Ali komisija za nagrado kresnik zagovarja moške kvote?

Vir: Delo

Ne, na prvi pogled vsekakor ne. Če si ogledamo deseterico kandidatov za letošnjega kresnika, ki so bili razglašeni konec aprila, tega nikakor ne moremo reči. Gre bolj za prevlado moških kot za obvezne moške kvote;)
Deseterica najboljših romanov lanskega leta je bila namreč naslednja:

• Evald Flisar: Tam me boš našel (Sodobnost International), 
• Polona Glavan: Kakorkoli (Beletrina), 
• Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan), 
• Miha Mazzini: Izbrisana (Goga), 
• Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja (Goga), 
• Veronika Simoniti: Kameno seme (Litera), 
• Andrej E. Skubic: Samo pridi domov (Modrijan), 
• Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni (Litera), 
• Dušan Šarotar: Panorama: pripoved o poteku dogodkov (Beletrina)
• Aleš Šteger: Odpusti (Beletrina)

Tri pisateljice in sedem pisateljev. Hm.
Lanska bera romanov naj bi bila izredno kakovostna. Komisija je menda imela precej težav pri izbiri nominirancev. Predstavljam si, da je bilo veliko kakovostnih kandidatov za nagrado in premalo mest zanje. Je mogoče, da je zaradi tega odpadlo kakšno žensko ime, na primer Vesna Lemaić s svojim romanom Kokoška in ptiči? Bralec se ob razmerju 3:7 ne more izogniti takšnemu pomisleku.

Kakorkoli,  z deseterico najboljših imam vsako leto veliko veselje! Pri peterici je veselja in zadovoljstva ponavadi že manj - vsaj kar se izborov zadnjih let tiče.

Do razglasitve letošnje deseterice sem prebrala šest romanov, ki so imeli pravico potegovati se za nagrado kresnik. To so bili:

• Polona Glavan: Kakorkoli
• Drago Jančar: Maj, november
• Lado Kralj: Če delaš omleto
• Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti
• Anja Radaljac: Polka s peščenih bankin
• Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

Vesela sem bila, da sta dva od njih, romana Polone Glavan in Andreja E. Skubica, - tista, ki sta mi bila najbolj všeč, prišla med deseterico. Malo mi je bilo žal za Ferija Lainščka, saj je njegov roman Strah za metulje v nevihti, čisto v redu - ampak dobro, v življenju ne moreš imeti vsega, kar bi rad in komisiji vsekakor ni potrebno slediti mojim željam ;) 

Za ostale romane, ki sem jih prebrala, je pravzaprav kar prav in pravično, da niso prišli med najboljših deset.

Evo, z deseterico sem imela tudi letos veselje.
Potem pa pride razglasitev finalistov. Tile so:

• Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan), 
• Veronika Simoniti: Kameno seme (Litera), 
• Andrej E. Skubic: Samo pridi domov (Modrijan), 
• Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni (Litera), 
• Dušan Šarotar: Panorama: pripoved o poteku dogodkov (Beletrina)

Le zakaj me mora komisija za kresnika vedno znova razočarati? Brez skrbi, to je le retorično vprašanje in o njem ne gre razpravljati.

Razočaranje ob letošnji razglasitvi finalistov za nagrado je seveda povezano s Polono Glavan in njenim odličnim romanom Kakorkoli. V kolikor še niste, preberite prosim moje mnenje o romanu. Začutili boste, kako prevzeta in navdušena sem bila nad njim. Navdušenje še kar traja. Natančno se spominjam vseh dogodkov iz romana, osebe še vedno jasno žarijo pred menoj in zavedam se vse družbene angažiranosti pripovedi. Prepričana sem, da kaj takšnega zmorejo le izjemne knjige.

V petek sem še delala načrte, da se letos na kresni večer končno le udeležim podelitve kresnika na Rožniku; Poloni Glavan potisnem v roke Kakorkoli in dobim njeno posvetilo:)

Roman Andreja E. Skubica, Samo pridi domov, je tudi dober roman, ki si je vsekakor zaslužil uvrstitev v finale. Kako dobra knjiga je to, postane jasno še posebno potem, ko ga primerjamo z romanom Draga Jančarja Maj, november. Oba romana se lotevata podobne tematike, a Skubicu je uspelo sodobno slovensko stvarnost predstaviti bolj prepričljivo, zanimivo in atraktivno.

Vinnetou

Velika favoritinja za nagrado, Katarina Marinčič je s svojim romanom Po njihovih besedah, seveda prišla med finaliste. To je bilo pričakovano, saj je Marinčičeva specializirana za pobiranje nagrad. Tudi za svoj zadnji roman je že dobila nagrado kritikov, kritiško sito.
Sama sem pa njen roman Po njihovih besedah zmogla le prelistati. Pa tako sem se veselila, da bom brala o Karlu Mayu in Heinrichu Schliemannu! V najstniških letih sem prebrala kar nekaj knjig Karla Maya in Vinnetou je pustil v mojem življenju neizbrisen pečat;)  Heinrich Schliemann, arheolog, ki je izkopaval na sledeh Homerja, je pa tudi izredno zanimiv mož. Roman, ki govori o njiju, in ju je napisala odlična pisateljica, bi me moral navdušiti. Pa ni bilo tako. Mislim, da je slaba stran te knjige ta, da je pisateljica vložila preveč truda v samo obliko romana ter izbiro in menjavo slogov pisanja, celo literarnih zvrsti, pozabila pa je na tisto, kar - po mojem mnenju - dela romane dobre: zgodbo in osebe. Roman je tako ostal brez duše. Prazen. Tog in papirnat. Tudi razglabljanje o lažnivosti me žal ni prepričalo.

Katarina Marinčič je priznana slovenska pisateljica. Za roman Prikrita harmonija je pred leti že dobila kresnika. Knjigo sem takrat pred časom tudi prebrala in ocenila s petimi zvezdicami. A glej ga zlomka, danes se o vsebini romana ne spomnim prav ničesar. No ja, spomnim se, da je bilo eni od oseb ime Irma, a kaj je to ob dejstvu, da mi je bila knjiga menda zelo všeč. Mogoče sem mnenje komisije, ki je takrat podeljevala kresnika, vzela s prevelikim spoštovanjem in prepričanjem, da se pač v svoji presoji, kateri roman je najboljši, ne more zmotiti.

Romana Veronike Simoniti Kameno seme, ne poznam, a bom knjigo v naslednjih mesecih z veseljem prebrala.

Ja, potem pa še moške kvote:) Drugače kot z njimi si namreč ne uspem razložiti dejstva, da je tako odličen roman, kot je roman Kakorkoli, Polone Glavan, izpadel iz nadaljnjega tekmovanja. Nikogar ne želim žaliti, a vendar se mi zdi, da so pri ocenjevanju kakovosti romanov lanskega leta, za moške veljali drugačni vatli kot za ženske. To nakazuje že deseterica, v katero se ni uspelo uvrstiti pisateljicam, ki bi si to zaslužile, še posebno jasno pa je postalo pri izboru finalistov. Da ne bi pisala kar tja v en dan, sem se z dovolj veliko resnostjo lotila tako Sosičevega kot Šarotarjevega romana. Saj se bereta. Saj nista zanič, AMPAK če ju primerjam z romanom Polone Glavan, je to kot drugo vesolje. Kako sta lahko ta dva romana v finalu, Kakorkoli pa ne? Dejstvo si lahko razložim s tem, da je bilo v finalu potrebno zagotoviti zadostno število mest za moške.

Saj vem, malo provociram, a tudi mene so sprovocirali do te mere, da sem kljub veliki zaposlenosti v zadnjem mesecu, zaradi katere sem začasno prenehala celo z branjem, kaj šele s pisanjem bloga:( , da sem sestavila tale prispevek. 

Naj si na koncu dovolim trditev, da nominacij za nagrado kresnik - in tudi kresnika samega, kljub vsemu ne gre jemati preveč resno. Nagrada le ni tako pomembna kot se zdi. Dobre slovenske knjige tudi brez te nagrade postanejo prepoznavne in najdejo svojo pot do bralcev. Za knjigo Polone Glavan, Kakorkoli, to vsekakor že velja. A krivica vseeno boli. Tudi mene, pa čeprav sem le bralka.

