10 let hermioninega bloga

Childe Hassam: Woman Reading

Deset let, 455 objav, od tega 338 knjižnih recenzij.

Ko sem pred točno desetimi leti v maniri, "no, pa poskusimo, kako to gre", objavila prvi prispevek za ta blog, si nisem mislila, da bo hermionin blog zdržal tako dolgo in da mi bo po desetletju pisanja še vedno prinašal toliko veselja. Pravzaprav takrat sploh nisem veliko razmišljala - ne o tem, kaj natančno bom pisala in kako bom pisala; še poimenovanje "hermionin" je bilo izbrano brez resnega premisleka - tako spontano je nastal moj literarni blog.

V teh desetih letih se je v svetu, kjer živimo, in tudi v mojem privatnem življenju marsikaj spremenilo. Blogi so postali bolj ali manj obsoletni, a moj odnos do knjig in branja je ostal takšen, kot je bil. Bolj ali manj. Se pa vedno bolj zavedam tega, da je branje knjig velik privilegij. No, saj je v človeški zgodovini vedno tudi bil. Včasih so bile knjige za večino ljudi težko dostopne, zdaj so dostopne, a si večina ljudi ne more ali pa ne zmore privoščiti časa in zbranosti, ki sta potrebna za njihovo branje.

Za pisanje bloga porabim veliko časa. Na začetku sem imela zaradi tega nekaj slabe vesti; češ ta čas bi lahko posvetila otrokoma ali možu; ali pa bi brala strokovno literaturo, kar bi mi prišlo prav pri poklicnem delu. A s časom je slaba vest izzvenela, kajti spoznala sem, da v življenju nujno potrebujem nekaj, kar je povsem drugačno od tistega, s čimer se ukvarjam večino časa, nekaj, kar me odpelje v povsem drug svet in me sprosti. Zame je to pisanje literarnega bloga. Vendar pa pisanje bloga ni samo razvedrilo. Trud, ki ga vložim v razmišljanje in pisanje o knjigah, ki jih preberem, mi pomaga, da lažje razumem svet in ljudi, ki me obdajajo, ter ob tem spoznavam tudi sebe - svoje dobre in slabe lastnosti. 

O knjigah poskušam pisati kar se da racionalno ter premišljeno, a me pogosto zanese na stranske poti, saj pišem tudi o stvareh, ki s prebranim nimajo veliko skupnega. A tako je pač s knjigami, če so dobre. V bralcih budijo vse mogoče in to mi občasno uide tudi med vrstice bloga.

Pri hermioninem blogu si tako pustim več svobode, kot si jo sicer dovolim v življenju. Začnem z neko novo rubriko, pa jo potem opustim. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Kajti - kot pravi Toro, ki piše literarni blog Neusmiljeno berem: "Življenje je prekratko, da bi brali slabe knjige."

Blogerka ali novinarka

Včasih, ko se mi zdi, da sem nekaj dobro napisala, in samozavest izpodrine skromnost, sem prepričana, da bi bila lahko uspešna in srečna tudi v kakšnem drugem poklicu. Moj poklic bi bil lahko tesneje povezan s pisanjem. Lahko bi bila novinarka - ena tistih iz kulturnega uredništva kakšnega časopisa ali radio-televizijskega programa; to bi mi bilo pisano na kožo. 

A sem vesela, da nisem. Vesela sem, da moja življenjska eksistenca in eksistenca moje družine, ni odvisna od pisanja. Kajti biti novinar ali literarni kritik je dandanes izredno nehvaležen poklic. Delo je težko dobiti in v teh poklicih je vse manj svobode. Če izvzamemo goreče aktiviste, ki so s srcem pri stvari, običajni novinarji skoraj ne morejo več iskreno pisati o temah, s katerimi se ukvarjajo. Celo literarni kritiki so prisiljeni pisati recenzije le o tistih knjigah, za katere se nekdo iz ozadja odloči, da zaslužijo pozornost in svojo recenzijo morajo napisati tako, da je v skladu z uredniško politiko. To je težko in nehvaležno delo, ki rojeva neiskrene in zato pogosto slabe novinarske prispevke.

V luči tega sem izredno vesela, da je moja svoboda večja, kot je svoboda marsikaterega od novinarjev in da lahko izkoriščam ta privilegij, da pišem iskreno. Ker samo takrat, ko pišemo iskreno, lahko tudi dobro pišemo. Samo iz iskreno napisanih besedil seva navdušenje, ki se potem lahko prelije tudi na bralce. 

Mogoče boste rekli, da bi kot "uradna" literarna kritičarka dosegla večjo prepoznavnost in večji obseg bralcev, kot ju dosegam kot blogerka. Mogoče. A verjetno ne. Število rednih bralcev literarnih ali kulturnih prispevkov v kateremkoli od slovenskih medijev je nizko, pa čeprav se na prvi pogled zdi drugače. Recenzije o knjigah pa povsod berejo večinoma vedno eni in isti knjižni navdušenci, pa še kdo, ki se poklicno ukvarja s knjigami.

A nizko število bralcev, ki berejo slovenske prispevke o knjigah, nas ne bi smelo skrbeti. Pomislite samo na to, kako malo nas je Slovencev v primerjavi z drugimi narodi, dodajte še ugotovitev, da ljudje tako ali tako vedno manj berejo, še manj pa berejo recenzije o knjigah; če pa že pridejo do njih, jih bodo prebrali ali bodo te naredile vtis nanje samo, če so o knjigah, ki jih imajo radi, oz. jim je všeč ta vrsta literarnih del. Vsak bralec literarnih kritik ali literarnega bloga je tako zelo dragocen. Haruki Murakami je nekoč rekel, da bo knjige pisal tako dolgo, dokler bo obstajal vsaj en bralec, ki jih bo bral, in to velja tudi za moj blog. Pisala ga bom, dokler ga bom lahko in dokler ga bo prebiral vsaj en ljubitelj knjig.  Prepričana sem namreč, da majhne in na prvi pogled nepomembne stvari pogosto povzročijo velike spremembe in da se tega ponavadi sploh ne zavedamo. Mogoče bo kdaj kdo, ki je prebral kakšen prispevek na hermioninem blogu, spoznal kaj novega ali pa dobil drugačen pogled na določeno stvar in zato postopal drugače, kot bi sicer. Mogoče bo zaradi tega človeška družba naredila en mini korak dalje in postala za kanček boljša.

Tega, da bi se spremenila in prenehala s pisanjem bloga, se torej ni bati. A v zelo kratkem času se bodo spremenile okoliščine, ki bodo - vsaj po mojem mnenju - korenito spremenile naš svet in način življenja, ter vplivale tudi na kreativno pisanje knjižnih recenzij. Mislim na umetno inteligenco. Zaradi nje bodo mnogi poklici izumrli - lektorjev in prevajalcev ne bomo več potrebovali, umetna inteligenca pa bo pisala tudi romane in pesmi. Kdo bi si mislil, da bo AI ravno na področju kreativnosti tako uspešna! No, zdaj je še na srednješolskem nivoju znanja in spretnosti, a ta dijak je izredno nadarjen in se hitro uči, tako da bo v nekaj letih maturantski esej napisal bolje kot diplomant primerjalne književnosti. Če mu bomo le dovolili.

A umetne inteligence se ni bati. Jaz se je pravzaprav veselim, saj jo vidim kot nekakšno nadgradnjo človeških možganov. Predvidevam, da mi bo v naslednjih leti pomagala pri pisanju člankov za hermionin blog. 

