Uwe Timm: Die Entdeckung der Currywurst

Najprej je treba povedati, da je knjiga nemškega pisatelja Uwa Timma novela in ne strokovna knjiga o odkritju klobase s curryjem.

Currywurst je sicer izredno priljubljena oblika fast fooda na severu Nemčije. Po legendi naj bi se prvič pojavila takoj po koncu druge svetovne vojne v Berlinu; za njen nastanek pa naj bi bil odgovoren neznan britanski vojak, ki se mu je običajna klobasa zdela prepusta, in ji je zato, da bi ji izboljšal okus, dodal nekaj kečapa in curry. Nastal je okusen, nekoliko eksotičen prigrizek, ki ga v Nemčiji še dandanes zelo radi uživajo - večinoma stoje in na hitro.

Glavni junak novele Die Entdeckung der Currywurst je bil prepričan, da je bila klobasa s curryjem odkrita - ne v Berlinu, ampak v mestu, kjer je preživljal otroštvo, v Hamburgu. Verjel je tudi to, da je currywurst prvič pripravila gospa Brücker, ki je na bližnjem trgu imela stojnico s hrano in je živela v isti stavbi kot njegova družina. Toda to so bila le predvidevanja. Da bi zbral dokaze za svoje trditve, se je - zdaj že odrasel mož, ponovno odpravil v Hamburg in obiskal ostarelo gospo Leno Brücker, da bi mu razkrila resnico o tej klobasi.

Ko se v domu starejših občanov potem začne pogovarjati s potencialno izumiteljico klobase s curryjem, se pred njim povsem nepričakovano začne oblikovati neka čisto druga, zanimivejša zgodba. Ali je gospa odkrila currywurst ali ne, postane povsem nepomembno - čeprav, za tiste, ki jih to zanima, ob koncu knjige dobimo odgovor tudi na to vprašanje. Zgodba, ki stopi v ospredje, je ljubezenska zgodba med Leno Brücker in Hermannom Bremerjem, ki se je dogajala ob koncu 2. svetovne vojne v Hamburgu. Ona je stara 43, on pa 24 let. Srečata se 29. aprila 1945 v eni izmed kino dvoran v Hamburgu in še isti večer postaneta ljubimca.

Obdobje ob koncu aprila in v začetku maja 1945 je bil v Hamburgu izredno nevaren čas. Hitler je bil še živ in Nemčija še ni kapitulirala. Hamburžani so sicer že čutili, da je vojna izgubljena in da bodo mesto prej ali slej zavzeli britanski vojaki (v noveli imenovani Tommyji), a vendar se ni vedelo, kako natančno bodo potekali poslednji dnevi vojne. Na nemški strani so se namreč še vedno našli skrajneži, ki so bili pripravljeni braniti mesto do zadnjega moža, ulico za ulico, in so verjeli v čudež, da bodo na takšen način spremenili potek zgodovine. Pripravljeni so bili na dodatne - z današnjega vidika povsem nepotrebne človeške žrtve.

V tem hamburškem vrtincu zadnjih nevarnih vzdihljajev druge svetovne vojne se znajde nemški marinec Hermann Bremer, ki je bil na kratkem dopustu pri svoji družini in bi se moral naslednji dan - po večeru preživetem v kinu, javiti pri svoji vojaški enoti, da se z njo potem odpravi na katero že koli bojišče. Pa se ne. Ker ostane pri Leni. Bremer dezertira in Lena ga skrije v svojem stanovanju.

In potem se začne najboljši del novele - Bremerjevi dvomi in njegov boj s slabo vestjo. Ko danes gledamo na to, kar je storil, lahko kaj hitro in dokaj brez težav ugotovimo, da je naredil prav. Takrat, konec aprila 1945 pa to ni bilo tako zelo jasno. Že res, da si je Bremer želel le to, da bi ostal živ. A ob tem se je dobro zavedal tudi tega, da to, da je dezertiral nikakor ni pomenilo tudi tega, da si bo rešil življenje. Nemška policija in ovaduhi so še vedno neutrudno delali - prav lahko bi ga našli in brez odlašanja ustrelili. 

Na drugi strani pa to, da bi s svojo enoto odšel na bojišče, samo po sebi še ne bi pomenilo, da bi tudi umrl. Lahko bi se skril v kakšnem grmovju in se predal Angležem. V tem primeru tudi ne bi imel slabe vesti, ki se je vedno znova oglašala, ker je svoje vojne tovariše pustil na cedilu. 

Poleg vsega pa takrat tudi še ni bilo jasno, kako dolgo bo vojna še trajala. Mnogi Nemci - tudi Bremer, so menili, da se bodo nemški vojaki pridružili Američanom in Angležem ter skupaj z njimi napredovali proti vzhodu in se borili proti Rusom ter jih tako nagnali nazaj v Sovjetsko Zvezo.

Vse to se je motalo po Bremerjevi glavi, ko je cele dneve sam preživljal v Leninem stanovanju. Bil je odrezan od zunanjega sveta. Samo skozi okno je lahko gledal in si na osnovi opazovanja mimoidočih ustvaril svojo predstavo zunanjega sveta.

Bremerjev edini stik s svetom je bila Lena. Ona mu je prinašala novice in pripovedovala, kaj se dogaja zunaj, kaj je videla in slišala. Tukaj potem nastopi še en pomemben trenutek v noveli. Lena mladega vojaka - milo rečeno, zlorabi. Tako zadovoljna je, ker ga ima v svojem stanovanju, da mu v dneh, ki sledijo, sploh ne pove, da se je vojna že končala in da se mu ni več potrebno skrivati. S polresnicami (ali pol lažmi) ga zadržuje ob sebi, mu kuha in spi z njim. Ob tem pa se tudi ona otepa s slabo vestjo, se prepričuje, da vendarle ne dela nekaj slabega in vedno znova trdno sklene, da mu bo naslednji dan čisto zares povedala, da je vojne že zdavnaj konec. Čas pa mineva.

Opisi Bremerjevih in Leninih dvomov, kakor tudi oddaljen pogled ostarele gospe Brücker na dogodke izpred tridesetih let, ki jih opisuje prvoosebnemu pripovedovalcu, so, kot že rečeno, najboljši del knjige. Branja vredni pa so tudi opisi življenja Hamburžanov nekaj dni pred koncem vojne in potem v prvih tednih po britanski zasedbi. Opisana so zadnja bombardiranja mesta, pomanjkanje hrane, življenje brez elektrike in delujočih vodovodov ter potem po koncu vojne različna tihotapljenja in preprodajanje najrazličnejših stvari na črnem trgu. Nekaj takega se je v tistem času prav gotovo dogajalo v številnih evropskih mestih - na Dunaju vsekakor, berite roman Tretji človek.

