Škofja Loka in Freising in Brižinski spomeniki

Ko je Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju potoval po Sloveniji in zbiral gradivo za svoje delo Slava Vojvodine Kranjske, je v Bitnjah slišal enega od kmetov takole govoriti: 

Nim du mreža, ich die puša, wermer tiča fangen. 

(Ti vzemi mrežo, jaz pa puško, bova ptiče lovila.)

Čudna mešanica slovenščine in nemščine je to, a na takšen način so se takrat v okolici Škofje Loke preprosti ljudje med seboj sporazumevali. Moja prva misel, ko sem prebrala ta smešni stavek, je bil: Uf, kakšno ponemčevanje slovenskih kmetov! Pa seveda ni tako preprosto. Čisto možno je, da stavka ni izrekel slovenski oz. slovanski kmet pač pa nemški oz. bavarski. Da to razložimo, se moramo iz Valvasorjevega časa ozreti vsaj petsto let v preteklost - v čas, ko je ozemlje današnje Slovenije končno izgubilo značaj "prepihnega ozemlja", preko katerega so se vedno znova valile roparske horde z vzhoda, z namenom, da dosežejo bogata mesta zahodno in severno od nas.

V 10. stoletju je cesar, potem ko je odbil napade Madžarov, utrdil meje Cesarstva. Na tem mestu je potrebno povedati, da ime Cesarstvo tudi jaz - tako, kot so to pametno storili avtorji knjige Slovenska zgodovina - uporabljam za poimenovanje obsežne državne združbe, ki se je širila na področju osrednje Evrope in je trajala od 10. stoletja pa vse do leta 1806, ko jo je Napoleon razpustil. Bila je to raznolika skupnost različnih državic, različnih etičnih skupnosti, ki so govorile različne jezike in bile pod oblastjo cesarja le ohlapno povezane med seboj. Ene od teh državic so bile mesta, druge obsežne pokrajine, ene so vodili posvetni, druge cerkveni voditelji. Vsaka od njih je bila dokaj samostojna; cesar pa je bil bolj njihov koordinator kot absolutistični vladar, kakršna sta bila v tistem času francoski in angleški kralj. Cesarja so volili, izhajal pa je iz različnih evropskih plemiških družin, od 15. stoletja dalje skoraj brez izjeme iz rodbine Habsburžanov. Meje Cesarstva so se v času stoletij spreminjale kakor tudi njegovo ime. Najenostavnejše in najprimernejše poimenovanje zanj je tako preprosto Cesarstvo.

Ozemlje današnje Slovenije je bilo vedno v mejah Cesarstva, vedno v njegovem obmejnem področju. Današnja meja med Slovenijo in Hrvaško je pravzaprav tisoč let stara meja med Cesarstvom in ostalim svetom - v tem primeru državnih skupnosti drugih južnih Slovanov.

Živeti ob meji ponavadi ni preveč fino. Obmejna področja so skoraj vedno slabše razvita, saj se velike in pomembne stvari le redko dogajajo na obrobju države. Včasih pa imajo taka področja vseeno nekaj koristi od svoje lege. Z ozemljem na področju današnje Slovenije je bilo tako v času od 10. do 12. stoletja. V tem času je na našem ozemlju prišlo do velikega napredka na vseh področjih. Večina ljudi je začela bistveno bolje živeti, kot so živeli njihovi predniki.

Na področju današnje Slovenije je bilo v začetku 10. stoletja veliko ozemlja, ki ni imelo lastnika. Kdo le bi si želel posestvo na tako "prepihnem" področju, kjer nikoli ne veš, kdaj bo pridrvelo naslednje stepsko pleme in vse uničilo. Ko pa je cesarska vojska leta 955 pri Augsburgu premagala Madžare in jih porinila na območje, kjer živijo še danes, so meje Cesarstva postale trdne in območje ob njih varno. Ozemlja ob meji so postala mamljivejša. Za zemljo brez lastnika je veljalo, da je cesarjeva in cesar je v 10. stoletju začel radodarno deliti zemljo ob meji različnim plemiškim družinam in cerkvi - pogosto kot obliko zahvale. Kako je to potekalo in do česa je pripeljalo, se dandanes še najbolje vidi na primeru Loškega gospostva freisinških škofov na Kranjskem.

