Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenje: protistrup za kaos

Ko sem se prejšnji konec tedna sprehajala po največji knjigarni v Würzburgu, me je pričakalo prijetno presenečenje. Med širokimi nasmehi Michelle Obama na naslovnicah njene pravkar v nemškem prevodu izdane avtobiografije, ki so se bleščali z vsake druge razstavne police v knjigarni, se je dalo opaziti še dve prav posebni knjigi. Razstavljeni sta bili natančno tako, kot bi ju razstavila tudi sama. Eno poleg druge.
To sta knjigi z zelo podobnima naslovoma, ki pa sta ju napisala zelo različna moška. Knjiga 21 lekcij za 21. stoletje je bila razstavljena poleg knjige 12 pravil za življenje. Prvo je napisal - kakor sam sebe rad označuje, "feminist, okoljevarstvenik in vegetarijanec", drugo glas " heteroseksualnih belopoltih moških srednjih let, ki dobro zaslužijo" ali - kot menijo nekateri, glas "jeznih in agresivnih moških", vedno pa glas t.i. "tihe večine".

O Harariju in njegovi najbolj znani knjigi, Sapiens. Kratka zgodovina človeštva, sem že pisala. 

Tokrat bo beseda o Jordanu B. Petersonu, profesorju psihologije na Univerzi Toronto, in njegovih pogledih na človeka in njegovo zgodovino. Ki se precej razlikujejo od Hararijevih in so težko prebavljivi za mnoge. Za nekatere so tako zelo nesprejemljivi, da bi ga zaradi njih celo utišali. Ker naj bi bil nevaren. "Nevaren" zato, ker pravzaprav izredno konzervativno politiko zavija v filozofski jezik, zaradi česar na prvo žogo deluje zmeren in centralističen v svojih prepričanjih, pa v resnici ni. Trojanski konj, if you will - če citiram @Adelinawrites s Tweeterja, ki nadaljuje: Ne nagovarja direktno k nasilju ali ekstremno tradicionalnim vrednotam, vendar pusti v svojih tezah ravno toliko prostora za nevarne interpretacije, da imajo lahko zelo problematične skupine ljudi občutek, da so njihova prepričanja intelektualno utemeljena.

Negativno mnenje o Jordanu B. Petersonu ima tudi Slavoj Žižek. Po njegovem mnenju se Peterson "ne samo prevečkrat zanaša na nepreverjene teorije, temveč je njegov veliki problem paranoična struktura, ki jo uporablja za interpretacijo tistega, kar sam vidi kot dejstva." Za potrditev tez uporablja polresnice, podobno, kot so ravnali in ravnajo sodobni populisti, ko hočejo denimo očrniti neko skupino ljudi, so še dodali v Mladini.

Harari takšnih kritik ni deležen. Upravičeno ali neupravičeno. V to se ne bom spuščala. Se mi pa ravno zaradi te različnosti, a vendar tudi podobnosti obeh, zdi sijajno, da sta knjigi razstavljeni ena ob drugi! Pa pozabimo na dejstvo, da so bile v tej nemški knjigarni Hararijeve knjige razsatavljene še na mnogih drugih izpostavljenih policah, Petersonovo pa sem zapazila le na tem edinem mestu.

O čem torej gre v tej tako zelo kontraverzni knjigi, ki je nekaterim priročnik za uspešno življenje, drugi pa bi knjigo uvrstili na seznam prepovedanega branja?

Življenje je trpljenje, je rekel Buda. To velja za vse nas - bolj ali manj in prej ali slej. Glede tega se strinjamo vsi. Levi in desni. Mladi in stari. Revni in bogati.

In ta ugotovitev Jordanu B. Petersonu služi za osnovo oz. temelj vsega njegovega razmišljanja.

Da je življenje "dobro" oz, da se "dobro živi" ni potrebno, da je srečno, pač pa je nujno, da je smiselno.

Da živimo smiselno življenje, se moramo gibati po ozki stezi med redom in kaosom. V kaosu smo povsem izgubljeni in povsem jasno je, da se mu je dobro izogniti. A tudi preveč reda ni v redu, saj duši ustvarjalnost in napredek.

Ko je naše življenje dobro oz. smiselno smo tam, kjer bi morali biti, z eno nogo stojimo v redu, z drugo pa previdno tipamo v kaosu in neznanem.

V boju proti kaosu nam - po Petersonu, pomaga 12 pravil. Spodaj sem jih naštela. Nekatera od njih zvenijo dokaj naivno in preprosto; nekatera so splošno znana, vsa pa razjasnjujejo globoke človeške vrednote, ki so že vgrajene v našo Bit. Ne, ljudje, ko se rodimo, nismo nepopisan list. V nas so že vgrajeni milijoni let evolucije in tisočletja zbiranja spoznanj in modrosti naših prednikov. 

V knjigi je vsako pravilo razloženo s svojim esejem. Razlago vsakega od njih Peterson vedno zasnuje zelo na široko. Začne nekje daleč stran in se potem počasi približuje samemu jedru pravila. 

Pri spodnji predstavitvi dvanajstih pravil se namerno nisem spuščala v vse podrobnosti in razlage, ki jih pisatelj razgrne pred bralca. Nemogoče jih je zaobjeti tako, da ne izgubijo svoje jasnosti in ostrine.

1. Stojte pokončno in z zravnanimi rameni 

Tako vas bo okolica sprejemala dobrohotno in z večjim spoštovanjem, kajti nikakor ni dobro živeti na dnu socialne hierarhije.

2. S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati

Poskušajte skrbeti zase vsaj tako dobro kot skrbite za svoje hišne ljubljenčke:)

3. Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše

Kajti pogosto se zgodi, da okrog sebe zbiramo povsem drugačne ljudi - mogoče  zato, ker ob tistih manj uspešnih naše napake ne izgledajo tako velike.

4. Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes

To pravilo nam pomaga, da ne zaidemo na grozno pot zagrenjenosti, zavisti in maščevalnosti

5. Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi

Svoje otroke moramo vzgojiti v družbeno sprejemljiva bitja. Če to ne bomo naredili mi sami, bo to na precej bolj boleč način naredila "kruta" družba.

6. Spravite svojo hišo popolnoma v red, preden kritizirate svet.

Za slabe stvari, ki se nam dogajajo, mogoče niso krivi samo drugi in družba kot taka. Vzroke je potrebno iskati tudi v nas samih.

7. Delajte to, kar je smiselno (ne, kar je prikladno)

Ne izbirajte lažje poti v življenju. Pogosto je potrebno kaj žrtvovati zato, da v prihodnosti nekaj pridobimo.

8.Govorite resnico - ali vsaj ne lažite

Laži so nevarne. Tudi bele laži. Majhna laž vodi k večji. Ta vodi k popačenemu razmišljanju, in težnjah, da oblikujemo svet tako, da se bo prilegal našemu popačenemu razmišljanju. Prevzeten racionalen razum, zadovoljen z gotovostjo, zaljubljen v svojo veličino, zlahka pade v skušnjavo, da prezre napako in pomete umazanijo pod preprogo. To pa že vodi v totalitarizme. Pekel pride, ko so laži porušile odnos med posameznikom ali državo in samo resničnostjo. Stvari razpadajo. Življenje razpada. Sledi zagrenjenost, razočaranje in neuspehi, kar vse vodi v maščevalnost.

Včasih laž zgleda neškodljiva, saj se z njo izognemo konfliktu: zgladimo spor, pridobimo manjšo korist, se izognemo čustveni prizadetosti. Toda to je samo trenutni učinek. Z lažjo slabimo svoj značaj. Živeti moramo v skladu s svojo notranjo resnico in ne zavajati sebe in drugih. Svojo resnico moramo razločno sporočiti drugim. Biti moramo pozorni. Naša odgovornost je, da pogumno vidimo, kar je pred našimi očmi, in se iz tega učimo, tudi če se zdi grozno. Nikoli se ne bi smeli odreči boljšemu, ki je v nas, za varnost, ki jo že imamo. Resnica bo našo dušo varovala pred venenjem in umiranjem, ko bomo naleteli na neizogibno tragedijo življenja.

9. Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne

Poslušanje in pogovarjanje je pomembno. Če se nam zdi pogovor dolgočasen, verjetno nismo natančno poslušali. 

10. Bodite natančni, ko govorite

Kadar stvari ne tečejo tako, kot smo navajeni, ko nekaj razpade (lahko se samo pokvari avto), se zavemo, da je vse precej bolj zakomplicirano, kot se nam zdi; da so že prej obstajali problemi, pa jih nismo videli ali nismo želeli videti, dokler se niso tako zelo razrasli, da so nas napadli in sicer v trenutku, ko smo bili najbolj šibki in občutljivi. Če bi jih prej zapazili in rešili, bi bilo za vse bolje. Zato se je potrebno spopasti s kaosom Biti. Blažena nevednost ni v redu. Problem je potrebno spoznati in ga priznati (biti dovolj pozoren za kaj takega) in ga ne ignorirati. Natančno. Natančnost lahko pusti tragedijo nedotaknjeno, vendar odplakne stran strahove in demone, ki jih je ustvarila naša domišljija. Če opredeljujete stvari s skrbno pozornostjo in natančnim jezikom, jih postavite v ospredje kot vredne, poslušne objekte in jih ločite od podlage skoraj splošne medsebojne povezanosti. Poenostavite jih. Enostavne probleme pa je lažje rešiti.

11. Ne težite mulcem, ko rolkajo

To pravilo je še posebno usmerjeno k moškim in kliče k pustolovščini.

Mulci, ki rolkajo, poskušajo biti sposobni - in sposobnost je tista, ki dela ljudi tako varne, kot so resnično lahko. Vsak prikaz drznosti in poguma ni kriminal. V kulturah - ki jih mimogrede, niso ustvarili samo beli moški oz. ni nastala na osnovi patriarhalnega zatiranja - obstaja hierarhija, a zaradi tega kultura ni nekaj negativnega. Celovita, dovršena kultura omogoča mnogo iger in mnogo uspešnih igralcev. Omogoča posameznikom, ki jo sestavljajo, da igrajo in zmagujejo na mnogih različnih področjih. V dobro delujočih družbah je sposobnost, ne oblast, glavni določevalec statusa. Sposobnost. Spretnost. Strokovnost.