Thomas Mann: Lotte v Weimarju

(368 str.) 

Ta biografski roman o Goetheju in Charlotte je izključno za tiste, ki so prebrali roman Trpljenje mladega Wertherja. Pa še to ne za vse. Da se uspete prebiti do konca romana, vam mora biti Goethejev Werther tudi zeeelooo, zeeelooo všeč. In koliko je dandanašnji takšnih bralcev? Prepričana sem, da ne prav veliko.
Glede na to je še posebno presenetljivo in lepo obenem, da imamo roman preveden tudi v slovenščino. Pred približno petdesetimi leti, ko je bila knjiga izdana, so založbe izdajale tudi knjige, za katere se je vedelo, da ne bodo pretirano brane (in kupovane), a so veljale za kakovostne. V današnjem času si ne predstavljam slovenske založbe, ki bi si upala prevesti in izdati roman kot je Lotte v Weimarju - knjige, ki jo ima celo večina knjižnic samo v skladiščih.

Lotte, ki pride v Weimar, je tista ženska, ki jo je mladi Goethe tako goreče ljubil, da je o njej in njuni ljubezni napisal vseevropsko uspešnico Trpljenje mladega Wertherja.
Lotte pride v Weimar - Goethejevo domače mesto, štiriinštirideset let potem, ko je zadnjič videla svojega mladostnega prijatelja. Zdaj sta že oba - Goethe in  Charlotte, stara preko šestdeset let in vdovca.
Roman je izredno statičen. Lotte se takoj po prihodu v mesto nastani v gostišču Elefant in nato dve tretjini romana - se pravi 244 strani, presedi v svoji sobi. To je tisti del romana, ki ga uspejo prebrati le občudovalci Wertherja in Goetheja. 

Gospa svetnikova Charlotte Kestner v svoji gostilniški sobi sprejme štiri obiske: mlado popotno risarko, ki jo želi portretirati, prof. dr. Riemerja - dolgoletnega Goethejevega tajnika, mlado Adelo Schopenhauer - njena prijateljica se bo vsak čas nesrečno poročila z Goethejevim sinom, in na koncu še Goethejevega sina samega - Augusta von Goetheja. Ob nekaterih obiskovalcih je nestrpna in živčna, druge posluša z velikim zanimanjem. Bralci iz vseh teh pogovorov - pogosto tudi monologov, izvemo marsikatero podrobnost o Goethejevem in Charlottinem življenju. Branje ni lahko. Za sledenje rdeči niti romana je zelo dobrodošlo nekaj predznanja o Goetheju. Kar tako, mimogrede, se namreč pojavi kakšen stavek, ki ima veliko težo, a se nepozornemu bralcu njegov pomen zlahka izmakne.

Ko Charlotte opravi z obiski in se napoti k sorodnikom, kar naj bi bil tudi namen njenega obiska v Weimarju (ha, če ji verjamemo, vendar ji pravzaprav ne:), se zgodba premakne h Goetheju. Spremljamo delovni dan ostarelega Goetheja in se skupaj z njim selimo iz realnega sveta v svet njegovega razmišljanja. Njegova genialnost ni več tako samo po sebi umevna kot je bila v preteklosti. Bolj razdražljiv je, kot je bil včasih. Staranje že zahteva svoj davek, a pred sabo imamo še vedno velikega moža. To poglavje sem najtežje brala in močno me je mikalo, da bi kakšen odstavek ali pa tudi stran preskočila. 

Zadnji dve poglavji romana sta tisti, v katerih sem resnično uživala. Tukaj sem se šele jasno zavedala, da berem roman, ki ga je napisal Thomas Mann:)
Ko Goethe svojo mladostno ljubezen Lotte in še nekaj njenih sorodnikov ter svojih prijateljev povabi na kosilo, se pričakovanja gostijo in napetost stopnjuje. Kako bo, ko se bosta po toliko letih in po čustveno tako globokem odnosu, ponovno srečala, se sprašuje bralec.
No, pa se ne zgodi nič posebnega. Tako je, kot je ponavadi v takšnih primerih: vljudna sta in prijazna drug do drugega, zadržana, opazujeta in ocenjujeta drug drugega. Strastnih čustev pa ni več. Celo bela obleka z manjkajočo pentljo ne naredi vtisa, ki ga je bilo pričakovati. Kako velik pomen ima manjkajoča rožnata pentlja na Lottijini obleki, vedo samo bralci Wertherja.

Sprejemnica v Goethejevi hiši
(Preveč vsega, kajne?)

Kosilo je bilo v Goethejevi hiši na Frauenplan. Izredno zanimivo se je bilo skupaj z gosti sprehajati
skozi sobe, ki sem jih tudi sama pred kratkim obiskala. Sprejemnica z Junoninim doprsnim kipom in sliko zakrito z zaveso, Rumena soba, kjer so pogrnili mizo, razkošno stopnišče z bronastimi kipi...

A roman se kljub neusmiljeni realnosti in minljivosti tudi najglobljih občutij vendarle ne more končati tako medlo in neizrazito, kot to napoveduje dogajanje na kosilu. Thomas Mann ne bi bil Thomas Mann, če ne bi romana zaključil tako, kot se šika. Zadnje poglavje je višek knjige. V njem razmerje med Goethejem in Lotte dobi dokončno obliko in pomen, ki je vreden svoje literarno-zgodovinske vrednosti.
Po vsem tem, kar sem napisala, bi se mogoče kateri od bralcev, da bi se izognil dolgočasnim prvim trem četrtinam knjige, odločil prebrati samo zadnji dve poglavji. Lahko poskusi, a bo razočaran. Zadnje poglavje zažari v svoji briljantnosti samo, če preberemo tudi vse ostale dele knjige. Brez napetosti, ki se gradi do takrat, ni nič - mogoče samo še en dolgočasen in na videz nepomemben pogovor med dvema osebama.

Biografski roman Thomasa Manna, Lotte v Weimarju je odlično delo, napisano izključno za oboževalce Goetheja in njegovega Wertherja. Roman je še en pokazatelj tega, kako zelo je Thomas Mann cenil tega velikega umetnika. Največji dokaz za njegovo občudovanje Goetheja pa je knjiga, ki jo je napisal nekaj let pozneje in sicer na isto temo kot pred njim Goethe - roman Doktor Faustus.

★★★★☆

Johann Wolfgang von Goethe
1749-1832
(vir: Wikipedia)

Turingija - dežela Luthra in Goetheja

Thüringen ali po naše Turingija je ena manjših nemških zveznih dežel. Leži v samem središču Nemčije. Ne meji ne na morje in ne na sosednje države Nemčije. Do leta 1990 je spadala v Nemško demokratično republiko, se pravi v vzhodno Nemčijo.

Turingija je v marsičem podobna Sloveniji. Če je verjeti podatkom iz Wikipedije je približno tako velika kot Slovenija in ima le nekaj več prebivalcev.  Na oblasti so leve stranke - Linke, SPD, in Zeleni. Bruto domači proizvod je približno tolikšen kot pri nas in brezposelnost je samo 2 odstotka nižja kot v Sloveniji. Tako kot v Sloveniji je tudi v Turingiji veliko gozdov, ni pa gora in morja.
Slovenija ima trenutno tri znamenitosti, ki jih je UNESCO priznal za pomembne spomenike svetovne dediščine, Turingija štiri. Tri od njih sva si ogledala na najinem kratkem potovanju po deželi.
V Turginiji je tekom zgodovine živelo veliko znanih oseb. Ker je tole literarni blog, se bom osredotočila le na dva od njih, oba sta pisala oz. sta bila pisatelja - ja, lahko tako rečem, čeprav sta bila še marsikaj drugega - na Martina Luthra in Johanna Wolfganga Goetheja.

Grad Wartburg

Wartburg

Wartburg. Beseda na kaj spominja?
Res je, tako se je imenoval ropotajoč in smrdeč avto, ki je pred leti strašil tudi po naših cestah. Izdelovali so ga v vzhodnonemškem mestu Eisenach in ga poimenovali po bližnjem gradu Wartburg.