Dandanašnji bralci knjižnih recenzij - kakor malo jih že je, tako nimajo razlogov za slabo voljo - kakor je nimajo tudi bralci literarnih del na splošno. Vse bolj sem namreč prepričana, da živimo v času, ki je za ljubitelje in bralce knjig najboljši v vsej človeški zgodovini. In da ne bo nikoli boljšega. Včasih se mi zdi, da bi bila srečnejša v kakšnem drugem stoletju, ko je bila človeška družba drugačna, ko so veljala drugačna pravila in so ljudje spoštovali in cenili druge stvari, kot jih danes. Potem pa pomislim - poleg tega, da bi bilo zame kot žensko skoraj vedno slabše ter z občutno manj možnostmi za kreativno in svobodno življenje, kot je sedaj - na knjige in vem, da živim v najboljšem možnem času. Poglejte samo, koliko knjig je - starih in čisto svežih - in kako lahko dostopne so! Komaj si kakšno od knjig zaželite, že jo lahko naložite na svoj elektronski bralnik in začnete z branjem. Tako preprosto je to, v večini primerov. 

Bralec je car! Ne pisatelji, bralci so v današnjem času tisti, ki so najpomembnejši. Bralci so tisti, ki izbirajo. Pisateljev in knjig je vedno več, bralcev, ki so jim knjige namenjene in zaradi katerih pisatelji pišejo, pa vedno manj. Zaradi tega so vedno dragocenejši in pomembnejši. Lahko izbirajo, kaj bodo brali in lahko se odločijo, da bodo kakšno od knjig ignorirali, pa zaradi tega ne bodo za nič prikrajšani. Kajti knjig je ogromno! Če nam niso všeč najnovejše, lahko posežemo po klasikih. Če nam niso všeč ljubezenski romani, lahko beremo kriminalke. Če imamo radi slike in bi raje hitro listali, lahko beremo mange. In še in še. Kdor želi brati, lahko v današnjem času to počne tako lahko in udobno, kot niso bralci še nikoli do sedaj. In kar je še posebno pomembno - branje je omogočeno praktično vsakemu, ne pa samo izbrani eliti, kot je bilo to v preteklosti. Edina slaba stvar tako velike množice knjig je mogoče le ta, da je knjig preveč - da obstajajo knjige, za katere bi bilo vseeno - ali celo bolje, če jih ne bi bilo. A pametne glave - in to sodobni bralci knjig ponavadi so - znajo rešiti tudi takšen problem, ki je pravzaprav malenkosten. Precej bolje je imeti poplavo najrazličnejših knjig in med ničvredno navlako iskati redke bisere, kot pa imeti na razpolago samo omejeno število knjig - po možnosti tiste, ki jih je izbral nekdo, ki je tako aroganten, da je prepričan, da bolje kot vi sami ve, kakšne knjige in katero branje je za vas najprimernejše. Zaradi teh narcisoidov in arogantnežev ter samooklicanih večvrednežev, ki postajajo vse glasnejši ter vse nesramnejši, in že namigujejo na to, da nam bodo omejili svobodo pri izbiri knjig, ki bi jih radi brali, se mi zdi, da živimo v času, ki je glede branja in knjig najboljši.

Kako poiskati prave knjige?

Kako torej v množici lahko dostopnih knjig najti tiste prave - tiste, ki jih je vredno prebrati, in za katere nam ne bo žal žrtvovati dragocenega časa? Pravzaprav ne vem. Verjetno mora vsak najti sebi primeren način. Lahko samo napišem, kako sama izbiram knjige. Tukaj se v desetih letih hermioninega bloga ni veliko spremenilo.

Poslušam in gledam literarne oddaje. Če redno poslušate oddajo S knjižnega trga ali pa Sobotno branje, težko spregledate nove knjige v slovenskem jeziku, ki so vredne tega, da se ob njih odločate ali jih boste prebrali ali ne.

Ker je v zadnjih desetih letih nemščina postala tisti tuji jezik, v katerem se počutim najudobneje, spremljam tudi literarne oddaje z nemško govorečega področja. Ne zamudim prav nobene oddaje švicarske RTV, ki se imenuje Literturclub, v kateri se voditeljica Nicole Steiner skupaj z dvema literarnima kritikoma in enim gostom pogovarja o novih knjigah, ki so prišle na nemški knjižni trg. Vsak od nastopajočih v studio prinese svojo knjigo in o teh knjigah se potem pogovarjajo. Mnenja se krešejo in dobro uro dolga oddaja mine, kot bi trenil. 

Dokaj redno gledam tudi nemško literarno oddajo Druckfrisch z malce čudaškim voditeljem, ki knjige, ki mu niso všeč, pred zgroženimi očmi gledalcev meče med smeti. Dobesedno.

Z literarnimi oddajami spoznam knjige, ki jih je vredno uvrstiti na moj must-read seznam. Najdete ga na dnu hermioninega bloga. Na tem seznamu so knjige, ki bi jih rada prebrala - kar pa mi, seveda, ne uspe vedno. Samo nekatere od teh knjig najdejo pot do mene, druge pa počasi zbledijo, poniknejo v pozabo in tiho izginejo s seznama. Vseeno pa tudi te knjige pustijo sledi in - kaj pa veš - nekoč vseeno pridejo v moje roke.

Na must-read seznam mi pa ni potrebno pisati naslovov knjig pisateljev in pisateljic, ki stojijo na mojem osebnem, prav za njih pripravljenem piedestalu. Umberto Eco, Haruki Murakami, Peter Stamm, Ian McEwan, Hilary Mantel, Drago Jančar, in še mnogi drugi. Tudi klasikov mi ni potrebno pisati na sezname. 

Je pa zanimivo, da mi največje veselje ponavadi prinesejo tiste knjige, ki jih izberem z danes na jutri, ki jih primem v roke tako rekoč takoj za tem, ko slišim zanje. Kajti tudi iste knjige niso vedno enake. Za vsako knjigo obstaja čas, v katerem jo je najprimerneje prebrati in v katerem bo bralcu prinesla največ. Pri nekaterih od njih je to le ozek časovni pas, pri drugih se njihova uporabnost razteza preko celotnega bralčevega življenja. To so knjige, ki jih lahko beremo večkrat v življenju, saj nam vedno znova prinašajo kaj novega in nas razveseljujejo. Pri meni so takšne knjige Čarobna gora, Iskanje izgubljenega časa, Vojna in mir ter Trilogija o Thomasu Cromwellu.

V zadnjem času pa sem knjige začela izbirati še na način - tako, da jih aktivno iščem. Ne ogledujem si knjig, ki mi jih predlagajo ali pa zanje slišim na kakšnih družabnih kanalih, ampak jih aktivno iščem glede na določeno tematiko. Najpogosteje je to v povezavi z mestom ali državo, ki jo nameravam obiskati. Poiščem, na primer, regionalni krimi ali pa zgodovinski roman, ki se dogaja v mestu, ki ga bom obiskala. Na ta način dobim povsem enkraten pogled na kraj potovanja in se naučim še kaj o lokalni zgodovini. Zelo v redu. Na takšen način nimam veselja samo s potovanjem samim, ampak se veselim še preden odpotujem in podoživljam potovanje še dolgo potem, ko se spet vrnem domov. Potovanje tako zaživi v povsem novi, intenzivnejši luči, ki kar traja in traja. 

