Goethe: Faust

Margarethe ali Gretchen ali Marjetka je ena od osrednjih oseb v prvem delu tragedije Faust, Johanna Wolfganga Goetheja. Včasih je zastavljala zoprna vprašanja. Po njej se takšno neprijetno vprašanje, ki terja jasen odgovor, vprašani pa se izogiba odgovoru nanj, imenuje Gretchino vprašanje ali Gretchen-Frage. Gretchino vprašanje bi bilo, če bi kakšnega od podpornikov ruskega diktatorja vprašali: "No, povej, ali je prav, da je Putin napadel Ukrajino?" ali pa "Kaj praviš, ali naj Ukrajincem pošljemo orožje?" Izgovarjal bi se tako, kot se je izgovarjal Faust, ko je odgovarjal na vprašanje, ki mu ga je zastavila Gretchen. Izognil bi se jasnemu odgovoru, a mi bi tudi iz njegovega ovinkarjenja lahko sklepali, kaj si v resnici misli. Kot je pravilno sklepala tudi Gretchen in mu to tudi naravnost povedala.

Drama Faust je aktualna še dandanes, a ne samo zaradi Gretchinega vprašanja.

Če ne zdaj, potem nikoli.

Če Fausta ne preberem zdaj, ga ne bom nikoli. Da se dandanes lotiš tega, sicer enega izmed najpomembnejših dramskih del v literarni zgodovini, mora res obstajati dober razlog. Pri meni so bile to sinove priprave na maturo. Pred kratkim je namreč zaključil dvomesečno obdobje, v katerem so se pri pouku nemščine ukvarjali edinole z Goethejem in prvim delom njegove tragedije Faust. Toliko časa samo za Fausta! V današnjem času, pri gimnazijcih, ki jih zanima vse kaj drugega kot dvesto let stara tragedija! Če zmorejo oni, bom tudi jaz.

Tako je moj sin enega izmed nedeljskih dopoldnevov žrtvoval za to, da je svoji mami v grobem razložil, za kaj se v drami gre, kaj so glavni poudarki in kako določene stvari pravilno razumeti. Če ne sedaj, potem nikoli. Opremljena s skripto, šolskim zvezkom in knjigo sem se lotila branja. Prvi vtis je bil ta, da se bere hitro, razume pa bolj malo... A poskusimo:)

Drama ima kar tri prologe.

Goethe se je s Faustom ukvarjal celo življenje. Splošno znano zgodbo o priznanem profesorju, ki je svojo dušo prodal Hudiču, a v zameno dobil nekaj, česar človek s svojo lastno močjo ne more doseči, je želel predstaviti na svoj način. Kot mlad študent v Leipzigu je v Auerbachovi kleti, kjer je popival s sovrstniki, opazoval sliko Fausta in razmišljal. Ko je neki zimski dan na gori Brocken opazoval meglice, ki so zakrivale pogled v dolino, je mislil na Fausta. Ko je kot mlad pravnik v Frankfurtu slišal za kazenski primer matere detomorilke, Susanne Margarthe Brand, se mu je prikazoval Faust. 

Kako zelo obseden je bil z njim, lahko začutimo že na samem začetku dela - v prvem prologu, imenovanem Zueignung. Ta posvetilo je zelo osebno, celo intimno in v njem Goethe opisuje svoje lastne občutke ob delu, ki ga je pisal. Pove, da so ga "schwankende Gestalten" ali "sence plahovite"  silile, da dramo piše in napiše do konca. Spominja se prijateljev, ki so ga spodbujali pri pisanju, a jih zdaj ni več - umrli so kot prijatelj Schiller, ali pa so razkropljeni po svetu. Mogoče se je France Prešeren v svojemu posvetilnemu sonetu prijatelju Matiju Čopu v pesnitvi Krst pri Savici, zgledoval po tem Goethejevem prologu.

Če je prvi prolog oseben pesniški pogled na dramo, se drugi prolog dogaja v gledališču in predstavlja pogovor med direktorjem gledališča, pesnikom in "lustige Person" ali igralcem burkežem. Vsak od njih ima svoj pogled na to, kakšna bi morala biti drama Faust. Direktor si želi delo, ki bo prineslo čim več dobička; burkež nekaj takega, kar bo ljudem všeč; pesnik - Goethe sam, pa si želi, da mu omogočijo umetniško svobodo in s tem možnost, da ustvari nekaj, kar ga bo kot umetnika notranje zadovoljilo in napolnilo.

Šele tretji prolog je potem tisti, ki je sestavni del drame. Dogaja se v nebesih in predstavlja dialog med Bogom in Mefistom, se pravi Hudičem. Razpravljata o tem, kakšen je človek. Bog se zaveda temnih strani človekove duše, a je optimistično prepričan, da je človek v svojem bistvu vendarle dober in ve kaj je prava pot v življenju.

Ein guter Mensch in seinem dunklen Drange

Ist sich des rechten Weges wohl bewusst.

--------------------------------------------------------------

da dober človek kljub temni naravi

natanko se zaveda, kod in kam.*

Hudič se pa s tem ne strinja. Prepričan je, da je človek žival. Še huje. Tisto nekaj pameti, ki jo ima in jo je dobil od Boga, ga dela še bolj živalskega od vsake živali.

Er nennt's Vernunft und braucht's allein,

Nur tierischer als jedes Tier zu sein.

-------------------------------------------------------------

To um je in ga rabi le,

da bolj živalski od živali je.

In potem se zmenita, da bosta svoji prepričanji preizkusila na Faustu. Mefisto trdi, da bo tudi tega priznanega in moralno neoporečnega profesorja speljal na slaba pota, Bog pa je prepričan, da mu to ne bo uspelo.

In drama Faust se lahko začne.

Vom Himmel durch die Welt zur Hölle! (...z neba v pekel ves svet prehodi!)

Iz nebes se preselimo na Zemljo - v Faustovo študijsko sobo.  V tej nočni sceni profesor Faust doživlja eksistencialno krizo. Zdi se, da je v življenju dosegel že vse možno, a ob tem vendarle ni zadovoljen. Preštudiral je filozofijo, pravo in medicino. Dodal je teologijo in se lotil celo magije. Ob vsem znanju, ki ga ima, pa ve, da v naravi obstaja še toliko skrivnosti, ki mu bodo ostale nedosegljive. Faust se zaveda, da samo s svojimi močmi, nikoli ne bo spoznal prave resnice sveta.

Den Göttern gleich ist nicht! Zu tief ist es gefühlt;

Dem Wurm gleich ich, der den Staub durchwühlt,

-----------------------------------------------------

Enak bogovem nisem! Čutim v dnu srca.

Sem kakor črv, ki v prahu gomizlja,

Bolj je podoben črvu, ki rije po prahu, kot Bogu.

Zaradi tega spoznanja je tako obupan, da se odloči narediti samomor. Vendar pa se v trenutku, ko nagne kozarec s strupom, zasliši nebeško petje angelov - noč, v katerem poteka dogajanje, je namreč večer pred Veliko nočjo, in Faust se premisli ter strupa ne popije.

V naslednji sceni se potem na dan Velike noči sprehaja skupaj s svojim učencem in uživa v pomladnem razpoloženju.

Hier bin ich Mensch, hier darf ich's sein. 

--------------------------------------------------------------

Tu sem človek, tu biti smem.

Učencu, ki ima ravno takšno veselje do učenja kot on, zaupa, da ima dve duši: ena si želi užitka in vseh ugodnosti, ki jih prinaša čutnost, druga je tista, ki se želi dvigniti iz prahu v nebeške višave. In te dve človekovi nagnjenji si nasprotujeta.

Zwei Seelen wohnen, ach! in meiner Brust,

Die eine will sich von der anderen trennen;

Die eine hält, in derber Liebeslust,

Sich an die Welt mit klammernden Organen;

Die andere hebt gewaltsam sich von Dust

Zu den Gefilden hoher Ahnen.

-------------------------------------------------------------------

Jaz pa, ah, nosim v prsih duši dve,

ki po vsej sili hočeta vsaksebi:

Oklepa ena z grobo se močjo

slasti ljubezni z divjimi čutili,

druga iz blata cilja pod nebo,

med slavnih dedov vrste sili.

Med sprehodom se Faustu pridruži črni pudelj, ki mu sledi v študijsko sobo. Tam se potem izkaže, da je to nihče drug kot Mefisto, ki si je nadel podobo psa.

Faust je ob srečanju z Mefistom v ravno pravšnjem razpoloženju, da z njim sklene pakt. Mefisto mu obljubi, da mu bo pokazal stvari na tem svetu, ki ga bodo zadovoljile in osrečile. Izpolnil bo vse njegove želje in bo njegov služabnik na tem svetu. V zameno za te usluge, bo Faust moral služiti Mefistu na onem svetu. Kaj bo moral početi po smrti in kašne Mefistove zahteve izpolnjevati, ni povsem jasno. A Faustu to pravzaprav sploh ni pomembno in ga ne zanima. On je z vsem svojim bitjem priklenjen na ta svet - zanima ga samo to, kar mu lahko nudi življenje; za to, kaj bo po smrti, se ne meni preveč.