Slovenska zgodovina
(P. Štih, V. Simoniti, P. Vodopivec)

Loško gospostvo freisinških škofov na Kranjskem

Cesar Oton II je leta 973 freisinškemu škofu Abrahamu podaril okrog 500 km2 veliko zaokroženo posestvo v osrednjem predelu Kranjske. Območje obsega današnje področje med Škofjo Loko in Kranjem južno od Save ter Poljansko in Selško dolino. Na tem področju so že živeli slovanski kmetje, ki so obdelovali zemljo in bili organizirani v velikim družinam podobne skupnosti, ki so se imenovale župe. Lastništvo zemlje v teh skupnostih ni bilo urejeno tako, kot je bilo običajno za Cesarstvo, tako da je celotno območje obveljalo za ozemlje brez lastnika, ki ga je cesar lahko podaril freisinškim škofom.

Freisinški škofje so svoj fevd dodobra preuredili. Na sotočju Poljanske in Sorške Sore so zgradili grad, kjer je živel upravljalec fevda ali glavar, včasih pa tudi škof iz Freisinga, če je prišel na vizitacijo. Ob vznožju hriba, na katerem je bil grad, je nastala Škofja Loka, ki na številnih delih mesta še vedno kaže značilnosti tistega davnega časa, v katerem je nastalo.

A najbolj revolucionarno dejanje, ki so se ga polotili novi oblastniki, je bila agrarna reforma. Zemlja je bila na novo parcelirana v t.i. hube - enodružinske kmetijske obrate ali preprosto, kmetije. Te so bile potem prepuščene v obdelavo dotedanjim domačim, staroselskim kmetovalcem. Kmetovanje je postalo intenzivnejše in bolj donosno. Z izsekavanjem gozda so pridobili nove obdelovalne površine in kar naenkrat je bilo domačih kmetov, ki bi lahko obdelali vsa polja, premalo. Freisinški oblastniki so tako v svoje Loško gospostvo pripeljali koloniste -  kmete s svojega bavarskega posestva, ki so potem pomagali obdelovati polja okrog Škofje Loke. Posledica te načrtne kolonizacije se še danes dobro vidi, če se peljete iz Kranja proti Škofji Loki. Med Bitnjami in Žabnico je obdelovalna zemlja še vedno v obliki trakov, kot po načrtu enakomerno razdeljena med posamezne kmetije ali kot so to imenovali v preteklosti, v hube. Stanovanjski objekti in hlevi so na eni strani ceste, polje na drugi strani.

Kolonizacija Loškega gospostva z Bavarci torej nikakor ni bila posledica nacionalne politike - nemški oblastnik slovanskega življa na svojem gospostvu niso nameravali ponemčiti; pravzaprav jim je bilo povsem vseeno ali njihovo zemljo obdelujejo kmetje, ki govorijo slovansko ali pa tisti, ki govorijo nemško - šlo je izključno za gospodarsko politiko - na dani obdelovalni površini čim več pridelati. Lahko bi rekli, da se je šlo samo za dobiček.

Tako ni prav nič čudno, da je Valvasor ravno v Bitnjah slišal kmete govoriti v tisti čudni slovensko-nemški govorici. Velika verjetnost je, da je tisti stavek izgovoril potomec bavarskih kmetov, ne pa kakšen Slovan. Bavarce so namreč načrtno poselili ravno na ravnici med Kranjem in Škofjo Loko. Zakaj so ravno oni dobili najbolj rodovitno zemljo, večina slovanskih kmetov staroselcev pa zemljo v dolinah Selške in Poljanske Sore, ki je bila težje dostopna in manj rodovitna, je pa že drugo vprašanje. Odgovor nanj se, seveda, ponuja kar sam in namiguje na protekcijo, ki so jo imeli bavarski kolonisti. A to so le moje špekulacije:) Vendar pa jim ta protekcija, če so jo res imeli, na dolgi rok ni prav nič pomagala. V naslednjih stoletjih so se ravno ti nemško govoreči kolonisti na rodovitni ravnici Sorškega polja najhitreje asimilirali v slovansko skupnost.