Na tem mestu moram omeniti svojega moža, ki mi omogoča takšen način potovanj. Potrpežljiv in razumevajoč za kaprice svoje žene me spremlja in vozi po vseh zakotnih kotičkih, ki sem jih našla v knjigah in si vtepla v glavo, da jih obiščem.

Je pa takšen aktiven način iskanja knjig precej naporen in tvegan. Med obilico takšnih ali drugačnih romanov je namreč težko najti tiste, ki jih je res vredno prebrati, tiste, ki bi mi res prinesle nekaj novega ali prijetnega. Ja, včasih se s takšno izbiro knjig uštejem, a še večkrat najdem povsem solidne romane, ki jih je prijetno brati; kdaj pa kdaj pa celo prave umetnine.

Zaključek

Na koncu bi se rada zahvalila vsem vam, bralcem hermioninega literarnega bloga. Vaša zvestoba mi daje dodatno moč za pisanje. Zaradi vas vztrajam. Vi ste tisti, zaradi katerih je moje navdušenje nad knjigami še večje. In če je zaradi mojega bloga tudi vaš dan vsaj kdaj za odtenek lepši in boljši, se splača razmišljati in pisati o knjigah še naprej.

Prilagam še seznam mojih tridesetih najboljših knjig vseh časov.

Seznam je premišljen in strogo hierarhičen. Sestavljala sem ga več mesecev. Na njem so knjige, ki mi v tem trenutku največ pomenijo.

1. Thomas Mann: Čarobna gora
2. Marcel Proust: Iskanje izgubljenega časa
3. Hilary Mantel: Trilogija o Thomasu Cromwellu
4. Lev N. Tolstoj: Vojna in mir
5. David Mitchell: Cloud Atlas
6. Umberto Eco: Ime rože
7. Ian McEwan: Pokora
8. Jane Austen: Prevzetnost in pristranost
9. France Prešeren: Poezije
10. Fjodor M. Dostojevski: Bratje Karamazovi
11. Neil McGregor: History of World in 100 Object
12. Haruki Murakami: Kafka na obali
13. Vladimir Bartol: Alamut
14. Jose Saramago: Esej o slepoti
15. Boris L. Pasternak: Doktor Živago
16. Mariliyne Robinson: Gilead
17. Margaret Atwood: Cat's Eye
18. Andrew Miller: Pure
19. Anton P. Čehov: Dama s psičkom (zbirka kratkih zgodb)
20. Katherine Mansfield: The Collected Stories
21. Pauline Reage: Zgodba o O
22. Drago Jančar: In ljubezen tudi
23. William Trevor: Felicia's Journey
24. Arundhati Roy: Bog malih stvari
25. Thomas Hardy: Tess iz rodovine d'Urbevillov (Čista ženska)
26. Dan Simmons: Hyperion
27. Andrew Miller: Ingineus Pain
28. Carl Sagan: Stik
29. Donna Tartt: Lišček
30. Andy Weir: Project Hail Mary

Bomo videli, kako drugačen bo ta seznam čez 10 let:)

Henry James: Kaj je vedela Maisie

Maisie je vedela veliko. Ne vsega, a veliko. To, kar je vedela, je sicer večinoma zadržala zase - z enim samim namenom, da bi sebi in drugim prihranila nekaj stresa in da bi zaradi tega potem vsi skupaj prijetneje ter udobneje živeli. Včasih se je pretvarjala, da ne razume, in se delala neumno.

Maisie je na začetku romana stara šest let, na koncu pa ravno vstopi v puberteto. Otrok, torej. A ta otrok je pronicljiv in prodoren. 

Roman, ki je nastal in se dogaja skoraj sto petdeset let nazaj, bi zlahka prenesli v današnji čas; tako univerzalna je zgodba, na kateri temelji.

Maisiena starša, premožen meščanski par, se namreč ločita in potem borita drug proti drugemu - z Maisie sredi med njima, nič krivo in vedno znova izrabljeno za potrebe enega ali drugega. Najprej bi jo oba rada imela ob sebi, bila njena skrbnika, potem bi se je rada znebila in njeno oskrbo naprtila drugemu. Ob teh prepirih in kazanju moči je veliko pretvarjanja, neiskrenosti in hinavščine. 

Že tolikokrat videno, da je prav gotovo dolgočasno, bi lahko rekli, - pa ni, verjemite mi.

Maisiejina starša sta tipična narcisoida. Ta osebnostna motnja je v zadnjih letih vedno bolj prepoznavna in vemo, kakšne hude posledice ima lahko na razvoj otroka. Maisiejina mati in oče sta posesivna, manipulirata s čustvi drugih, primanjkuje jima empatije, vzbujata krivdo, igrata žrtev in grozita. Sta vzvišena in arogantna, prepričana, da sta več vredna kot drugi, da imata vedno prav in ne preneseta kritike. Tako je bilo pred več kot stoletjem in tako je pogosto še danes. Henry James vse te medsebojne odnose razloži izredno natančno in s psihološko preciznostjo.

A to še ni vse. Kot da pisatelju ne bi bilo dovolj samo raziskovanje najmanjših podrobnosti na relaciji trikotnika mama-oče-hči, v roman vpelje še mačeho in očima. Mačeha je kar Maisiejina bivša guvernanta, očim pa simpatičen zabaven mlad moški, ki deluje izredno samozavestno in ljubeznivo - pa naj bodo to njegove resnične ali pa samo namišljene lastnosti. Vsekakor je on tisti, ki je od vseh najbolj dorasel starševski vlogi.

Odnosi okrog Maisie se še dodatno zapletejo, ker se kmalu izkaže, da mačeha in očim prav rada vidita drug drugega (če se izognem izrazu, da se zaljubita drug v drugega) in, seveda, ravno Maisie je ta, ki ju je pripeljala skupaj.

Vse te možnosti najraznovrstnejših medsebojnih odnosov in povezav med Maisie in njenima dvema paroma staršev pisatelj razišče in opiše do potankosti. To je to, kar je zanimivo tudi za današnjega bralca, pa čeprav je nekoliko začinjeno z viktorijanskim moraliziranjem, ki dandanes izpade kar precej smešno. To namreč, da mačeha in očim ne bi mogla biti dobra starša za Maisie že zato, ker sta prešuštnika.

Maisie je zapletena mlada oseba. Včasih se zdi, da je kar preveč zrela za svoja leta - tako pronicljiva vprašanja zastavlja in to ob ravno pravem času - da je že kar neverjetno. Po drugi strani pa je tudi zelo pasivna in neaktivna, kar od tako zrele osebe pač ne bi pričakovali. Mogoče je tako zato, da lahko potem v velikem finalu na koncu romana kar najbolj jasno in odločno razkrinka ostale nastopajoče; pomembna odločitev, ki jo sprejme in z njo vstopi med odrasle, pa pred bralcem zažari še izraziteje.

Kar me je pri Maisie motilo, je bilo tudi to, da je predstavljena izredno hladno in brezčutno. Zdi se, kot da bi bila ob vsem, kar se dogaja okrog nje, povsem ravnodušna in neprizadeta. O njenih čustvih v romanu skoraj ni besede; če pa je že, je ta zelo klišejska. Da je kaj takega mogoče, je ob tem, kako postopajo z njo, jo izrabljajo in manipulirajo z njeno navzočnostjo, težko predstavljivo in nerealno. Tudi zato, ker Maisie veliko ve, saj dobro pozna tako očetov kot tudi materin pogled na dogodke in je tista, ki ima nad celotnim dogajanjem najboljši pregled - glede na pisateljevo predpostavko pa ga tudi razume.