Grad Wartburg je sijajen! Graditi so ga začeli že v 11. stoletju in je idealen primerek romanike - masivno in debelo zidovje, v katerem so le majhna okna - če močno poenostavim glavne značilnosti te vrste gradnje. Okna so bila brez stekel. Temu primerno je bilo pozimi mraz. Grad je imel svoj vodnjak in tudi kopalnico.
Grad je izredno natančno in lepo obnovljen. Najstarejši deli gradu so stari več kot 800 let in so posebej označeni, novejši deli zapolnjujejo vrzeli, kjer je bilo zidovje porušeno. Grad Wartburg je drugi turistično najbolj obiskan grad v Nemčiji - takoj za gradom Neuschwanstein na Bavarskem (tudi kraj dogajanja romana Oliverja Pötzscha, Ludwig-Verschwörung).

V gradu Wartburg je v 13. stoletju živela sv. Elizabeta Turingijska, tudi pri nas zelo priljubljena svetnica, ki je bolj znana pod imenom Elizabeta Ogrska. Proslavila se je predvsem s svojo dobrodelnostjo in skrbjo za bolnike. V Sloveniji sta tej svetnici posvečeni cerkvi v Slovenj Gradcu in v Ljubnem ob Savinji.

Drug pomemben prebivalec gradu je bil Martin Luther. Luther je bil zaradi svojih tez in rovarjenja proti katoliški cerkvi razglašen za krivoverca, a ker se to - kot sem že pisala, ni zgodilo v Angliji ali Franciji, ampak v Svetem rimskem cesrstvu, se je Luther uspel izogniti kazni. Zanj se je zavzel volilni knez Friedrich Modri in mu priskrbel zavetišče na gradu Wartburg. Izgnanstvo na gradu, ki je trajalo od maja 1521 do marca 1522, je izkoristil več kot koristno. Iz grščine je v nemščino prevedel Novo zavezo. Postavil je osnove enotnemu nemškemu jeziku, ki je bil v tistem času le nekakšna mešanica različnih narečij.

Lutherstube s kitovim vretencem

Lutherstube ali sobica, v kateri je živel, je neverjetno skromna. Neometane stene delujejo revno in ubogo. V sobi je miza s stolom in peč. Pogled pa pritegne še ena, dokaj nenavadna stvar. To je podnožnik ali podstavek za noge. Verjetno je Luthra pozimi zeblo in med pisanjem nog ni bilo prijetno imeti na golih, mrzlih tleh. Podstavek za noge je prav prišel. Ali pa je enostavno prijalo kdaj pa kdaj noge položiti na nekoliko višje mesto. Ta pripomoček za noge je belkaste barve, malce nenavadne oblike - nič drugega kot vretence kita.

Wartburg je večkrat obiskal tudi Goethe in se poigraval z mislijo, da bi na gradu postavili umetnostni muzej.

Erfurt

Erfurt je glavno mesto Turingije. Slikovito mesto ob reki Geri se ponaša s tretjo najstarejšo univerzo v Nemčiji - njen najbolj znan študent pa je bil Martin Luther. Na univerzi v Erfurtu je od leta 1501 do 1505 študiral filozofijo. Leta 1505 pa je proti volji svojega očeta in ob neodobravanju prijateljev postal tudi menih. Preselil se je v Avguštinski samostan in že čez nekaj let postal duhovnik.

Avguštinski samostan

Avguštinski  samostan leži v mirnem okolišu, nedaleč od reke. Zdaj je to posvetna stavba - dnevni center, kjer se zbirajo različne skupine ljudi, v poletnih večerih je pa to tudi kraj različnih kulturnih prireditev.

Erfurt je bil tudi mesto slavnega srečanja med Goethejem in Napoleonom.
Od leta 1806, ko je v bitki pri Jeni - le nekaj 10 kilometrov vzhodno od Erfuta, premagal in ponižal prusko vojsko, je bil Napoleon nesporen voditelj celotnega področja današnje Nemčije.
A ta nasilen diktator je bil tudi kulturno omikan in velik ljubitelj nemške kulture. Želel je spoznati Goetheja. Srečala sta se v nedeljo 2. oktobra 1806. Oba slavna moža naj bi bila navdušena drug nad drugim. Napoleon je Goetheja pozdravil z besedami "Voilà un homme!" ali  " To je mož!" Točnih zapisov o srečanju ni, a pogovarjala naj bi se predvsem o Goethejevem romanu Trplenje mladega Wertherja. Napoleon je ta roman zelo cenil in ga imel s seboj na vojnem pohodu v Egipt, kar je Goetheju izredno laskalo. Pozneje je Goethe zapisal, da je Napoleon kar dobro dojel glavne poudarke njegovega romana.

Napoleonovo občudovanje Goetheja razumem, preseneča pa me, da je človek kot je bil Goethe - humanist in razgledan mislec, ki je pravilno razumel marsikatero zgodovinsko in sodobno politično dejstvo, lahko občudoval in cenil Napoleona. V njem ni videl nasilneža in samodržca, ki si je želel pokoriti celotno Evropo, ampak bolj osvajalskega genija  s poslanstvom nosilca svetovnega reda in organizacije kontinenta - kot se izrazi Thomas Mann v biografskem romanu o Goetheju z naslovom Lotte v Weimarju. Tudi geniji se motijo:)

Weimar

Prijetni občutki so, če prenočiš v hotelu, kjer je leta 1949, potem ko se je po vojni spet vrnil v Nemčijo, prenočeval tudi Thomas Mann, pa tega nisi niti načrtoval:) Vsekakor je to zelo primeren začetek kulturnega pohajkovanja po Weimarju.

Če bi imela časovni stroj, bi z njegovo pomočjo poleg drugih krajev in časov, obiskala tudi Weimar ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja - obdobje Weimarske klasike, torej.

Knjižnica vojvodinje Anne Amalije

Takrat bi prenočevala v gostišču Elefant (še vedno obratuje, zdaj kot prestižni hotel). Med sprehodom po ulicah bi mogoče srečala Friedricha Schillerja (med drugim avtorja besedila evropske himne) ali pa kočijo strašne Charrlote von Stein - ženske, s katero je bil Goethe (sedem let mlajši od nje), tesno povezan. Izmenjala sta si okrog 1600(!) pisem. Goethe je v njih večkrat izpovedal svojo ljubezen do nje, ona je pa svoja pisma Goetheju, potem ko so bila prebrana, zahtevala nazaj, da jih je lahko uničila. Tako ne vemo točno, kako globoka so bila njena čustva do Goetheja.
Mogoče bi srečala tudi Augusta von Goetheja, mračnega mladeniča, ki je živel nezadovoljno življenje v senci svojega slavnega očeta.
Potem bi šla v knjižnico, kjer bi si za 12 tednov zastonj izposodila kakšno knjigo. Majhna težava bi bila, katero knjigo izbrati, saj moje najljubše knjige v tistem času še niso bile napisane:) V knjižnici bi mogoče srečala glavnega bibliotekarja Johanna Wolfganga Goetheja. Ne, verjetno ne. Nanj bi morala počakati do večernih ur - če bi imela to srečo ter primerne veze in poznanstva, da bi me povabili v kakšen literarni salonu, mogoče pa celo v njegovo hišo na Frauenplan.

No, pa se je tudi v današnjem času prav prijetno sprehajati po Weimarju. En dan je krepko premalo.

Začeti je potrebno v knjižnici. V knjžnico vojvodinje Anne Amalije spustijo le 70 obiskovalcev na dan. Vstopnic se ne da rezervirati. Le kdor pride dovolj zgodaj, si lahko obeta, da bo med srečnimi obiskovalci. Knjižnica je čudovita. Presenetljivo svetla. Omare s knjižnimi policami so bele z zlatimi obrobami, oblikovane v rokoko stilu. Vmes so okusno postavljeni doprsni kipi pomebnih nemških učenjakov in veljakov. Nepogrešljiva je tudi slika Carla Augusta, pod vlado katerega je Weimar postal mesto, ki je živelo za kulturo.

