnem življenju izjemen človekoljub, ki se je aktivno zavzemal za človekove pravice. Vloga predanega odvetnika, je bila tako kot nalašč zanj. Edina stvar, ki me je v zvezi z njim kot bralko knjige motila, je bila ta, da je bil za Atticusa čisto preveč čeden. A sem se temu hitro in brez težav privadila;)

Ker je večina filma osredotočena na dogajanje na sodišču, ostane bolj malo prostora za Atticusovo hčer Scout in njeno druščino. Tega mi je žal, saj mi je bil pri branju knjige Atticusov odnos do družine skoraj pomembnejši in zanimivejši kot njegova vloga na sodišču. Tudi ostali prebivalci mesta so bolj skopo predstavljeni. Mnogo dogodkov je izpuščenih, a to je razumljivo - že tako film traja več kot dve uri. Glavno je, da je v filmu kljub temu vzpostavljeno značilno vzdušje  ameriškega južnjaškega mesta v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki poskrbi za primerno ozadje ostalemu dogajanju.

Mary Badham v vlogi Scout je v redu, kakor tudi njena fantovska družabnika v igri. Prikupen prikaz brezskrbnega otroštva je tako zagotovljen.
Brock Peters kot obtoženi črnec je prepričljiv s svojim preznojenim čelom in kombinacijo ponižnega in odločnega vedenja.
Ewelovi so na zunaj malo premalo zanemarjeni (v knjigi ves čas beremo o blatu in umazaniji), a njihova hudobija precej prepričljivo plane na dan in to predvsem v podobi Mayelle, ki pa vseeno obdrži podobo žrtve.
Atticusove sestre, ki v knjigi skrbi za odločnejšo vzgojo njegovih dveh otrok, v filmu sploh ni, a zaradi tega sem se bolj oddahnila, kot da bi me motilo.

Te drobne malenkosti, ki sem jih opazila in so posledica razlik med knjigo in filmom, kažejo na to, da je film zelo dobra adaptacija knjige. Če ne bi bil, bi me motile druge stvari. Tako pa pred filmskega gledalca, ki je pred kratkim prebral tudi knjigo, bolj opazno stopijo drobne razlike med filmom in knjigo, ki pa za glavno sporočilo in kakovost dela niso pomembne. Vsi ključni prizori in dvomi - moralni in rasni, ki jih zgodba prinaša in so bistvo romana, so prisotni tudi v filmu in povsem enako prepričljivi.

Film svoji slavni knjigi ne dela sramote. Je verna podoba romana. Odličen film, ki je več kot vreden ogleda. Je pa tudi res, da mi ob knjigi ni prinesel kakšnega izrazitega dodatnega zadovoljstva ali navdušenja (če odmislim Gregoryja Pecka). Mogoče bi me bolj navdušil, če bi ga gledala z določenim časovnim zamikom - kakšno leto ali dve po prebrani knjigi. Tako bi mogoče, neobremenjena z odlično knjigo, lažje opazila tudi kakšen biser, ki ga lahko ustvari le filmska umetnost.

Atticus s hčerjo Scout in sinom Jemom

Še o filmu Veliki Gatsby

Leonardo DiCaprio

Na filme se ne spoznam.  Tale zapis niti približno ne bo recenzija novega filma o Gatsbyju. Rada bi le primerjala občutke, ki jih je v meni izzvala knjiga, s tistimi, ki so se porodili ob gledanju filma.

Začela bom takole: Luhrmanov Veliki Gatsby je veličasten film! In Leonardo DiCaprio je najboljši Gatsby do sedaj.

Ja, na filme se res ne spoznam in jih premalo spremljam. Kako je sicer mogoče, da sem bila vse do ogleda tega filma prepričana, da je DiCaprio povsem neprimeren igralec za Gatsbyja? Vzrok bo bržkone to, da sem bila čisto preveč pod vtisom predstave v Titaniku, vse ostale njegove (odlične) vloge zadnjih let so pa nekako neopaženo spolzele mimo mene. Leonardo DiCaprio je boljši Gatsby kot Robert Redford v filmu iz leta 1974.
Odlično je uspel prikazati vse plati Gatsbyjeve osebnosti - prepričljiv je kot romantični zaljubljenec in prepričljiv je kot moški, ki se giblje po robu zakona (beseda gangster mi ne gre in ne gre z jezika). Njegov priljuden videz in vedenje se lahko kaj hitro pomračita in takoj nam je jasno, da skriva tudi temne strani svoje osebnosti. Vse to zna prikazati tako z mimiko obraza kot z govorico telesa. Njegov nasmeh je maksimalni približek Gatsbyjevem nasmehu, kot si ga je zamislil in opisal Fitzgerald.
Istočasno, ko mi je postajalo vse bolj jasno, kako odličen igralec je Leonardo DiCaprio in bila nad tem čisto očarana, sem vse bolj razumela tudi zelo verjetne nočne more Tobeya Magiureja, ki že dobršen del življenja živi v senci tako dobrega igralca.