Slog pisanja je - kakor smo pri Henryju Jamesu vajeni, dokaj zapleten. Potrebno je veliko koncentracije, da iz kompleksnega besedila razberemo vsa diskretna namigovanja posameznih nastopajočih in njihova iskrena občutja ločimo od pretvarjanja. Teh zadnjih je bistveno več kot prvih - nekaj, kar me je pri branju precej motilo, saj mi je sprenevedanje kar zoprno, pa četudi je iz vljudnosti. A to je moj problem in ne slabost knjige.

Knjiga Henryja Jamesa, Kaj je vedela Maisie, je roman, ki ga ne moremo brati za sprostitev. Tako je zaradi vsebine in tako je zaradi sloga pisanja. Da dobimo vse, kar nam nudi, mu je potrebno posvetiti čas in zbranost. Izkupiček po branju se potem razlikuje od bralca do bralca. Pri meni je bil v primerjavi z drugimi knjigami rahlo nadpovprečen z blagim priokusom razočaranja. 

Pri Henryju Jamesu so pričakovanja vendarle vedno visoka.  

★★★★☆

Han Kang: Vegetarijanka

Na daljnem vzhodu se znajo radikalno, a obenem prefinjeno upreti utečenim in splošno sprejetim družbenim normam. Enega izmed teh uporov opisuje roman južnokorejske pisateljice Han Kang, Vegetarijanka.

Roman pripoveduje o mladi ženski - ime ji je Yeonghye, ki z dvema preprostima potezama zamaje svet ljudi okrog sebe in usodno vpliva na nadaljnji potek njihovih življenj. Sama pri vsem skupaj niti ni tako zelo pomembna.

Njeno prvo in najpomembnejše dejanje je to, da postane vegetarijanka. Naenkrat in na videz brez pravega vzroka se odloči, da ne bo več jedla mesa. Ta poteza se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, a v svetu, v katerem Yeonghye živi, sproži nepredstavljive posledice. Njeni sorodniki nekako ne morejo razumeti, da se je ubogljiva, neopazna in v vsem zelo povprečna ženska odločila za tako čudno potezo in - kar je še hujše, pri njej tudi trmasto vztraja.

Druga stvar, ki ljudi v njeni bližini dodatno vznemirja, pa je to, da Yeonghye noče nositi nedrčka. Ker jo tišči. Včasih si prsi tudi povsem razkrije ali pa po stanovanju hodi povsem gola. Zakaj? Ker ji je vroče. Tako preprosto je to. Ob tem je povsem brezbrižna in neomajna, ljudje okrog nje pa izgubljajo živce. Pride celo do nasilja in tlačenja koščkov mesa v usta, infuzij in vstavljanja nazogastričnih sond - tudi hospitalizacije na psihiatrični kliniki.

Roman je razdeljen v tri dele. V vsakem od njih eden od Yeonghyjevinih sorodnikov pripoveduje o svojem pogledu na dogajanje. Možu je Yeonghye bolj hišna pomočnica kot žena; svaku umetniško delo in objekt poželenja; sestri pa tista, ki vzbuja občutek krivde ali pa celo tista, ki ji je uničila življenje. Nihče je ne razume popolnoma in vsi jo sprejemajo kot čudno, nenormalno ali v najboljšem primeru bolno. Pa je pravzaprav ravno obratno. Globoko v sebi in s svojimi preprostimi željami ter odločitvijo, da ne bo jedla mesa in nosila nedrčka, je vendarle v določenem pogledu bolj človeška kot vsi okrog nje, bolj normalna.

Izjemna vrednost romana Han Kang, Vegetarijanka, je v tem, da s pomočjo Yeonghjijinih drobnih, povsem legitimnih odločitev kako živeti, razgalja okorelost določenih družbenih norm, ki jih večina ljudi sprejema kot samoumevne, in ob tem ne opaža, kako brezsramno kratijo svobodo nekaterih - predvsem žensk, v tem primeru korejskih. Upor, ki je opisan v tem romanu, je tako preprost in obenem učinkovit, da bralca pusti brez besed - ljudi, ki obdajajo glavno junakinjo, pa popolnoma razoroži - na žalost do te mere, da v svoji nemoči posežejo celo po nasilju.

Dober roman, ki pa se vendarle izogiba temu, da bi razložil tudi to, da družbene norme niso le nekaj slabega in da niso nastale zato, da bi koga zanalašč omejevale. So nujno potrebne, da človeška družba sploh obstaja. Kar pa seveda ne pomeni, da jih ni potrebno vedno znova tehtati ter presojati, in če se izkažejo za neuporabne in krivične, tudi spremeniti. K takšnim spremembam pa pripomorejo tudi knjige kot je ta. 

★★★☆☆

Oliver Buslau: Schatten über Sanssouci

Pruski kralj Friedrich II (1712-1786) je bil zadnji vladar, ki si je prislužil vzdevek Veliki. Bil je tudi zadnji slavni vojskovodja, ki je svoje vojake sam vodil po bojnih poljih. 

A Friedrich ni bil samo vojak, bil je še mnogo več. O tem lahko berete v zgodovinskem krimiču Oliverja Buslaua, Schatten über Sanssouci.

Ko je bil še najstnik in kronski princ, se pravi prestolonaslednik, se je uprl svojemu očetu in njegovi strogi, vojaški vzgoji, ki je mejila že na mučenje. Čeprav oče tega nikakor ni odobraval, se je Friedrich učil igrati na flavto. Razmere med očetom in sinom so se zaostrile do te mere, da je poskušal celo pobegniti v Anglijo. Pobeg se je izjalovil in kazen, ki je sledila, je bila ta, da je bil Friedrich izločen iz vrste pretendentov za prestol, poleg tega pa je moral biti navzoč pri usmrtitvi tistih, ki so mu pomagali pri načrtovanju pobega.

Po tem dogodku je Friedrich spremenil svoje obnašanje. Ugotovil je, da se ne splača upirati in se je pokoril očetovi volji. Poročil se je z dekletom, ki so mu ga določili, in ponovno postal prestolonaslednik.

Stavil je na prihodnost.  Od srečnega in zadovoljnega življenja ga je ločevalo le nekaj let potrpežljivosti.

Roman Schatten über Sanssouci se začne, ko je Friedrich star 36 let in po očetovi smrti že več kot pet let kralj Prusije. Za njim je Prva šlezijska vojna, v kateri je premagal cesarico Marijo Terezijo in Prusiji priključil velik del ozemlja današnje Poljske. To je bil čas miru in blagostanja, tako za kralja kot tudi za Prusijo. Friedrich je lahko živel tako, kot si je vedno želel.

Izven obzidja Potsdama je zgradil svojo poletno rezidenco, ki jo je imenoval Sanssouci - ali Brez skrbi. Le redki so smeli tja - žena, na primer, nikoli ni prestopila praga te palače, saj jo je Friedrich popolnoma izločil iz svojega življenja.

V Sanssouciju je redno, vsak dan zgodaj zvečer, igral na flavto. Spremljali so ga njegovi dvorni glasbeniki, koncerti pa so bili povsem privatni, brez poslušalcev, samo za Friedricha II in njegove glasbenike.