Goethejeva hiša v parku

Weimar je mesto, kjer je celih 50 let živel Goethe. V mesto je prišel na povabilo Carla Augusta, velikega občudovalca njegovega romana Trpljenje mladega Wertherja. Najprej je živel v skromni hiši v parku ob reki Ilm, pozneje se je preseli v precej večjo hišo na Frauenplan, ki jo je uredil in opremil povsem po svojih željah. Del hiše je imel le zase, - sestavljale so ga delovna soba, majhna spalnica, knjižnica in soba za služabnika. V spalnici je še vedno naslonjač, v katerem je Goethe umrl. V drugem delu hiše so bili prostori za ženo in otroke. Hiša je res velika, saj poleg vseh teh prostorov ostane še kar nekaj sob, kjer je Goethe sprejemal in gostil obiskovalce. V teh sobah so reprodukcije slik in fresk, ki jih je spoznaval na svojih potovanjih, kopije klasičnih kipov - vse zelo na gosto razstavljeno. Ti prostori mi niso bili preveč všeč. Ne bi mi bilo prijetno živeti v hiši, ki je kot muzej in kjer s polic ves čas gledajo iz kamna izklesani obrazi. Precej bolj od tega razkošnega domovanja mi je bila všeč prva Goethejeva hiša v parku ob reki.

V Weimarju je še veliko drugih ogleda vrednih znamenitosti, a vedno je treba pustiti še kaj za katerega od naslednjih obiskov:)

Neil MacGregor: Germany - Memories of a Nation

Sem velika občudovalka Neila MacGregorja. Gospod je direktor British Museuma. Nanj sem postala pozorna ob razstavi, ki jo je postavil; radijski oddaji, ki jo je pripravil in knjigi, ki jo je napisal - vse z naslovom A History of the World in 100 Objects. Lotil se je enkratnega in zelo izvirnega projekta.
Izbral je sto predmetov iz zbirke Britanskega muzeja in z njihovo pomočjo predstavil celotno človeško zgodovino. Najstarejši predmet je star blizu dveh milijonov let in je eno prvih človeških orodij - pestnjak, ki se skoraj ne loči od običajnega, neobdelanega kamna, zadnji predmet je svetilka na sončno energijo, vmes pa polno drugih predmetov s celega sveta.
Pregledi svetovne zgodovine so običajno sila dolgočasni - polni letnic, naštevanja dejstev, opisovanja posameznih zgodovinskih obdobij. Pri Neilu MacGregorju ni tako. Za osnovo svoje razlage je vzel en predmet in potem razsvetlil delček svetovne zgodovine, ki se tiče tega predmeta - nekako je prisilil zgodovino, da se zavije oz. ovije okrog tega predmeta in od bralcev ni zahteval, pogosto neprijetnega in dolgočasnega prilagajanja togi kronološki strugi zgodovinske reke.

Radijska oddaja in knjiga sta doživeli ogromen uspeh. Če imate radi zgodovino in vas pot zanese v London, obiščite British Museum in si oglejte teh 100 predmetov, ki so gradili svetovno zgodovino - še vedno so jasno označeni in opremljeni z dodatno razlago. Priporočam. Pa da ne bi mislili, da so to vedno sila dragoceni in slavni premeti. Eden izmed teh predmetov so tudi črepinje krožnikov, ki so jih prebivalci vzhodne obale Afrike v 10. stoletju zavrgli. A Nail MacGregor zna tudi okoli navidez  tako nepomembnih predmetov splesti zelo zanimive zgodbe.

(598 str.)

In Neil MacGregor se je odločil, da bo na podoben način kot svetovno predstavil še nemško zgodovino. Vau, Anglež bo raziskoval zgodovino Nemčije! - to konfuzno stvar, ki je nikoli nisem razumela in zmogla zaobjeti, saj se je vedno znova zgoščevala bolj ali manj le okrog nacizma.
Po vseh urah šolske zgodovine (ki jih zaradi usmerjenega srednješolskega izobraževanja res ni bilo veliko) mi, na primer, nikoli ni bilo jasno, za kaj gre pri Svetem rimskem cesarstvu, ki se je razprostiralo na področju današnje Nemčije in še čez (vse do naših krajev) ter se kljub svoji zapletenosti obdržalo več kot 1000 let. Kakšna je vloga Karla Velikega, enega mojih najljubših zgodovinskih osebnosti v zgodovini Nemčije? Pa Tilmana Riemenschneiderja, srednjeveškega kiparja, ki sem ga pred kratkim odkrila? In eden mojih najljubših slikarjev Caspar David Friedrich - kje je njegovo mesto v nemškem zgodovinskem kolažu? Same fascinantne stvari. Je vse to mogoče zaobjeti v laiku razumljivi in zanimivi celoti v obliki knjige? Ja je, če je pisatelj te knjige Neil MacGregor:)

Za potrebe knjige Germany - Memories of a Nation je pisatelj izbral 30 predmetov, ki so tokrat le izjemoma iz British Museuma. Predmeti so razdeljeni v 6 tematskih sklopov in so zelo raznoliki - od Brandeburških vrat, preko doma narejene plavalne obleke, ki naj bi pobegle iz Vzhodne Nemčije varovala pred mrzlim Baltskim morjem, do Gutenbergove biblije in avtoportreta vase zagledanega velikega umetnika Albrechta Dürerja. Vsak predmet ima svoje poglavje, ki je bogato opremljeno tudi s slikami. V vsakem poglavju je citiran tudi strokovnjak, ki se na dotični predmet še posebno dobro spozna.

Razlika glede na prejšnjo knjigo je v tem, da si predmeti tokrat ne sledijo v strogem kronološkem redu. S tem se je pisatelju uspelo izogniti dolgočasnosti in narazumljivosti.

V tem zapisu je nemogoče opisati vse predmete, ki so predstavljeni v knjigi in s katerimi je res enkratno ter zelo pregledno predstavljenih zadnjih 500 let zgodovine Nemčije, z občasnimi pogledi še dalj v preteklost. Zanimiv mi je bil vsak predmet posebej, nekateri pa seveda še bolj kot drugi.

Zanimiv je prvi sklop predmetov, s katerimi je pisatelj želel pokazati, kako nestalne meje je imela Nemčija v svoji zgodovini. Šele po 2. svetovni vojni so meje Nemčije jasno začrtane, pred tem so se stalno spreminjale.
Današnji Kaliningrad, ki je zdaj mesto v Rusiji, je bil dolga stoletja pomembno nemško mesto, občasno celo prestolnica Prusije. V Königsbergu (nemško ime za Kaliningrad) je vse življenje živel slavni nemški filozof Immanuel Kant. Danes je to mesto brez Nemcev - po vojni so jih prisilno izselili; na nemško zgodovino mesta pa spominjajo samo še - smešno, pokrovi na kanalizacijskih jaških, na katerih še vedno piše Königsberg.
Nemški je bil tudi Strasbourg. V Pragi pa je bila ustanovljena prva nemška univerza; kratko - kulturno zelo napredno obdobje, pa je bila Praga tudi prestolnica Svetega rimskega cesarstva.

Sveto Rimsko cesarstvo je idealen pokazatelj tega, kako zelo je bil nemški narod večino svoje zgodovine razdrobljen in kako omejeni in razčlenjeni sta bili tudi oblast in moč na različnih ozemljih osrednje Evrope. Sveto rimsko cesarstvo je bilo zelo heterogeno sestavljeno - imeli smo področja, ki so jih vodili posvetni knezi, bila so ozemlja, ki so bila pod cerkveno oblastjo in so jih vodili škofje in nadškofje, obstajala so svobodna mesta, ki so si lahko povsem po svoje organizirale vse svoje delovanje. Vsaka od teh malih državic je bila samostojna, lahko je kovala svoj denar in imela svojo vojsko. Nad vsemi lokalnimi voditelji je bil sicer cesar, ki so ga volili (cesarska krona ni bila dedna) in je bil vrhovna avtoriteta, a vendar ni imel toliko moči, kot bi mogoče pričakovali iz njegovega naziva. Kljub izredni raznolikosti in razdrobljenosti je cesarstvo presenetljivo dobro funkcioniralo.