Slog pisanja ni najbolj preprost, saj pisatelj nenehno preskakuje iz sedanjosti v različna obdobja preteklosti, a zgodba je zgrajena do te mere zanimivo, da s sledenjem dogajanju ni težav.

Novela Die Entdeckung der Currywurst ni prevedena v slovenski jezik in verjetno tudi nikoli ne bo. Currywurst Slovencev pač ne more tako fascinirati kot Nemce - pa še te ne vse. Na jugu se za currywurst namreč ne zmenijo preveč; tam svoj primat ohranja bela klobasa. Kot pove gospa Brücker proti koncu knjige, se klobasa s curryjem nikoli ni razširila v južne kraje, kajti to je jed, ki s svojim eksotičnim okusom in pisanim izgledom naredi vtis in požene kri po telesu edino v sivem, vlažnem ter vetrovnem okolju severa.

Imamo pa nekaj drugih knjig Uwa Timma, ki so prevedene v slovenski jezik, in kakšno od njih bom vsekakor prebrala, saj me je pisatelj s svojim načinom pisanja in poglobljenim pogledom v duše protagonistov več kot prepričal, da ga je vredno brati.

Vi pa, - če se odpravljate na sever ali vzhod Nemčije, le poskusite slavno currywurst, ki ima tako očarljivo preteklost.

★★★★☆

Thomas Mann: Die Betrogene

Ko je novela Die Betrogene izšla, je bil odziv med bralci in literarnimi kritiki zelo različen. Nekaterim je bilo delo všeč, drugi so bil nad njim razočarani. "Smrt v Düsseldorfu", "protiutež Smrti v Benetkah" ali "pozni mali zmazek" so samo nekatere od označb, ki so jih uporabili literarni kritiki, ko so pisali o zadnji Mannovi noveli. Sam je svojo kratko zgodbo, Die Betrogene (kar bi lahko prevedli kot Prevarana, ali še bolje Opeharjena, oz. Ogoljufana) imenoval "pesem o življenju in smrti"; še bolj nazorno pa jo je opisal kot "zgodbo o ženski, ki ni za ženske".

Tema novele je tista, ki je problematična. V 20-ih letih prejšnjega stoletja - v času dogajanja, je bilo govoriti o tem tabu. V 50-ih letih - ob izidu novele, je pomenila perverznost, o kateri se sicer lahko govori in piše, a samo s posmehom. V današnjem času takšna razmerja sprejemamo, a se nam še vedno zdijo malce kočljiva in ob njih večinoma občutimo vsaj malo zadrege.

Da ne bom preveč okolišila, naj kar takoj napišem - v noveli Die Betrogene se ženska v menopavzi noro zaljubi v mladeniča, ki je mlajši od njene hčerke.

Gospa Rosalie von Tümmler je nekaj čez petdeset let stara vdova, ki skupaj s svojo hčerko in sinom živi Düsseldorfu. V to mesto se je preselila po moževi smrti pred približno desetimi leti in sicer zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da je v mestu veliko zelenih površin in parkov, Rosalie pa je velika ljubiteljica narave. Drugi je ta, da se tu nahaja cenjena Umetnostna akademija. Rosaliejina hči Anna ima namreč veselje do slikanja in na düsseldorfski umetnostni akademiji bi ta svoj talent lahko dodatno razvila. Hči Anna je stara devetindvajset let in neporočena. Rodila se je s kepasto nogo, zaradi česar je bila v otroštvu in najstniških letih za marsikaj prikrajšana. Razvila se je v resno mlado žensko, ki je svoji materi bolj prijateljica in zaupnica kot hčerka.

Sin Eduard je sedemnajstletni gimnazijec, ki se pripravlja na maturo. Angleščina sicer ni maturitetni predmet, a Eduard bi rad postal inženir in že zdaj ve, da ga bo študijska ali pa poklicna pot nekoč zanesla tudi v Ameriko. Mamo zato prosi, da mu omogoči nekaj ur dodatnega pouka iz angleškega jezika, katerega znanje mu bo nekoč prav gotovo prišlo zelo prav.

And here we go:) Ken Keaton je štiriindvajsetletni Američan, ki je prišel v Evropo, da bi se boril v prvi svetovni vojni. Ko je bil ranjen in častno odpuščen iz vojske pa je namesto, da bi se vrnil domov, ostal v  Evropi. Trenutno je v Düsseldorfu in se preživlja s poučevanjem angleščine. Vsi ga imajo radi in v vseh "dobrih hišah" mesta je zelo dobrodošel. Vsi bi se pogovarjali z njim in se vadili v angleški konverzaciji. 

Kenu je vse dovoljeno. Na večerje v düsseldorfsko visoko družbo lahko hodi v navadni obleki in ne potrebuje smokinga kot vsi ostali gospodje. Pri večerji lahko meso razreže, nato nož odloži na rob krožnika, vilico preprime v desno roko in začne jesti, pa se nad njegovim početjem nihče ne bo zgražal. 

Ken je navdušen nad Evropo in njeno zgodovino. Evropska zgodovina je v primerjavi z zgodovino njegove domovine toliko bogatejša! ves čas zagotavlja in o zgodovini Düsseldorfa ve več kot vsi člani družine von Tümmler skupaj. A Ken Keaton v Ameriki ni študiral samo evropske zgodovine, ampak je tudi pridno treniral atletiko, kar düsseldorfske gospe zlahka opazijo v njegovih širokih ramenih in ozkih bokih.

V tega postavnega in simpatičnega mladeniča, ki njenega sina nekaj ur tedensko poučuje angleščino in po pouku včasih ostane tudi na večerji, se Rosalie zaljubi. Svojo ljubezen do mladeniča skriva pred vsemi ostalimi in tudi pred njim samim, saj se je vsaj malce sramuje. Zaskrbljena pa je tudi zaradi tega, ker ni več "čisto prava ženska",  ali kot piše v bibliji o Sari "se ji je nehalo dogajati, kar se dogaja ženskam". A vendar je srečna in zaradi ljubezni povsem pomlajena; oči se svetijo, koža se blešči, lasje - čeprav posiveli, so bujni in sijoči.