Faust privoli v sporazum, čeprav od njega ne pričakuje veliko - mogoče le nekaj čutne omame, ki bo blažila težave njegove duše. Zato naredi prostovoljno še korak dalje. Prepričan je namreč, da mu Mefisto kljub obljubam ne more ponuditi nič posebnega in novega, in stavi s Hudičem, da mu med njunim skupnim potovanjem nikjer ne bo tako všeč, da bi želel ostati. Mefistu reče, da ga lahko takoj ubije, če bo kadarkoli vzkliknil: Verweile doch, du bist so schön! // Kako si lep! Postoj! Postoj! - lepi trenutek namreč.

Potovanje Fausta in Mefista po vseh lepotah in užitkih tega sveta se lahko začne.

Prva postaja je Auerbachs Keller v Leipzigu.

Ich muss dich nun vor allen Dingen

In lustige Gesellschaft bringen,

Damit du siehst, wie leicht sich's leben lässt.

------------------------------------------------------------------------

Zdaj bodi moje prvo delo,

da spravim v družbo te veselo,

da zveš, kako živi se na koncu tem.

Mefisto pripelje Fausta v gostilno, kjer študentje veselo popivajo, da bi mu pokazal, kako lahkotno je lahko življenje. Faust ostane mrtvo hladen in si prav hitro zaželi, da pijano in prostaško družbo zapustita.

Mefisto ugotovi, da Fausta ne bo tako lahko premamiti, in ga odpelje v čarovniško kuhinjo. Tam ena od Mefistovih podložnic, čarovnica ali vešča, zvari napitek, ki Fausta, potem ko ga popije, spremeni v lepega in mladega moškega, ki se mu vse ženske zdijo lepe, kot je bila lepa Lepa Helena. Faust je pripravljen, da se zaplete v ljubezensko dogodivščino.

Na prizorišče stopi Margarethe ali Gretchen ali Marjetka - mlado, nedolžno, 14-letno dekle, nad katerim je Faust očaran in jo želi na vsak način osvojiti. Bralci, ki ste se odločili, da zaradi jasne pedofilije, ki sledi, s knjigo ničesar več nočete imeti, prosim, prenehajte z branjem mojega pisanja. Zelo hudo bo. Nedolžno spogledovanje Aschenbacha z Tadziom v noveli Smrt v Benetkah ni nič v primerjavi s tem, kar se pripeti mali Gretchen.

Lahko pa tragedijo Faust beremo v luči 18. stoletja in si mislimo, da je Gretchen že odrasla mlada ženska, ki je sposobna sprejemati odločitve in prevzeti odgovornost za svoja dejanja - recimo da je, če smo jo prenesli v današnji čas, stara že 19 let. 14-letno dekle iz poznega srednjega veka, v katerem se drama dogaja, je bilo verjetno že toliko odraslo in odgovorno, kot je dandanes 19-letno dekle, če ne še bolj.

Kakorkoli že, Faust Gretchen zapelje - najprej z darilom, škatlico nakita, z drobnimi prevarami;  nato z lepimi besedami, objemom in poljubom. Faust v ljubezni do Gretchen začuti harmonijo z naravo in svetom. Zadovoljen je, a njegovo navdušenje se prav hitro sprevrže v depresijo, saj čuti, da njegovo hrepenenje po resnici tudi z ljubezenskim doživetjem ne bo zadovoljeno. Gretchinina ljubezen ni tisto, kar bi Fausta zadržalo in mu vzbudilo željo, da zadrži čas. Čeprav spozna, da lahko s svojim ravnanjem uniči njeno življenje, jo zapusti in se skupaj z Mefistom odpravi dalje. Na Gretchen popolnoma pozabi.

Njuna naslednja postaja je gora Brocken, kjer v Valpurgini noči poteka razvratna zabava s čarovnicami. Tam se pleše in pije in seksa - tudi Faust in Mefisto sta med tistimi, ki se predajajo razvratu. Nekje vmes, med plesom z mlado lepotico, pa Faust dobi privid deklice, ki je zelo podobna Gretchen.

Mephisto, siehst du dort

Ein blasses, schönes Kind allein und ferne stehen?

Sie schiebt sich langsam nur vom Ort,

Sie scheint mit geschlossnen Füßen zu gehen.

---------------------------------------------------------------------------------

Tja se ozri!

Stoji tam daleč samo blede dete,

stežka stori korakce tri,

ko da nožice drobne ima spete.

Privid v podobi Gretchen zgleda kot oklenjen v verige in z očmi mrtveca. Mefisto Fausta želi odvrniti od te podobe, ga zamotiti z zabavo, ki poteka s čarovnicami, a Faustu podoba ne da miru.

Naslednji dan - dan po Valpurgini noči, ko stvari izgledajo drugače, kot so zgledale do sedaj - kakor zgleda po zabavi vedno vse drugače - Goethe začne pisati v prozi in nič več v stihih, Faust pa spozna, kakšna usoda je doletela Gretchen. Najprej zanjo krivi Mefista, a ta ga hladno zavrne, češ s posledicami svojih dejanj bi moral računati že takrat, ko je sklenil pakt s Hudičem.

Nun sind wir schon wieder an der Grenze unseres Witzes, da, wo euch Menschen der Sinn überschnappt. Warum machst du Gemeinschaft mit uns, wenn du sie nicht durchführen kannst? Willst fliegen und bist vorm Schwindel nicht sicher? Drangen wir uns dir auf oder du dich uns?

-----------------------------------------------------------------------

No, sva že spet na robu razsodnosti, tam, kjer vam ljudem pamet odpove. Zakaj se pa pajdaš z našo družbo, če se ne moreš vzdržati v nji? Rad bi letal, pa nisi varen pred vrtoglavico? Se mi vsiljujemo tebi ali ti nam?

Faust in edino Faust je kriv za dekletovo nesrečno usodo. Zaradi Fausta je zanosila in so jo zato, ker je bila noseča in neporočena, izločili iz družine in družbe. Iz obupa in da bi preprečila sramoto je ob rojstvu svojega otroka umorila. Zaprli so jo in jo kot detomorilko obsodili na smrt.

Zdaj se v Faustu zbudi slaba vest in svoje dejanje poskuša popraviti. Z Mefistovo pomočjo pride v ječo, kjer je Gretchen zaprta. Reši jo verig in prosi, da skupaj z njim odide na svobodo. 

Toda za kaj takega je že prepozno. Na takšen način, kot si to predstavlja Faust, se stvar ne more razrešiti. Gretchen ne more enostavno stopiti iz ječe in vse pustiti za seboj, kot je to puščal za sabo Faust na potovanju z Mefistom. Gretchen se prepusti Božji sodbi in upa na odrešitev - pred svojim ljubimcem, Heinrichom Faustom, pa jo je groza.

MARGARETHE:

Dein bin ich, Vater! Rette mich!

Ihr Engel! Ihr heiligen Scharen,

Lagert euch umher, mich zu bewahren!

Heinrich! Mir graut's vor dir.

MEPHISTOPHELES:

Sie ist gerichtet!

STIMME von oben:

Ist gerettet!

MEPHISTOPHELES zu Faust:

Her zu mir!

Verschwindet mit Faust.

STIMME von innen, vehallend:

Heinrich! Heinrich!

-------------------------------------------------------------------------------

MARJETKA:

Tebi, Oče, se izročim!

Angelov nebeška krdela

so se za moje varstvo zavzela!

Henrik! Strah me je pred teboj! ===== (mogoče bi bilo bolje Groza me je!)

MEFISTO:

Obsojena je!

GLAS od zgoraj:

Rešena je!

MEFISTO Faustu:

Brž z menoj!

Izgine s Faustom.

GLAS od znotraj, izzveneva:

Henrik! Henrik!

Tako dramatično se konča prvi del tragedije Faust, Johanna Wolfganga Goetheja. Vse kaže, da je stavo dobil Mefisto in da se je Bog motil. Ljudje smo s svojo pametjo res bolj živalski od živali in sposobni izredno krutih dejanj. Faust je to dokazal.

Tole z Gretchen se v današnji družbi sicer ne bi moglo več zgoditi - toliko smo se že spremenili, a kaj ko obstaja veliko drugih podobnih in enako krutih dejanj, ki jih počnemo: vojn, ki jih začnemo; predsodkov, ki jih imamo; maltretiranj, ki jih počnemo; osamitev in izločenosti - cancel culture, ki jih povzročimo, in gredo mimo nas - pogosto, ne da bi trenili z očesom - nekaznovano in globoko krivično. S tega vidika je Faust aktualen tudi danes. 

In slast po vedno novih odkritjih in znanjih, kakor tudi hrepenenje po vedno večjih užitkih - kar je temeljna Faustova dilema - sta danes še posebno močna.

A zaključimo tako, kot smo začeli - z Gretchinim vprašanjem.

Faust ima tudi drugi del, ki pa ni tako zelo zanimiv. Gretchen ni več omenjena, Faust pa se zaplete v razmerje z lepo Heleno, s katero ima celo sina. Dogajanje se seli iz resničnosti v mitologijo in nazaj. Drama se konča, ko Faust dopolni sto let in v trenutku zadnjem, praznem in zanič (Den letzten, schlechten, leeren Augenblick) izgovori stavek Verweile doch, du bist so schön, // "Tako si lep, o daj, postoj!" , in umre. 