Odličen primer tega, da cesar ni imel absolutne oblasti, je Luther. Ko je Martin Luther izdal svoje teze in povzročil zahodni razkol krščanstva, ga je tudi cesar prepoznal za krivoverca in sovražnika cesarstva. Če bi se to zgodilo v Angliji ali pa v Franciji, bi zagotovo končal na grmadi. V Svetem rimskem cesarstvu se je pa tolerirala tudi neposlušnost cesarju in Luther je dobil zatočišče na gradu Wartburg. Tam je prevedel Novo zavezo ter postavil temelje sodobnemu in enotnemu nemškemu jeziku, ki je postal jezik tako velikima pisateljema kot sta bila Johann Wolfgang Goethe in Thomas Mann.

Odsotnost močne centralne oblasti v Svetem rimskem cesarstvu je mogoče razlog, da se Nemčija danes tako dobro znajde v Evropski zvezi - precej bolje kot Francija in Anglija, ki nimata več kot 1000 letnih izkušenj vodenja skupnosti zelo različnih držav in državic.

za primerjavo:
Hitlerju všečna slika
(Germanisches Museum
Nürnberg)

Ernst Kirchner -
slika razglašena za
entartete Kunst

Knjiga Germany - Memories of a Nation se zelo natančno loti tudi najtemnejšega in najobčutljivejšega obdobja v zgodovini Nemčije - nacizma in 2. svetovne  vojne.

Ob tem je Neil MacGregor izpostavil malo manj znano, a zelo tragično zgodbo umetnikov tiste dobe - tistih, katerih dela so bila razglašena za "entartete Kunst" ali "degenerirano umetnost". Čeprav tem slikarjem in kiparjem praviloma niso stregli po življenju in niso doživljali fizičnega nasilja, so vseeno hudo trpeli, saj so doživljali huda ponižanja in sramotenja, ki so vodila v velike osebne stiske in celo samomore (primer: Ernst Kirchner).

Nacistična oblast je že maja leta 1933, samo nekaj mesecev potem ko je prišla na oblast, začela tudi javno sežigati knjige, ki niso bile v skladu z njihovo ideologijo. Gorele so knjige Bertolta Brechta, Karla Marxa, Alberta Einsteina, pa tudi roman Na zahodu nič novega, Ericha Marie Remarqueja in celo otroške detektivke o Emilu, Ericha Kästnerja. O tem zločinu proti kulturi se premalo sliši. Večinoma se nam zdi, da je ta zločin manj pomemben od ostalih nacističnih zločinov.

Vsakemu svoje
(koncentracijsko taborišče Buchenwald)

Seveda pa tudi pisanja in razglabljanja o dogodkih v nacističnih taboriščih ni nikoli preveč. Za osvetlitev te plati nemške zgodovine je Neil MacGregor izbral zgodbo, ki se vrti okrog koncentracijskega taborišča Buchenwald, natančneje - okrog napisa na vhodnih vratih v taborišče. Tam piše Jedem das Seine ali Vsakemu svoje. Napis je obrnjen tako, da se bere od znotraj. Ni napis nad vhodom, ki bi nagovoril le prihajajoče v taborišče (takšen je bil napis Arbeit macht frei, nad vhodom v taborišče Auschwitz), ta napis nagovarja zapornike, ki so se vsak dan zbirali na prostoru za vhodom. Napis Vsakemu svoje je bil narejen s premišljenim namenom, da bi konstantno in vsakodnevno poniževal tiste, ki so bili v taborišču in so dobili to, kar so si zaslužili. Bil je tudi živo pobarvan, da je bil dobro viden, a tudi samo od znotraj. Pretresljivo.

A vendar je v teh treh besedah tudi nekaj upora proti nacizmu:) Črke napisa so umetniško oblikovane in so značilne za ustvarjanje umetniške skupine Bauhaus.

Skupina Bauhaus je nastala takoj po koncu 1. svetovne vojne v Weimarju in je bila znana po svoji avantgardnosti. Združevala je umetnike in rokodelce različnih zvrsti, ki so imeli skupen cilj ustvariti lepe, na osnovnih oblikah in barvah temelječe predmete, ki bi bili splošno uporabni in funkcionalni. Pomembna člana te skupine sta bila tudi Paul Klee in Vasilij Kandinski. Vaze, stoli, čajniki, ki so jih oblikovali umetniki skupine Bauhaus, še dandanes delujejo izredno moderno in lepo. Za nekakšen simbol Bauhausa velja zibka, ki jo oblikoval Peter Keler in jo še vedno izdelujejo ter prodajajo. Tudi ta zibka je eden izmed predmetov iz knjige Germany - Memories of a Nation.

Zibka Petra Kelerja
(Bauhaus Museum, Weimar)

Nacisti so prezirali umetnost Bauhausa. A igra usode je hotela, da je napis Jedem das Seine izdelal ravno umetnik skupine Bauhaus, ki je bil zapornik v Buchenwaldu. Tako je vsaj simbolično, na eleganten in pretanjen način z umetnostjo, ki je niso marali, ponižal naciste, ob tem pa mogoče nekoliko okrepil voljo in upanje zapornikov, ki so bili dan za dnem prisiljeni gledati ta napis.

Knjiga Neila MacGregorja, Germany - Memories of a Nation, se konča s sklopom predmetov, ki označujejo obdobje povojne Nemčije - od Stunde Null (kakor Nemci imenujejo leto 1945) dalje. Tukaj so se me najbolj dotaknile Trümmerfrauen. Tako so imenovali ženske, ki so z golimi rokami (in brez rokavic) odstranjevale ruševine, ki so ostale po bombandiranju nemških mest s strani zaveznikov v pomladi leta 1945. Moških, ki bi opravljali to težko delo, enostavno ni bilo - ali so padli v vojni ali pa so bili ranjeni in nezmožni takšnega dela. Tudi zaradi teh žensk (ali pa predvsem zaradi teh žensk) se je Nemčija  po vojni tako hitro opomogla in začela svojo pot do današnjega uspeha.

Neil MacGregor je s pričujočo knjigo ponovno dokazal, da je odličen! Germany - Memories of a Nation sem brala počasi in natančno, največ eno poglavje na dan - bila mi je všeč in ničesar nisem želela spregledati.
Knjiga je verjetno všeč tudi nemški kanclerki Angeli Merkel, saj je Neila MacGregorja menda že povabila, da postane direktor Humboldt-Foruma - obsežne zbirke umetnin svetovne zgodovine, ki bo v naslednjih letih dobila svoje mesto v Stadtschloßu v Berlinu.
Ob tem povabilu, ki odraža simpatijo do knjige, bi si lahko mislili, da je Neil MacGregor napisal preveč germanofilsko oz. Nemcem všečno knjigo. Sama se s tem nikakor ne bi strinjala. Knjiga Germany - Memories of a Nation predstavlja nemško zgodovino objektivno in ni prav nič pristranska. Predstavljeni so tako svetli kot temni odlomki zgodovine Nemčije. Vsak predmet, ki ga je pisatelj izbral za svojo knjigo je imel vedno vsaj dve plati in obe sta bili enako dobro predstavljeni.
Bralec pa si lahko na osnovi te knjige sam ustvari svoje lastno mnenje o Nemčiji  nekoč in danes.

Neil MacGregor (1946)
(vir:BBC)

Johann Wolfgang von Goethe: Trpljenje mladega Wertherja

Goethe je bil genij - mož vsestranskih sposobnosti. Bil je uspešen pisatelj, pesnik, dramatik, mislec, naravoslovec, popotnik, zgodovinar in politik. A genialnost sama po sebi ni bila zagotovilo za njegovo uspešno in zadovoljno življenje. Tudi možnost lagodnega življenja zaradi dobre materialne  preskrbljenosti, ki mu jo je omogočilo rojstvo v bogati družini, ne. Življenje, v katerem so se lahko razcveteli vsi njegovi talenti in se uresničile vse njegove želje, mu je omogočil roman Trpljenje mladega Wertherja.