Svoja občutja pa nekoč le zaupa hčerki Anni in med materjo ter hčerko se razvije zanimiv dialog o odnosu med človeškim duhom in telesom. Resna in inteligentna Anna je prepričana, da je duh tisti, ki se mora prilagoditi telesu, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da se mora materin duh - pa četudi je še tako mladosten in ženstven, prilagoditi spreminjajočemu se - da ne rečemo, starajočemu se telesu in se odreči kakršnim upom po ljubimcu. Rosaliejino mnenje pa je popolnoma drugačno. Nikakor noče, da bi jo stlačili v podobo nekakšne matrone - dostojanstvene, a vendar na rob življenja porinjene ženske, ki nima več pravice do ljubezenskega življenja.  Prepričana je, da duh dela čudeže in ima velik vpliv na telo - lahko ga spremeni in pomladi - prilagodi sebi.

Ja, in potem se zgodi nekaj, kar Anno osupne, da ostane brez besed, njeno mamo pa okrepi v njenem prepričanju. Rosalie namreč - čeprav že nekaj časa v menopavzi,  ponovno dobi menstruacijo.

Grad Benrath

Rosalie - opogumljena v svoji "polni ženskosti", si potem upa svoja čustva priznati tudi Kenu. To se zgodi neko nedeljo, ko se skupaj z Anno, Eduardom in seveda Kenom odpravi na izlet v grad Benrath v okolici Düsseldorfa. V noveli se dvorec imenuje Holterhof, a iz opisa gradu in parka ob njem, kakor tudi lege ob Renu, je jasno, da je imel Thomas Mann v mislih grad Benrath. Ta je dandanes še vedno takšen, kot je opisan v noveli in kakršnega so doživeli junaki iz novele Die Betrogene. Fasada dvorca je še vedno razkošno rokokojska in če si želite ogledati notranjost, si morate tako kot Rosalie in Ken na čevlje navleči še copate iz flisa, da ne poškodujete dragocenega parketa.

Med ogledom gradu sta Rosalie in Ken smuknila v eno od skritih soban v dvorcu in tam mu je potem povedala, da ga ljubi. Ken ob ljubezenski izpovedi ni bil prav nič presenečen, saj ni bilo prvič, da se mu je - čednemu, kot je bil - pripetilo kaj takega. Takoj je bil pripravljen za to, da se naslednji večer spet srečata in skupaj preživita noč.

Grad Benrath

Ja, in potem nastopi kritična točka, ki je menda v literarnih delih, ki opisujejo ženske, ki se ne držijo ustaljenih in splošno veljavnih pravil, nujna. No, vsaj v 19. in 20. stoletju je bilo tako. Sicer pa, ... saj niste pričakovali, da se bo za Rosalie in Kena vse srečno končalo? Ne, Rosalie mora ravno tako, kot so to morale Emma Bovary, Effi Briest, Ana Karenina, pa še katera druga, umreti. S to razliko, da je Thomas Mann junakinji svoje novele pripravil še posebno tragično usodo. Grdo od njega. Zaradi tega Rosalie lahko imenujemo Opeharjena ali Prevarana - die Betrogene.

Thomas Mann se gre ginekologa. V noveli je lepo opisal dismenorejo ali bolečo menstruacijo (gospodična von Tümmler), znake menopavze (gospa von Tümmler) - za veliki finale novele pa še zrnatocelični karcinom jajčnikov, ki izloča estrogene. Zaradi njega namreč Rosalie umre. Perverzna igra narave (ali pa Thomasa Manna), bi lahko rekli, saj je Rosalie prepričana, da njena ponovna menstruacija pomeni zmago ljubezni ali pa duha nad telesom, v resnici pa je bilo ravno obratno - zmagala je smrt, kajti Rosalie ponovne menstruacije ni dobila zaradi ljubezni, pač pa hormonov, ki jih je izločal smrtonosni tumor. Uboga, naivna, opeharjena Rosalie, s katero se je narava kruto poigrala.

Banketna dvorana, 
grad Benrath

Zgodba o Rosalie von Tümmler je zgodba o nemogoči ali prepovedani ljubezni. Ravno takšno ljubezen je doživel tudi Thomas Mann - pisala sem že o Klausu Heuserju. Thomas Mann ga je, takrat sedemnajstletnega, spoznal med počitnicami na otoku Sylt in se zaljubil vanj. V luči tega potem ni nikakršno naključje, da je dogajanje novele Die Betrogene postavljena ravno v mesto Düsseldorf, saj je bil Klaus Heuser doma v tem mestu in njegov oče je bil direktor tamkajšnje umetnostne akademije - ja, točno tiste, na kateri se je učila slikanja tudi Rosaliejina hči Anna. O fiktivnem srečanju med Thomasom Mannom In Klausom Heuserjem, ki naj bi se pripetilo v Düsseldorfu kmalu za tem, ko je izšla novela Die Betrogene, pa je pisal Hans Pleschinski v svojem romanu Königsalle. Tudi v tem romanu - tako kot je to v noveli, je dogajanje v tistem najpomembnejšem trenutku postavljeno v dvorec Benrath, oz. v park v njegovi okolici.

Če odmislimo pisateljev ironični pogled na menopavzalno žensko, ki si dovoli to neumnost, da se zaljubi v mladeniča, ki bi bil lahko njen sin, je to zelo dobra novela. Rada sem jo brala. Čudovito je zgrajena in posebno stranske osebe so zelo lepo opisane in verodostojne. Skozi Kena Keatona se sipajo ameriške izkušnje, ki jih je Thomas Mann pridobil ali pa jim je bil priča med izgnanstvom v Združenih državah Amerike. Glavna vrlina novele je pa tako ali tako tema, ki ji je Thomas Mann zvest v večini svojih del. To je nasprotje in ob enem usodna povezanost med ljubeznijo in smrtjo. Eros in Tantos pogosto hodita z roko v roki. V noveli je to razmerje simbolizirano v črnih labodih z rdečim kljunom, ki živijo v parku gradu Benrath.

Zakaj pa novela ni bila primerna za to, da bi jo brale ženske, si lahko odgovorite kar sami. Kar nekaj razlogov bi lahko našteli, ki pa so dandanes že vsi zastareli in nič več omembe vredni.

Berite romane in kratke zgodbe Brine Svit. Tam se moški vedno zaljubljajo v starejše ženske in ženske imajo vedno mlajše ljubimce ;)

Arthur Schnitzler: Pozna slava

Eduard Saxberger, glavni junak Schnitzlerjeve novele Pozna slava, je okrog sedemdeset let star gospod z Dunaja (spet smo tam in spet smo na začetku prejšnjega stoletja), neporočen in brez otrok, ki že več kot petintrideset let dela kot uradnik. Njegovo življenje je mirno. In dolgočasno. A ni bilo vedno tako. V mladosti je tudi pesnil in celo izdal svojo pesniško zbirko z naslovom Popotovanja. Ampak saj veste - umetniki in vsi ostali - kako je s tem. Že samo zaradi naslednjega odlomka je novelo vredno prebrati.