To, kam gre po smrti njegova duša - v pekel, da bi služila Mefistu ali v nebesa k Bogu, odraža - kot je zatrdil Goethe sam - našo religiozno predstavo, da se sami s svojo močjo in sposobnostmi ne moremo odrešiti.

Gerettet ist das edle Glied

Der Geisterwelt vom Bösen:

Wer immer strebend soch bemüht,

Den können wir erlösen.

Und hat an ihm die Liebe gar

Von oben teilgenimmen,

Begegnet ihm die selige Schar

Mit herzlichem Wilkommen.

----------------------------------------------------

Zlu žlahtni član duhov sveta

se mogel je izviti.

Le kdor se trudi sam za dva,

ga moremo rešiti.

Če pa ljubezni iz nebes

bil ljubljenec je pravi,

zbor blaženih ga sprejme vmes,

prisrčno ga pozdravi.

Pri tem je zelo zanimivo, da je Goethe pri zaključku drame sledil krščanskim pogledom na življenje na tem in onem svetu. To namreč ni samo po sebi razumljivo, saj Goethejev svetovni nazor ni bil povsem jasen - ali bolj natančno, bil je zelo zapleten. Goethe je bil ateist, mogoče politeist, nikakor pa ne kristjan, saj je bil križ poleg česna, stenic in kajenja tobaka ena izmed štirih stvari, ki jih pa res ni prenesel, in prenesel je veliko.

"Wie hast du's mit der Religion?" ali "Povej: kako kaj z vero je s teboj?", je Gretchinino vprašanje, ki sem ga omenila na začetku tega zapisa in to vprašanje je Gretchen zastavila Faustu v prvem delu drame. Naravnost ga je vprašala, če je veren, Faust pa je okleval, posploševal in se izogibal jasnemu odgovoru. V obrisih je začel razlagati Goethejev svetovni nazor in njegovo vero v naravno harmonijo med dobrim in zlom.

Toliko je razlogov, zaradi katerih se še danes splača brati Fausta - ali pa še bolje - si ogledati njegovo uprizoritev na odru, mogoče s sodobnim pogledom na delo. Iztočnic je ogromno. Mogoče tudi tale - nujno vam jo moram zaupati. Verze izgovori pisatelj, ki se tudi udeležuje razvrata v Valpurgini noči:

Wer mag wohl überhaupt jetzt eine Schrift

Von mäßig klugem Inhalt lesen!

Und was das liebe junge Volk betrifft,

Das ist noch nie so naseweis gewesen.

--------------------------------------------------------------

Kdo sploh bi danes lahko knjigo izdal,

ki je vsaj malo branja vredna!

Mladina naša zlata, bi dejal,

še nikdar ni bila tako vsevedna.

To je napisal Goethe pred več kot dvesto leti in to velja še danes. Mogoče je mislil na svoje delo Faust, lahko pa na dobre knjige na splošno.

Meni se zdi Faust kot ekstrakt, ki ostane na dnu čarovniške posode, potem ko je nekdo - Hudič ali Bog - zvaril vse duše, ki so kadarkoli živele v človeških telesih, tako, da je ostalo samo tisto najpomembnejše in najbolj značilno, kar označuje človeka in njegova večna vprašanja o njem samem in svetu, v katerem živi.

* vsi slovenski prevodi so iz knjige Faust, celotna izdaja, ki je izšla leta 2005 pri založbi Sanje, in so delo Janka Modra.

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Pozimi, ko je vse sivo in zatohlo, si človek zaželi, da bi šel nekam drugam - na sonce, k morju, pod borovce. Če to fizično ne gre, si lahko pomaga s knjigo. O tem sem premišljevala, ko sem se odločala, kateri roman z mediteransko tematiko naj vzamem v roke in si z njim skrajšam zimo. 

Roman Ljudje z Otoka, Toneta Partljiča, ni prinesel toliko sonca in morja, kot sem pričakovala, a mi je dal marsikaj drugega, za kar se je izkazalo, da je vredno precej več kot kičasta in idealizirana podoba hrvaških otokov v Kvarnerskem zalivu.

Pravzaprav se ve, kateri otok je to. Kdor je že kdaj počitnikoval na Cresu ali Lošinju, ga bo prepoznal, pa čeprav mu je pisatelj nadel ime Otok in prikril njegovo pravo ime. Je tisti od Apsirtovih otokov, ki je po legendi o Medeji nastal iz prsta njenega brata, ki ga je z Jazonovo pomočjo ubila, njegovo telo razkosala in pometala v morje. Kateri otok je nastal iz Apstirovega telesa in kateri iz njegove glave - vse to zveste že v prvi zgodbi zbirke ali v prvem poglavju romana Ljudje z Otoka. Vzemite pač to knjigo, kakor hočete - kot zbirko kratkih zgodb ali kot roman.

V knjigi je osem zgodb o ljudeh z Otoka - vsaka od njih je dokaj samostojna enota, ki preživi brez ostalih, a vendar so vse skupaj tudi ohlapno povezane med seboj. Povezuje jih kraj dogajanja, povezujejo jih osebe; najbolj pa jih medsebojno povezuje svojevrstno vzdušje ali ozračje, ki se lahko razvije samo v takšnih majhnih in dokaj zaprtih skupnostih, kot so prebivalci Otoka. Prav posebno je in pisatelj ga je uspel ujeti, začutiti, ubesediti in prenesti na bralca. Mojstrsko.

Ljudje z Otoka so, seveda, malo posebni. Po eni strani so to preprosti ljudje, ki ves dan garajo samo za to, da preživijo; obdelujejo nerodovitno zemljo, gojijo ovce in ribarijo, hodijo k spovedi in maši, le redki od njih končajo kaj več kot osnovno šolo. Po drugi strani pa so to presenetljivo svetovljanski ljudje, ki so preko svojih izseljencev, ki jih je bilo vedno veliko, okusili širni svet vse do New Yorka. Ta dvojnost - nasprotje med življenjem na robu sveta, kamor ne pride vsaka noviteta, tista, ki pa le, pa z veliko zamudo - in življenjem v največjem mestu na svetu, ljudem z Otoka daje poseben pečat, ki ga je pisatelj zelo dobro predstavil. 

K njihovemu svetovljanstvu bi lahko pripomogli tudi turisti, ki jih je z leti vedno več, vendar to ni tako. Ti, kakor tudi vsi ostali prišleki, ljudem na Otoku ne pomenijo veliko več kot le zoprna, a obenem prikladna možnost za zaslužek. Kdor ni rojen na Otoku, nikoli ne bo pravi Otočan.

Morje in sonce in burja in borovci in skale - in posebne orhideje, ki rastejo samo na tem otoku - vse, kar sem v knjigi iskala, sem tudi našla, a ne v taki obliki, kot sem pričakovala. Nič hudega, potovanje je bilo vseeno prijetno. Zgodbe o ljudeh so pomembne, ne ozadje, na katerem se dogajajo. 

Zgodbe so v svojem jedru resnične. Napisane so na staromoden, rustikalen način, kar bi kakšnega sodobnega bralca lahko motilo, a takšni malce staromodni so tudi ljudje na Otoku. Njihove zgodbe je pisatelj spoznal med svojimi številnimi obiski otoka. Pripovedovali so mu in bral je o njih, opazoval je prebivalce otoka in raziskoval. To je bilo potem ogrodje vseh njegovih pripovedi, na katerih je s pomočjo domišljije gradil dalje - dobrohotno in s ščepcem humorja. Včasih je s svojim pripovedovanjem nevarno zavil in obral nepotrebno bližnjico, a je zgodbe v večini primerov vedno lepo izpeljal. Pri zapolnjevanju praznine med enim in drugim resničnim dogodkom so mu pomagale dolgoletne pisateljske in gledališke izkušnje ter modrosti, ki se ob tem naberejo. Nastalo je svojevrstno delo, ki je v prvi vrsti velik poklon prebivalcem Otoka; obenem pa bralcu nudi še zelo poseben pogled na celotno 20. stoletje. Dogajanje se namreč vije od časa pred prvo svetovno vojno, pa vse do konca stoletja. Ta pogled je takšen, od strani, skozi oči ljudi, ki so predstavljali najmanjša, skoraj nevidna kolesca zgodovina in je zato mogoče še dragocenejši.

★★★★☆

Otok
(vir: visitlosinj.hr)

David Mitchell: Black Swan Green

Četudi je napisal Cloud Atlas, je David Mitchell vendarle samo človek. Saj sem slutila nekaj takega;), a sem se vendarle morala prepričati - to pa tako, da sem takoj, ko sem končala s prvo, v roke vzela še eno od njegovih knjig. Nemogoče je, da bi bila enako dobra kot Atlas oblakov. Jasno, da ni. Black Swan Green je nekaj povsem drugega kot Cloud Atlas. Pa vendar je tudi ta knjiga presenetljivo dobra - roman, na katerega ne naletiš kar tako.

Roman pripoveduje o enem letu v življenju Jasona Taylorja - tistem od januarja 1982, ko mu je ravno trinajst let, pa do januarja naslednjega leta. Trinajst poglavij za trinajst mesecev pripovedi o trinajstletnem fantu. 