To, kar ponavadi imenujemo patriarhalno zatiranje, je po Petersonovem mnenju le tisočletja trajajoči ne preveč posrečen poskus žensk in moških, da bi pomagali drug drugemu preko pomanjkanja, bolezni in garanja.

V modernem svetu fantje trpijo. Ko se igra spremeni v dekliško igro, fantje ne morejo več sodelovati, odidejo. V tekmovanju z dekleti namreč nimajo možnosti. Ne morejo zmagati. Če jih dekleta premagajo, izpadejo bedno. Če izgubijo, je njihovega življenja praktično konec - premagalo ga je dekle.

V tem enajstem - po mojem mnenju za večino kritikov najbolj spornem pravilu, Peterson govori skoraj bogokletno, saj meni, da je sočutnost (v določenih primerih) tudi pregreha. Takole pravi:

Premalo asertivni (semozavestni, odločni) posamezniki, delajo preveč za druge. Nagnjeni so k temu, da z ljudmi okrog sebe ravnajo, kot da so otroci v stiski. Stalno se žrtvujejo za druge. Ker preveč prijazne osebe dajo vse od sebe za druge, se ne postavijo zase, kot bi bilo prav. Ker domnevajo, da drugi mislijo enako kot one, pričakujejo - namesto, da bi jo zagotovile - recipročnost za svoja pozorna dejanja. Ko se to ne zgodi, ne povzdignejo glasu, ampak postanejo zamerljive. Na plan lahko pride temna plat njihovega značaja.

12. Pobožajte mačko, če jo srečate na ulici

Dvanajsto pravilo predstavlja čudovit zaključek knjige.

Za Petersona so mačke izraz narave, Biti, v skoraj čisti obliki. Ne le to, so oblika Biti, ki gleda ljudi in odobrava. Če boste pozorni do nje, boste za petnajst  sekund (kolikor vam jih ponavadi ponudi mačka:) dobili opomin, da lahko čudesa Biti morda nadoknadijo za neizbrisno trpljenje, ki jo spremlja.

Meni je bila knjiga všeč. Ponovila je stvari, ki jih že vem. Osvetlila je stvari, za katere nisem vedela, da jih vem. Pokazala pa mi je tudi marsikaj povsem novega ali pa stvari razjasnila z druge perspektive. Za premagovanje kakšnih od (tragičnih) življenjskih situacij pa sem dobila tudi čisto konkretna navodila.

Všeč mi je bilo tudi Petersonovo poglabljanje v stare zgodbe in mite, ki smo jih napisali, da bi lažje razložili svojo naravo in obnašanje. Lotil se je ravno najbolj skrivnostnih in težko razložljivih, tistih, ki sodobnega bralca najbolj begajo. Zakaj je bilo tako zelo narobe, da sta Adam in Eva, jedla prepovedani sadež, saj sta potem vendarle znala ločevati dobro od zla, to pa je nekaj pozitivnega? In kakšen je to Bog  ki zahteva od očeta, da žrtvuje (beri, ubije) svojega sina, kot je bilo v to primeru Abrahama in Izaka? Odgovori so v knjigi 12 pravil za življenje. Nekatere od njih pa najdete tudi na videoposnetku Petersonovega predavanja v Ljubljani, ki je potekal pod okriljem Založbe Družina, ki je izdala slovenski prevod njegove svetovne uspešnice.

Predavanje, Ljubljana, 18.11.2018

vir: Družina

S prevodom knjige in Petersonovim obiskom v Ljubljani smo Slovenci naredili velik korak. Kakorkoli se že to mogoče čudno sliši, je to vendarle res. Le redko nam namreč uspe kakšno od aktualnih knjig - in knjiga 12 pravil za življenje, to vsekakor je, prevesti in izdati tako hitro, kot nam je to uspelo tokrat. Slovenski prevod smo dobili hitreje, kot so Nemci nemškega! Kaj takega se verjetno do sedaj ni zgodilo še nikoli.

Vendar pa je v tem primeru tudi res, da pri Nemcih na žalost lahko nekako pričakujemo nekaj zadržanost pri izdaji knjige. Totalitaristični režimi - in nacizem je bil eden od najbolj prepoznavnih med njimi, Petersona zelo zanimajo in proučuje jih že desetletja dolgo. V zvezi s tem ima tudi precej natančno izdelano mnenje, ki bi lahko Nemce zelo neprijetno zadelo. Peterson namreč meni, da so se tragedije 20.stoletja z vsemi njegovim totalitarizmi zgodile tudi - ali pa predvsem - zaradi tega, ker so to dopustili običajni ljudje; posamezniki kot smo vi in jaz. Pred resnico in lastnimi napakami, ki jih pomaga razkrivati tudi pričujoča knjiga, pa si ljudje vse preradi zatiskamo oči.

Čeprav knjiga 12 lekcij za življenje, kanadskega kliničnega psihologa Jordana B. Petersona temelji na žalostni predpostavki, da se ljudje v življenju ne moremo izogniti trpljenju in bolečini, je to vendarle izredno optimistična knjiga. Vsak človek lahko namreč s svojim mišljenjem in delovanjem vedno znova vsaj za malenkost izboljša sebe samega in s tem tudi svet okrog sebe. Pogumno se lahko spopade s problemi, ki so postavljeni preden in jih reši. V nas je veliko več, kot si upamo priznati, trdi Jordan B. Peterson.

Naj se na koncu še enkrat povrnem k tisti drugi, precej bolj znani knjigi, ki je v würzburški knjigarni trenutno razstavljena poleg Petersonove knjige. 21 lekcij za 21. stoletje, izraelskega zgodovinarja Yuvala Hararija, se - v nasprotju s 12 pravili za življenje, zaključi pesimistično. 

Britanski časnik Guardian je vsebino Hararijeve knjige povzel z naslednjim stavkom:

"In order to survive and prosper in the 21st century, we need to leave behind the naive view of humans as free individuals."  

Po njegovem mnenju ljudje zaradi nenehnega bombardiranja z najrazličnejšimi informacijami - med katerimi je ogromno  fake news, nismo več svobodni v svojem mišljenju in svojih dejanjih. Z nami manipulirajo in odločamo se glede na informacije, ki nam jih prikazujejo preko različnih portalov in družbenih medijev, ne pa iz lastnega prepričanja. Ko sem pred časom brala o tem, se mi je trditev zdela povsem racionalna in verjetna. Zdaj, ko sem prebrala 12 pravil za življenje in preko videoposnetka poslušala Petersonovo predavanje v Ljubljani, pa lahko tudi jaz napišem:

Well, no, @harari _yuval Wrong!

Jordan B. Peterson

Peterson, Jordan B.

12 pravil za življenje: protistrup za kaos

Družina 2018

originalni naslov: 12 rules for life

prevod: Niki Neubauer

odlično spremno besedo napisal: Žiga Turk

363 strani

ISBN 978 961 04 0487 3

George Saunders: Lincoln in the Bardo

To je izredno nenavadna knjiga. Čudna. Nekateri pravijo, eksperimentalna. In takšna knjiga od bralcev vedno zahteva ogromno potrpežljivosti in vztrajnosti, a tudi radovednosti in dojemljivosti za nekaj povsem neobičajnega in novega.
Kakorkoli že - naj že takoj na začetku povem - Georgeu Saundersu se je eksperiment posrečil. Roman (hja, kaj pa vem, če knjigo sploh lahko tako označim) je odličen!

Ob vsej eksperimentalnosti, ki se drži knjige, je pomenljivo in precej presenetljivo to, da je glavna zgodba romana izredno jasna in premočrtna, tako da ji ni prav nič težko slediti. Poleg tega je ta zgodba - zgodba o ljubezni med očetom in sinom, srcetrgajoča in globoko ganljiva. Pisatelju je uspelo z nenavadno tehniko pisanja in sestavljanja romana (ali pa njima navkljub) streti bralčevo srce ali pa vsaj priklicati solze v oči.

Zgodba se dogaja v noči 25. februarja 1862 na pokopališču Oak Hill v okrožju Georgetown, v Washingtonu. Dva dni je minilo od tega, da so tam v eno od grobnic pokopali Williama Lincolna - 12-letnega sina ameriškega predsednika Abrahama Lincolna.
V noči, o kateri pripoveduje knjiga, se je oče ponovno podal na pokopališče, da bi...kaj? Še sam ni vedel točno: Se še enkrat v miru, brez navzočnosti številnih pogrebcev, poslovil od svojega ljubljenega sina? Postal na njegovem grobu? Posedel v tihoti pokopališke kapele? Ali pa si še enkrat ogledal sinovo truplo?
In res. Abraham Lincoln naredi nekaj, kar se ne sme storiti. Od čuvaja pokopališča zahteva ključ od grobnice, jo odklene in vstopi vanjo. Odpre sinovo krsto in Williamovo truplo vzame v naročje. Dogodek je grozljiv in ganljiv obenem; izžareva pa tudi nekaj nadnaravnega, saj dogajanje opazujemo skozi oči duhov, prikazni ali pa izgubljenih duš - kakorkoli jih že imenujemo, ki so ujete v bardu in begajo po pokopališču.