Die Leiden des jungen Werthers - med ostalimi Goethejevimi deli
(Goethe-Nationalmuseum, Weimar)

Napisal ga je leta 1774, ko je bil star 25 let. Knjiga je v trenutku postala evropska uspešnica. Mladenke so medlele ob imenu Werther (in Goethe) in ljubezni, ki seže preko groba. Razgledani evropski mladeniči so se začeli oblačiti kot Werther. Bilo je toliko samomorov, da je moral Goethe javno nastopiti in povedati, da jih ne odobrava. Napoleon je z Wertherjem odšel na svoj vojaški pohod v Egipt. Mladi Goethe je postal slavna osebnost.

Wertherja je oboževal tudi komaj 18 letni knez Carl August iz Weimarja in Goetheja povabil v svoj svet ministrov. S tem povabilom so bili postavljeni temelji za Goethejevo po lastnih željah potekajoče, brezskrbno in uspehov polno življenje.
Preselil se je v Weimar, ki je bil takrat - lahko bi rekli, kulturna prestolnica Nemčije, če ne celo Evrope in tam živel do svoje smrti, 50 let pozneje. Kot politik je lahko veliko potoval in navezoval stike z najpomembnejšimi ljudmi Evrope. Kadar pa je čutil umetniški navdih in slo po pisanju ali raziskovanju, se je enostavno umaknil iz javnosti in ustvarjal. Njegova genialnost se je lahko v celoti razcvetela.

Trpljenje mladega Wertherja bi bil lahko le eden od številnih sentimentalnih romanov v obliki pisem, ki so jih takrat pisali (in čez nekaj deset let vsi pozabili), pa je mnogo več.
Kar mi je posebno všeč je to, da se je Goethe lotil pisanja na način, po kakršnem nastajajo najboljši romani. Na osnovi osebnih izkušenj, oseb, ki jih je poznal, dogodkov, za katere je slišal, je ustvaril nekaj povsem novega, polnejšega in še boljšega od realnosti. Fikcija kot se šika, od katere ima bralec več kot od realnih doživetij.

V prvem delu romana je Werther Goethe sam. Piše o dogodkih, ki jih je sam doživel. Werther je radoživ, optimističen, velik ljubitelj narave in otrok - točno tak kot je bil Goethe.

Werther na ljubezenske težave reagira tako, kot je to večkrat počel tudi Goethe sam - pobegne na potovanje. 

In če Carl August Goetheja ne bi povabil v Weimar, bi se njegova poklicna kariera prav lahko končala enako klavrno kot se je Wertherjeva.

Werther tako kot Goethe ni prenašal slabe volje. Razglasil jo je celo za greh, saj z njo škodimo sami sebi, še bolj pa drugim, predvsem tistim, ki jih imamo radi. 

Goethe je svoje misli rad položil na Wertherjev jezik. Recimo tole: Kaj v resnici ni vseeno, ali preštevam grah ali lečo? Vse na tem svetu je naravnano v eno samo grdobijo in bedak je človek, ki se zgara za denar ali časti ali kaj takega zavoljo drugih, ne da bi ga samega kaj gnalo, ne iz potreb.

Ali pa: Vsi veleumni šolniki in vzgojitelji soglašajo, da otroci ne vedo, kaj hočejo, a da kakor otroci tudi odrasli tavajo po tem svetu in da prav tako kakor oni ne vedo, od kod prihajajo in kam gre njihova pot, da se prav tako ne ravnajo po pravih smotrih in puste, da tudi njim vladajo piškotki in kolači in brezovka; tega nihče ne verjame rad, meni pa se zdi, da je to kakor na dlani.

Lotte da Wertherju pištolo
(Goethe-Nationalmuseum, Weimar)

Za osnovo drugega dela romana je Goethe uporabil dogodke, za katere je slišal od prijatelja. In v tem delu se, po mojem mnenju, pokaže Goethejevo mojstrstvo v pisanju. Pred bralčevimi očmi se Werther iz radoživega mladeniča počasi spreminja v velikega trpina, ki izgubi vso voljo do življenja. Ta preobrazba je tako verodostojno predstavljena, da sem se v Wertherja zlahka vživela in razumela njegove dileme in strahove. Werther ni več Goethe. Prav tako ni Wilhelm Jerusalem, katerega zgodba je Goetheja tako presunila, da se je odločil uporabiti jo v romanu. Werther postane samostojna, polnokrvna oseba, ki živi svoje lastno življenje. Takšne osebe najdete samo v dobrih knjigah:)

Pri predstavitvi romana seveda ne morem mimo teme, ki je bralce takrat, ko je knjiga prvič izšla, najbolj vznemirila. Samomor - v času nastanka romana skoraj tabu tema. Goetheju je to temo uspelo osvetliti s povsem druge, za takrat povsem neobičajne plati. Samomor je predstavil kot možen izhod iz nerešljivega položaja, ki ga ostali nimamo pravico obsojati. Kaj pa vemo, kakšni so bili resnični razlogi za usodno odločitev in kakšno je bilo trpljenje, ki je nesrečnika potisnilo v takšno dejanje. Kdo smo, da bi imeli pravico soditi? Pomenljivo.

Sicer pa je zgodba romana sila preprosta in splošno znana - tako, da ni nevarnosti spojlerjev. Werther se zaljubi v dekle z imenom Lotte, ki ga očara z vsem svojim bitjem, a je na žalost že obljubljena drugemu, zelo prijetnemu mladeniču Albertu. Ker je Lotte za Wertherja nedosegljiva in ker Werther noče, da bi bil vzrok razprtij med Lotte in Albertom, naredi samomor.

Knjigo priporočam vsem, ki imajo radi dobre, kratke in jedrnate romane. Priporočam jo tudi tistim, ki jih zanima, kaj je pred več kot dvesto leti navduševalo mlade evropske izobražence. Knjigo je bolje brati malo pozneje kot v srednji šoli - potrjeno iz lastnih izkušenj;) 

In konec koncev - dejstvo, ki ga ne kaže prezreti: Slavoj Žižek je v intervjuju za zadnjo izdajo Spiegla zatrdil, da lahko Evropo z njene poti v prepad reši samo vrnitev k njenim razsvetljenskim koreninam. Če Žižku verjamete ali ne - v obeh primerih se splača  prebrati roman enega najmarkantnejših mož, ki ga je rodilo nemško razsvetljenstvo.

Angelika Kauffman: Mladi Goethe
(1787)
(vir:Wikipedia)

P.S. Goethe in slikarka Angelika Kauffman sta bila velika prijatelja - a do zgornjega portreta je bil Goethe zelo kritičen. Napisal je: Es ist immer ein hübscher Bursche, aber keine Spur von mir (v slovenščini nekako takole: Saj je prav fleten fant, a v njem ni kančka mene).

Angelika  Kauffman je tudi ena od nastopajočih v odličnem literarnem prvencu Katie Ward: Girl Reading.

Marilynne Robinson: Gilead, Home in Lila

Gilead je fikcijsko mesto v ameriški državi Iowa. Bolj majhno je in zanikrno.
Gilead was the kind of town where dogs slept in the road for the sun and the warmth that lingered after the sun was gone, and the few cars that there were had to stop and honk until the dogs decided to get up and let them pass by.
V tem mestu živita dobra prijatelja, oba stara okrog sedemdeset let, John Ames in Robert Boughton. Oba sta protestantska pastorja - eden vodi kongregacijsko, drugi pa prezbiterijansko cerkev v mestu. O njiju in njunih družinah je Marilynne Robinson napisala tri knjige. Dve sem prebrala pred nekaj leti, tretjo ravnokar.

Vsaka od knjig predstavlja zaključeno celoto. Nič ni narobe, če preberete eno samo, lahko je katerakoli. Toda če vam bo všeč ena, si boste želeli prebrati tudi drugi dve. In če preberete vse tri, boste nagrajeni z drobnimi dodatnimi užitki - razkritjem skrivnosti ali dveh več in boljšim razumevanjem tega ali onega dogodka. Vse bolj boste spoštovali tudi pisateljico, ker je znala tako dovršeno graditi pripoved in risati značaje ljudi.
Vendar pa - preden se lotite branja, vedite, da te knjige niso za bralce, ki v romanih iščejo napete zgodbe - zgodbe, kjer se ves čas nekaj dogaja. Tega v romanih Marilynne Robinson ne boste našli. Njene romane ženejo osebe, ne pa zgodba. Zna biti dolgočasno, če vam to ni dovolj.
Prav tako te knjige niso za tiste, ki ne marajo religioznih razpravljanj in ni za tiste, ki jih motijo navedki iz Svetega pisma - teh je tukaj kar precej.