Zdi se, da bo to še eno dolgočasno leto v Black Swan Greenu, nekje v zakotnem delu Anglije, pa se izkaže povsem drugače. Že zunanji okvir pripovedi je nenadejan. Leto 1982 je bilo namreč leto vojne za Falklandske otoke med Veliko Britanijo in Argentino. V Black Swan Greenu vojne nihče ni pričakoval, a se je kar globoko in tragično zarezala v življenje domačinov.

Nepričakovane pa so še mnoge druge stvari, ki se dogodijo to leto. So zelo osebne in se tičejo Jasona Taylorja ter njegovega odraščanja. Ker ima Jason majhno govorno napako, mora ves čas paziti, da ta ostane prikrita, kajti na javni gimnaziji v mestu je jecljanje lahko prav hitro povod za norčevanje in globok zdrs na lestvici fantovske hierarhije. Na tej lestvici Jason drži solidno mesto nekje v sredini, a to mesto lahko prav hitro izgubi - še posebno, če pride na dan še ena od njegovih skrivnosti - ta namreč, da piše pesmi, ki jih na skrivaj in pod psevdonimom objavlja v lokalnem časopisu. Pisanje pesmi velja za "pedrsko opravilo" in je v fantovski najstniški družbi, seveda, nekaj povsem nesprejemljivega. 

Težav pa Jason nima samo v šoli, ampak tudi doma. Njegova starša se vse pogosteje prepirata, pet let starejša sestra pa mu tudi ne lajša življenja.

Tako Jason v tem letu med trinajstim in štirinajstim rojstnim dnem krmari med šolo in domom, problemi, ki mu jih pripravljajo sošolci in učitelji, ter težavami, ki jih imata mama in oče. Ni mu lahko, a vendar nas zanj ni potrebno skrbeti. 

Jason Taylor je namreč izredno inteligenten in prijazen fant, ki ima že dokaj dobro in zrelo izoblikovana stališča o mnogih stvari, zna ločevati dobro od slabega, pomembno od nepomembnega in slediti svojim ciljem. Čeprav se mu tekom pripovedi dogajajo zoprne in izredno neprijetne stvari, me pravzaprav nikoli ni bilo strah zanj. Čutila sem, da ne bo obupal, da je globoko v sebi dovolj močan, da mu bo nekako uspelo prebroditi to naporno leto in rešiti probleme, ki jih prinaša najstništvo. 

A v pripovedi nikakor ne gre za to, da bi se vse srečno končalo in da bi se vse krivice poravnale. Sploh ne. To bi bilo preveč enostransko in nerealno. V romanu se dogajanje razvija tako, kot se ponavadi razvija v življenju - z vzponi in padci, ki pa vendar nikoli niso tako ekstremni, da jih pameten človek ne bi mogel obvladati, se iz njih nekaj naučiti in živeti dalje.

Roman Black Swan Green je na simpatičen način povezan z dve leti prej izdanim romanom Cloud Atlas. Knjigi imata eno skupno osebo. To je Eva, neuslišana ljubezen skladatelja Roberta Frobisherja, ki je napisal skladbo Cloud Atlas Sextet. V romanu Black Swan Green je že ostarela gospa, ki se spominja svoje mladosti in (mogoče) obžaluje nekatere od svojih odločitev, Jasona Taylorja pa opogumlja na njegovi pesniški poti. Glede na to, kako se vede, kako govori in kakšne nazore ima, ostaja zvesta svoji mladostni upodobitvi iz romana Cloud Atlas. Eva van Outryve de Crommelynck je izredno prijetno presenečenje knjige.

Je roman Davida Mitchella, Black Swan Green roman za mladostnike? Ja, verjetno je. Bil bi idealno branje za srednješolce. A roman je še mnogo več in je zanimiv tudi za odrasle. Nekako je podoben romanu Kafka na obali, Harukija Murakamija, le da ni tako kompleksen in da v njem ni surrealističnih dogodkov - pa čeprav se včasih zdi, da bi lahko bili. V obeh romanih imamo dva izredno simpatična in prijazna najstnika, za katera vemo, da se bosta zdaj zdaj razvila v zelo fajn mlada moška. 

David Mitchell pa tudi piše tako mojstrsko, da ga je krasno brati<3

★★★★★

David Mitchell
(1969)

Tomo Podstenšek: Dvigalo

Prvenec Dvigalo že kaže na to, v kakšnega pisatelja se bo v naslednjih desetih letih razvil Tomo Podstenšek. V dobrega, seveda. Njegov lanski kandidat za kresnika, roman Kar se začne z nasmehom, mi je bil prav všeč in rada sem brala tudi kratek roman Dvigalo, ki sem ga dobila v priporočilo.

Roman Dvigalo je najprej izhajal kot podlistek v časopisu Večer in temu primerna je njegova zgradba. Sestavljen je iz kratkih poglavij, ki se končujejo s klifhengerji, kar je zelo primerno za tedenske časopisne objave. A zgodba je tudi brez tega dovolj zanimiva in napeta. Opisuje pet oseb, ki v petek zvečer obtičijo v dvigalu visoke poslovne stavbe, kjer so zaposleni. Ker je alarmni sistem, ki se v takšnih primerih aktivira, med koncem tedna izključen, je peterica prisiljena, da skupaj preživi do ponedeljka zjutraj. Morajo se organizirati, postaviti pravila in se le-teh tudi držati, sicer jim preti kaos. Morajo biti solidarni, sicer ne bodo preživeli. Težka naloga, še posebej zato, ker so v dvigalu obtičali zelo raznovrstni ljudje.

Glavne nastopajoče vsaj nekoliko spoznamo še preden obtičijo v dvigalu, saj je vsakemu od njih posvečeno eno izmed začetnih poglavij. Teh prvih pet poglavij je po mojem mnenju ena boljših plati romana. Opisi čisto običajnih - a vendar za vsakega posameznika posebnih dnevnih obredov in pripetljajev, iz katerih lahko kar precej natančno sklepamo o njihovih življenjskih zgodbah in mogoče tudi značajih, so opisani tako živo in prepričljivo, da sem resnično uživala. Zgodbe se potem začnejo rahlo, komaj opazno medsebojno prepletati in to še preden v ospredje stopi visoka steklena poslovna zgradba s svojim dvigalom. Fajn.

V dvigalu se znajdejo:

Tina - sedemindvajsetletno dekle, ki dela v agenciji, ki se ukvarja z marketingom in raziskavami trga. Lepotica in ljubiteljica zabav.

Dan - petintridesetletni novinar, ki je v preteklosti delal na kriznih območjih Bližnjega Vzhoda in Afganistana, zdaj pa je zaposlen pri časopisu, ki ima svoje prostore v  poslovni stavbi. Kar precej nastopaški je in zagledan vase.

Viktor - nekaj čez sedemdeset let star direktor centra, v katerem se vsi nahajajo. Razmišlja o tem, ali bi bil mogoče že čas, da se upokoji.

Samo - dvaintridesetletni oblikovalec internetnih strani. Še vedno živi pri mami in je prekomerno prehranjen - če se bolj vljudno izrazim.

Irena - nekaj čez trideset let stara mati samohranilka z dvema otrokoma, ki dopoldne dela kot kuhinjska pomočnica v eni od okrepčevalnic, zvečer pa še pospravlja poslovne prostore v stavbi.

Nabor oseb je raznolik in predstavlja posrečeno zasnovo za zanimivo zgodbo. A pripoved vendarle ne uspe tako zelo prepričljivo, kot bi lahko. O dogajanju v prvih petih, šestih urah v dvigalu, nisem in nisem mogla sproščeno brati, ker se mi je po glavi kotalilo eno samo vprašanje: Pa ja ne bo pozabil? Pa ja ne bo enostavno ignoriral tako zelo pomembne stvari? Pisatelj, namreč. Ker se tako dolgo ni menil zanjo in je sploh ni omenjal - nastopajoči pa tudi ne, kar je bilo še bolj nenavadno - sem postajala vse bolj nervozna in se bala, da bo roman izpuhtel v prazno. Pa na srečo ni. Po prvi noči v dvigalu je vse sililo na lulanje;)

Potem ko je pisatelj poskrbel za osnovne fiziološke potrebe svojih junakov ter jih zadovoljivo uredil, sem bila nekaj časa pomirjena. A ne za dolgo. Spet me je začelo nekaj motiti - tokrat preobračanje značajev in vedenja glavnih junakov, ki so obtičali v dvigalu. Ti so kar naenkrat postali povsem drugačni od tistih iz začetnih poglavij, pa čeprav skrajne okoliščine, ki bi lahko vplivale na razmišljanje in vedenje, pravzaprav sploh še niso zares nastopile. In ko so nastopile, so spet nekako na neverodostojen način vplivale na junake knjige - na predvidljiv in obenem neverjeten način, kar je strupena mešanica, ki lahko uniči še tako dobro knjigo.

