ponedeljek, 13. marec 2023

Hasso Plattner - ljubiti Potsdam in Moneta

Meceni, ki podpirajo znanost in umetnost, me vedno znova navdušujejo. Pa naj bodo razlogi za to, kar počnejo, kakršnikoli že. Pred kratkim sem odkrila še enega.

Vsi, ki delajo v gospodarstvu in imajo vsaj malo opraviti tudi z računalniki, poznajo SAP. SAP-software je v večini evropskih podjetjih nepogrešljiv - tudi v slovenskih - zelo pomemben pa je tudi v svetovnem merilu. Hasso Plattner je eden izmed ustanoviteljev podjetja SAP in eden najbogatejših Nemcev. S svojim denarjem podpira umetnost in znanost.

Že zelo zgodaj v svoji podjetniški karieri je začel zbirati umetniška dela, predvsem slike. Pri tem je zanimivo, da se njegovo zbirateljstvo v marsičem razlikuje od zbirateljstva podobnih bogatih podjetnikov, ki si krajšajo čas z umetnostjo in vlagajo denar v različne umetnine. Čeprav Hasso Platnner zbira slike že od 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja, še nobene od njih ni prodal. Preveč rad jih ima, da bi se ločil od njih. S preprodajo umetnin ne kuje dobička. Prizna le to, da mogoče dve ali tri od dvestotih slik iz svoje zbirke, zdaj ne bi več kupil.
Slike izbira sam, oziroma skupaj s svojo ženo, in brez svetovalcev. Za to, da ugotovi, ali mu je slika všeč ali ne, potrebuje največ 10 sekund. Nikoli ne kupuje slik, ki provocirajo.

Ko sem brala o njegovem načinu zbiranja slik, mi je takoj prirasel k srcu. Na njegovem mestu, s toliko denarja, kot ga ima, bi na takšen način umetnine zbirala tudi sama. In v svoji zbirki bi prav verjetno imela katero od slik, ki je zdaj v njegovi lasti. V določeni meri imava podoben okus.

Kaj vse visi na stenah najrazličnejših prebivališč Hassa Plattnerja, se seveda ne ve. Vendar pa od leta 2020 lahko o tem vsaj ugibamo in predvidevamo. Nekatere od njegovih del pa si lahko tudi ogledamo. Samo v Potsdam se je potrebno peljati.

Mesto Potsdam je približno tako veliko kot Ljubljana in leži okrog 25 km jugozahodno od Berlina. Enega od svojih viškov je mesto doživelo v 18. stoletju, ko so od tod vladali pruski kralji - vključno z Friedrichom Velikim. Prusija je bila v tistem času ena največjih in najpomembnejših političnih in vojaških sil v Evropi. Takrat so v mestu zrasle zgradbe - palače in gradovi, cerkve in mestna vrata - ker so hoteli biti podobni Amsterdamu pa tudi mestni kanal. Čeprav je Potsdam veljal za garnizijsko mesto, kjer so večino prebivalstva predstavljali vojaki - to se za Prusijo pravzaprav tudi spodobi, je vendar postal eno najzanimivejših evropskih mest, ki so ga obiskovali pomembneži iz vse Evrope. Voltaire je na povabilo Friedricha Velikega v mestu preživel kar 3 leta. Potem so ga pa vljudno nagnali, saj naj bi bil kar preveč razsipen in državna blagajna njegovega dragega vzdrževanja ni več želela plačevati.

Ob koncu 2. svetovne vojne je bil Potsdam tako kot skoraj vsa nemška mesta uničen v bombardiranju zaveznikov. Oblast Nemške demokratične republike in njihovi svetovalci iz Sovjetske zveze mesta niso obnavljali po načrtih in izgledu prvotnega mesta. Tisto, kar je od zgodovinskih stavb še ostalo, so dokončno porušili in zgradili nove zgradbe, ki so značilne za socialistično arhitekturo. Šele po ponovni združitvi vzhodne in zahodne Nemčije je mesto ponovno začelo pridobivati svoj prvotni videz.