Gilead je prvi roman v trilogiji. Izdan je bil leta 2004. Leto pozneje je pisateljica zanj dobila najpomembnejšo ameriško literarno nagrado Pulitzer.

(247 str.)

John Ames je star 76 let in je prepričan, da umira za angino pektoris. Upravičeno se boji, da bo umrl še preden bo njegov sin Robby, ki je star 7 let, toliko dorasel, da bi mu lahko predstavil svojo življenjsko zgodbo in bi ta razumel očetova razmišljanja ter njegov pogled na svet. Tako se odloči, da bo sinu napisal nekakšno duhovno oporoko in v njej opisal vse, kar bi sicer nekoč želel povedati svojemu odraslemu sinu.
Piše o svojem očetu in starem očetu, ki sta bila oba protestantska pastorja - eden izredno revolucionaren - pridigal naj bi s pištolo ob pasu, drugi zelo miroljuben. Pripoveduje o svoji prvi ženi Luisi, ki je umrla med porodom, skupaj z otrokom, ki bi bil Robbyjev polbrat. Spomini iz preteklosti se prepletajo z dogodki iz sedanjosti v enkratno mešanico ganljive pripovedi, ki pretrese.
Predvsem pa iz pastorjevega pripovedovanja zvemo, kakšen je John Ames sam. In tukaj tiči tisto najlepše! John Ames je namreč čudovit človek - takšen, da bi si ga marsikdo želel za prijatelja. Ali za sorodnika. Sama pa bi bila zadovoljna že s tem, da bi ga imela za sogovornika. 

Je izredno mil in razumevajoč človek. Moder in učen. Strmi za tem, da bi bil pravičen. Nikogar noče soditi. Hvaležen je za vse, kar mu prinaša življenje - vsekakor za svojo drugo, zelo mlado ženo Lilo in sina Robbyja, pa tudi za drobne malenkosti, ki mu jih prinaša vsakdan, npr. za sončni vzhod in zahod, za nogomet in za sendviče z jajcem. Veseli se življenja in boji se umreti - veri v posmrtno življenje navkljub.
Tudi John Ames je samo človek. Včasih se moti. Vedno ne uspe biti pravičen. Prijateljevega sina Jacka sodi prestrogo in prav nič mu ni všeč, da se Jack druži z Lilo in se igra z Robbyem. Poln je dvomov, a vendar vedno teži k nečem boljšem. Marilynne Robinson je z Johnom Amesom uspelo ustvariti eno najprijetnejših literarnih oseb, kar jih poznam.

Druga knjiga trilogije nosi naslov Home. Marilynne Robinson je zanjo leta 2009 dobila nagrado Orange.

(336 str.)

Tudi ta roman se dogaja v mestu Gilead in sicer v istem poletju leta 1956 kot prvi roman trilogije. V tej knjigi je predstavljena življenjska zgodba Amesovega najboljšega prijatelja. Tokrat na dogodke, že bolj ali manj znane iz romana Gilead, gledamo skozi oči družine pastorja Roberta Boughtona.
K ostarelemu (če ne umirajočemu) pastorju se vrneta dva od njegovih osmih otrok. Oba bolj po sili razmer kot zaradi lastnih želja. Glory (39 let) - ob koncu dolge zaroke, ki se ni končala s poroko in Jack (43 let) - črna ovca družine, ob iskanju kratkotrajnega zatočišča, potem ko več kot dvajset let - po grehu, ki ga je storil v domačem mestu, o njem skoraj ni bilo glasu.
Zgodba je tragična. Vse polno je nepravilnih odločitev, napačnih presoj in solznih oči. A vendar je to dobra knjiga, ki sem jo rada brala. One of the sadest books I have ever loved, je zapisala kritičarka časopisa Guardian in lahko ji samo pritrdim.

Zadnja knjiga trilogije je izšla v lanski jeseni in ima naslov Lila. Opisuje življenjsko zgodbo Amesove druge žene.

(272 str.)

V prvih dveh knjigah smo izvedeli, da je Lila mlada, da se je v mestu Gilead prikazala od neznano kod in da je njen zakon z Johnom Amesom presenetljivo srečen. Preko nakazane moževe ljubosumnosti izvemo tudi to, da sta si Lila in Jack mogoče bližja kot bi bilo primerno. Malo sem upala, da bom o tem zadnjem, potem ko bom prebrala najnovejšo knjigo, vedela kaj več kot prej, pa ni bilo nič iz tega.  Knjiga se namreč konča, ko Lila rodi Robbyja, se pravi okrog sedem do osem let pred časom dogajanja ostalih dveh knjig. Jack je tako v romanu Lila omenjen le kot tisti od Bourghtonovih otrok, ki ga ni, ki manjka.

Pač pa v romanu izvemo veliko o tem, kaj se je dogajalo z Lilo preden je prišla v Gilead. Pričujoča knjiga ima od vseh treh romanov najbolj izrazito zgodbo in ne gradi samo na osebah. 

Začne se takole:
The child was just there on the stoop in the dark, hugging herself against the cold, all cried out and nearly sleeping. She couldn't holler anymore and they didn't hear her anyway, or they might and that would make things worse.
To je Lila (ko ji še ni bilo ime Lila) in so jo (verjetno) starši zaprli ven iz hiše in pozabili nanjo. Zanjo se zavzame brezdomka in priložnostna delavka Doll, ki jo vzame s seboj. S skupino podobnih ljudi potem potujeta iz enega v drug kraj in nekako živita. Življenje je tako preprosto, da ne čutita potrebe, da bi poznali imena dni v tednu, saj je vsak dan enak drugemu in vsak dan je potrebno poprijeti za delo. Edina stvar, ki loči en dan od drugega in je potujočim delavcem pomembna, je vreme.
A vendar Doll Lili, potem ko postane večja, daje tudi uporabne nasvete. Glede moških, na primer.
Doll said, Men just don't feel like they sposed to stay by you. They ain't never your friends. Seems like you could trust 'em, they act like you could trust 'em, but you can't. Don't matter what they say. I seen it in my life hundred times. She said, You got to look after your own self. When it comes down to it, you're going to be doing that anyway.

Ko Lila odraste in ostane brez Doll, zaide v Gilead in tam vzbudi zanimanje pastorja Amesa. Naenkrat življenje postane sprejemljivejše in varnejše. Splete se lepa in svojevrstna ljubezenska zgodba, ki pa še zdaleč ni tako romantična kot bi mogoče pričakovali, potem ko ste že prebrali prvi dve knjigi trilogije. 

Roko na srce - tako različni osebi kot sta Ames in Lila, si je težko predstavljati srečno povezani v zakon. Ona skoraj nepismena, on izredno načitan. Ona mlada, on pri sedemdesetih. On pastor, ona odklonilna do vsega, kar je povezano s cerkvijo. Pa vendar se njuna veza začne počasi in vztrajno krepiti. Oba drug v drugem počasi najdeta stvari, ki jih iščeta in potrebujeta. 

Lila s svojimi nedolžnimi in naivnimi vprašanji povezanimi s krščanstvom pastorja pogosto spravi v zadrego.
Takole se pogovarjata:
(Lila:)"I know a man once who said churches tell folks things like that to scare them"
(Ames:)"Some do."
"So they'll give theme their money."
He nodded. "That happens."
"You never say nothing about any of it."
"I don't really know what to say about it."...
She said, "I don't know. For preacher you ain't much at explaining things."
"I'm sorry about that. Sorry if you're disappointed..."
(In potem čez nekaj dni, ko je malo premislil, Ames nadaljuje:)
"...But I do want to say one more thing. Thinkig about hell doesn't help me live the way I should. I believe this is true for most people. And thinking that other people might go to hell just feels evil to me, like a very grave sin. ..."
In tako naprej.