No, pa vendar, brez pretiranega strahu:) Roman Toma Podstenška, Dvigalo, kljub slabostim preživi. Začetniške napake ga ne uničijo in ker poznamo pisateljeve poznejše romane, smo lahko prizanesljivi - lahkega srca in brez slabe vesti. Osnovna ideja romana se vendarle jasno zariše pred bralčevimi očmi - ta namreč, kako nebogljeni smo s svojimi slabostmi in kako surovo se le-te razgalijo, ko nastopijo izredno razmere. Skrajni dogodki in doživetja pa še enkrat postanejo izziv in preizkusni kamen človeškega značaja - ali pa kar človečnosti na splošno.

★★★★☆

Škofja Loka in Freising in Brižinski spomeniki

Ko je Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju potoval po Sloveniji in zbiral gradivo za svoje delo Slava Vojvodine Kranjske, je v Bitnjah slišal enega od kmetov takole govoriti: 

Nim du mreža, ich die puša, wermer tiča fangen. 

(Ti vzemi mrežo, jaz pa puško, bova ptiče lovila.)

Čudna mešanica slovenščine in nemščine je to, a na takšen način so se takrat v okolici Škofje Loke preprosti ljudje med seboj sporazumevali. Moja prva misel, ko sem prebrala ta smešni stavek, je bil: Uf, kakšno ponemčevanje slovenskih kmetov! Pa seveda ni tako preprosto. Čisto možno je, da stavka ni izrekel slovenski oz. slovanski kmet pač pa nemški oz. bavarski. Da to razložimo, se moramo iz Valvasorjevega časa ozreti vsaj petsto let v preteklost - v čas, ko je ozemlje današnje Slovenije končno izgubilo značaj "prepihnega ozemlja", preko katerega so se vedno znova valile roparske horde z vzhoda, z namenom, da dosežejo bogata mesta zahodno in severno od nas.

V 10. stoletju je cesar, potem ko je odbil napade Madžarov, utrdil meje Cesarstva. Na tem mestu je potrebno povedati, da ime Cesarstvo tudi jaz - tako, kot so to pametno storili avtorji knjige Slovenska zgodovina - uporabljam za poimenovanje obsežne državne združbe, ki se je širila na področju osrednje Evrope in je trajala od 10. stoletja pa vse do leta 1806, ko jo je Napoleon razpustil. Bila je to raznolika skupnost različnih državic, različnih etičnih skupnosti, ki so govorile različne jezike in bile pod oblastjo cesarja le ohlapno povezane med seboj. Ene od teh državic so bile mesta, druge obsežne pokrajine, ene so vodili posvetni, druge cerkveni voditelji. Vsaka od njih je bila dokaj samostojna; cesar pa je bil bolj njihov koordinator kot absolutistični vladar, kakršna sta bila v tistem času francoski in angleški kralj. Cesarja so volili, izhajal pa je iz različnih evropskih plemiških družin, od 15. stoletja dalje skoraj brez izjeme iz rodbine Habsburžanov. Meje Cesarstva so se v času stoletij spreminjale kakor tudi njegovo ime. Najenostavnejše in najprimernejše poimenovanje zanj je tako preprosto Cesarstvo.

Ozemlje današnje Slovenije je bilo vedno v mejah Cesarstva, vedno v njegovem obmejnem področju. Današnja meja med Slovenijo in Hrvaško je pravzaprav tisoč let stara meja med Cesarstvom in ostalim svetom - v tem primeru državnih skupnosti drugih južnih Slovanov.

Živeti ob meji ponavadi ni preveč fino. Obmejna področja so skoraj vedno slabše razvita, saj se velike in pomembne stvari le redko dogajajo na obrobju države. Včasih pa imajo taka področja vseeno nekaj koristi od svoje lege. Z ozemljem na področju današnje Slovenije je bilo tako v času od 10. do 12. stoletja. V tem času je na našem ozemlju prišlo do velikega napredka na vseh področjih. Večina ljudi je začela bistveno bolje živeti, kot so živeli njihovi predniki.

Na področju današnje Slovenije je bilo v začetku 10. stoletja veliko ozemlja, ki ni imelo lastnika. Kdo le bi si želel posestvo na tako "prepihnem" področju, kjer nikoli ne veš, kdaj bo pridrvelo naslednje stepsko pleme in vse uničilo. Ko pa je cesarska vojska leta 955 pri Augsburgu premagala Madžare in jih porinila na območje, kjer živijo še danes, so meje Cesarstva postale trdne in območje ob njih varno. Ozemlja ob meji so postala mamljivejša. Za zemljo brez lastnika je veljalo, da je cesarjeva in cesar je v 10. stoletju začel radodarno deliti zemljo ob meji različnim plemiškim družinam in cerkvi - pogosto kot obliko zahvale. Kako je to potekalo in do česa je pripeljalo, se dandanes še najbolje vidi na primeru Loškega gospostva freisinških škofov na Kranjskem.

Slovenska zgodovina
(P. Štih, V. Simoniti, P. Vodopivec)

Loško gospostvo freisinških škofov na Kranjskem

Cesar Oton II je leta 973 freisinškemu škofu Abrahamu podaril okrog 500 km2 veliko zaokroženo posestvo v osrednjem predelu Kranjske. Območje obsega današnje področje med Škofjo Loko in Kranjem južno od Save ter Poljansko in Selško dolino. Na tem področju so že živeli slovanski kmetje, ki so obdelovali zemljo in bili organizirani v velikim družinam podobne skupnosti, ki so se imenovale župe. Lastništvo zemlje v teh skupnostih ni bilo urejeno tako, kot je bilo običajno za Cesarstvo, tako da je celotno območje obveljalo za ozemlje brez lastnika, ki ga je cesar lahko podaril freisinškim škofom.

Freisinški škofje so svoj fevd dodobra preuredili. Na sotočju Poljanske in Sorške Sore so zgradili grad, kjer je živel upravljalec fevda ali glavar, včasih pa tudi škof iz Freisinga, če je prišel na vizitacijo. Ob vznožju hriba, na katerem je bil grad, je nastala Škofja Loka, ki na številnih delih mesta še vedno kaže značilnosti tistega davnega časa, v katerem je nastalo.

A najbolj revolucionarno dejanje, ki so se ga polotili novi oblastniki, je bila agrarna reforma. Zemlja je bila na novo parcelirana v t.i. hube - enodružinske kmetijske obrate ali preprosto, kmetije. Te so bile potem prepuščene v obdelavo dotedanjim domačim, staroselskim kmetovalcem. Kmetovanje je postalo intenzivnejše in bolj donosno. Z izsekavanjem gozda so pridobili nove obdelovalne površine in kar naenkrat je bilo domačih kmetov, ki bi lahko obdelali vsa polja, premalo. Freisinški oblastniki so tako v svoje Loško gospostvo pripeljali koloniste -  kmete s svojega bavarskega posestva, ki so potem pomagali obdelovati polja okrog Škofje Loke. Posledica te načrtne kolonizacije se še danes dobro vidi, če se peljete iz Kranja proti Škofji Loki. Med Bitnjami in Žabnico je obdelovalna zemlja še vedno v obliki trakov, kot po načrtu enakomerno razdeljena med posamezne kmetije ali kot so to imenovali v preteklosti, v hube. Stanovanjski objekti in hlevi so na eni strani ceste, polje na drugi strani.

Kolonizacija Loškega gospostva z Bavarci torej nikakor ni bila posledica nacionalne politike - nemški oblastnik slovanskega življa na svojem gospostvu niso nameravali ponemčiti; pravzaprav jim je bilo povsem vseeno ali njihovo zemljo obdelujejo kmetje, ki govorijo slovansko ali pa tisti, ki govorijo nemško - šlo je izključno za gospodarsko politiko - na dani obdelovalni površini čim več pridelati. Lahko bi rekli, da se je šlo samo za dobiček.

Tako ni prav nič čudno, da je Valvasor ravno v Bitnjah slišal kmete govoriti v tisti čudni slovensko-nemški govorici. Velika verjetnost je, da je tisti stavek izgovoril potomec bavarskih kmetov, ne pa kakšen Slovan. Bavarce so namreč načrtno poselili ravno na ravnici med Kranjem in Škofjo Loko. Zakaj so ravno oni dobili najbolj rodovitno zemljo, večina slovanskih kmetov staroselcev pa zemljo v dolinah Selške in Poljanske Sore, ki je bila težje dostopna in manj rodovitna, je pa že drugo vprašanje. Odgovor nanj se, seveda, ponuja kar sam in namiguje na protekcijo, ki so jo imeli bavarski kolonisti. A to so le moje špekulacije:) Vendar pa jim ta protekcija, če so jo res imeli, na dolgi rok ni prav nič pomagala. V naslednjih stoletjih so se ravno ti nemško govoreči kolonisti na rodovitni ravnici Sorškega polja najhitreje asimilirali v slovansko skupnost.