"To je pač stara zgodba. Na začetku nam je dovolj lastno veselje pri ustvarjanju in udeleženost nekaj malega tistih, ki nas razumejo. Toda končno, ko vidiš, kaj vse se uveljavlja poleg tebe, si pribori ime in celo slavo - bi vendarle rad, da slišijo in cenijo tudi tebe. Takrat pa potem pridejo razočaranja! Nevoščljivost nenadarjenih, lahkomiselnost in zlonamernost recenzentov in potem strašna otopelost množice. Postaneš utrujen, utrujen, utrujen. Imel bi še veliko povedati, toda nihče noče poslušati, nazadnje pa celo sam pozabiš, da si bil nekoč eden tistih, ki so hoteli ustvariti nekaj velikega, ki so morda celo ustvarili nekaj velikega."

A vse kaže, da bo ostareli pesnik kljub vsemu doživel nekaj slave, pa čeprav bo to le pozna slava. Neko popoldne se namreč pri njem oglasi mladenič - predstavi se kot pisatelj, in pove, kako navdušen je nad njegovo, pred več kot trideset leti izdano in že popolnoma pozabljeno pesniško zbirko. Saxbergerja tudi prosi, da bi ob priliki enkrat posvetil kakega od svojih prostih popoldnevov (mladenič se zelo izbrano in spoštljivo izraža) umetniškemu krožku mladih ljudi z imenom Navdušenje, ki se vsak večer srečuje v eni od dunajskih kavarn. Eduard Saxberger je ganjen in z veseljem privoli.

Tako se začnejo srečanja med ostarelim pesnikom in druščino mladih in ambicioznih umetnikov, ki imajo občutek, da so zapostavljeni in premalo cenjeni. Srečanja so polna spoštovanja in občudovanja do Eduarda Saxbergerja, ki tako končno vsaj enkrat v življenju postane slaven in pridobi časti, ki mu menda pripadajo.

Vendar pa..., da ne bi preveč pričakovali. Zgodba gre po sledeh, ki jih je pustil zgornji odlomek iz knjige. Slava je opoteča, le redko takšna, kakršno si je slavljenec zamišljal. Ravnodušnost boli - pa naj bo v obliki vljudnostnega aplavza ali novičke v časopisu. Floskule in brezbrižne pripombe zadenejo globoko in naredijo težko popravljivo škodo. Tako otopelost lahko vzbudi celo olajšanje in neke vrste zadovoljstvo. A pri vsem skupaj je najhuje to, da tudi ustvarjalnost in prožnost duha s staranjem pešata in besede se kar ne morejo več povezovati v lepe stavke ter tekoče rime.

Vse to in še mnogo več je Arthur Schnitzler mojstrsko zaobjel v svoji, šele pred kratkim odkriti noveli Pozna slava. Njegova žena jo je do zadnjega varovala pred javnostjo, pravijo da zato, da bi zanjo iztržila kar najvišjo ceno. 

Naj na tem mestu omenim, da je neobjavljena zapuščina tega, vedno visoko cenjenega in slavnega židovskega literata doživela svojevrstno usodo. 

Arthur Schnitzler je umrl leta 1931 in tako ni doživel nacističnega preganjanja židov, so pa to doživele njegove knjige, ki so bile med tistimi, ki so gorele ob Hitlerjevem čiščenju knjižnic in knjigarn. Neobjavljeno zapuščino Arthurja Schnitzlerja, med katero je bila tudi novela Pozna slava, so sorodniki s pomočjo britanskega študenta na Dunaju, Erica Blackalla, in britanske ambasade leta 1938 po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu uspeli rešiti - v kartonskih škatlah, zapečatenih z britanskim žigom, so jo poslali v Cambridge. Pozna slava je bila tako leta 2014 "na novo odkrita" in prvič objavljena. Samo leto pozneje pa smo jo v prevodu Jerneje Jezernik dobili tudi v slovenskem jeziku.

Arthur Schnitzler
(1862-1931)

S tem (zaenkrat) končujem z zapisi o Arthurju Schnitzlerju in njegovih delih. Prebrala sem vse njegove novele, ki so (bile do sedaj) prevedene v slovenski jezik. K branju vabim tudi vas. Meni so polepšale poletni dopust.

Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else

Zaradi novele Poročnik Gustl je Arthur Schnitzler izgubil vojaške čine in mesto Oberarzta v rezervni sestavi avstro-ogrske vojske. Z novelo naj bi namreč vojaški časti domovine prizadel veliko in nepopravljivo škodo. Kaj takega si danes težko zamislimo, a dunajska družba tistega časa je bila okorna in zlagana, navidezni časti je pripisovala prevelik pomen. To se je zgodilo leta 1900.

Približno dvajset let pozneje je Arthur Schnitzler napisal še eno novelo, tokrat z naslovom Gospodična Else. V slovenskem prevodu sta obe deli izšli v isti knjigi, kar je bila pravzaprav logična odločitev. Noveli sta si namreč podobni - pišeta o na nek način podobnih stvareh, le da ena z moškega, druga pa z ženskega vidika.

                                                                

Tisto, kar obe noveli najtesneje povezuje in je vidno že na prvi pogled, pa je pripovedovanje v obliki monologa. Poročnik Gustl in gospodična Else nam v svojem monologu razkrijete vse svoje misli - tako tiste, ki so preoblikovane na takšen način, da so primerne za zunanji svet, kakor tudi tiste, ki si jih upata priznati le sama sebi. Na takšen način dobimo enkraten vpogled v osebnosti glavnih junakov, obenem pa tudi v širšo družbo okoli njiju. Zelo fajn. Mi je bilo všeč. 

Gustl je aroganten, napihnjen in razuzdan mlad moški, Else pa je spogledljiva, nečimrna, a inteligentna mlada lepotica. 

Tako Gustlu kot Else se tekom pripovedi nenadoma zgodi nekaj, kar izzove njune moralne norme in ju postavi pred velik izziv in vprašanje, kako naprej. Z njunim lahkotnim in brezskrbnim življenjem je v trenutku konec. Pri Gustlu je to nekaj smešnega in z današnjega vidika nepomembnega; pri Elsi pa nastopi dilema, ki jo prav lahko in pogosto srečamo še danes. Zaradi družbe in časa, v katerem živita, sta zaradi tega soočena z nič manj kot smrtjo. Oba sta namreč v takšni stiski, da se zdi edini možni izhod le samomor.