Kljub vse prisrčnejšemu odnosu med Lilo In Amesom, pa v njunem odnosu ostajajo tudi temne lise. Te predstavljajo dogodki iz Lilijinega preteklega življenja, ki jih kot žena (še) ne more zaupati svojemu možu. Ker se ji "stari mož" - tako Amesa ves čas imenuje v svojih mislih, smili, mu tudi ne pove, da se kljub življenju z njim še vedno počuti osamljeno, da pogreša Doll in ljudi, s katerimi je potovala (people born with more courage than they could find a way to spend) in da se ves čas spopada z mislijo, da bi ga kljub vsemu zapustila in se vrnila k svojemu staremu načinu življenja. Simbol tega življenja je nož, ki ga je Lili zapustila Doll - edina stvar, po kateri se Lila razlikuje od ostalih ljudi na svetu - nož, s katerim je bil po vsej verjetnosti ubit človek. 

That's how it is.  Lilina razklanost in njena težavna metamorfoza iz brezdomke v ženo častitega pastorja se mi zdi mojstrsko prikazana.

Naj na koncu napišem, da ime Gilead izhaja iz Biblije. V Svetem pismu je z Gilead poimenovana dežela, ki leži vzhodno od reke Jordan. V Stari zavezi so na njenem področju potekale številne krvave bitke; dežela pa je bila znana tudi po tem, da so njeni prebivalci znali izdelovati zdravilni balzam, ki je pozdravil skoraj vse bolezni.
V notranjosti Johna Amesa, Lile in Jacka, tudi Glory in Roberta Boughtona - prebivalcev mesta Gilead, ki ga je ustvarila Marilynne Robinson, tudi potekajo hude bitke, ki so primerljive z bitkami na vojnih poljih. Zaradi njih se mučijo in trpijo. A vendar te bitke niso uničujoče, saj vsi našteti - meni zelo ljubi literarni junaki, drug v drugem najdejo tudi nekaj "zdravilnega balzama", ki njihova življenja naredi znosna, če ne celo - vsaj včasih, tudi srečna.

★★★★★

Marilynne Robinson

Gillian Flynn: Ni je več

(594 str.) 

Zdaj vem, da trilerji niso zame. Vsaj v knjižni obliki ne. To se mi je dozdevalo že ob branju Inferna, Dana Browna.
Če si bom še kdaj zaželela ta žanr, si bom raje ogledala film. Saj ga posnamejo po vsakem, kolikor toliko uspešnem romanu na to temo.
Filma Ni je več nisem gledala, a če je povprečno dober, lahko povsem solidno nadomesti roman, po katerem so ga posneli.
Kot triler je roman Gillian Flynn verjetno čisto v redu, a česa globljega - tistega, kar sama iščem, in v odličnih knjigah tudi najdem, v tej svetovni uspešnici ni.

Začelo se je spodbudno.
Imamo moža in ženo - Nicka (34 let) in Amy (38 let), ki izmenično pripovedujeta svojo življenjsko zgodbo in razkrivata svoj pogled na potek njunega zakona. Nickova zgodba teče kronološko od "tistega dne" dalje. "Tisti dan" je dan, ko je Amy skrivnostno izginila. To je bil tudi dan njune pete obletnice poroke. Amy pa se oglaša v svojih dnevniških zapiskih, ki se začnejo nekaj let prej, z dnem, ko je spoznala Nicka, in niso povsem kronološko urejeni.

Amy deluje izredno simpatično; je lepa, duhovita in bistra mlada ženska - kul punca, ki je do ušes zaljubljena v svojega fanta in pozneje tudi moža; samo enkrat letno je malo sitna s svojo igro Lov na zaklad. Nick ni tako idealen - premalo je pozoren do svoje vdane žene, ne razume (povsem) njenih potreb, a vendar te njegove slabosti niso tako "hude", da bi ga obsojali. Ni idealen, ampak le resničen.

Ko sem brala njune pripovedi, primerjala drobne neskladnosti med njima in njune različne poglede na posamezne dogodke, se nisem postavljala na nobeno stran. Oba sta mi bila nekako všeč, obema sem dala svoj prav, se strinjala z njima in ju razumela. Če pisatelju uspe v bralcu vzbuditi takšne občutke, je to zame znak, da berem dobro knjigo.

V prvi del knjige je dobro vpeta tudi tema, zaradi katere je ta roman triler. Raziskovanje Amyjinega izginotja, policijska preiskava, ugibanja, sumničenja - vse je predstavljeno dovolj napeto in zanimivo, da je bilo prijetno brati. Tudi odziv medijev na dogodke, tistih iz knjige - predvsem paparacov in voditeljic pogovornih oddaj, se mi je zdel čisto v redu in verodostojno predstavljen. Ja, predstavljen je dobro. Sam odziv medijev na tragične dogodke v romanu je pa seveda pričakovano pokvarjen, neusmiljen in pristranski - zdaj do enega, zdaj do drugega udeleženca, kakor pač kaže in kakor je najprikladneje.

Na začetku drugega dela romana stoji ključni odlomek, ki poskuša odgovoriti na vprašanji: Zakaj le se je vse to moralo zgoditi? In kje je tisti glavni vzrok za tragične dogodke?
Govor je o kul puncah:

Če sem kul punca, sem privlačna, genialna, duhovita ženska, ki obožuje nogomet, poker, umazane vice in riganje, ki je nora na računalniške igrice....
Kul punce se nikdar ne razjezijo, le smehljajo se žalobno, ljubeče in svojim moškim dovolijo, da počnejo, kar se jim zahoče...
Moški dejansko verjamejo, da take punce obstajajo. Mogoče so v zmoti, ker se je toliko deklet pripravljenih sprenevedati, da so take... [moški bi] rad kul punco, ki obožuje vse oslarije, ki so všeč njemu, in se nikoli ne pritožuje...
Vendar je mamljivo biti kul punca. Za tako, kot sem jaz, ki rada zmagujem, je mamljivo biti dekle, ki si jo želi vsak fant...
Si predstavljate, da zakoncu, sorodni duši, končno pokažete svoj pravi jaz, njemu pa taki niste všeč?

V tem poglavju so edine kolikor toliko pametne misli, ki jih najdete v knjigi, pa še te so malo za lase povlečene. Predvsem ne bi podcenjevala moških in jih takole klišejsko ocenjevala in trdila, da padajo samo na kul punce. Velika večina žensk tudi ne išče samozavesti v tem, da so kul. Ali pa sem mogoče prevelika optimistka?
Mi je pa zelo všeč zadnji stavek. Potrjuje dejstvo, da se pretvarjanje in hinavščina ne obneseta in da se vedno splača biti iskren:)

No, ko preberete o kul puncah - in malo premislite o napisanem, je po mojem mnenju čas, da knjigo odložite in greste v kino ali pa si sposodite DVD ter si ogledate film. S knjigo od tu dalje ne boste veliko pridobili. Prepričana sem, da film kakšno stvar celo nazorneje prikaže kot knjiga - mogoče tulipane, ki rastejo preko celega leta.
Kakorkoli že, od tod dalje dogajanje teče od enega (malo verjetnega) preobrata do drugega, brez napak, ki bi omogočale, da kriminalisti ali zasebni preiskovalci kaj naredijo za razjasnitev tragedije, do bridkega konca, ko "vse skupaj obvisi v zraku - kot orjaški gnojni mehur, o katerem se niti ne zdi, da se bo kdaj razpočil - le vse bolj bo smrdel." - Tukaj citiram Kerstin s Knjižnih moljev - bolje kot z gnojno bulo se konca romana ne bi dalo opisati. Mimogrede, Kerstin je bil roman všeč:)

Meni pa ne preveč.
Tudi zaradi moraliziranja. Nisem prepričana, da ljudje v današnjem času zakonsko varanje obsojajo tako hudo kot je to opisano v romanu. In nisem prepričana, da ima nerojen otrok takšno moč nad očetom, kot je tu prikazano. 

Moja ocena: ★★☆☆☆
eno zvezdico dobi prvi del romana, druga zvezdica se pa razdeli med kul punce in trilerske značilnosti romana.

Gillian Flynn