Palača Sanssouci

In zdaj k romanu. V tem idiličnem obdobju in okolju se zgodi, da izgine eden izmed ožjih kraljevih služabnikov. To pravzaprav ne bi smelo biti nič tako zelo usodnega, ampak ta služabnik je vendarle nekaj posebnega. Nič ne govori, tako da so vsi prepričani, da je idiot. Pa je seveda ravno obratno. Njegovi možgani delujejo na zelo prefinjen in strogo matematičen način. Opazi vsako simetrijo, sosledje števil in njihova sorazmerja. In seinem Geist herrschten Ordnung und Harmonie. A v resničnem svetu te harmonije in reda, ki vladata v Andreasovi glavi, ponavadi ni. Še ravne ceste v Potsdamu pravzaprav niso čisto ravne in zidaki v na videz gladkih stenah potsdamskih hiš se ne prilagajajo drug drugemu. 

Tako ni prav nič čudno, da je Andreas povsem prevzet, ko nekoč sliši kanon (ali pa je bila fuga) slavnega nemškega skladatelja, ki je prišel na dvor Friedricha II v Potsdam, in je moral kar takoj, še v potovalnem plašču, iz melodije, ki so mu jo predložili, zložiti večglasno glasbeno delo. Simetrija in harmonija skladbe sta ga očarali. Skladba se je skladala z njegovimi predstavami urejenega in harmoničnega sveta - tako drugačnega od nepopolne resničnosti.

Skladatelj, ki je ustvaril to harmonično delo, ki je presunilo Andreasa, ni bil nihče drug kot ostareli Johann Sebastian Bach, ki je maja 1747 res prišel v Potsdam. Obiskal je svojega sina Carla Philippa Emanuella Bacha, ki je še ena resnična zgodovinska oseba v romanu Schatten über Sanssouci. Bachov sin je bil namreč res čembalist, oziroma pianist v Friedrichovem osebnem orkestru, s katerim je pruski kralj vsak večer koncertiral v palači Sanssouci.

A vendar noben od obeh Bachov in tudi Andreas ali pa Friedrich II niso glavne osebe romana Schatten über Sanssouci. Dvorne spletke, ki se razraščajo kot štukature pajkove mreže v koncertni sobi palače, se ovijajo okrog gospoda Musikusa, Johanna Joachima Quantza. On je tisti, ki je Friedricha, ko je bil še najstnik, na skrivaj učil igrati na flavto in on je tisti, ki  je zdaj, ko je Friedrich kralj, odgovoren za večerne koncerte. Sklada tudi koncerte za flavto, da ima Friedrich kaj igrati. Tudi on je resnična zgodovinska osebnost.

Čeprav je roman Oliverja Busslaua zgodovinski kriminalni roman, sem ga brala bolj kot roman o glasbi in glasbenikih. Čudovito je opisan način skladanja in predvsem težave, ki tarejo glasbenike ob pomanjkanju navdiha. Kakšno garanje je ustvariti novo in enkratno glasbeno delo, se ne ponavljati in biti dolgočasen! In kakšno prednost pri kreativnem ustvarjanju imajo tisti, ki so glasbeno še posebno nadarjeni. Ob branju romanu postane kristalno jasno, da ni nobeno naključje, da sta Bach in njegov sin v glasbenem svetu precej bolj znana in cenjena kot Quantz.

A vendar je Oliver Busslau s svojim romanom skladatelju in glasbenemu učitelju Johannu Joachimu Quantzu postavil svojevrsten spomenik. Glasbenika je namreč predstavil izredno prijazno in prikupno. Skoraj mi je prirasel k srcu s svojo usihajočo kreativnostjo, strahom, da ne bo več deležen kraljeve milosti in skoraj smilil se mi je zaradi spletk, v katere so ga ujeli.

Quantzove koncerte za flavto, ki so bili napisani za Friedricha Velikega, še vedno izvajajo in jih je prav zanimivo poslušati - še posebno, če poslušalec pozna ozadje njihovega nastanka. To namreč, da so bili napisani za kralja solista, in tako vsaj nekoliko prilagojeni njegovemu znanju in spretnosti igranja na flavto, z ravno prav podpore s strani orkestra, da je njegovo igranje prišlo do pravega izraza, a vendar ne preveč, da se kralj zaradi tega ne bi počutil užaljenega.

Koncertna soba v palači Sanssouci
levo čembalo, na katerega je igral mladi Bach,
na njem flavta, na katero je igral Friedrich II

Tudi Friedrich II je v romanu lepo orisan. Verjetno je bil res takšen, kot nam ga je predstavil Oliver Busslau - na eni strani vojak in pruski kralj, ki je brezkompromisno začenjal nove vojne, na drugi pa glasbenik in filozof, ki je znal ceniti umetnost in kulturo.

Čudovito je orisano tudi življenje v Potsdamu. To mesto je bilo v času dogajanja romana ena velika vojašnica. Ljudje, ki so živeli v mestu - ne samo vojaki, so se ravnali po vojaškem urniku. Jutranji apel vojakom so naznanjali cerkveni zvonovi in ponoči je veljala policijska ura. Obzidje okrog mesta ni služilo varovanju pred napadom od zunaj, ampak naj bi preprečevalo, da bi vojaki ali kraljevi služabniki dezertirali. Vse kočije in vozovi, ki so skozi mestna vrata prihajali v mesto ali pa ga zapuščali, so bili natančno pregledani in popisani. Kar precej grozno in za današnji čas skoraj nepredstavljivo.

Roman Oliverja Buslaua, Schatten über Sanssouci mi je bil všeč, čeprav sem o nekaterih stvareh brala raje kot o drugih. Kriminalna zgodba me ni preveč zanimala - ha, saj se vidi iz tega zapisa o romanu;) in tudi vojaški način življenja v Potsdamu mi je šel kar precej na živce. Uživala pa sem, kadar se je zgodba premaknila v palačo Sanssouci in kadar je na plan stopila glasba. Z junaki romana pa se je bilo zelo prijetno sprehajati tudi po ulicah Potsdama, ki zadnja leta postaja vedno bolj podoben mestu, kakršnega si je zamislil Friedrich Veliki. 

★★★★☆

Gledam in poslušam - pozimi 2023

Okej, ste me pregovorili.

Nadaljujem s filmi in serijami, ki jih gledam, in z zvočnimi posnetki, ki jih poslušam. A vse skupaj predstavljam bolj ali manj le kot seznam. 

In naj povem; to je prvi članek na hermioninem blogu, ki je nastal s pomočjo umetne inteligence. Ampak brez strahu, to ne bo postalo nekaj običajnega.

Vse, kar naštevam, je vredno ogleda (če ni drugače označeno,👎), nekatere stvari bolj (👍) kot druge.

Lepo spomladansko enakonočje vam želim.