Tobey Maguire v Velikem Gatsbyju igra Nicka Carrawaya, prvoosebnega pripovedovalca, ki je priča vsem dogodkom. Svoji vlogi žal ni dorasel. Ni tistega šarma in umirjenosti, zmernosti, ki sevajo iz "knjižnega" Nicka Carrawaya.
Tobey Maguire in Leonardo DiCaprio se poznata že dolgo in menda sta velika prijatelja. Skupaj sta se udeleževala avdicij za različne filme in - kdo bi si mislil ;) - na njih je vedno zmagal DiCaprio. Ko sem gledala film, mi je bilo povsem jasno, zakaj je bilo tako.

Carey Mulligan

Nasprotno pa je Carey Mulligan v vlogi Daisy prav fajn - ravno prav dekliška in lepa, primerno razvajeno bogataško dekle. Precej, precej boljša kot Mia Farrow v prejšnem Gatsbyju. Pri Mulliganovi dobiš občutek, kakšen je "glas denarja" kakor njen glas opisuje Fitzgerald. Igralka tudi zelo lepo pokaže, kakšna osebnost je bila Daisy - brez kakšne posebne širine, samo z redkimi prebliski jasnovidnosti - kar sicer po vsej verjetnosti ni bilo peveč težko zaigrati.
Je pa Daisy v filmu prikazana za kanček bolj pozitivno kot v knjigi - kar gledalci z veseljem sprejmemo; njen pokvarjeni mož Tom (igra ga Joel Edgerton) pa še malo bolj negativno kot v knjigi. Daisy v knjigi namreč še malo ne razmišlja o tem, da bi po usodni noči poklicala Gatsbyja; Tom pa v knjigi ni tisti, ki nagovarja Wilsona k tragičnemu dejanju.

Vseeno je velika odlika filma ta, da poskuša čim natančneje slediti vsebini knjige. Noben od legendarnih prizorov iz knjige ne manjka, vsi pomembni pogovori in izjave so zabeleženi. To je bilo povsem po mojih željah.
Eden od začetnih prizorov v sobi s francoskimi okni, ko prvič ugledamo Daisy, je enkraten z vsemi zavesami in vetrom ujetim vanje. In tudi Elizabeth Debicki v vlogi Jordan v tem istem prizoru na svoji bradi drži tisti "nevidni, a sila pomembni predmet" kot se izrazi Fitzgerald v knjigi.
Potem imamo razmetavanje srajc po spalnici, ki je tako razkošno, da ti jemlje dih. In seveda seganje proti zeleni svetlobi preko zaliva, ki ga je po mojem mnenju težko posneti ne da bi bil smešen, a Luhrmanu in DiCapriu je tudi to zadovoljivo uspelo.
Pogovor med glavnimi protagonisti v hotelski sobi na vroče poletno popoldne, ki je višek vsega dogajanja, popolnoma sledi knjigi z vsemi izgovorjenimi ter neizgovorjenimi besedami in je enkratno izpeljan. Dodan je samo majhen izbruh besa s strani Gatsbyja, da je poanta zgodbe bolj povdarjena, kar pa je razumljivo, saj literarna in filmska umetnost za svoj učinek potrebujeta drugačne prijeme. Napetost dogodka in merjenje moči med Gatsbyjem in Tomom se enako dobro občutita tako v filmu kot v knjigi. Pohvalno.

Ker gre za film in ne literaturo, smo med gledanjem filma deležni še nekaj prizorov, ki jih v knjigi ni oz. so samo nakazani. In to sploh ni slabo:)
Postreženo nam je z romantičnimi ljubezenskimi poletnimi popoldnevi, ki sta jih Daisy in Gatsby preživela skupaj. Film bi bil seveda precej manj gledljiv, če tega ne bi bilo in bi režiser slepo sledil knjigi. V knjigi o teh popoldnevih namreč zvemo samo to, "da se je Daisy kdaj pa kdaj oglasila pri Gatsbyju". Za knjigo v Fitzgeraldovem slogu je to čisto dovolj, za sodobne filmske gledalce pač ne.

Najnovejši film o Velikem Gatsbyju je več kot vreden ogleda. Prepričana sem, da bi bil všeč tudi Fitzgeraldu in da ta ob njegovem ogledu ne bi predčasno zapustil kino dvorane, kot se je to zgodilo ob prvem filmu po njegovi knjigi iz leta 1926. Takrat je Fitzgeraldova žena Zelda svoji hčerki pisala, da nista zmogla gledati filma do konca, ker je film gnil oz. čisto brez kvalitete (ang. rotten).
Kaj takega za najnovejši film po njegovem slavnem romanu ni mogoče reči. Režiserju je v veliki meri uspelo ujeti dušo knjige in to je ob takšni mojstrovini kot je Veliki Gatsby zelo težko. Za Leonarda DiCapria bo to ena njegovih najboljših vlog, za Carey Mulligan pa vloga, ki jo bo pripeljala med iskane in priljubljene filmske igralke.
Meni bo ta film še dolgo ostal v spominu kot eden izmed odličnih filmov posnetih po literarni klasiki. Bil je ravno pravšnji za praznovanje rojstnega dne:)