Bardo so nekakšne budistične vice. V njem so ujeti duhovi umrlih, ki zaradi kakršnegakoli vzroka ne morejo naprej - pred sodnika, ki bi jim glede na to, kako so živeli, sodil in jih napotil v nebesa ali pa v pekel. V tem vmesnem prostoru ostanejo tisti, ki se še niso sprijaznili s tem, da so umrli ali pa se ne zavedajo svojih grehov. Niso še pripravljeni zapustiti človeškega sveta in v nočnih urah blodijo po pokopališču, kjer so bili pokopani. Pomilovanja vredni so zaradi svojega videza, ki je odraz njihovega (razpadajočega) trupla, še bolj pa grehov, ki so jih naredili v svojem življenju. Klavrne prikazni so, ki se vedno znova vrtijo okrog enih in istih tem pogovorov in razmišljanj, iz katerih se ne morejo in ne morejo - pravzaprav se niti nočejo, rešiti.

V knjigi Lincoln in the Brado je takšnih prikazni več kot 150 in vsaka od njih vsaj za kratek čas dobi besedo. Oglašajo se druga čez drugo, prekinjajo ena drugo, se prepirajo in tepejo, nekatere pa bivajo tudi v nekakšnem prijateljskem, ali pa celo spolnem sožitju. Dele knjige, v katerih imajo te uboge pare glavno besedo, sem najtežje brala. Mikalo me je celo prenehati z branjem, tako zoprne in obenem usmiljenja vredne so bile te prikazni, pa tudi smešne, saj se še tega niso zavedale, da so mrtve in so še kar upale, da se bodo nekoč vrnile med ljudi. 

V tej čudni družbi se znajde mladi William Lincoln po svojem pokopu. Za ostale prebivalce barda je njegova pojava majhno presenečenje. Otrok v bardu namreč skoraj ni. Vsi - če se že zaustavijo v tem vmesnem prostoru, ga izredno hitro tudi zapustijo, v času minut ali pa največ ur. To je pravzaprav razumljivo in pričakovano, saj otroci ponavadi v smrt ne prinesejo nobenih grešnih bremen, ki bi jih ovirale pri nadaljevanju poti. Willi pa ostane v bardu in nima nikakršnega namena iti dalje. Stvar, ki ga zadržuje, je očetova ljubezen in njuna velika navezanost drug na drugega. 

In tako se mali Willi v tisti februarski noči po svojem pokopu sreča z očetom. A srečanje ne poteka tako, kot bi si oče in sin želela. Oče seveda vidi le truplo svojega sina, njegovega duha pa ne; sin pa vidi vse, kar oče počne z njegovim truplom, a ne more vzbuditi njegove pozornosti, ga nagovoriti in z njim vzpostaviti stika. Kako nevaren je položaj in kako velika verjetnost je, da William za vedno ostane v bardu, ki je grozno mesto, se zavedajo trije od duhov - Mr. Hans Vollman, Mr. Roger Bevins III in Reverend Everly Thomas, ki so verjetno od vseh prebivalcev pokopališča še najbolj pametni in z  najmanj grehi na svojih ramenih. Ti trije prepričajo malega Willija, da vstopi v očetovo telo. In ko duh vstopi v telo živega človeka, lahko občuti tisto, kar občuti človek in spozna njegove misli. 

Odlomki, kjer Willi posluša očetove misli, so najbolj ganljivi v celotni knjigi. Na plan pride vsa žalost, potrtost in praznina, ki jih pri starših povzroči smrt ljubljenega otroka, a tudi neskončna ljubezen, ki preveva vse delčke duše in telesa.

To zlitje sinovega duha z očetom ima pozitivne posledice. Willi z lahkim srcem, v obliki svetleče-bobnečega matterlightblooming-a, zapusti bardo in s svojim zgledom pomaga še mnogim drugim nesrečnim  dušam, da mu sledijo. Odleže pa tudi predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki je po tem obisku pokopališča kljub veliki žalosti in obupu ob sinovi smrti sposoben nadaljevati svojo pot, ki bo ena najodločilnejših in najpomembnejših za prihodnost Združenih držav Amerike.

Leta 1862 je namreč minevalo prvo leto ameriške državljanske vojne. Pri zaostritvi odnosov med severnimi in južnimi državami je imel Abraham Lincoln odločilno vlogo - lahko bi rekli tudi sporno, saj je v tistem času ravno zaradi njega prišlo do velike razklanosti ameriškega naroda in tisočev smrtnih žrtev. Takrat na pokopališču, s truplom svojega sina v naročju, je predsednik Lincoln razmišljal tudi o tem, dvomil sam vase in se spraševal, če se je odločil za pravo pot. Je konflikt z južnimi državami zaradi odprave suženjstva vreden tolikšnega števila žrtev?
Ko zapušča pokopališče, je pomirjen, saj ve, da se je pravilno odločil. Simbolno pa je to pokazal tudi George Saunders, kajti skupaj s predsednikom - zlit z njegovim telesom, je pokopališče zapuščal tudi eden izmed temnopoltih duhov. Le kakšen vpliv bo to imelo na predsednikove prihodnje odločitve?

Medrasna trenja, ki so v tistem času še posebno hudo prevevala ameriško družbo, se kažejo tudi v odnosih med duhovi na pokopališču. Zgodbe nekaterih od temnopoltih duhov so pretresljive.

Stil pisanja v romanu Lincoln in the Bardo je svojevrsten. Takšnega še ni bilo. Ko govorijo duhovi, roman izgleda kot dramsko besedilo - le, da ime pripovedujočega stoji na koncu besedila, ki ga je izgovoril in ne na začetku kot pri običajnih dramah. To malce zapleta branje in razumevanje, saj je pri dolgih monologih včasih potrebno listati naprej po knjigi za boljšo orientacijo in to, da zvemo, kdo je govorec, a vse skupaj ne moti preveč - še posebej zato ne, ker se duhovi običajno sporazumevajo v kratkih in pogosto prekinjenih stavkih. Zaradi tega se stran, ali pa celo poglavje knjige, prebere izredno hitro. 

En del romana je napisan na takšen, dramski način, drugi del pa je sestavljen s citati iz različni strokovnih del o Lincolnovem življenju, pisem in dnevniških zapisov. Vse je menda avtentično.

Na takšen način je opisana Willijeva bolezen in umiranje zaradi tifusa. S citiranjem prenekaterih Lincolnovih sodelavcev in sodobnikov je opisano balzamiranje Willijevega trupla in njegov pogreb, ter še mnogo drugega. Pri nizanju teh  citatov postane jasno, kako različno lahko dojemajo isti dogodek različni opazovalci in do kako velikih odstopanj lahko pri tem pride. Barva Lincolnovih oči se tako razteza od temno sive, preko sivo rjave, rjavo modre, modro sive do modre barve; lasje pa od temno rjavih do povsem sivih. Ob teh razlikah si lahko predstavljate, kakšna huda neskladja obstajajo šele pri opisovanju manj konkretnih lastnosti in dohodkov povezanih z Lincolnom in njegovim sinom Willijem.

George Saunders je izredno cenjen ameriški pisatelj. Zaslovel je s pisanjem kratkih zgodb. Njegovo zbirko kratkih zgodb Deseti december imamo prevedeno tudi v slovenščino. Lahko si preberete mojo recenzijo o knjigi.
George Saunders pa je znan tudi po svoji prijaznosti, dobrohotnosti in empatiji. Preberite njegovo predavanje študentom na Univerzi v Syracuse, kjer poučuje, z naslovom Congratulation, by the way (ali pa vsaj moj zapis o tem predavanju).
Roman Lincoln in the Brado je njegov romaneskni prvenec in zanj je leta 2017 dobil nagrado booker. Knjiga pa se je uvrstila tudi med finaliste za zlatega bookerja -  kot najboljši z bookerjem nagrajeni roman zadnjih desetih let.

Knjiga  Lincoln in the Bardo, je smela in pogumna, globoko ganljiva in obenem zabavna, pisana na povsem svojevrsten in izviren način - nekaj posebnega, kar se splača prebrati. Želela bi si, da bi knjigo dobili tudi v slovenskem prevodu. V tem primeru jo bom prav gotovo še enkrat prebrala. Ob tem drugem branju - v jeziku, ki mi je bližji, bom bolj pozorna na osebne zgodbe posameznih duhov, ki - prepričana sem v to, skrivajo zanimive podrobnosti, ki se jih zlahka spregleda. Uživala pa bom tudi v izbranem jeziku, ki ga uporablja George Saunders in ga dober prevajalec vsekakor uspe ujeti tudi v slovenski jezik;)

★★★★★

George Saunders
(vir: Gottman Institute)

Saunders, George
Lincoln in the Bardo
Penguin Random House LLC, 2017
344 strani

Katharina Adler: Ida

Če bom kdaj poskusila napisati roman, se bom pisanja lotila na takšen način, kot se ga je pri ustvarjanju svojega prvenca lotila Katharina Adler. Izbrala bom resnično zgodbo, ki mi bo služila za ogrodje romana - za trdno vodilo v primeru, če bo nastopila nevarnost, da pri pisanju zaradi svoje neizkušenosti skrenem s poti, ki ji je sicer nujno slediti, če hočeš napisati dober roman. A vendar ta, iz resničnosti vzeta zgodba, ne bo tako jasno začrtana in dosledna, da bi me omejevala pri moji lastni domišljiji in ustvarjalnosti. V njej bo še vedno dovolj praznega prostora - nejasnih in nerazloženih dogodkov, ki jih bom morala zapolniti s svojim lastnim ustvarjalnim delom.

Katharina Adler v svojem romanu Ida, opisuje življenjsko zgodbo svoje prababice. Ko ljudje izvedo, za kakšno zgodbo gre, zastrižejo z ušesi in povzdignejo obrvi. Začne jih zanimati. Da je zgodba res obetajoča, kaže tudi to, da je pisateljica z njo - še preden je bil roman napisan, uspela prepričati komisijo, ki na Bavarskem podeljuje literarne štipendije. 

Ida Bauer (pozneje Adler) - glavna in naslovna junakinja romana, je bila ena izmed bolnic Sigmunda Freuda - svetovno znanega dunajskega psihiatra in nevrologa, utemeljitelja psihoanalize, z začetka prejšnjega stoletja. Freud je o njej pisal v svojem delu o histeriji (Bruchstück einer Hysterie-Analyse), kjer je znana kot "primer Dora". In ta Freudov zapis je tista zgodba, ki je Katharini Adler predstavljala osnovo oz. trdno jedro romana.