Filmi:

• The Light between Oceans (Avstralija, 2016): Mlad par - on junak prve svetovne vojne, ona lokalno dekle - na osamljenem otoku Janus v Avstraliji skrbita za svetilnik. Nekoč k njima zanese čoln, v katerem sta dojenčica in mrtev moški. Otroka obdržita kot svojega, predvsem ker si ona to želi. A on s tem ne more živeti in namigne pravi materi, kje bi bil lahko otrok. Film po istoimenskem romanu. O ljubezni in odpuščanju. Citat: odpustiš samo enkrat, zamero pa gojiš vsak dan. "You only have to forgive once. To resent, you have to do it all day, every day. You have to keep remembering all the bad things.”
• The Life of David Gale (Življenje Davida Galea) (2003) Kevin Spacey je obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje sodelavke, Kate Winslet je novinarka, ki nekaj dni pred usmrtitvijo naredi intervju z obsojencem. Tudi o aktivizmu za vsako ceno. Fajn.
• A Walk in the Woods (Sprehod po gozdu) (2015): Robert Redford je ostarel pisatelj, ki se skupaj s svojim prijateljem, ki ga je zadnjič videl pred 40imi leti (Nick Nolte) odpravi na Apalaško pot.
• Im Westen nichts Neues (Na zahodu nič novega) (2022, Netflix): najnovejši film, ki je posnet po knjigi, ki ima na mojem blogu najboljši obisk. Oskarji.
• Heil (2015, Nemčija): Komedija, ki se dogaja v majhnem nemškem mestu z neo-naciji v glavni vlogi. Benno Fürmann und Liv Lisa Fries (oba tudi v Babilon Berlinu) sta zelo v redu.
• Let bele golobice(1997, ZDA): po ogledu tega filma me je prijelo, da bi spet prebrala kaj od Henryja Jamesa. Film je bil namreč posnet po njegovem istoimenskem romanu - pri pisanju scenarija je pomagal tudi Milan Kundera. Ambiciozna Kate in njen fant Merton poskušata izkoristiti bogato mlado žensko, a se ob tem pojavijo moralne dileme povezane z izkoriščanjem bolne in zaljubljene ženske. Odlična Helena Bronham Carter, ki je bila za to vlogo nominirana tudi za oskarja.
• Troja (2004, ZDA): Z Bradom Pittom, Orlandom Bloomom in Ericom Banom po ohlapnih sledeh Homerja. Ob tečaju The Ancient Greeks na Courseri.
• Bilo je nekoč v Ameriki (1984, ZDA): Kultni film, ki se uvršča med najboljše filme o mafiji in enega najboljših filmov v karieri Roberta De Nira in Sergia Leoneja. Film je posnet po romanu "The Hoods", Harryja Greya. Čudovita je tudi glasba Ennia Morricona.

Serije:

• 👍Babilon Berlin, 4. sezona, na Netflixu: začne se s silvestrskim večerom leta 1930, ko komisar Rath kot eden izmed pripadnikov SA (s kljukastim križem na rokavu) razbija židovske trgovine in delavnice. In s zeppelinom se vozijo iz Berlina v New York:)
• 👍The Last of Us (2023, HBO): Postapokaliptična pripoved, ki temelji na priljubljeni istoimenski računalniški igri. Serija sledi zgodbi Joela in Ellie, ki se borita za preživetje v svetu, ki ga je uničila glivična bolezen, ki ljudi spreminja v zombije. V seriji sta glavna igralca odlična Pedro Pascal in Bella Ramsey (oba Games of Thrones). Najstnica Ellie je na bolezen imuna. Potovanje preko Amerike je nevarno, saj se morata spoprijeti tako z zombiji kot tudi z ostalimi preživelimi, ki niso vedno dobronamerni.
• Beli lotos (2022, 2. sezona): tokrat na Siciliji
• The Newsreader (Avstralija, 2021): Kjer se zdi, da se nadaljevanka ne samo dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je bila takrat tudi posneta. Tematika pa seveda moderna - na starih dogodkih.
• White Wall (Vita lögner)(Švedska, Finska 2020): znanstvenofantastična serija se osredotoča na skupino raziskovalcev, ki preučujejo misteriozno belo steno, ki se pojavi v skladišču za atomske odpadke. Odsoten oče, mama samohranilka in neznana snov.

Pedro Pascal in Bella Ramsey
The Last of Us 

Poslušam:

• LiSA LiVE is Smile allways, Eva&Birth: The Birth at Nippon Budokan (20.04.2022) na Netflixu: Veliki koncert slavne japonske pevke, ki je znana tudi po tem, da je njen soundtrack za animo Demon Slayer.
• Mozart: Simfonija v g-molu, številka 40, KV 550 (1. stavek): Simfonija vseh simfonij, pravijo.
• Bach: Jesus bleibt meine Freude, BWV 14
• Jenö Hubay: Violinski koncert, številka 1 v a-molu
• Čajkovski: Blumenwalzer iz Hrestača

Hasso Plattner - ljubiti Potsdam in Moneta

Meceni, ki podpirajo znanost in umetnost, me vedno znova navdušujejo. Pa naj bodo razlogi za to, kar počnejo, kakršnikoli že. Pred kratkim sem odkrila še enega.

Vsi, ki delajo v gospodarstvu in imajo vsaj malo opraviti tudi z računalniki, poznajo SAP. SAP-software je v večini evropskih podjetjih nepogrešljiv - tudi v slovenskih - zelo pomemben pa je tudi v svetovnem merilu. Hasso Plattner je eden izmed ustanoviteljev podjetja SAP in eden najbogatejših Nemcev. S svojim denarjem podpira umetnost in znanost.

Že zelo zgodaj v svoji podjetniški karieri je začel zbirati umetniška dela, predvsem slike. Pri tem je zanimivo, da se njegovo zbirateljstvo v marsičem razlikuje od zbirateljstva podobnih bogatih podjetnikov, ki si krajšajo čas z umetnostjo in vlagajo denar v različne umetnine. Čeprav Hasso Platnner zbira slike že od 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja, še nobene od njih ni prodal. Preveč rad jih ima, da bi se ločil od njih. S preprodajo umetnin ne kuje dobička. Prizna le to, da mogoče dve ali tri od dvestotih slik iz svoje zbirke, zdaj ne bi več kupil.

Slike izbira sam, oziroma skupaj s svojo ženo, in brez svetovalcev. Za to, da ugotovi, ali mu je slika všeč ali ne, potrebuje največ 10 sekund. Nikoli ne kupuje slik, ki provocirajo.

Ko sem brala o njegovem načinu zbiranja slik, mi je takoj prirasel k srcu. Na njegovem mestu, s toliko denarja, kot ga ima, bi na takšen način umetnine zbirala tudi sama. In v svoji zbirki bi prav verjetno imela katero od slik, ki je zdaj v njegovi lasti. V določeni meri imava podoben okus.

Kaj vse visi na stenah najrazličnejših prebivališč Hassa Plattnerja, se seveda ne ve. Vendar pa od leta 2020 lahko o tem vsaj ugibamo in predvidevamo. Nekatere od njegovih del pa si lahko tudi ogledamo. Samo v Potsdam se je potrebno peljati.

Mesto Potsdam je približno tako veliko kot Ljubljana in leži okrog 25 km jugozahodno od Berlina. Enega od svojih viškov je mesto doživelo v 18. stoletju, ko so od tod vladali pruski kralji - vključno z Friedrichom Velikim. Prusija je bila v tistem času ena največjih in najpomembnejših političnih in vojaških sil v Evropi. Takrat so v mestu zrasle zgradbe - palače in gradovi, cerkve in mestna vrata - ker so hoteli biti podobni Amsterdamu pa tudi mestni kanal. Čeprav je Potsdam veljal za garnizijsko mesto, kjer so večino prebivalstva predstavljali vojaki - to se za Prusijo pravzaprav tudi spodobi, je vendar postal eno najzanimivejših evropskih mest, ki so ga obiskovali pomembneži iz vse Evrope. Voltaire je na povabilo Friedricha Velikega v mestu preživel kar 3 leta. Potem so ga pa vljudno nagnali, saj naj bi bil kar preveč razsipen in državna blagajna njegovega dragega vzdrževanja ni več želela plačevati.