In zdaj sledi najboljši del:) Soočena z bližino smrti, se Gustlu in Else odprejo oči za vse zlaganosti, ki spremljajo njuni življenji in življenja ostalih ljudi. Ob nenehnem premišljevanju in premlevanju dogodkov se približata tako liberalnim stališčem, da bi se z lahkoto vživela v današnji čas. Otreseta se okov zaostale Avstro-Ogrske, ki je izgubila korak s sodobnim svetom. 

Arthur Schnitzler je bil preroški. Dobro je poznal takratno družbo, dobro je poznal ljudi svojega časa in iz tega je pravilno sklepal o tem, kar bi bilo potrebno spremeniti in o tem, v katero smer bo šel svet v naslednjih letih in desetletjih.

A Gustl in Else svojo preobrazbo doživita le v mislih in le ob soočenju s smrtjo. To je že veliko, a ne dovolj, da bi prišlo do kakšnih velikih in usodnih sprememb. Nihče od njiju se bistveno ne spremeni in družba ostaja enaka nazadnjaška, kot je bila prej. Else pa je kot ženska še dodatno prikrajšana in doživi usodo, ki je v romanih 19. in začetka 20. stoletja ponavadi rezervirana za ženske, ki so štrlele iz povprečja. Tukaj Arthur Schnitzler še ni imel poguma, da bi žensko obravnaval enakovredno moškemu - tako v njenih mislih kot tudi dejanjih - nekaj takega si je drznil storiti šele nekaj let pozneje v svoji Sanjski noveli.

Arthur Schnitzler: Sanjska novela

Uf, s kakšno lahkoto me je Arthur Schnitzler (1862-1931) že na prvi strani Sanjske novele prestavil na Dunaj ob začetku prejšnjega stoletja in mi v samo nekaj stavkih orisal idilično družinsko življenje - v vsem njegovem bogastvu ali pa v vsem njegovem, skoraj neznosnem kiču.

"Ura je devet," je rekel oče, "treba bo spat." Ko pa se je sklonila k otroku še Albertina, sta se roki staršev srečali na ljubljenem čelu, in nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku, je pospremil pogled, ki sta si ga izmenjala. Vstopila je gospodična in opomnila malo, naj staršema vošči lahko noč; ubogljivo je vstala, ponudila očetu in materi ustnice, našobljene za poljub, in se mirno prepustila gospodični, ki jo je odpeljala iz sobe. Fridolin in Albertina, ki sta zdaj ostala sama v rdečkastem soju viseče svetilke, pa sta nemudoma zopet povzela že pred večerjo načeti pogovor o včerajšnjem plesu v maskah.

Tisti nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku.... in to, da sta povzela že prej načeti pogovor..., lepo povedano. 

A družinska idila je, seveda, samo površinska. Arthur Schnitzler je bil znan po tem, da je v svojih literarnih delih odpiral neprijetne teme, ki so nemalokrat razburkale okorno, neiskreno in zlagano dunajsko visoko družbo. Brez zadržkov je pisal o erotiki in spolnosti, o prostituciji, ki ni vedno samo zgodba o izgubljenih ženskah iz razvpite ulice, o nezvestobi.

Pri Fridolinu in Albertini iz zgornjega odlomka, je bilo tisto, kar je vodilo pod površino njunega zglednega zakonskega odnosa, pogovor o plesu v maskah prejšnji večer. Izkaže se namreč, da imata oba zakonca neizživete erotične fantazije, da sta oba vsaj kdaj sanjarila o moškem ali ženski, ki nista bila njuna mož ali žena. Pri Albertini se to najpogosteje kaže v sanjah (hej, saj smo v času, ko je bil Sigmund Freud zelo popularen); pri Fridolinu pa v njegovih nočnih blodnjah po Dunaju.

Ko se zakonca pogovorita o včerajšnjem plesu v maskah in še o dogodkih z lanskoletnega letovanja na Danskem, ki niso ravno takšni, da bi se z njimi zgledni zakonci lahko hvalili, se Fridolin, malo razburjen in razočaran, odpravi k umirajočemu dvornemu svetniku, kjer ga preseneti - vsaj sam sebi to zatrjuje, ravnanje svetnikove hčerke, ki mu izpove ljubezen; nato zaide v razvpito ulico k ženski, ki je v bistvu najbolj prijetno, celo najnedolžnejše bitje od vseh; nakar sledi še tisto najbolj čudno. Znajde se v hiši, kjer se zbira skrivnostna druščina moških in žensk, oblečenih v nune in menihe, ki tekom večera odvržejo vsa svoja oblačila razen mask in plešejo in počnejo, kar že počnejo. Tam ga sramote in ponižanja reši neznana gola, a z masko zakrita ženska.

V tej sanjski noči in še v naslednjem dnevu ima Fridolin dovolj časa, da občuti in se sooči z globljimi plastmi in temnejšimi odtenki družbe. Ob tem pa se mu tudi njegovo lastno življenje pokaže v povsem drugačni luči. Zlagano in neiskreno je. Vendar pa - kakor pravi njegova žena Albertina ob koncu novele: "... resničnost neke noči, in celo resničnost vsega človeškega življenja, ne pomeni hkrati tudi njegove najgloblje resnice."

Novela poleg psihološke analize nekega zakonskega odnosa, omogoča tudi enkraten vpogled v dunajsko meščansko življenje tistega časa. 

Posebno zanimiv se mi je zdel opis Fridolinovega delovnega dne. To je bil delavnik zdravnika, ki je bil zaposlen v bolnišnici, poleg tega pa je imel še svojo zasebno prakso - v Sloveniji bi ga zmerjali z "dvoživko". Delati je začel zgodaj zjutraj, končal pa je ponavadi šele pozno zvečer, a še takrat ne povsem, saj je vedno ostala "pripravljenost", zaradi katere so ga lahko kadarkoli poklicali na dom h kakšnemu od bolnikov, če se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Užival je spoštovanje in vedno je imel čas za umirjen zajtrk z družino in dovolj dolg odmor za kosilo. Iz novele je jasno razvidna organizacijska shema zdravstva in sicer do takšnih podrobnosti, da sem izvedela celo to, kolikokrat na dan in kako je v bolnišnici potekala vizita in koliko bolnikov je dr. Fridolin pogledal v dveh urah svoje popoldanske zasebne prakse. Osem:) 

Sanjska novela Arthurja Schnitzlerja je čudovita psihološka študija najintimnejših medčloveških odnosov, ki so večni in vedno aktualni, obenem pa tudi krasna upodobitev vsakodnevnega življenja (višjega) srednjega razreda na Dunaju pred nekaj več kot stotimi leti.