Zgodba je zelo zanimiva, kot so zanimivi večinoma vsi klinični primeri Sigmunda Freuda, najbolj seveda zaradi njegove izvirne psihoanalitične razlage.

Ida se je zdravila pri Freudu zaradi nenadnih in zelo pogostih napadov kašlja ter izgube glasu. Zdravljenje je začela leta 1901, ko je bila stara 18 let. Predvideno je bilo enoletno zdravljenje, 6 seans tedensko, eno uro na dan. A Ida je že po treh mesecih prekinila s terapijo.
Ti trije meseci psihoanalize pa so vseeno zadostovali  Sigmundu Freudu, da je iz kliničnega primera izluščil zaključke in zanj tipične razlage Idinih težav, ki jih je pozneje objavil tudi v strokovnem delu. V ozadju Idinih zdravstvenih težav je bila po Freudu, seveda, spolnost. Izkaže se namreč, da je Ido že od 13. leta starosti dalje spolno nadlegoval eden od očetovih prijateljev. Da pa je bila zgodba še bolj zapletena, - žena tega prijatelja, je imela ljubezensko razmerje z Idinim očetom. Pa tudi to še ni vse. Oče je zdravljenje svoje hčerke zaupal Freudu, ker je imel sam dobre izkušnje z njegovim zdravljenjem, saj se je z njegovo pomočjo znebil sifilisa.

Ko Ida v romanu na lastno pest prekine zdravljenje pri Freudu, se kot bralka nisem mogla znebiti občutka, da je glavna junakinja dojemala svoje težave od vseh nastopajočih še najbolj pametno in racionalno. Hja, kaže, da je svoja kašelj in izgubo glasu razložila na najbolj preprost in najverjetnejši način - s prehladom. Ni iskala globljih psihosomatskih vzrokov, ki pri Freudu vedno prej ali slej trčijo ob spolnost. Kdo je imel bolj prav - Freud ali Ida, ne vemo.

Katherina Adler je to Freudovo zgodbo o svoji prababici primerno romaneskno predelala. Tu je bil prostor za pisateljičino domišljijo in ustvarjalnost. Na mestih, kjer je zgodba ohlapna in nedodelana, je dodala svoje videnje in razlago. Tako nismo dobili samo zgodbe o nekem kliničnem psihiatričnem primeru ali zgodbe o moralno vprašljivi družini, ampak mnogo več. Roman Ida je tako postal tudi zgodba o ženski emancipaciji - Ida se je namreč uprla očetu in Freudu ter začela - kakor bi to lahko označili, življenje moderne ženske. 

Potem je tukaj tudi zgodba o emigraciji, sa je morala Ida kot judinja pobegniti pred nacizmom v Avstriji; naselila se je v Združenih državah Amerike in živela v Chicagu ter New Yorku. 

Tretja zgodba, ki jo najdete v romanu, je zgodba o socialni demokraciji, saj je bil Idin brat Otto Bauer eden najbolj znanih utemeljiteljev tega političnega gibanja. 

Velik del pripovedi pa je posvečen tudi glasbi, saj sta bila tako Idin mož kot tudi njen sin glasbenika. Eden bolj, drugi manj nadarjen.

Roman je pisan nekronološko, preskakuje z enega dela Idine življenjske zgodbe na drugega, a je sledenje poteku dogajanja kljub vsemu gladko in ne predstavlja težav, saj je začetek vsakega poglavja opremljen tudi z letnico in krajem dogajanja. V romanu so tudi avtentični Freudovi zapisi o kliničnem "primeru Dora" in njegovo dopisovanje s kolegi zdravniki.

Katharina Adler je roman Ida pisala pet let. Glede na obsežnost romana, še bolj pa glede na široko tematiko, s katero se roman ukvarja, to ni prav nič presenetljivo. Izdajo romana so spremljala velika pričakovanja in tudi po izidu je bilo romanu posvečeno izredno veliko pozornosti. Ne morem se izogniti občutku, da zaradi zgodbe same - Freudove zgodbe o Dori, ne pa zaradi umetniškega prispevka pisateljice. 

A tudi z vidika tega, da zakrije svojo pisateljsko neizkušenost, je imela pisateljica z izbiro teme pisanja, še bolj pa z izbiro glavne junakinje romana, srečno roko. Če namreč pisatelj piše o življenju psihiatrične bolnice, si lahko privošči tudi kakšne napake ali pa nespretnosti pri opisu in predstavitvi osebe. Psihično bolne osebe namreč vsaj občasno delujejo zmedeno ter nekoherentno. Ida se tako marsikdaj kaže v malce nenavadni ali nepričakovani; lahko bi rekli tudi neverodostojni ali neživljenjski podobi - za kar pa (si lahko misli prizanesljivi bralec) ni nujno kriva pisateljičina neizkušenost, ampak bi bila prav lahko odraz  "histerične" narave glavne junakinje. 

To je začutiti že na samem začetku romana, ko Ida Adler leta 1940 prispe v New York. Tam jo pričaka sinov prijatelj in srečanje med mladim moškim in tedaj že 58 let staro Ido je izredno prisrčen. Ida deluje ljubeznivo in prijazno. Potem pa, le malo pozneje, ob skupnem življenju s sinom in snaho v Chicagu, je kot bi brali o neki povsem drugi ženski - zoprni in zajedljivi, nesramni in mogoče celo škodoželjni. 

Roman Ida, Katharine Adler je čisto soliden prvenec z dobro promovirano psihiatrično zgodbo z začetka prejšnjega stoletja, kjer pa slavna stranska oseba romana zasenči bledo in precej neverodostojno izrisano glavno junakinjo, ki po vrhu vsega še prav nič simpatična ni.

★★★☆☆

Katharina Adler
(foto. Christoph Adler, FAZ)

Adler, Katharina

Ida

2018, Rowohlt Verlag GmbH

509 strani

ISBN 978 3 498 00093 6

Frankfurtski knjižni sejem 2018

Letos na Frankfurtskem knjižnem sejmu ni bilo - kot sicer običajno - nevarnosti, da se obiskovalci prehladijo. Tokrat je obstajala nevarnost sončnih opeklin :)

Tako lepo vreme smo imeli!

Tukaj je nekaj mojih osebnih vtisov.

Kot veteranka Frankfurtskega knjižnega sejma - tako se počutim po tretjem zaporednem (vedno uspešnem in navdušujočem) obisku sejma;) lahko rečem, da sem prišla do tiste stopnje "sejemskega" razvoja, ko mi sprehajanje med številnimi knjižnimi policami z neštetimi knjigami ne predstavlja nikakršnega stresa več. Ob tako velikanski množici razstavljavcev in knjig, ter seveda tudi obiskovalcev, lahko človeka stisne pri srcu od strahu, da se bo izgubil (fizično ali pa psihično), vsekakor pa kaj pomembnega spregledal.

Iz izkušenj prejšnjih let vem, da je najboljša strategija obiska tega sejma majhen listič, kamor v tednih pred sejmom zapišem nujne točke obiska - stojnice in dvorane sejma, ki jih je potrebno na vsak način obiskati. Dovolj jih je le nekaj. Če jih je preveč, sprehajanje med knjižnimi policami postane naporen in stresen dogodek - nenehna bitka s časom, ki obiskovalca sejma prav lahko pusti ne samo utrujenega, ampak tudi izredno nezadovoljnega. 

Ob obisku sejma je potrebno pustiti dovolj praznega časa in prostora, da se lahko napolnita s slučajnimi dogodki in ogledi - prijetnimi presenečenji.

Slovenska stojnica

Prvi nujni postanek na Frankfurtskem knjižnem sejmu je bila tudi letos slovenska stojnica. Poleg številnih, že lansko leto razstavljenih knjigah, sem opazila tudi nekaj novih, recimo roman Branke Hrastelj, Prva dama (o njenem prvem - znanem in nagrajenem, romanu Igranje ste že lahko brali na mojem blogu) in ponatis izredno uspešne zbirke kratkih zgodb Polone Glavan, Gverilci. Prevodi v nemški jezik verjetno še pridejo. Vsaj do leta 2022, ko bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma. Do takrat verjetno dobimo tudi nemški prevod kriminalnega romana Tadeja Goloba, Jezero, ki smo ga tudi lahko videli razstavljenega na letošnjem sejmu. 

Zelo me je razveselilo, ko sem na knjižni polici slovenske stojnici videla v nemščino preveden slovenski strip Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca, Meksikajnarji. To je odličen strip, ki pripoveduje zgodbo slovenskih prostovoljcev, ki so se šli konec 19. stoletja pod vodstvom mehiškega cesarja Maksimiliana (brata našega cesarja Franca Jožefa) borit v Mehiko. Misija je klavrno propadla. Avtorjema je zgodbo o tem uspelo izredno zanimivo oblikovati in lepo predstaviti. Zaradi vsebine bo strip prav gotovo zanimiv tudi za nemške bralce.

Na slovenski stojnici svoje knjige vedno skupaj razstavljajo vse slovenske založbe. No, letos je bilo vseeno videti eno majhno razliko. Opazila sem, da sta na skupnem slovenskem prostoru svoje lastno - od ostalih nekoliko ločeno in zato nekoliko bolj izpostavljeno mesto ali mizo, dobili založbi Sanje in Miš. 

Država gostja

Moj obvezni postanek na Frankfurtskem knjižnem sejmu je tudi obisk paviljona države gostje. To, kar bo Slovenija na Frankfurtskem knjižnem sejmu v letu 2022, je bila letos Gruzija. Država, ki je stisnjena med Črno morje in Kaspijsko jezero, vedno znova maltretirana od svoje mogočne vzhodne sosede; velika kot Bavarska in z le nekaj več prebivalcev kot Berlin, je za moto predstavitve na sejmu izbrala svojo abecedo. Ki je zelo svojevrstna - kot je svojevrstna tudi država Gruzija sama. Vsaka zaobljena črka, menda najbolj izpopolnjene abecede na svetu, je predstavljala svojo zgodbo Gruzije in njenega literarnega sveta - zdaj in v preteklosti. 