Na tem mestu v mojo zgodbo ponovno vstopi Hasso Plattner. Ob obnavljanju najožjega centra mesta, kjer stojita cerkev svetega Nikolaja in mestni grad, je Hasso Plattner zaokrožil videz starega trga s tem, da je v letih 2013-16 financiral ponovno izgradnjo Palače Barberini. Palais - kakor so zgradbo vedno imenovali, je prvotno, pred več kot 250 leti, zgradil Friedrich Veliki. Za navdih mu je služila istoimenska palača v Rimu. Stavba je služila različnim namenom, zdaj je to muzej, ki je v lasti Fundacije Hasso Plattner.

Muzej Barberini
Potsdam

V Muzeju Barberini priredijo letno tri razstave likovnih del zelo različnih tematik - od Pabla Picassa, impresionizma in klasične moderne do umetnin iz DDR. Likovna dela so iz privatne zbirke Hassa Plattnerja; sposodijo pa si jih tudi iz različnih muzejev s celega sveta in drugih privatnih zbirk.
Poleg občasnih razstav pa ima muzej tudi svojo stalno zbirko, ki jo sestavlja več kot sto del francoskega impresionizma in postimpresionizma z deli Clauda Moneta, Augusta Renoirja, Berthe Morisot, Alfreda Sisleya, Camilla Pissarroja, Paula Signaca in še mnogih drugih. Claude Monet je zastopan s kar 38imi deli, s čimer je to največja zbirka njegovih slik v Evropi izven Pariza. Vse je Fundaciji Hasso Plattner podaril njen ustanovitelj.

Za Muzej Barberini sem izvedela v času korone. Takrat sem se preko zooma udeležila ogleda stalne razstave muzeja. Takrat, ko smo se vsi spoznavali s tehniko zooma in ostalih možnosti videokonferenc, je bil digitalni ogled zbirke zanimiva izkušnja. 
Zdaj pa sem si muzej ogledala tudi v živo. Razlog za to je bila razstava Sonne - die Quelle des Lichts in der Kunst, ki jo je Muzej Barberini pripravil skupaj s pariškim Musee Marmottam. Razstava se posveča upodobitvam sonca od antike do današnjih dni. Na razstavi, ki bo odprta še do 11.06. si tako lahko ogledate, na primer, naslednjo sliko. 
Ko smo že v postnem času.

Sončni mrk in Jezus kot novo sonce. 
Franz von Stuck: Križanje
 

Ali pa tole:

Ali je sonce narisano ali pa sonce nekaj riše?
Gerard Fromanger: Zlato središče


Jaz sem pa odšla v Potsdam zaradi te slike:

Claude Monet: Impresija. Sončni vzhod

Od nekdaj sem si namreč želela ogledati sliko, ki je impresionizmu dala ime. Verjetno je to Monetova najbolj znana slika, a obenem zanj tudi najmanj tipična. O njej je pisal tudi Emile Zola v svojem romanu Umetnina.

Če vam je Potsdam predaleč, v slikah muzeja pa bi vseeno radi uživali, priporočam, da si ogledate internetno stran muzeja ali pa si naložite brezplačni avdio vodnik po različnih delih zbirke, ki je dostopen v nemščini ali angleščini. Digitalne reprodukcije umetniških del so zdaj že tako dobre, da se razlike v primerjavi z originalom vse težje opazijo. Tudi Hasso Plattner ima zdaj, ko nekatere od njegovih slik visijo v Muzeju Barberini, na stenah svojih vil, reprodukcije teh istih slik - kajti, saj veste, od svojih platen, še posebno, če so to dela Clauda Moneta, se le težko loči. Prav lahko se zgodi, da si bo v prihodnosti slike iz Muzeja Barberini želel izposoditi in spet razobesiti po stenah svojega doma. 
Zato, ljubitelji impresionizma, če se vam ne gre ravno v Pariz, pridite v Potsdam. Ne boste uživali samo ob umetninah Muzeja Barberini, ampak tudi v mestu samem, ki je svojevrstna mešanica starega in novega - mesta, ki v zadnjih letih postaja ena turistično najbolj zanimivih destinacij v Nemčiji. 

Za konec pa še ena slika iz stalne zbirke muzeja. 
Ena izmed tistih, brez katere Hasso Plattner menda ne bi mogel živeti.

Sonce se bo vsak čas pokazalo izza kopice sena.
Claude Monet: Kopica sena
(prva slika serije)
Impressionismus. Die Sammlung Hasso Plattner

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)