Zelo zanimivo branje, ki mi je odkrilo še enega pisatelja, ki ga do sedaj nisem poznala, a ga bom kmalu prav gotovo spet brala.

Po noveli je slavni Stanley Kubrick (2001: Odiseja v vesolje) posnel svoj zadnji film, Eyes Wide Shut, s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman v glavnih vlogah. Dogajanje je namesto na Dunaj ob prelomu v 20. stoletje postavljeno v sodobni New York.

Thomas Mann: Smrt v Benetkah

Če smo načelni, lahko novelo Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, odločno zavrnemo še preden jo sploh začnemo brati. Kajti pedofilije ne podpiramo in zgodbe o starem pedofilu ne bomo brali.

A stvar ni tako preprosta... Prvič: nisem prepričana, da imamo v knjigi sploh opraviti s pedofilijo, saj ni nobenega nadlegovanja, kaj šele spolnih želja in perverznosti. In drugič: pred nami je umetniški izdelek, katerega veličina je tako obsežna, da jo le težko dojamemo.

Gustav von Aschenbach se sprehaja po Münchnu in ob pogledu na moškega z nahrbtnikom na ramah in pohodno palico v rokah, naenkrat spozna, kaj mu v tistem trenutku življenja manjka. Potovanje.

Aschenbach je slaven in priznan nemški pisatelj. Odlomki njegovih del so v gimnazijskih učbenikih. Zaradi izjemnega literarnega ustvarjanja je dobil plemiški naziv. Vsaka njegova knjiga sproži ugodne kritike in odobravanje, čeprav se sam dobro zaveda, da ne piše več tako dobro.
Star je nekaj čez petdeset let in že dolgo vdovec.

Potovanje, torej. Usede se na nočni vlak in odpelje v Trst. Tam se vkrca na ladjo in odpluje proti Pulju. Dopustovati začne na enem od tamkajšnjih otokov (na Brionih?), a mu kraj in družba nista preveč pri srcu. Zaradi čeri na obali ni mogel najti tistega spokojno iskrenega odnosa do morja in malosvetna, zaključeno avstrijska hotelska družba ni bila po njegovih željah. Iz Pulja zato že kmalu odpluje - Pa saj je bilo na dlani. - v Benetke.

Že na krovu ladje pa začuti, da njegovo potovanje ne bo nekaj običajnega. Močno ga vznemiri, ko med družbo, ki potuje z njim, opazi ostarelega moškega, ki se vede in oblači (tudi liči), kot bi bil mladenič.
Potem, ko prispe v Benetke, ga preseneti pošastno odločen in zelo samosvoj gondoljer. Tudi vreme ni ugodno. Pihalo je s kopnega. Pod bledo zakritim nebom je ležalo morje v topem miru, kakor zakrnelo. Čutil je gnilobni duh lagune. 

Gustava von Aschenbacha je vse opominjalo na to, da ga bo potovanje v Benetke za vedno zaznamovalo.

Ja, in potem nastopi tisto kočljivo:) V hotelu na otoku Lido, kjer je nastanjen, dopustuje tudi poljska družina - mati s svojimi tremi hčerkami in sinom. Deček je tisti, ki vzburi Aschenbachovo radovednost in občudovanje. 14-letni Tadzio je namreč božansko lep - lepota pa je tisto, kar umetnike že od nekdaj zanima in vznemirja. Tako Aschenbach dečka opazuje, kot bi opazoval lepo sliko; spremlja poteze njegovega obraza, kretnje rok, obleko, ki jo nosi; ocenjuje pa tudi njegov značaj in vedenje. A kot pravi Sokrat mlademu prijatelju Phaidrosu: Kajti vedeti moraš, da pesniki ne moremo stopati po poti lepote, ne da bi se nam pridružil Eros in se vsilil kot vodič;  pride do neizogibnega in Gustav von Aschenbach se v dečka zaljubi - globoko in do ušes. V začetku je prepaden nad to ugotovitvijo, a njegova pot je že začrtana. Življenja brez Tadzia si ne more več predstavljati. Cilj svojega občudovanja in ljubezni zasleduje na vsakem koraku; njegova občutja pa se še okrepijo, ko Tadzio to opazi in ob tem ni ravnodušen. Nekako mu prija dvorjenje in sem ter tja ostarelemu občudovalcu nakloni nasmeh ali pa vsaj pogled, kar Aschenbachovo zgodbo dodatno zaplete. Pisateljeva zaljubljenost se razvije do te mere, da se tudi sam začne lišpati, da bi zgledal lepši in mlajši - točno tako kot ostareli gizdalin na ladji iz Pulja proti Benetkam, ki ga je Aschenbach še pred nekaj tedni tako globoko zaničeval. Vse skupaj se, seveda, ne more dobro končati...

Kako je Thomas Mann opisal Aschenbachove občutke, kako je razvijal njegovo zgodbo, o čem vse je ostareli pisatelj razmišljal, je na tem mestu težko opisati. Tako enkratno je. Mojstrsko. Čudovito. 

Zanimivo pa je opisan tudi način življenja dobro situiranih meščanskih družin z začetka 20. stoletja; poleg tega pa zvemo tudi to, kako so v tistem času potovali in dopustovali. Meni je bilo sila zanimivo:)

V noveli je veliko avtobiografskega. Družina Mann je leta 1911 tako kot Gustav von Aschenbach dopustovala v Benetkah. Thomas Mann je takrat menda opazil mladega poljskega barona, 11-letnega Władisłava Moesa, ki naj bi bil navdih za Tadzia.

Ko je novela Smrt v Benetkah izšla, je bila Mannova žena Katja izredno prizadeta. Moževa homoseksualna nagnjenja so jo presenetila in kar nekaj let je potrebovala, da je vse to nekako predelala. Na zdravljenje v Davos - kjer jo je leta 1912 obiskal mož in tam našel navdih za roman Čarobna gora - naj ne bi odšla zaradi tuberkuloze, ampak zaradi psihičnih težav, ki so bile posledice ugotovitve, da je poročena z gejem (in pedofilom).

A vsa ta dejstva noveli Smrt v Benetkah ne morejo odvzeti njene veličine. Saj vem, da preveč citiram in prepisujem iz knjige, a tukaj je še en odlomek - razmišljanje Gustava von Aschenbacha o samoti - da boste vedeli, kako zna Thomas Mann zadeti žebljico na glavico:

Če je človek sam in nem, so njegova opazovanja in srečavanja hkrati bolj zabrisana in bolj prodorna, kot če je v družbi; njegove misli so težje, bolj čudaške in nikoli brez nadiha žalosti. Podobe in doznave, ki bi jih zlahka odpravil s pogledom, s smehom, z izmenjavo misli, ga čez mero zaposlujejo, se v molku poglobe, postanejo pomembne, postanejo doživetje, prigoda in čustvo. Samota rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, rodi pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho.