Mogoče najbolj zanimiva od teh zgodba je zgodba o Medeji in njenih zločinih, in z njo tudi zgodba o zlatem runu, ki naj bi bil v resnici izredno dragocena knjiga napisana na živalsko kožo. Medeja naj bi izhajala iz starodavnega kraljestva Kolhida, ki se je razprostiralo ravno na področju današnje Gruzije.

V lično urjenem paviljonu Gruzije - lesenih strukturah, ki so upodabljale posamezne črke gruzijske abecede, so ves čas potekali najrazličnejši pogovori z gruzijskimi pisatelji in pisateljicami ter predstavitve njihovih knjig.
Povsem spontano in nenačrtovano sem se vsedla ne eno od teh predstavitev in v simultanem prevodu poslušala simpatičnega ter zgovornega gruzijskega pisatelj Zuraba Karumidze, ki je predstavljal svoj, pred kratkim v nemščino prevedeni roman, Dagni oder ein Fest der Liebe. Roman pripoveduje o Norvežanki Dagni Juel, fatalni ženski z začetka 20. stoletja, ki je bila ljubica številnim umetnikom tistega časa, tudi slikarju Edvardu Munchu, in je orala ledine ženske emancipacije ter svobode. Bila je nekaj takšnega kot Lou Andreas-Salome v Nemčiji - o njej sem že pisala.

Gruzijska predstavitev na Frankfurtskem knjižnem sejmu mi je bila zelo všeč. V redu je bila ureditev razstavnega prostora, zanimivi so bili pogovori s številnimi gruzijskimi umetniki, dobre so bile spremljajoče publikacije. Če bo tako čez štiri leta, ko se bo v tem istem prostoru predstavljala Slovenija, bom izredno vesela. 

Toda, pozor! Tukaj lahko nastopi problem, ki ga lepo oriše naslednji pripetljaj. Na razstavišču države gostje smo med našim obiskom sejma srečali moževega sodelavca, ki izhaja iz Gruzije. On je imel o predstavitvi svoje države povsem drugačno mnenje od nas. Z ureditvijo razstavnega prostora sploh ni bil zadovoljen. On bi to naredil drugače. Poleg tega naj bi bila hrana v bližnji restavraciji, kjer naj bi servirali tipične gruzijske jedi, slaba in prav nič gruzijska. In tako dalje.
No, tako je to :) Domači obiskovalci smo pri predstavitvah svojih držav vedno najbolj kritični opazovalci. Temu se verjetno ni mogoče izogniti, saj svojo državo poznamo bolje od naključnih tujih obiskovalcev. A iz tega istega razloga naše kritike tudi ni potrebno vzeti smrtno resno.

Liu Cixin

Ugotovila sem že, da je dobro, da ima moj obisk tako velikega knjižnega sejma kot je to frankfurtski, neko osrednjo točko, oziroma dogodek, okoli katerega se vse vrti in kateremu se podrejajo vse ostale moje aktivnosti in ogledi na sejma - nekaj takšnega, po čemer bi se obisk sejma leta 2018, razlikoval od vseh ostalih obiskov tega knjižnega sejma. No, takšen dogodek je bil gospod Liu Cixin. Ali pa Cixin Liu. Oboje je mogoče.

55 letni kitajski pisatelj Liu Cixin je, preden je postal svetovni fenomen, delal kot računalniški inženir v eni izmed jedrskih elektrarn na Kitajskem. Potem pa je začel pisati znanstveno fantastične kratke zgodbe in romane. Z njimi je zaslovel najprej na Kitajskem, potem pa postal svetovna senzacija. Njegove knjige priporočata v branje bivši predsednik ZDA Barack Obama in ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg. Svetovno slavo je dosegel s svojim romanom The Three-Body Problem (v nemškem prevodu Die drei Sonnen), ki je prva knjiga v znanstveno-fantastični trilogiji Remembrance of Earth's Trilogy (v nemščini Trisolaris-Triligie). Leta 2015 je za to knjigo kot prvi kitajski pisatelj prejel najpomembnejšo nagrado za znanstveno-fantastični roman, Hugo. 

Roman se začne v času kitajske kulturne revolucije konec 60-ih let prejšnjega stoletja, ko skupina kitajskih znanstvenikov in inženirjev - pa tudi politkomisarjev, v vesolje pošlje signal, s katerim želi vzpostaviti kontakt z izvenzemeljskimi bitji. Čez 50 let pride odgovor, ki naj bi imel za Zemljo nepredstavljive posledice.

Knjiga Die drei Sonnen je že nekaj časa na mojem seznamu Must-read. Torej si lahko predstavljate, kako vesela sem bila, ko sem med brskanjem po internetni strani Frankfurter Buchmesse, ugotovila, da bo Liu Cixin na knjižnem sejmu ravno na dan, ko se bomo tudi mi podali tja. 

Ja, bil je tam:) Sila zaposlen. Sodeloval je na več pogovorih, ki so jih organizirale časopisne hiše in bral je iz svoje knjige. Potrpežljivo je odgovarjal na vprašanja novinarjev in povedal marsikaj zanimivega. Čeprav je pogovor potekal izredno počasi, saj je bilo potrebno prevajanje v eno in drugo smer, kar je bilo tako za poslušalce kot za sodelujoče v pogovoru malce neprijetno, se je na vseh prireditvah, kjer je bil Liu Cixin navzoč, trlo ljudi. Višek njegovega obiska na knjižnem sejmu - vsaj zame, pa je bilo vsekakor podpisovanje knjig. Hja, sem se pripravila na to in že teden pred tem v domači knjigarni kupila njegovo knjigo, ki sem jo potem cel dan našega obiska sejma pridno nosila v nahrbtniku. Ni mi žal. Zdaj imam v prvem delu trilogije, pisateljev avtogram, napisan - predvidevam, vsaj tako izgleda -, s pisanimi kitajskimi pismenkami. Če kaj takšnega obstaja...

Liu Cixin (v družbi prevajalke) podpisuje knjigo Die drei Sonnen

Das blaue Sofa

Ker je Liu Cixin začel podpisovati svoje knjige šele ob 18. uri, je bil naš dan na Frankfurtskem knjižnem sejmu izredno dolg. Saj ne, da bi se pritoževala, ampak človek vseeno postane utrujen. V takšnih primerih je fino kam sesti. Sedeti in kaj zanimivega poslušati. Idealni za kaj takega so pogovori na modri sofi. Z možem sva se tako udeležila dveh pogovorov, povsem slučajno, ne da bi pred tem preverjala, o čem in s kom bo potekal pogovor. In bila prijetno presenečena. Ob koncu prvega polurnega intervjuja sem že vedela, da se bo moj seznam knjig, ki bi jih rada prebrala, podaljšal za en naslov. Poslušala sva pogovor z najuspešnejšim slovaškim pisateljem, leta 1976 rojenim Michalom Hvoreckyjem, ki je predstavljal svoj roman z naslovom Troll. 

Dogajanje v romanu je postavljeno v bližnjo prihodnost in sicer v eno od vzhodnoevropskih držav. Evropska unija je razpadla, nadomestila jo je Utrdba Evropa, splošno prepričanje ljudi in njihovo mnenje pa je manipulirano s strani internetnih trolov. Sila zanimivo.

A še bolj kot vsebina romana, je bilo zanimivo pisateljevo mnenje o dogajanju v njegovi domači deželi Slovaški. Izkazalo se je, da ljudje, ki vedno znova zamenjujejo Slovenijo s Slovaško (in obratno) pravzaprav ne delajo velike napake. Slovaška in Slovenija si nista podobni samo po imenu in zastavi, ampak tudi po razpoloženju ljudi in njihovi miselnosti. Tudi na Slovaškem se ljudje delijo na tiste, ki so prozahodno orientirani in cenijo svobodo, ki jo imajo - tudi za to, da lahko potujejo; in na tiste, ki se nostalgično ozirajo v preteklost in hrepenijo po drugačni politični ureditvi - po soft-komunizmu, kot bi rekel Slavoj Žižek. Tudi na Slovaškem se, prav tako kot v Sloveniji, podira zdravstveni sistem, ker slabo plačani medicinske sestre in zdravniki odhajajo na tuje. In ker so zdravstvene storitve večini prebivalcev vedno težje dosegljive, le-ti vedno pogosteje iščejo rešitve svojih zdravstvenih težav na internetnih kvazi zdravstvenih portalih raznih zdravilcev in mazačev ter nasedajo kampanjam kot je n.pr. tista poti cepljenju.

Michal Hvorecky na modri sofi

Ostalo

Oh, še bi lahko pisala o mojem letošnjem obisku Frankfurtskega knjižnega sejma. Lahko bi pisala o prijetnem posedanju na razstavišču švicarske  založbe Diogen, ki izdaja že na pogled takoj prepoznavne knjige - z vsebino, ki uspešno lovi ravnotežje med lahkotnim in zahtevnejšim branjem, vedno pa izdaja kakovostno in zanimivo literaturo. 

Lahko bi pisala o ženi Pierra Brice-ja - svetovno znanega filmskega igralca, ki ga nikoli ne bomo pozabili po njegovi filmski upodobitvi Winnetouja, ki je podpisovala knjigo z do sedaj neobjavljenimi fotografijami, pismi in razglednicami svojega moža. Da sta bila tako Winnetou kot Pierre Brice všeč tudi meni, ste lahko že brali.