Ob koncu 2. svetovne vojne je bil Potsdam tako kot skoraj vsa nemška mesta uničen v bombardiranju zaveznikov. Oblast Nemške demokratične republike in njihovi svetovalci iz Sovjetske zveze mesta niso obnavljali po načrtih in izgledu prvotnega mesta. Tisto, kar je od zgodovinskih stavb še ostalo, so dokončno porušili in zgradili nove zgradbe, ki so značilne za socialistično arhitekturo. Šele po ponovni združitvi vzhodne in zahodne Nemčije je mesto ponovno začelo pridobivati svoj prvotni videz.

Na tem mestu v mojo zgodbo ponovno vstopi Hasso Plattner. Ob obnavljanju najožjega centra mesta, kjer stojita cerkev svetega Nikolaja in mestni grad, je Hasso Plattner zaokrožil videz starega trga s tem, da je v letih 2013-16 financiral ponovno izgradnjo Palače Barberini. Palais - kakor so zgradbo vedno imenovali, je prvotno, pred več kot 250 leti, zgradil Friedrich Veliki. Za navdih mu je služila istoimenska palača v Rimu. Stavba je služila različnim namenom, zdaj je to muzej, ki je v lasti Fundacije Hasso Plattner.

Muzej Barberini
Potsdam

V Muzeju Barberini priredijo letno tri razstave likovnih del zelo različnih tematik - od Pabla Picassa, impresionizma in klasične moderne do umetnin iz DDR. Likovna dela so iz privatne zbirke Hassa Plattnerja; sposodijo pa si jih tudi iz različnih muzejev s celega sveta in drugih privatnih zbirk.

Poleg občasnih razstav pa ima muzej tudi svojo stalno zbirko, ki jo sestavlja več kot sto del francoskega impresionizma in postimpresionizma z deli Clauda Moneta, Augusta Renoirja, Berthe Morisot, Alfreda Sisleya, Camilla Pissarroja, Paula Signaca in še mnogih drugih. Claude Monet je zastopan s kar 38imi deli, s čimer je to največja zbirka njegovih slik v Evropi izven Pariza. Vse je Fundaciji Hasso Plattner podaril njen ustanovitelj.

Za Muzej Barberini sem izvedela v času korone. Takrat sem se preko zooma udeležila ogleda stalne razstave muzeja. Takrat, ko smo se vsi spoznavali s tehniko zooma in ostalih možnosti videokonferenc, je bil digitalni ogled zbirke zanimiva izkušnja. 

Zdaj pa sem si muzej ogledala tudi v živo. Razlog za to je bila razstava Sonne - die Quelle des Lichts in der Kunst, ki jo je Muzej Barberini pripravil skupaj s pariškim Musee Marmottam. Razstava se posveča upodobitvam sonca od antike do današnjih dni. Na razstavi, ki bo odprta še do 11.06. si tako lahko ogledate, na primer, naslednjo sliko. 

Ko smo že v postnem času.

Sončni mrk in Jezus kot novo sonce. 

Franz von Stuck: Križanje

 

Ali pa tole:

Ali je sonce narisano ali pa sonce nekaj riše?

Gerard Fromanger: Zlato središče

Jaz sem pa odšla v Potsdam zaradi te slike:

Claude Monet: Impresija. Sončni vzhod

Od nekdaj sem si namreč želela ogledati sliko, ki je impresionizmu dala ime. Verjetno je to Monetova najbolj znana slika, a obenem zanj tudi najmanj tipična. O njej je pisal tudi Emile Zola v svojem romanu Umetnina.

Če vam je Potsdam predaleč, v slikah muzeja pa bi vseeno radi uživali, priporočam, da si ogledate internetno stran muzeja ali pa si naložite brezplačni avdio vodnik po različnih delih zbirke, ki je dostopen v nemščini ali angleščini. Digitalne reprodukcije umetniških del so zdaj že tako dobre, da se razlike v primerjavi z originalom vse težje opazijo. Tudi Hasso Plattner ima zdaj, ko nekatere od njegovih slik visijo v Muzeju Barberini, na stenah svojih vil, reprodukcije teh istih slik - kajti, saj veste, od svojih platen, še posebno, če so to dela Clauda Moneta, se le težko loči. Prav lahko se zgodi, da si bo v prihodnosti slike iz Muzeja Barberini želel izposoditi in spet razobesiti po stenah svojega doma. 

Zato, ljubitelji impresionizma, če se vam ne gre ravno v Pariz, pridite v Potsdam. Ne boste uživali samo ob umetninah Muzeja Barberini, ampak tudi v mestu samem, ki je svojevrstna mešanica starega in novega - mesta, ki v zadnjih letih postaja ena turistično najbolj zanimivih destinacij v Nemčiji. 

Za konec pa še ena slika iz stalne zbirke muzeja. 

Ena izmed tistih, brez katere Hasso Plattner menda ne bi mogel živeti.

Sonce se bo vsak čas pokazalo izza kopice sena.

Claude Monet: Kopica sena
(prva slika serije)
Impressionismus. Die Sammlung Hasso Plattner

Stephen King: 22.11.1963

Stephen King postaja moj priljubljeni pisatelj.

Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Cujo in nato še Mačje pokopališče - oba sta mi bila zelo všeč, drugi še posebej, a ne toliko, da bi iskala njegove ostale knjige in brala dalje.

Potem pa je prišel The Stand, ki je zamajal moje mnenje, da je Stephen King spreten pisatelj grozljivk z veliko domišljije, več pa niti ne. Ne, pisatelja, ki tako spretno poveže številne, natančno zastavljene zgodbe, ne morem enostavno odpraviti kot žanrskega in tako manjvrednega pisatelja.

No, in zdaj še 22.11.1963 - knjiga, ki bi jo spet lahko označili kot - ne roman, ampak zbirko več romanov. V 22.11.1963 je namreč spet nekaj čudovito izpisanih zgodb, ki vsaka zase zadostujejo za lasten roman, in te zgodbe so med seboj tako enkratno povezane, da bi se po njih lahko zgledoval marsikateri literarno-zgodovinsko bolj cenjeni pisatelj. 

Poleg tega pa v romanu ostajajo tudi vse "klasične" značilnosti Kingovega pisanja - izredna domišljija, verodostojno predstavljene osebe in skrivnostna, težko razložljiva sila, ki vsaj do neke mere usodno vpliva na človeška življenja. Tudi groza in grozljivi dogodki, s katerimi se morajo nastopajoči vedno znova soočati, in je še ena od obveznih sestavin Kingovih romanov, je v tej knjigi navzoča, a ne tako izrazito. Kar mi je bilo všeč.

Roman 22.11.1963 opisuje potovanje v času in z njim povezano možnost spreminjanja zgodovine. Spremenjena zgodovina pa ima vedno nepredvidljiv vpliv na prihodnost.

Kako to poteka v tem romanu? Nekaj tehničnih podatkov:

Ko glavni junak romana prestopi nevidno mejo med sedanjostjo in preteklostjo, se vedno znajde na istem kraju, le da je to v preteklosti - natančneje, v torek 9. septembra 1958, točno ob 11:58 uri. Ko potuje v času, se vedno znajde ravno v tem trenutku preteklosti. V preteklost gre lahko kadarkoli in kolikorkrat želi. Tam lahko ostane kolikor dolgo hoče. Vedeti mora samo to, da bosta ob njegovi vrnitvi - neglede na to, koliko časa je bil v preteklosti - v sedanjosti minili le dve minuti. On pa je seveda ob vrnitvi v sedanjost starejši za toliko časa, kolikor ga je preživel v preteklosti. 