Ste že kdaj občutili kaj podobnega? Jaz sem že.

Novela Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, je obvezno branje za vse, ki uživajo v visoki literaturi in se ne pustijo zmesti zaradi predsodkov. Takšnih ali drugačnih.

★★★★★ 

Mann, Thomas

Smrt v Benetkah

iz nemščine prevedel: Herbert Grün

Založba Karantanija, Ljubljana, 1993

71 strani

Stefan Zweig: Strah

Stefan Zweig me je popolnoma prevzel. Po Noveli o šahu (1942) in Neznankinem pismu (1922) sem zdaj prebrala še eno od njegovih novel. Zgodnejšo. Novela Strah je bila namreč napisana že okoli leta 1913 - leta, ko se je zdelo, da je še vse mogoče in ko še nihče ni slutil, kakšni moriji - prva in druga svetovna vojna - se pripravljata. 

Torej v noveli ne bo govora o vojni, pač pa o zvestobi, razumevanju in odpuščanju, mogoče o ljubezni; pa tudi o zdolgočasenosti in kratkočasju. Predvsem pa o STRAH-u.

Ko sem začela z branjem, je vse kazalo, da bo to nova skrajšana različica ali Ane Karenine ali Gospe Bovary ali pa Effi Briest. Glavna junakinja je namreč poročena žena, prešuštnica, ki jo zalotijo pri dejanju. Pri njeni poti proti dnu pa bo imel pisatelj, sem si mislila, dovolj časa, da bo osvetlil moralne vidike dogodka, pa tudi družbeno pogojene okoliščine, ki so pripeljale do tega;) 

No, ni bilo ravno tako... Čeprav do neke mere tudi. Naj razložim.

Irene - lepotica, poročena ženska in mati dveh otrok, se - ker se ravno pokaže priložnost za to, malo iz dolgočasja, nekaj pa tudi zaradi nečimrnosti, vsekakor pa ne iz ljubezni, spusti v razmerje z ljubimcem. Njene užitke pa kmalu začne kratiti strah, da bo pri dejanju zalotena. Kajti posledice tega bi bile (lahko) usodne: ločitev, sramota, ostala bi brez otrok in prijateljev - konec bi bilo dosedanjega, udobnega načina življenja.

In seveda. Zalotijo jo. Že na prvih straneh novele. Ravno, ko zapušča stanovanje svojega ljubimca, k njej pristopi proletarska ženska:

"No, sem vas le enkrat dobila!" je vzkliknil robati glas. "Seveda, dostojna gospa, tako imenovana! Ni ji zadosti en mož in kup denarja in vsega, ampak mora nekemu ubogemu dekletu speljati še ljubčka..."

"Takšne ste torej videti, poročene gospe, ve imenitne, fine dame, kadar drugim kradete može. Skrite za pajčolanom, jasno, takole zakrite, da lahko potem vsepovsod igrate dostojne gospe..." se vsuje nanjo. A to je šele začetek.

Neznana ženska jo začne izsiljevati, najprej za nekaj drobiža, potem pa za vedno večje vsote denarja, na koncu ji mora izročiti celo svoj zaročni prstan.

To je zdaj ta klasična zgodba ženske prešuštnice iz 19. stoletja, na katero sem mislila, ko sem omenjala Ano, Emo in Effi - ko moški pisatelji razmišljajo o moralnih ter drugih stranpoteh ženske in sodijo. No, novela Strah je bila vendarle napisana pozneje kot zgoraj omenjene literarne klasike in ima temu primernejši, modernejši potek zgodbe in tudi konec. Konec je čudovit! Preberite.

Ne manjka dramatičnosti, zaradi česar ne čudi, da je bilo po noveli posneto že več filmov. 

A Irenina zgodba pravzaprav ni tako zelo pomembna. Ni važno, zakaj jo je strah, važno je, da jo je strah. Kajti strah je nekaj groznega: "Strah je hujši od kazni, ki je nekaj povsem konkretnega, in naj bo huda ali blaga, je vselej bolj otipljiva od tiste neznosno negotove, strahotno neskončne napetosti."

Kako strah uničuje človeka in kako se sesuva svet okrog njega, je v noveli izredno natančno in presunljivo opisano. Glavna junakinja niha med tem, da bi zaradi neznosne teže strahu možu priznala svoje dejanje, a obenem se grozno boji posledic tega priznanja. V opisovanju tega se pokaže, s kakšnim mojstrom pisanja imamo opraviti in kakšno literarno umetnino držimo v rokah.

Strah spremeni tudi pogled na stvari in dogodke. Marsikaj postane jasnejše. Osebe, s katerimi živimo, skozi tančico strahu zgledajo drugače, kot smo jih vajeni. Zaradi strahu se zavemo dragocenosti, ki jih imamo, in jih do sedaj nismo znali ceniti. Zavemo se drobnih lepot življenja in strašne lahkotnosti, s katero jih lahko izgubimo.

Novela Strah, Stefana Zweiga je enkraten oris grozljive moči, ki jo ima strah; a obenem pokaže tudi to, da je ta strašna sila premagljiva. 

★★★★★

Zweig, Stefan

Strah

iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban

naslov originala: Angst

Ljubljana, 2012, eBesede, Zbirka Besede

75 strani

ISBN 978 961 6693 84 4

Dve noveli Stefana Zweiga

Število žrtev nacizma je nemogoče določiti. Lahko seštejemo vse vojake, ki so padli v boju med drugo svetovno vojno in prištejemo vse žrtve iz koncentracijskih taborišč - dobili bomo velikansko številko, a to še zdaleč ne bodo vsi, ki so preminuli pod Hitlerjevim režimom. Mnogi so trpeli in dotrpeli posredno. Med njimi je bilo veliko umetnikov. Njihovo trpljenje je lahko razumeti; precej težje pa je dojeti njihov obup in izgubo vsakega upanja v novo življenje.

Pisala sem že o ekspresionističnem slikarju Ernstu Ludwigu Kirchnerju (1880-1938), ki je bil globoko prizadet, ker je Hitler njegova umetniška dela označil za degenerirana. Umaknil se je v Davos  v Švici in tam dosegel nov vrhunec v svojem umetniškem ustvarjanju - nič mu ni manjkalo, bi lahko rekli, vendar ne... Vzel si je življenje, ker se je bal, da bo Hitler v svojem okupacijskem pohodu preko Evrope vkorakal tudi v Švico.