Hella Brice ob predstavitvi svoje knjige
...UND ÜBER NACHT WAR ICH WINNETOU

Lahko bi pisala o prijetno urejeni stojnici založbe dvt, kjer je bilo veliko stolov in miz, ter seveda knjig, ki se jih je dalo prebirati, kolikor časa si jih je bralec poželel in ob tem popiti še skodelico kave.

A naj omenim samo še eno stvar - dogodek, ki me je prepričal, da se svet vendarle vrti v pravo smer in da mladi ljudje stopajo po pravih poteh.

V najbolj odmaknjenem delu drugega nadstropja najslabše obiskane dvorane Frankfurtskega knjižnega sejma je skupina mladih ljudi predstavljala projekt 15x4. Gre za nekomercialno mednarodno organizacijo, sestavljeno iz prostovoljcev, ki so si zastavili cilj, sodobno znanost in tehnologijo na razumljiv način predstaviti kar najširši javnosti. To počnejo s pomočjo sklopa štirih predavanj po 15 minut. Kako to poteka, so predstavili tudi na knjižnem sejmu. Z veseljem sem poslušala in se napajala z navdušenjem in energijo, ki je sevala iz predavateljev in ostalih sodelujočih. 

Eden od predavateljev je razlagal o začetku vesolja in Higgsovem buzonu; drugi je na zelo razumljiv in objektiven način razložil, kako in zakaj je Donald Trump uspel zmagati na ameriških predsedniških volitvah. Super, super in še enkrat super. Pri vsem tem pa je bil vseeno najbolj pomenljiv vendarle kontrast med obrobnim prostorom, ki so ga predstavnikom projekta 15x4 dodelili organizatorji knjižnega sejma in med energijo, zanosom in navdušenjem, ki so jih poosebljali mladi strokovnjaki in predavatelji.

Zaključek

Frankfurtski knjižni sejem je bil tudi letos čudovit dogodek. Ali pa, povedano malo drugače - je bil letos še vedno čudovit dogodek. Kajti, da bo vedno tako, ni samo po sebi razumljivo. 

Ljudje namreč preberejo vedno manj knjig - pa čeprav je "branje knjig kot slow-food za dušo", sem prebrala na enem izmed plakatov, razobešenih na stenah. Ljudje kupijo vedno manj knjig in konec koncev tudi založbe na Frankfurtskem knjižnem sejmu vsako leto zakupijo vedno manjšo površino razstavnih prostorov. Organizatorji knjižnega sejma se tega negativnega trenda jasno zavedajo in se že ozirajo drugam. Iščejo nadomestilo za vedno manjše zanimanje za knjige in se poskušajo prilagoditi novim trendom.

Tako so tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu začeli posvečati pozornost Cosplayu, mangam, animem, računalniškim igricam in vsem ostalem, kar zanima mlade ljudi. Če se je še pred dvema letoma, ko sem prvič obiskala Frankfurtski knjižni sejem, zdelo, da so v junake mang in računalniških igric oblečeni mladeniči in mladenke prisotni na sejmu bolj ali manj na črno in izven uradnega programa prireditve, so bili letos obravnavani že povsem drugače. Namenjena jim je bila celotna dvorana razstavišča. Poleg tega so izbirali najboljšega Cosplayerja; zvečer pa je bil organiziran tudi veliki ples - Cosplayball, ki se je menda zavlekel do zgodnjih jutranjih ur. 

Takšni dogodki že nakazujejo smer, v katero se obračata literarna in založniška srenja. V uradnih poročanjih s sejma o teh "dodatnih" ali celo "obrobnih" dogodkih in prireditvah skoraj ne slišite. A vendar je to - po mojem mnenju, izredno pomembna stvar, ki bo v naslednjih letih močno zaznamovala vsako literarno prireditev. In prav je tako:) 

Prepričana sem, da so med mladimi ljudmi, ki so bili letos Cosplayerji v Frankfurtu, tudi tisti, ki bodo čez 15 ali 20 let bedeli nad organizacijo Frankfurtskega knjižnega sejma. In oni bodo razumeli, da mora knjižni sejem ostati prireditev, kjer se srečujejo ljudje, ki kdaj pa kdaj radi zapustijo realni svet - pa naj bo to s pomočjo knjige ali kakšne druge sodobnejše oblike virtualnega prenosa.  

Zaradi tega potem mogoče celo bolje razumejo resničnost, vsekakor pa živijo lepše in zanimivejše.

Cosplayerke

Robert Galbraith: Career of Evil

Tretja knjiga iz serije detektivk o Cormoranu Striku je malce drugačna o prejšnjih dveh. Če je šlo pri prvih dveh za tipične detektivske romane, kjer privatni detektiv raziskuje umore, ki so se pripetili, - enkrat v svetu manekenk in filmskih ustvarjalcev (Klic kukavice), drugič pa v svetu književnikov in založnikov (Sviloprejka) - v tretji knjigi Cormoran Strike ne raziskuje zločinov, ki se dogajajo drugim ljudem. V romanu Career of Evil (v slovenskem prevodu Po poti zla) gre zanj - za njegov način življenja ter njegovo poklicno kariero in gre za življenje njegove sodelavke Robin Ellacott. Vse te stvari naenkrat postanejo ogrožene. Da, tako resno je.

Roman se začne tako, da Robin prejme paket, v katerem je odrezana ženska noga. Asociacija na detektiva Strika, ki je v vojni v Afganistanu izgubil nogo - amputirano na točno enakem mestu kot noga, ki je prispela s paketom - ne bi mogla biti očitnejša. Poleg tega zaradi stare brazgotine na nogi in verzov pesmi, ki so priloženi, Cormoran takoj ve, da je pošiljatelj grozljive pošiljke eden od treh moških, s katerimi je imel opravka v svojem preteklem življenju.

Dva od njiju je spoznal v času svoje vojaške kariere specialnega obveščevalca. Za Donalda Lainga - sociopata in sadista, je poskrbel, da so ga zaprli; pri Noelu Brockenbanku pa je razkril pedofilstvo. Oba moška imata tako veliko razlogov, da Cormorana Strika sovražita in se mu maščujeta. Mogoče celo s tem, da mu pošljeta nogo mladega dekleta, ki ga morebiti celo pozna - mu uničita posel in prestrašita njegovo sodelavko Robin.

Cormorana Strika pa bi lahko imel na piki še en moški - njegov očim Jeff Whittaker. S Strikom so ju vezali številni neprijetni trenutki iz preteklosti, ko sta še živela pod isto streho. Po Strikovem prepričanju naj bi bil očim celo odgovoren za smrt njegove mame.

Vsi ti zapleteni - temačni in sovražni, odnosi med Cormoranom Strikom in tremi moškimi, ki se naenkrat kot iz nič dvignejo iz njegove, za bralce do sedaj zakrite in neznane preteklosti, več kot zadostujejo za enega, in še katerega od umorov, ki jih je potrebno raziskati.

Cormoran Strike pa pri tokratnem raziskovanju nima tako prostih rok, kot jih je imel pri prejšnjih dveh primerih, opisanih v prvih dveh detektivkah Roberta Galbraitha. Tudi tako visoko profesionalen ne more biti, saj ga primer čustveno močno obremenjuje. Tudi zato, ker kmalu postane jasno, da neznani storilec streže po življenju njegove sodelavke Robin.

Je pa takšen "osebni kriminalistični primer", kakršnega opisuje roman Po poti zla, odličen razlog za nekoliko drugačno vsebino romana. V prvih dveh romanih smo bralci hrepeneli po tem, da bi kaj izvedeli o Cormoranovem preteklem življenju. Nismo vedeli veliko - tisto, kar pa je bilo znano je le še bolj burilo domišljijo in bolj poglabljalo kot pa razjasnjevalo skrivnostnost detektivovega življenja. 

Bralci, ki smo želeli o Cormoranu Streiku zvedeti več, v romanu Po poti zla pridemo na svoj račun. O njem zvemo marsikaj in vse je sila zanimivo. A to še ni vse! Veliko zvemo tudi o Strikovi sodelovki, Robin Ellacott.
Mlada in na videz naivna ženska, ki si da tako veliko opraviti s svojo poroko (pa tudi s poroko Kate Middleton), še zdaleč ni tako nebogljena in neizkušena, kot si o njej mislimo bralci, in kot si o njej do neke mere misli tudi Cormoran Streike. Hude stvari je preživela. Ste se kdaj vprašali, zakaj je prekinila študij psihologije? No, v knjigi najdete (grozljiv) odgovor na to vprašanje. In še mnogo več. Robin Ellacott v tem romanu naredi največji korak naprej - tako v svojem osebnem kot tudi detektivskem razvoju. Skoraj preobrazi se. In o tem sem izredno rada brala.

Navkljub zelo dobrim detektivskim zgodbam me pri romanih Roberta Galbraitha še vedno najbolj zanimata in navdušujeta glavna junaka - Cormoran in Robin. Tako verodostojna sta in tako človeško običajna s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, da sem ju vzljubila na prvo branje in ljubezen še kar traja in traja:) On je moški tiste sorte, kjer se testosteron preliva preko vseh meja in ona je tiste vrste ženska, ki ne skriva svoje ženskosti in je ne tlači nekam na skrajni rob svoje osebnosti. Fajn. Kemija med njima se kopiči počasi in prav nič predvidljivo ali klišejsko.

Tretji roman Roberta Galbraitha ima zelo primeren naslov. Zlo je namreč tisto, ki preveva vse strani knjige. Najdemo ga v vsakem stavku morilčeve pripovedi, - takrat,  ko mu pisateljica da beseda prvoosebnega pripovedovalca in to je v kar nekaj poglavjih. Zlo najdemo v dogodkih iz Cormoranovega in - nekoliko nepričakovano, tudi iz Robininega preteklega življenja. A glavna junaka romana sta zlo v preteklosti enkrat že premagala in ni vrag, da ga ne bosta še enkrat;) Tako knjiga ostaja optimistična in sledi zapovedi, da dobro vedno premaga zlo. Kar je v redu.