Če se želi še enkrat napotiti v preteklost, se bo tam znašel spet 9. septembra 1958 nekaj pred poldnevom in vse bo tako, kot je bilo prvič.

Časovni popotnik lahko spreminja preteklost - prepreči, da bi lovec ponevedoma ustrelil deklico ali pa pijan moški s kladivom pobil svojo družino, na primer. A spreminjanje preteklosti ni lahko delo. "Harmonija" preteklosti se namreč spremembam upira in se z vsemi sredstvi, ki so naperjene proti časovnemu popotniku, trudi, da bi vse ostalo tako, kot je. Čim večji vpliv na prihodnost ima dogodek, tem težje ga je spremeniti. Dogajajo se prometne nesreče, pojavljajo se bolezni, spreminja se vreme - vse z namenom, da se preteklost ne bi spreminjala.

A želja, da bi svet spremenili na bolje, je vendar velika in glavni junak romana se kljub nevarnostim, ki mu grozijo, odpravi v preteklost, da bi spremenil ameriško zgodovino. Če 22. novembra 1963  v Dallasu ne bi umorili predsednika Johna F. Kannedyja, bi se Združene države Amerike prav gotovo razvijale v drugo, boljšo smer, kot so se, premišljuje glavni junak romana. Če ne drugega, bi se vsaj Vietnamska vojna prej končala in zahtevala manj žrtev, in že zaradi tega se splača tvegati in spraviti s poti Kennedyjevega atentatorja Leeja Oswalda. Če je bil on res tisti, ki je ubil Kennedyja.

A med 9. septembrom 1958 in 22. novembrom 1963 je pet let in ta leta mora Jake (kakor mu je ime v letu 2011), oziroma George (kakor se imenuje, kadar je v preteklosti) nekako preživeti. Denarja mu ne primanjkuje. Popotnikom v času ga nikoli ne primanjkuje, saj jim podatki o poteku različnih športnih dogodkov odlično služijo, ko stavijo.

V letih, ki jih George preživi v preteklosti, lahko bralci na simpatičen način spoznamo, kakšni so bili ljudje v zgodnjih 60ih letih in kako so živeli. Pravzaprav naj bi bilo takrat kar prijetno. Ljudje so bili bolj povezani med seboj, vljudnejši in prijetnejši. Veliko so plesali in na sploh optimistično gledali v prihodnost - po tistem, ko sta napetost glede Kube in nevarnost atomske vojne minili. Tudi hrana je bila okusnejša. Je pa bolj zaudarjalo kot danes. Smrdelo je iz tovarn, ki so neovirano onesnaževale okolje, in smrdelo je po cigaretah, saj so ljudje kadili v velikih količinah in vsepovsod. Tudi temnopoltim Američanom se v tistem času ni prav dobro godilo, saj je bil rasizem še vedno nekaj samoumevnega. Tudi o tem v romanu Stephena Kinga, 22.11.1963.

Roman pa ima še eno prav posebno odliko, zaradi katere ga je bilo prijetno brati, oziroma poslušati.  Vsebuje eno najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih poznam. 

Oba, Jake in Sadie, imata slabe izkušnje iz prejšnjih zakonov, potem pa najdeta drug  drugega ter zelo hitro ugotovita, da je to to - da sta našla svojo sanjsko žensko, oziroma moškega. Usklajena sta v vsem, podpirata drug drugega in uživata v skupnem življenju. Oba rada plešeta in veliko časa preživita v postelji - predvsem zato, ker je to Sadiejina želja. Zlobneži bi lahko pripomnili, da je njuna zveza uspešna samo zato, ker je Sadie "otrok šestdesetih let", kajti takrat je menda veljalo, da naj ženska sledi svojemu možu in naredi vse, kar on želi, vse dokler je ta z njo dober.  Pa mislim, da za Sadie in Jaka to ni veljalo. Enostavno sta ljubila drug drugega.

Roman 22.11.63 je pisan kot prvoosebno poročilo. Piše ga Jake, kar mu zelo dobro pristoji. Študiral je namreč ameriško literaturo in pisanje mu ni nekaj tujega. Kadar ne piše, dela kot srednješolski učitelj angleščine, tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Deli romana, ki ga opisujejo, kako poučuje, so eni boljših v knjigi. Predanost delu, ki ga opravlja s srcem, je zlahka začutiti. Stephen King res ni samo pisatelj grozljivk.

Po romanu so leta 2016 posneli televizijsko serijo. Pri njej me je motilo ravno to, da Jaku kot srednješolskemu učitelju, niso posvetili veliko pozornosti. Serija se začne spodbudno, ravno s prizorom iz šolske učilnice, a šolskega življenja potem ni več veliko. Pa saj razumem. Tako obsežno knjigo, kot je roman 22.11.1963, je težko prenesti na filmski trak, pa čeprav v obliki serije, ki vendar lahko daje zgodbi več prostora kot film.

Pa še nekaj je v seriji, kar me je motilo. To je način, kako se preteklost s svojo harmonijo bori proti spremembam. V romanu je to precej bolj prefinjeno predstavljeno kot v seriji, kjer je boj zgodovine proti spremembah čisto preveč preprost in banalen.

Ampak James Franco kot Jake Epping je pa naravnost odličen! Sem se bala, da bo ravno glavni igralec tisto, kar me bo pri seriji najbolj motilo. Saj veste, med branjem se v glavi oblikujejo prav posebne predstave o nastopajočih osebah in filmski igralci, ki jih upodabljajo, potem ponavadi vsaj malo razočarajo. A James Franco v oblekah in klobukih iz 60ih let prav dobro izgleda in tudi v redu igra. Odlična je scenografija, ki pričara občutek 60ih let, kakor tudi glasba iz tistega časa - čeprav tista najpomembnejša pesem, okoli katere se v romanu vse vrti, na žalost manjka. Mislim na pesem Glena Millerja, In the Mood.

Televizijsko serijo, ki se sicer le ohlapno drži vsebine Kingovega romana, je potrebno dojemati kot samostojno umetniško delo. Šele ko sem to storila in med gledanjem serije zavestno pozabila na roman, sem začela uživati.

James Franco in Sarah Gadon
kot Jake in Sadie

Knjiga 22.11.1963 je prav fajn roman, ki pa zahteva, da mu posvetimo kar precej časa. Ob tem nam ne sme biti žal tudi napora, ki je potreben, da se poglobimo v vsako od zgodb in osebe, ki nastopajo. Razglabljanje o tem, zakaj je Lee Oswald ustrelil Johna F. Kennedyja - če ga sploh je, in kaj morebiti tiči v ozadju atentata, je bilo za moj okus nekoliko razvlečeno, pa čeprav imam Ameriko in njeno zgodovino zelo rada. Poleg tega sem prepričana, da ne-ameriškemu bralcu romana marsikateri zgodovinski utrinek ali njegova alternativna različica, ki jih navaja roman, neopazno spolzijo mimo, saj si z njimi vendarle ni tako domač kot Američani. Dojemanje romana je tako lahko osiromašeno. 

A nič hudega. V njem je vendarle še toliko dobrih stvari, da je knjigo vsekakor vredno prebrati. Če ne drugega lahko z branjem romana vsaj malce oklestimo naše narcistične poglede na svet - češ zakaj pa naj bi bili ravno mi tisti, ki naj bi najbolje vedeli, kakšen bi bil najboljši potek človeške zgodovine.

In potem še ta lepa ljubezenska zgodba...💗