Dunajski pisatelj Stefan Zweig (1881-1942) mu je bil sorodna duša. Sin bogatega judovskega tovarnarja je še pravi čas pobegnil pred nacizmom, najprej v Veliko Britanijo, nato pa preko New Yorka v Brazilijo. Povsod so ga z veseljem sprejeli, saj je bil že od dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja svetovno priznan - najbolj bran, v nemškem jeziku pišoč pisatelj. Finančno je bil več kot dobro preskrbljen, poročen z mlado ženo, ki ga je občudovala, v zelo dobrih odnosih s svojo prvo ženo, vendar ne... Tudi on, razočaran nad tem, v katero smer gre svet, je naredil samomor.

Umetniki so občutljive duše. Ne morejo vsi reči tako, kot je odvrnil Thomas Mann, ko so ga v azilu, v Združenih državah Amerike, vprašali, če kaj pogreša domovino Nemčijo. Rekel je: Where I am, there is Germany.

Stefan Zweig se za razliko od Thomasa Manna v Novem svetu ni dobro počutil. Pogrešal je Evropo in trpel z ljudmi, ki so ostali tam. Kako je bilo s tem, si lahko ogledate v odličnem filmu Vor der Morgenröte (s slovenskim naslovom Slovo od Evrope). Po delih Stefana Zweiga pa je bil navdihnjen in njemu hkrati tudi posvečen enkraten film Grand Budapest hotel.

Novela o šahu

Stefan Zweig je manj kot leto dni pred svojo smrtjo napisal Novelo o šahu. Dogaja se na krovu ladje, ki med drugo svetovno vojno pljuje iz New Yorka v Buenos Aires. Na krovu sta poleg prvosebnega pripovedovalca med drugim tudi trenutni svetovni prvak v šahu, Mirko Čentovič, in dunajski intelektualec, dr. B., ki beži pred nacizmom. Popolnoma različni osebi sta - tako po poreklu kot po razgledanosti in intelektu. 

Svetovni prvak je hladen in preračunljiv, ozko specializiran samo na igranje šaha, sicer pa usmiljena vredna, skoraj zaostala oseba. Je pa Čentovič zaradi hitro in lahko doseženega uspeha ter bogastva nadut in ošaben. 

Ali se ni pravzaprav prekleto lahko imeti za velikega človeka, če te ne bremeni niti najmanjša slutnja, da so sploh kdaj živeli neki Rembrandt, Beethoven, neki Dante in Napoleon? se sprašuje eden od potnikov na ladji.

Dr. B. pa je nasprotno - izobražen, splošno razgledan, zna se izražati, čuteč je in skromen. Na Dunaju so ga zaradi njegovega prepričanja in pacifizma nacisti mučili - pa ne tako, da bi ga tepli ali strpali v koncentracijsko taborišče. Mučenje je bilo bolj prefinjeno; zaprli so ga v hotelsko sobo, kjer ni bilo ničesar, kar bi hranilo njegovo domišljijo (nobene knjige:), kjer je bil popolnoma izoliran od zunanjega sveta. 

In ta dva, tako različna človeka, sta na krovu ladje, ki je plula proti južni Ameriki, odigrala partijo kraljevske igre, šaha. To je menda edina igra na svetu, kjer naključje ne igra nobene vloge. Njen potek in izid je odvisen le od možganskih sposobnosti obeh igralcev. Izid partije bo imel velik simbolen pomen. Ali bo zmagala poosebitev evropskega humanizma (dr. B.) ali pa nečloveški stvarni aparat neobčutljive grobosti (M. Čentovič), ki lahko predstavlja le neizprosno zlo nacizma?

Pomenljivo.

Neznankino pismo

Kaže, da je Stefan Zweig v svojih leposlovnih delih prav rad drugega proti drugemu postavljal povsem različne osebe. Kakor sta si različna igralca šaha iz Novele o šahu, tako sta si različna tudi pisatelj R. in neznana ženska iz novele Neznankino pismo. Drobna knjižica s to novelo je spomenik čisti in globoki, zvesti in večni ljubezni, ki daje vse in v zameno ne zahteva ničesar. Prosi le za drobno pozornost in spomin. S svojo tragičnostjo bi bila lahko kičasta in banalna, pa ni.

Novela je eno samo pismo, ki ga je neznanka napisala pisatelju R. na svoji smrtni postelji. V njem opisuje svoje življenje, ki je bilo od rane mladosti skoz in skoz prepojeno z ljubeznijo do njega. On pa te ljubezni - kaj ljubezni, tudi dekleta samega, še opazil ni. Pač, vedel je za dekle, ki je živelo nasproti njegovega stanovanja, vedel je za mično mladenko, ki jo je povabil na večerjo in nato v svoje stanovanje in vedel je za lepo zrelo žensko, ki jo je srečal v nočnem klubu - a vseh teh podob ni povezal v eno samo osebo - žensko, ki ga je zvesto ljubila vse svoje življenje. On je bil za razliko od nje površen, plehek in vihrav. A tudi izredno prijazen, nežen in dobrotljiv, a do vseh ljudi, ki jih je srečal, enako močno. In to je bilo tisto, kar je žensko, ki ga je ljubila, še posebno bolelo.

Obe noveli Stefana Zweiga sta čudoviti! Odkrili sta mi novega pisatelja, katerega dela bi še naprej rada brala. So iz drugega časa - časa, ki ga ne poznamo več. Dišijo po starem pohištvu in belih vrtnicah v vazi; zibajo se z ladjo, ki počasi pluje novemu življenju naproti. Ker starega ni več, pa čeprav bi ga mogoče radi zadržali. Vsaj še za nekaj časa.

★★★★★

Stefan Zweig
(vir: Wikipedia)

Verjamem v svobodno Evropo. Verjamem, da bodo meje in potni listi nekoč preteklost.

(Stefan Zweig)

Zweig, Stefan

Novela o šahu

iz nemščine prevedla in spremno besedo napisala: Nina Vovčko

naslov originala: Die Schachnovelle

Celovec-Ljubljana-Dunaj, Mohorjeva založba, 2006

85 strani

ISBN 978 3 7086 0213 7

Zweig, Stefan

Neznankino pismo

iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban

naslov originala: Brief einer Unbekannten

Ljubljana, eBesede, zbirka Kofetek, 2017

96 strani

ISBN 978 961 6922 99 9