Roman Roberta Galbraitha, Career of Evil mi je bil všeč. Mogoče tudi zato, ker si pisateljica - kot dodano vrednost detektivski zgodbi, da veliko opraviti z razlikami med revnimi in bogatimi, uspešnimi in neuspešnimi ter opozarja na to, da nesrečni niso vedno sami krivi za svojo nesrečo. 

S pomočjo romana sem zvedela, da obstajajo akrotomofiliki - tisti, ki jih spolno vzburjajo ljudje z amputiranimi udi. In tudi to - kar je sila čudno, če ne celo bizarno in sprevrženo, da nekateri hrepenijo po tem, da bi jim nekdo amputiral (zdravo) nogo ali roko; ali pa si želijo, da bi bili paraplegiki. Takšne želje so žaljive za ljudi, ki so resnični paraplegiki ali pa so, tako kot Cormoran Strike, v nesreči izgubili nogo.

Knjiga pa kljub svoji na splošno dokaj temačni vsebini vseeno vsebuje tudi precej hudomušnih in zabavnih odlomkov; s povsod navzočim obredom priprave in pitja čaja pa je tudi simpatično angleška.

S knjigami Roberta Galbraitha je tako: Vedno je fajn imeti kakšno od njih v rezervi. Na knjižni polici, za hude čase. Ko sem v stiski in nujno potrebujem nekaj dobrega za branje, lahko potem posežem po njej. Imam nekaj, za kar vem, da me ne bo razočaralo. In zdaj, ko je v angleščini ravno izšel že četrti roman iz serije z detektivom Cormoranom Streikom - Lethal White, je napočil čas, da sem se z lahkim srcem in sproščeno lotila romana Career of Evil. 

Cormoran Strike, Robin Ellacott in Robert Galbraith  - ali pa, če ne marate psevdonimov, J.K. Rowling, so me spet navdušili.

★★★★☆

Cormoran Strike in Robin Ellacott
kot so si ju zamislili v BBC seriji
(vir: BBC)

Galbraith, Robert

Career of Evil

Sphere, 2015

490 strani

ISBN 978-0-7515-6360-3

Matic Majcen: Kubrickova Odiseja v vesolju

Film 2001: Odiseja v vesolju se že petdeset let vedno znova pojavlja na najrazličnejših seznamih najboljših filmov vseh časov. A tudi na seznamih najbolj dolgočasnih:) To ambivalentnost je pravzaprav lahko razumeti. Film je dolg 149 minut in gledalčevo potrpežljivost preizkuša že na samem začetku. Preden se namreč na filmskem platnu začne kakršnokoli dogajanje, je gledalec nekaj dolgih minut prisiljen gledati le črn ekran. Podobno se zgodi v poteku filma še enkrat. Poleg tega se dogajanje odvija izredno počasi, premišljeno - režiser Stanley Kubick si je za film vzel čas in čas zahteva tudi od gledalca filma.

Vendar pa ... film je vrhunski, enkraten in v vseh pogledih odličen. "Z njim so ljudje," pravi George Lucas, "znanstveno fantastiko prvič vzeli resno."
Če imate tudi vi - tako kot jaz, radi znanstveno-fantastiko in se včasih sprašujete, kako je mogoče, da smo ljudje v primerjavi z ostalimi živalskimi vrstami tako zelo drugačni (ja, smo;), da smo v primerjavi z njimi doživeli tako opazno večji napredek in razvoj, je film 2001: Odiseja v vesolju film za vas.
Film boste imeli radi tudi v primeru, če uživate v tem, da vam dogajanje v filmu ni v popolnosti jasno že ob prvem ali površnem gledanju; se pravi, če radi razglabljajte o skritih pomenih posameznih dogodkov, dialogov in dejanj. Le- teh je v filmu ogromno. Le redkih se zavemo ob prvem gledanju; nekateri pa nam niso jasni še po tretjem ogledovanju filma. 

In tukaj nastopi čas za knjigo Matica Majcna, Kubickova Odiseja v vesolju. Knjiga ima podnaslov Vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov in to v resnici tudi je - odličen vodič za vse, ki jih vsebina filma tudi po večkratnem gledanju še vedno bega in si želijo odgovore na prav konkretna vprašanja glede posameznih dogodkov v filmu.

Groba vsebina filma je naslednja:

Pred približno 4-mi milijoni let so nezemljani v Afriko - zibelko človeštva, postavili kvadrast monolit ostrih robov. Z njegovo skrivno in neznano močjo so naši predniki - takrat še na stopnji avstralopiteka, naredili odločilen korak v svojem evolucijskem razvoju - začeli so uporabljati orodje.
Leta 2001 ljudje najdejo podoben monolit zakopan pod površjem Lune. Izkaže se, da ta monolit pošilja signale proti Jupitru in znanstveniki se odločijo, da proti točki, ki sprejema signale (pozneje se izkaže, da je to še en monolit) pošljejo vesoljsko ladjo Discovery s petčlansko človeško posadko in super inteligentnim računalnikom Halom. Ta se tekom potovanja upre in umori vse potnike na ladji, razen poveljnika David Bowmana. Ta uspe priti do Jupitra in vstopi skozi monolit, ki služi za nekakšna zvezdna vrata. Bowman potuje skozi prostor in čas na povsem drug konec vesolja, kjer pristane v posebej zanj pripravljeni "baročno opremljeni hotelski sobi", kjer potem astronavt in z njim celotno človeštvo ponovno naredi nov, evolucijsko izredno pomemben in odločilen korak v svojem razvoju - postane Zvezdni otrok, angel ali superman - kakorkoli že ga želite poimenovati.

Matic Majcen priporoča svojo knjigo gledalcem, ki si film 2001: Odiseja v vesolju, ogledujejo drugič ali celo tretjič. Prvo gledanje filma mora biti namreč neobremenjeno z raznimi sugestijami, kako bi gledalec določene dogodke v filmu moral videti in se jih razlagati. Prvo gledanje mora biti nedolžno in svobodno - vsak gledalec si mora ustvariti svojo lastno predstavo o filmu. 

Potem pa - če gledalca film še vedno vznemirja in se želi dokopati do globljega pomena dogajanja, je čas da začne brati Vodič k filmu.

Sama sem s knjigo Matica Majcna Kubrickova Odiseja v vesolju izvedela veliko novega. Film mi je zdaj precej bolj (ali pa celo popolnoma) jasen. Znebila sem se tudi zmote, v kateri živi mnogo navdušencev filma in knjige 2001: Odiseja v vesolju. Bila sem namreč prepričana, da je bil film posnet po že obstoječem romanu Arthurja C. Clarka. Dokaz za mojo zmoto lahko preberete v enem od prejšnjih zapisov na hermioninem blogu;) Matic Majcen pa že na samem začetku svoje knjige razkrije pomembno dejstvo, da je film plod skupnega dela pisatelja Arthurja C. Clarka in režiserja Stanleya Kubiricka, pri katerem sta tako film kot knjiga nastajala vzporedno kot en projekt. Zanimivo. Zgodbi v filmu in v Clarkovi knjigi sta si podobni, a še zdaleč ne povsem enaki, kar se mi zdi čudovito in omogoča nove in nove interpretacije tako filma kot knjige.

O vsem tem natančno in poglobljeno v Vodiču k filmu, ki ga je napisal Matic Majcen. In še o marsičem drugem.
Najbolj zanimiv del Majcnove knjige so odgovori na 99 povsem konkretnih vprašanj o filmu samem ali o posameznih dogodkih v filmih.

Pri odgovorih na ta vprašanja sem, recimo, izvedela mnoga za razumevanje filma sicer nepomembna, a sila zanimiva dejstva, kot je na primer to, zakaj se leopardu (ki je pravi!), svetijo oči ali pa to, da so kostumi igralcev, ki prikazujejo naše prednike pred milijoni let tako dobri, da so mnogi mislili, da so snemali s pravimi opicami.

V vodiču pa najdete tudi odgovor na sila pomembno vprašanje, zakaj se je računalnik Hal začel nenavadno in sovražno obnašati do človeške posadke na vesoljski ladji. Ne, to ni bilo zaradi delovanja nezemljanov ali politikov na Zemlji; tudi zaradi namerne ali nenamerne napake ne - Hal je odpovedal zaradi notranje stiske, ki je bila posledica izključujočih se ukazov, ki jih je dobil, in navodil, po katerih je moral delati.

To je le nekaj razjasnitev in razlag filma, ki jih najdete v knjigi Matica Majcna, Kubrickova Odiseja v vesolju. O vseh ni mogoče pisati. In tudi nima nobenega pomena.
Naj za konec napišem le to: Če imate radi Kubrickov legendarni film, ste k najboljšemu filmu vseh časov z Majcnovo knjigo dobili tudi najboljši vodič za njegovo gledanje.

★★★★★

Majcen, Matic

Kubrickova Odiseja v vesolju: vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov

Maribor 2018, Aristej, Zbirka Dialogi

158 strani

ISBN 978-961-220-120-3

Kubricks 2001, 50 Jahre A Space Odyssey
(Deutsches Filmmuseum) 

P.S.

Samo še danes si lahko v Nemškem filmskem muzeju (Deutsches Filmmuseum) v Frankfurtu ogledate odlično razstavo Kubricks 2001, 50 Jahre A Space Odyssey. Sama sem jo včeraj komaj še ujela;)

Razstavljeni so rekviziti in makete, ki so jih uporabljali pri snemanju, oblačila igralcev, pisma in fotografije. 

Poleg tega si obiskovalci razstave lahko ogledajo še zelo zelo skrajšano verzijo filma (prirejeno današnjemu okusu filmskih gledalcev), ki vsebuje samo najbolj pomembne izseke iz filma.

Tukaj je nekaj fotografij z razstave.