Freising

Freising - mesto, iz katerega so prišli gospodovat v Loko, leži okrog 35 km severno od Münchna. Bavarska prestolnica ga je v zadnjih stoletjih povsem zasenčila, a Freising je bil v srednjem veku izredno pomembno mesto, njegova veličina pa se do določene mere vidi še danes. Ko se po regionalni cesti peljete iz Münchna proti Freisingu, je podobno, kot bi se peljali iz Kranja proti Škofji Loki - opazite lahko vestno obdelane njive, ki se širijo po ravnici. Podobnost se nadaljuje tudi potem, ko se pripeljete v mesto. Freising se podobno kot Škofja Loka razprostira ob vznožju griča. V Škofji Loki je na griču grad, v Freisingu pa kompleks stavb, ki so znane kot freisinški Domberg. V srednjem veku, ko je bilo mesto na višku svoje slave, so grič imenovali mons doctus. Tukaj so se namreč v teku stoletij poleg stolnice in škofove rezidence nahajale tudi različne knjižnice, skriptoriji in šole. Domberg  je bil kulturni, umetnostni in religiozni center Bavarske. V šolah na hribu so se šolali mnogi bodoči cesarji. Iz knjižnice na freisinškem Dombergu pa izhajajo tudi Brižinski spomeniki. Najstarejša v slovenskem jeziku napisana besedila in obenem najstarejša v latinici napisana besedila v kateremkoli od slovanskih jezikov se v bistvu imenujejo Freisinški spomeniki (Freisinger Denkmäler) ali kot je bilo v srednjem veku v navadi Monumenta Frisingenesia. Šele leta 1854 je slavist in slovničar Anton Janežič za Freising skoval slovensko krajevno ime Brizno ali Brižnik, po katerem so potem poimenovali tudi besedila, ki so iz tam izhajala, kot Brižinske spomenike.

Brižinski spomeniki so cerkveno besedilo, ki ga je uporabljal škof Abraham iz Freisinga pri svojem misijonarskem delu med Slovenci.

Freisinška katedrala
Sv. Marije in Sv. Korbinijana
(štukature in poslikave: brata Asam) 

Zamorec in medved

Mesti Škofja Loka in Freising sta še vedno povezani, saj sta prijateljski, oz. bratski mesti. Njuno več stoletno povezanost pa lepo upodabljajo skupne ali pa podobne legende, ki so jih v letih ustvarili njuni prebivalci in podobna grba obeh mest. Tako v legendah kot v grbu najdemo vsaj dve stvari, ki sta mestoma skupni - medveda in zamorca.

Zavetnik mesta Freising je Sv. Korbinian. Živel je v 7. in 8. stoletju in je bil prvi škof Freisinga ter ustanovitelj škofije. Po legendi naj bi mu nekoč, ko je potoval v Rim, pot prekrižal medved in raztrgal konja, ki mu je nosil prtljago. Korbinian se je medveda rešil, še več, prisilil ga je, da mu je od takrat dalje on nosil prtljago. Medved se je pokoril volji svetega moža in ga spremljal na celotni poti do Rima. Kot spomin na to legendo se v Freisingu nahajajo številni kipi medvedov, tisti ponižni, ki nosi prtljago, pa je tudi v grbu.

Druga - bolj sporna upodobitev v mestnem grbu, je glava zamorca s krono. Ta je že od 13. stoletja dalje v grbu freisinških škofov in tako tudi značilnost mesta. V zadnjem času se pojavljajo težnje, da bi grb mesta spremenili. V luči rasizma in kolonializma naj bi bilo namreč neprimerno, da se v mestnih simbolih upodablja temnopolte ljudi in jih imenuje zamorce (nem. Mohr). A mestni svet, ki je razpravljal o tej temi, je ugotovil, da so zahteve neupravičene in kažejo le na popolno neznanje in nepoznavanje zgodovine tistih, ki te zahteva postavljajo. Na simbol zamorca s krono je namreč potrebno gledati v kontekstu zgodovine in odločitve škofov, da ga upodobijo v svojem grbu. Rasizem vsekakor ni bil tisti, ki jih je vodil pri izbiri - to bi bi moralo biti jasno vsakemu vsaj nekoliko poučenemu človeku, prej bi lahko rekli, da gre za neko vrsto počastitve.

Freisinger Mohr
(freisinška katedrala)

Kakor je neke vrste počastitev tudi to, da ima freisinškega zamorca in freisinškega medveda v svojem grbu tudi papež Benedikt XVI. Joseph Ratzinger je namreč kar 12 let živel v Freisingu - v tem mestu je študiral in poučeval, ter bil pozneje tudi nadškof. Od leta 2010 je tudi častni meščan mesta. 

A tukaj se potem s častjo tudi konča. Pred kratkim je namreč na mesto Freising padla senca, ki jo bo težko pregnati. V mestnem svetu spet razpravljajo - tokrat o tem, ali naj Benediktu XVI. odvzamejo naziv častnega meščana. Katoliško Cerkev v Nemčiji trenutno pretresa velik škandal. Na dan so prišli podatki o številnih spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov - mnoge od njih so se v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja zgodile tudi v škofiji Freising- München. Glede na dokument, ki je pred nekaj tedni prišel v javnost, je kardinal Ratzinger za zlorabe vedel - in molčal.

papeški grb
Benedikta XVI.
s freisinškim zamorcem in medvedom

V Škofji Loki pa zamorec s krono - vsaj zdi se tako - neobremenjen s predsodki in ponosen zre z mestnega grba. Okoli njega so ustvarili legendo, ki na čudovit način povzema zgodovinsko povezanost mesta s freisinškimi škofi, v pripoved vključi tako medveda kot zamorca, temnopoltemu rešitelju priskrbi potrebno čast, obenem pa namigne še na Brižinske spomenike.

Takole jo je zapisal Lojze Zupanc v zbirki loških mitov, pravljic, bajk in legend z naslovom Kamniti most:

V Škofji Loki pripovedujejo, da je bilo prvemu zemljiškemu gospodu, ki je na loškem ozemlju s krivo palico krotil tlačane, ime Abraham. Ko je le-ta pred davnim časom prišel z Bavarskega v Loko, je gostoval na loškem gradu vse dotlej, dokler se ni naučil po naše govoriti. Ves srečen, da se bo poslej lahko sporazumeval s podaniki in tlačani, se je nekega vigrednega dne napotil proti daljni Idriji. Spremljal pa ga je zamorec, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja.

Potovala sta po Poljanski dolini. Ta je bila tisti čas zarasla s hostami, koder je bilo toliko medvedov, da bi jih človek ne preštel. Gorje potniku, če se je nameril brez orožja skozi te gozdove! A zamorec, ki je spremljal svojega gospodarja, je bil bistroglavec. Oborožil se je z lokom in tulom, polnim puščic.

Ko sta tako hodila in hodila, sta se sredi temne hoste namahnila na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrašen obstal in drgetal, njegov sluga pa je -- ne bodi len -- nategnil lok in izstrelil puščico v medvedovo srce. Medved se je zvalil na črno zemljo. Gospodar je rešitelja objel in del:

"Rešil si mi življenje, zvesti služabnik! Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil!"

In je koj zatem, ko se je živ in zdrav povrnil v loški grad, zaukazal, naj v grb, ki bo še stoletja prikazoval veličino loških knezov, naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega zamorca.

grb Škofje Loke

Brižinski spomeniki pa so, seveda, v popotni malhi škofa Abrahama:) 

David Mitchell: Cloud Atlas

Najprej sem si ogledala film - in bolj malo razumela. A nekaj je bilo v njem, da me je vleklo in vleklo. Torej sem si ga - kljub temu, da je dolg skoraj tri ure, ogledala še enkrat. In tokrat bistveno več razumela. Vleči pa je začelo še bolj močno. Tako sem si nabavila še knjigo in začela brati. Spet enkrat se je pokazalo tisto, kar se ponavadi pokaže v razmerju knjiga - film. Knjiga je bila (še) boljša kot film. Požirala sem stran za stranjo in se že pred koncem odločila: Moja peterica najboljših knjig vseh časov se bo spremenila. Čarobni gori, Vojni in miru, Iskanju izgubljenega časa in trilogiji o Thomasu Cromwellu se bo pridružil roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Iz velike peterice bo izrinil Ime rože ali Pokoro ali Brate Karamazove - ne vem več točno.

Roman Cloud Atlas je sestavljen iz šestih zgodb. Tri se dogajajo v preteklosti, ena približno v sedanjosti in dve v prihodnosti. Med sabo so povezane - po eni strani le rahlo, po drugi izredno trdno. Zgradbo romana si najlažje predstavljamo s skladbo "Cloud Atlas Sextet", ki jo je napisal eden izmed junakov romana, kjer vsaka zgodba predstavlja solo enega izmed inštrumentov v skladbi. Takole piše Robert Frobisher o svojem delu Cloud Atlas Sextet: piano, clarinet, cello, flute, oboe, and violin, each in its own language of key, scale, and color. In the first set, each solo is interrupted by its successer; in the second, each interruption is recontinued, in order.

Prva zgodba - recimo, da je to solo piana, je dnevnik Adama Ewinga, ki potuje preko Pacifika. Smo v sredini 19. stoletja in  Adam - star nekaj čez trideset let, notar po poklicu - na svoji službeni poti pluje z ladjo Prophetess iz Sydneya proti domačemu San Francisku. Med potjo se ladja ustavi na večih pacifiških otokih, kjer živijo različni polinezijski domorodci, a tudi beli naseljenci.