Arthur C. Clark in Stanley Kubick

Futuristični naslonjači,
na katerih so sedeli ruski znanstveniki na Lunini bazi

Uniforma Davida Bowmanna 

Vesoljska ladja Discovery
(po njej je NASA imenovala enega izmed  svojih Space Shuttlov)

Vesoljsko plovilo,
s katerim Bowman potuje (tudi) skozi prostor in čas...

...maketa je velika le okrog 20cm

Zaključek filma...

...in lutka Zvezdnega otroka,
ki so jo uporabili pri snemanju.

Stanley Kubick s svojo hčerko,
 ki je tudi nastopila v filmu

Penelope Lively: Mesečev tiger

V eni izmed angleških bolnišnic sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj čez 70 let stara Claudia Hampton - glavna junakinja romana Mesečev tiger, angleške pisateljice Penelope Lively, umira zaradi raka na črevesju.

"Pišem zgodovino sveta, " pravi eni izmed bolničark, ki ji ureja posteljo. Ta malo postane in se začudi - saj to pa je kar velika stvar, kajne? A njeno začudenje  pravzaprav ni na mestu. Claudia Hampton je namreč zgodovinarka in to precej znana. Zaslovela je, na primer, s knjigo o Titu. Zakaj torej ne bi napisala še zgodovine sveta?

Zgodovino sveta, da. In obenem svojo lastno. Življenje in čas Claudie H. Košček dvajsetega stoletja, katerega člen je bila, hočeš nočeš, rada ali nerada. Zgodovina sveta po Claudijinem izboru: dejstva in domišljija, miti in dokazi, podobe in dokumenti.

In zgodba se lahko začne. Poglavje za poglavjem pisateljica odstranjuje posamezne sloje s Claudijinega življenja in ob tem vleče vzporednice s svetovno zgodovino. Vzporednice so vehementne. Začnejo se že v paleolitiku - s kamni in fosili, ki jih desetletna Claudia skupaj s svojim bratom kleše iz pečin nedaleč stran od doma. Nadaljuje se z naselitvijo Amerike, prvo svetovno vojno, ki ji je vzela očeta in nato drugo, ki jo je Claudia preživela kot vojna dopisnica v Egiptu. 

Obe zgodbi - Claudijina zgodba in zgodba svetovne zgodovine, ne potekata kronološko. V knjigi je potek dogodkov "kalejdoskopski". Potreseš cev in pogledaš, kaj se izcimi v njej. Paleolitik je samo za tresljaj oddaljen od devetnajstega stoletja. 

S takšnim nekronološkim pogledom na dogajanje, kjer ni nobenega zaporedja in se vse dogaja hkrati, je pisateljici uspelo napisati izredno lepó in gladko berljiv, zanimiv roman, kjer se z neverjetno lahkoto sprehajamo od enega do drugega prelomnega - ali pa tudi čisto navadnega dogodka iz Claudijinega življenja ali svetovne zgodovine ter zvemo nove in nove stvari, ki nas priklenejo h knjigi in zbujajo naše zanimanje.

Zgradba romana je res enkratna. Prvoosebna pripovedovalka je ponavadi Claudia, a pogosto se zgodi, da za večjo avtentičnost pripovedi zvemo tudi to, kar si mislijo ostali nastopajoči - spoznamo njihov pogled na določen dogodek. Tak pristop pisanja daje romanu navdih modernosti, a vendar ne tako močan, da bi bil moteč za razvoj zgodbe in verodostojnost nastopajočih oseb v romanu.

Tekom pripovedi spoznavamo kakšna ženska je bila gospodična Claudia Hampton. Na prvi pogled prav nič prijetna. Tekmovalna, samoljubna, stremuška, pogosto tudi vzvišena; ki je rada ocenjevala in hitro obsojala; ki je neusmiljeno in nesramno zavrnila ljudi, ki ji niso bili všeč. Prav nič vzorna mama, ki je vzgojo hčere z lahkoto prepustila svoji materi in tašči in je bila potem razočarana, ker je bila hčerka "povsem navadna". A vendar je bila to tudi izredno lepa in inteligentna ženska, borka za pravice žensk in zatiranih, tudi dobrosrčna, saj se je, na primer, brez oklevanja zavzela za neznanega madžarskega mladeniča, ki se po usodnih dogodkih leta 1956 ni mogel vrniti v domovino.

Ko odstranjujemo posamezne ovoje Claudijine življenjske zgodbe, se približujemo jedru ali korenu njenega življenja. In tukaj spoznamo pravo - ali pa, če uporabim pisateljičin način označbe, drugo Claudio, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo srečujemo preko večine ostalih strani knjige. Bolj nežna in občutljiva je, prijaznejša in dovzetnejša. Nič več ostra, jedka in cinična, pač pa bolj mehka in zaobljena. 

Ljudje, s katerimi se v življenju družimo, imajo na nas različen vpliv. Ob nekaterih se na žalost izrazijo predvsem naše slabe lastnosti. Tisti, ki jih imamo radi, pa ponavadi spodbujajo dobre plati naše osebnosti. Nekaj takega se je zgodilo tudi Claudii. 

Jedro njene življenjske zgodbe, h kateri se tekom romana počasi približujemo, predstavlja njeno soočenje z vojno v letu 1942 v Egiptu; srečanje, ki jo je (za kratek čas) spremenilo, obrusilo in pogladilo, pa je bilo njeno srečanje z ameriškim poročnikom Tomom Southernom. Njuno kratko ljubezensko razmerje, v katerega je bilo vsajeno ogromno upov, je imelo (za kratek čas) to moč, da so prišle do izraza vse Claudiine dobre lastnosti, življenje z njo in ob njej, pa je naenkrat postalo prijetno. 

A Tom Southeren ni bil edini moški, ki je imel velik vpliv na Claudio. Drugi, s katerim jo je vezalo mogoče še močnejše in strastnejše razmerje, je bil njen brat Gordon. Upam si trditi, da je ravno tesno življenje z bratom naredilo Claudio takšno, kakršna je bila. Z bratom je  tekmovala od rane mladosti dalje. Z njim se je prepirala in razpravljala o temah, ki so bile ostalim ljudem tuje, oz. jih niso razumeli. To so bile razprave dveh visoko inteligentnih ljudi, ki medse nista spustila nikogar drugega. Claudia in Gordan sta me spominjala na Cersei in Jaimeja iz Igre Prestolov, čeprav (morebiten) incest v knjigi Mesečev tiger vendarle ni tako zelo jasen, kot je v televizijski seriji Game of Thrones.

Penelope Lively se je rodila in do 12. leta - se pravi do konca druge svetovne vojne, živela v Egiptu. Njeni zapisi o vojnih dogodkih na tem koncu sveta so tako do določene mere avtobiografski, čeprav je - kot piše v zahvali, ta njen alter ego malo razumel, a veliko videl. 

Za roman Mesečev tiger je leta 1987 dobila nagrado booker. Po razglasitvi nagrade je morala poslušati kritike in predsodke, da je zmagal "roman za gospodinje". Ti očitki nikakor niso na mestu; celo obratno: zgodovinska razpravljanja med Gordonom in Claudio niso prav nič gospodinjsko lahkotna in nezahtevna. 

Finalisti za zlatega bookerja

Več kot trideset let po izidu, letošnje poletje, je bil roman Mesečev tiger finalist za zlatega bookerja. Po mnenju žirije je bil to najboljši z bookerjem nagrajeni roman iz 80-ih let, oz. druge dekade podeljevanja te nagrade. Žiriji se je tako knjiga zdela boljša od Išigurovih Ostankov dneva in Rushdiejevih Otrok polnoči, ki sta oba dobila bookerjevo nagrado v tem istem desetletju. S tem je bilo končno pometeno s predsodki, ki so se neupravičeno držali romana.

Zatega bookerja pa knjiga vseeno ni dobila. Bralci so s to nagrado ovekovečili roman Angleški pacient, kandskega pisatelja Michaela Ondaanteja. A to, seveda, ne zmanjša vrednosti, ki jo ima roman Mesečev tiger. Prav mogoče je - kot menijo nekateri, da bi se roman Penelope Lively bolje odrezal tako med kritiki kot med bralci in požel precej več pozornosti, če bi po njem posneli film, ki bi bil narejen s podobno zavzetostjo in predanostjo, kot je bil tisti posnet po romanu Angleški pacient.

In spektakularen film po romanu Mesečev tiger bi bilo prav lahko posneti! Tudi v Mesečevem tigru imamo podobno kot pri Angleškem pacientu neizmerno puščavo, ki omogoča enkratne filmske prizore, medvojni Kairo in Luxor z vedno veličastnimi piramidami in faraonskimi grobnicami. Prizori v tem čudovitem okolju posneti na filmski trak bi vsekakor knjigi prinesli prepoznavnost in slavo. Tako kot so jo - vsaj v določeni meri prinesli knjigi Angleški pacient.

A roman Penelope Lively, Mesečev tiger, s presunljivo življenjsko zgodbo odločne in nekonvencionalne zgodovinarke, z zanimivo izrisanimi ostalimi protagonisti in čudovito zgradbo romana zadostuje sam sebi in za prepoznavo kvalitete in vzbujanje zanimanja med bralci pravzaprav ne potrebuje po njem posnetega in z nekaj oskarji nagrajenega filma. 

Vesela sem, da imamo knjigo prevedeno tudi v slovenski jezik in vam jo toplo priporočam. Mene sta sicer motila značaj in mišljenje glavne junakinje, ki bi ju pred leti sprejela z navdušenjem, v zadnjem času pa je tako, da sem ob ženskah, kot je Claudia Hampton, vse bolj skeptična in nervozna. A to je le moj osebni okus in z odličnostjo knjige same nima veliko opraviti.

★★★★☆

Penelope Lively
1933)
(vir: Wikipedia)

Lively, Penelope

Mesečev tiger

iz angleščine prevedla: Irena Trenc-Frelih

originalni naslov: Moon tiger

Ljubljana 1996, Mladinska knjiga, Zbirka Zenit

230 strani

ISBN 86-11-14702-2