Druga zgodba - recimo, da je to solo klarineta, prekine Adamove zapise, ko ti postanejo najbolj napeti, saj Adam zboli za nenavadno boleznijo, in vstopi z novo pripovedno tehniko. Drugo zgodbo romana predstavljajo pisma mladega skladatelja Roberta Frobisherja, ki jih leta 1931 piše svojemu prijatelju in ljubimcu Rufusu Sixsmithu. V njih opisuje svoja doživetja na dvorcu Zedelghem v Belgiji, kjer je zaposlen kot amanuensis oz. pomočnik slavnemu skladatelju Vyvyanu Ayrsu.

Tretja zgodba - smo že pri čelu, je triler. Dogaja se v sedemdesetih letih 20. stoletja. Opisuje zgodbo novinarke Luise Rey, ki raziskuje nepravilnosti, ki se dogajajo v nuklearki Hydra in jih vodstvo elektrarne poskuša skriti pred javnostjo. Ključno je obremenjujoče poročilo o nevarnem delovanju jedrskega reaktorja, ki ga Luise poskuša pridobiti, a ji to nepridipravi vedno znova preprečijo. Poročilo o jedrskem reaktorju je napisal Rufus Sixsmith, ki ni nihče drug kot prejemnik pisem, ki jih je pisal skladatelj Frobisher iz prejšnje zgodbe romana.

Ravno, ko se Luise Rey besno bori za svoje življenje, njeno solo čela prekine flavta, ki nastopi z novo pripovedno tehniko in v drugačnem ključu ter barvi melodije. S četrto zgodbo se preselimo v sedanjost in spremljamo nekaj čez šestdeset let starega literarnega založnika Timothyja Candisha, ki se po spletu okoliščin in proti svoji volji znajde v domu za starejše občane, ki ga nikakor ne more in ne sme zapustiti. Ta zgodba je pronicljiva in iskriva, polna (črnega) humorja; prepletena z literaturo in izreki o knjigah ter branju. Eden izmed njih se navezuje na splošno znano resnico, da knjige nudijo pobeg iz realnega sveta. No, ne ravno: Books don't offer real escape, but they can stop a mind scrathing itself raw. Fajn, a ne? Kaj pa naslednji: It's true, reading too many novels makes you blind.

Peta zgodba - solo oboe, nas ponese v prihodnost. Spremljamo intervju, ki ga je pred usmrtitvijo dala Sonmi-451. To je čas, ko je demokracijo nadomestila korpokracija. Svetu vladajo različne korporacije, kar se kaže tudi v tem, da obstajajo obvezne kvote denarja, ki ga morajo ljudje zapraviti v različnih trgovinah in restavracijah. Poleg tega ne smejo varčevati, obute pa imajo nike-ice, kadijo marborle in ne cigarete, pijejo sturbuckse in ne kavo, gledajo na svoje sonyje, vozijo forde in gledajo disneye, ne pa filme. Delijo se na purebloods in fabricants - prvi so rojeni, drugi so kloni, ki so jih vzredili za posebne potrebe. Sonmi-451 je klon, vzrejena za delo v strežbi ene izmed franšiz za hitro prehrano. Od ostalih njej podobnih klonov se razlikuje po tem, da je prva, pri kateri je živčni sistem stabilen in je tako sposobna dejanj, ki jih drugi njene vrste ne zmorejo. Ima pomembno vlogo v revoluciji, naperjeni proti korpokraciji.

Šesta zgodba - solo violine, je edina zgodba, ki ni prekinjena in razdeljena v dva dela. Je osrednja in predstavlja višek romana. Zelo težko jo je brati - pa ne zaradi vsebine, ampak zaradi načina pisanja. Dogajanje je postavljeno daleč v prihodnost, v čas po velikem padcu (The Fall), ko ljudje živijo v majhnih skupinah na redkih področjih, ki so še primerna za življenje in niso poplavljena ali radioaktivno onesnažena. Skoraj vse, kar so odkrili in spoznali rodovi pred njimi, so ti ljudje pozabili in ne poznajo več. Njihova govorica je postala preprosta in pogovorna; knjižnega izražanja ne zmorejo več. V takšni govorici je napisana šesta zgodba romana. Naj kot primer, kako to gre, navedem začetek zgodbe, ki jo pripoveduje Zachry - doma z enega izmed otokov otočja Ha-Why oz. po naše Havaji:

Adam, my bro, an' Pa'n'me was trekkin' back from Honokaa Market on miry roads with a busted cart axle in draggly clothesies. Evenin' catched us up early, so we tented on the southly bank o'Sloosha's Crossin', 'cos Waipio River was furyin' with days o'hard rain an' swollen by spring tide.

Zachrijev rod  predstavlja eno redkih še civiliziranih skupin ljudi na Zemlji. Živijo preprosto - kot kmetovalci in rejci koz, in so precej vraževerni. Verujejo v boginjo Sonmi (ja, točno tisto iz prejšnje zgodbe) in ves čas trepetajo pred napadi neciviliziranih divjakov, ki tudi naseljujejo otok.

Zahry se tekom zgodbe spoprijatelji z Meronym - žensko iz tehnološko razvitejšega plemena, ki je ohranilo več znanja kot Zahryjev rod, in skupaj z njo raziskuje otok in se zoperstavlja divjakom.

Po koncu osrednje zgodbe romana, ki se dogaja daleč v prihodnosti, sledijo drugi deli vseh ostalih petih zgodb v romanu, tokrat v obratnem kronološkem redu: iz prihodnosti, preko sedanjosti, nazaj v 19. stoletje. Takšna zgradba romana je enkratna, saj druge polovice ostalih petih zgodb čudovito zaokrožijo vsebino romana, razjasnijo stvari, ki so nas begale in poudarijo osrednje motive in idejo romana. Zgodbe so mojstrsko povezane med seboj z osebami iz prejšnjih zgodb, ki se jih ti iz prihodnosti spominjajo, berejo njihov dnevnik ali pisma, poslušajo njihovo skladbo, gledajo film (pardon, disney), ki je bil posnet po njihovem pričevanju ali pa jih celo po božje častijo. Res čudovito izpeljano. Nastopajoče iz različnih zgodb pogosto povezuje tudi isti kraj dogajanja (Havaji, San Francisko, Seul, na primer) in tudi čisto konkreten znak, ki ga imajo na telesu - materino znamenje v obliki kometa. To bi lahko nakazovalo, da gre pri junakih romana za neko obliko reinkarnacije - še posebno zato, ker se vedno znova pojavljajo fenomeni deja vu-ja in jamais vu-ja, a tako preprosto to vendarle ni.

Tekom knjige, iz zgodbe v zgodbo, se krepi osrednja ideja romana in postaja vse bolj jasna. Ta namreč, da smo judje v svoji lakoti (ali še bolje pohlepu) po bogastvu, dominantnosti in moči, pa tudi v lakoti po znanju, zgradili civilizacijo, ki pa jo bomo prav verjetno zaradi želje po teh istih stvareh tudi uničili in izgubili. "Human hunger birthed the Civ'lize, but human hunger killed it too," pravi Meronym. Kajti že celotno človeško zgodovino velja - enkrat sicer bolj, drugič manj odkrito - če si zatiskamo oči pred tem ali pa ne, surovo dejstvo: The weak are meat, the strong do eat. Eni so plenilci, drugi so plen. Eni vladajo, drugi so jim podrejeni ter prepuščeni na milost in nemilost - že celotno človeško zgodovino preko rasizma in kolonizma, različnih diktatur, do potrošništva in neusmiljenega kapitalizma. Rast in razcvet človeške civilizacije, še bolj pa njen zaton, so v knjigi Cloud Atlas prikazane tako, da bolje ne bi mogli biti.

Vsaka od šestih zgodb romana je mojstrsko napisana - vsaka na svoj enkraten način in v svojem stilu, vse so napete in zanimive. Že zaradi teh zgodb je roman več kot vredno prebrati. Pomenljiva pa so tudi premišljevanja junakov o preteklosti in prihodnosti ter našem odnosu do teh dveh pojmov. Kot razglablja eden izmed junakov romana, obstajata dejanska in namišljena preteklost. Kakšna je razlika med njima se najbolje pokaže na primeru kakega velikega zgodovinskega dogodka, n. pr. potopitvi Titanika. Dejanska resnica o Titaniku z leti začne bledeti in popolnoma izgine, ko umrejo vse priče dogodka in razbitin ladje na dnu Atlantskega oceana ni več. Z leti je dejanski zgodovinski dogodek vse težje rekonstruirati. Povsem obratno je z namišljeno zgodovino. Fikcijski zapisi in filmi o potopitvi Titanika, na novo obdelani spomini o dogodku pa s časom postajajo vse močnejši in vedno težje jih je ovreči. V naši zavesti namišljena dejstva zasedejo pomembnejše mesto od dejanskih. 

Takšen način dojemanja preteklosti je v romanu izredno natančno in pretanjeno orisan; mogoče še najbolj v povezavi zadnjih dve zgodb, ko Zahryjev rod za svojo boginjo izbere nepomembno klonirano dekletce in iz ostankov preteklih civilizacij - n. pr. ruševin astronomskega observatorija na najvišji gori na Havajih, skuje mite in legende.

V simetriji življenja pa poleg dejanske in namišljene preteklosti obstajata tudi dejanska in namišljena prihodnost. Namišljeno prihodnost gradijo predvidevanja in prerokbe. Za nas je zanimivejša od dejanske prihodnosti, saj je ta zadnja predaleč, da bi se nas lahko dovolj globoko dotaknila. Eno izmed namišljenih prihodnosti človeštva nam predstavlja roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Napisan je tako zelo pomenljivo, da bi si zaslužil večkratno branje.

Pri tem pa ne gre pozabiti tudi tega, da ima namišljena prihodnost - mogoče  tudi ta, ki je ujeta v romanu Cloud Atlas, veliko moč. Lahko vpliva na dejansko prihodnost. Lahko spremeni tok zgodovine, mogoče celo tako močno, da se izognemo nečemu, kar bi bilo podobno The Fall-u iz romana. Če nam ta res grozi...

Tom Hanks in Halle Barry
kot
Zachry in Meronym

In zdaj grem še tretjič pogledat film posnet po romanu:) Mojega navdušenja nad knjigo ne bo skalil. Edina škoda, ki mi jo je prizadel film, je bila že storjena - ta namreč, da imajo junaki iz romana obraze Toma Hanksa, Halle Barry, Hugha Granta, Susan Sarandon in še nekaterih. A to me pretirano ne moti - kakor tudi to ne, da so bile nekatere od zgodb za potrebe filma predelane, bolj srečno zaključene in bolj optimistične kot v romanu - s tisto osrednjo, ki gre tako daleč, da se Tom Hanks iz 16-letnega fanta spremeni v odraslega moškega, z enim samim namenom, da se odnos mati-sin, lahko spremeni v odnos ženska-moški. 

Čudovito bo še enkrat poslušati dialoge iz romana, se potopiti v zvok glasu Bae Doona in spremljati potek zgodb, ki v filmu sicer ne morejo teči tako premočrtno in kronološko urejeno kot v knjigi. Zaradi takšne zapletenejše zgradbe je za ogled filma potrebno nekaj več vztrajnosti in požrtvovalnosti. Če ste med tistmi, ki so si že kdaj poskušali ogledati film Cloud Atlas, pa se niso mogli prebiti do konca, zgodba pa vas vseeno privlači, nikar ne oklevajte - preberite knjigo, ki je ne morem prehvaliti.

Ja, in slovenski prevod romana bi bil zelo dobrodošel.

★★★★★

Henryk Sienkiewicz: Križarji

Menda je tako.

Če bi se sprehajala po ulicah katerega od poljskih mest in mimoidoče prosila naj mi naštejejo poljske knjige, ki se jim zdijo pomembne, mi menda nihče ne bi omenil Ferydurke, Witolda Gombrowicza, še manj pa Pepel in diamant, Jerzyja Andrzjewskega - dveh knjig, ki sem jih prebrala v zadnjih mesecih in jih najdemo v zbirki Sto romanov. Mogoče bi se našel kdo, ki bi kot pomembnega navedel znanstevno-fantastični roman Solaris, Stanislawa Lema; prav vsi - mladi in stari, progresivni in konzervativni, podporniki ali nasprotniki sedanje poljske vlade, pa bi vsekakor kot pomembno poljsko knjigo našteli vsaj enega izmed zgodovinskih romanov Henryka Sienkiewizca.

Hm, tako je to. In kaj sledi iz tega? Ja to, da moram prebrati enega od njegovih romanov;)

Doma imam lično zbirko Sienkiewizcevih romanov, ki sem jo dobila v dar od tašče. Knjige so skrbno in okusno opremljene, izšle pa so pri Državni založbi Slovenije v (svinčenih) sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Bog še lahko pisal z veliko začetnico. Ko sem izbirala, katero naj začnem brati, sem najprej izločila Quo vadis. Sem ga že nekoč brala. Potem, ko sem ugotovila, da romani Z ognjem in mečem, Potop in Mali vitez sestavljajo trilogijo in so tako prav gotovo prevelik bralski zalogaj za nekoga, ki nima ravno pretiranega veselja, da bi bral nekaj tako klišejskega kot je Sienkiewicz, mi je ostal roman Križarji - še vedno obsežen, v dveh knjigah, a naslov je zvenel zanimivo.

Dogajanje - kot bi mogoče lahko namigoval naslov - ni postavljeno v Palestino in Jeruzalem v času Križarskih pohodov, ampak na področje Poljske in Litve konec 14. in na začetek 15. stoletja. Takrat je bilo tam malo drugače, kot je danes. Litva je bila največja evropska država in je segala do Črnega morja; skupaj s Poljsko pa je sestavljala mogočno personalno unijo, ki jo je vodil zakonski par - poljska kraljica in litvanski veliki vojvoda. Štrene urejeni državni skupnosti so mešali le križarji, predstavniki nemškega reda, ki so potem, ko so se po neuspešnih križarskih vojnah morali umakniti iz Bližnjega vzhoda, na obali Baltika ustanovili svojo državo - ob velikem neodobravanju ljudi, ki so tam živeli. Njihova država se je raztezala na področju današnje ruske esklave Kaliningrad, Latvije in Estonije, delno pa tudi Poljske in Litve.

Da dandanašnji bralec lahko uživa v branju romana Križarji, mora najprej odmisliti nekaj precej motečih stvari. Prvo so črno-belo orisane osebe, drugo je nacionalizem. S patriotizmom v osnovi ni nič narobe - posebno, če na to gledamo v luči pomladi evropskih narodov 19. stoletja - a če je le-ta prignan do takšnih mej, kot je to storjeno v romanu Križarji, postane resnično moteče. Posledica kombinacije teh dveh slabosti je ta, da so v knjigi vsi poljski plemiči moralno neoporečni, pogumni in lepi, nemški križarji pa arogantni, spletkarski in moralno sprijeni. 

Tekom romana pisatelj zelo uspešno gradi napetost med tema dvema strujama. Čutimo, da bo prišlo do usodnega spopada med dobrim in zlom. Roman se resnično konča z veliko Bitko pri Tannebergu, v kateri sta se leta 1410 spopadli poljsko-litvanska vojska in vojska križarjev nemškega reda. A ta bitka, ki bi morala biti vrhunec knjige, izzveni nekako tako, kot je izzvenela bitka med White Walkerji in ostalim svetom v Games of Thrones - plehko.

In zdaj odmislimo te neprijetne in neposrečene stvari. Roman Henryka Sienkiewicza, Križarji, je vendarle veliko delo, ki vsebuje dragulje, zaradi katerih je knjigo vredno brati. Prestop v drugi čas in drugi svet je bil ob branju tako temeljit, da se še zdaj ne morem dovolj načuditi. Še vedno diham v ritmu visokega srednjega veka. Če želite brati viteški roman, berite Križarje. Tu najdete vse: plemenite in pogumne viteze, ki se zaobljubljajo svojim gospem, minezengerje, viteške dvoboje, prepasane oklepe in vržene rokavice, ki jih je vredno - ali pa tudi ne, pobrati. Srečate ponosne in lepe plemkinje, ki so nepogrešljive svetovalke in voditeljice, ki obračajo tok zgodovine. In imate amazonke, ki z vilami ubijejo medveda in pred smrtjo rešijo svojega ljubega. Bolje kot vsaka novodobna fantasy tipa sword and sorcery, kajti v romanu Križarji za napetost zgodbe ni potrebna nobena čarovnija - zadostujeta natančen realističen opis - začinjen z idealizmom, in nekaj patosa. Eden izmed viteških dvobojev je opisan tako natančno, da sem se zavedala vsakega giba bojevnikov, napak, ki sta jih naredila, in razumela strategijo borbe.

O natančni zgodbi romana ne bi rada veliko pisala. Napeta je in dramatična. Veliko se dogodi. Glavni junak je mlad poljski vitez Zbiško, ki se s svojo viteško častjo zaobljubi mladoletni plemkinji Danuši, njegovo viteško pot pa prekriža še eno plemenito dekle, Jagienka. Ena ga reši iz zapora, kjer se je znašel, ker je užalil križarja Kruna von Lichtensteina (resnična zgodovinska osebnost), druga mu pomaga pri lovu in zdravi strica Matka - Zbiškovega mentorja in podpornika, ki ga je poškodovala križarska sulica. (Pomagata medvedova in bobrova mast:) Z eno se skrivoma poroči. Ena mu umre in druga mu povije štiri sinove. Vmes Zbiško potuje po Poljski, od Krakova do Varšave in dalje proti severu, iz ujetništva reši tega in onega, se bojuje in zmaguje. Včasih tudi joče. 

Roman Križarji, Henryka Sienkiewicza je lep viteški roman, ki se gradi in razvija na boju med dobrim in zlom. Meja je jasna: dobri so Poljaki in slabi so Nemci. Ob tej natančni razmejitvi tako ni čudno, da je bil ravno ta roman tisti, ki so ga po drugi svetovni vojni, potem ko je bil Hitler premagan in so tiskarne in knjigarne spet začele delovati, izdali na Poljskem. Sporočilo knjige je namreč očitno.

Roman pa ima svojo moč tudi danes. Meni je predstavljal enkraten pobeg v povsem drug svet, ki pa je bil kljub svoji drugačnosti vendar še toliko realističen in verodostojen, da sem se zlahka potopila vanj in čisto preprosto uživala. 

★★★★☆