Freising

Freising - mesto, iz katerega so prišli gospodovat v Loko, leži okrog 35 km severno od Münchna. Bavarska prestolnica ga je v zadnjih stoletjih povsem zasenčila, a Freising je bil v srednjem veku izredno pomembno mesto, njegova veličina pa se do določene mere vidi še danes. Ko se po regionalni cesti peljete iz Münchna proti Freisingu, je podobno, kot bi se peljali iz Kranja proti Škofji Loki - opazite lahko vestno obdelane njive, ki se širijo po ravnici. Podobnost se nadaljuje tudi potem, ko se pripeljete v mesto. Freising se podobno kot Škofja Loka razprostira ob vznožju griča. V Škofji Loki je na griču grad, v Freisingu pa kompleks stavb, ki so znane kot freisinški Domberg. V srednjem veku, ko je bilo mesto na višku svoje slave, so grič imenovali mons doctus. Tukaj so se namreč v teku stoletij poleg stolnice in škofove rezidence nahajale tudi različne knjižnice, skriptoriji in šole. Domberg  je bil kulturni, umetnostni in religiozni center Bavarske. V šolah na hribu so se šolali mnogi bodoči cesarji. Iz knjižnice na freisinškem Dombergu pa izhajajo tudi Brižinski spomeniki. Najstarejša v slovenskem jeziku napisana besedila in obenem najstarejša v latinici napisana besedila v kateremkoli od slovanskih jezikov se v bistvu imenujejo Freisinški spomeniki (Freisinger Denkmäler) ali kot je bilo v srednjem veku v navadi Monumenta Frisingenesia. Šele leta 1854 je slavist in slovničar Anton Janežič za Freising skoval slovensko krajevno ime Brizno ali Brižnik, po katerem so potem poimenovali tudi besedila, ki so iz tam izhajala, kot Brižinske spomenike.

Brižinski spomeniki so cerkveno besedilo, ki ga je uporabljal škof Abraham iz Freisinga pri svojem misijonarskem delu med Slovenci.

Freisinška katedrala
Sv. Marije in Sv. Korbinijana
(štukature in poslikave: brata Asam) 

Zamorec in medved

Mesti Škofja Loka in Freising sta še vedno povezani, saj sta prijateljski, oz. bratski mesti. Njuno več stoletno povezanost pa lepo upodabljajo skupne ali pa podobne legende, ki so jih v letih ustvarili njuni prebivalci in podobna grba obeh mest. Tako v legendah kot v grbu najdemo vsaj dve stvari, ki sta mestoma skupni - medveda in zamorca.

Zavetnik mesta Freising je Sv. Korbinian. Živel je v 7. in 8. stoletju in je bil prvi škof Freisinga ter ustanovitelj škofije. Po legendi naj bi mu nekoč, ko je potoval v Rim, pot prekrižal medved in raztrgal konja, ki mu je nosil prtljago. Korbinian se je medveda rešil, še več, prisilil ga je, da mu je od takrat dalje on nosil prtljago. Medved se je pokoril volji svetega moža in ga spremljal na celotni poti do Rima. Kot spomin na to legendo se v Freisingu nahajajo številni kipi medvedov, tisti ponižni, ki nosi prtljago, pa je tudi v grbu.

Druga - bolj sporna upodobitev v mestnem grbu, je glava zamorca s krono. Ta je že od 13. stoletja dalje v grbu freisinških škofov in tako tudi značilnost mesta. V zadnjem času se pojavljajo težnje, da bi grb mesta spremenili. V luči rasizma in kolonializma naj bi bilo namreč neprimerno, da se v mestnih simbolih upodablja temnopolte ljudi in jih imenuje zamorce (nem. Mohr). A mestni svet, ki je razpravljal o tej temi, je ugotovil, da so zahteve neupravičene in kažejo le na popolno neznanje in nepoznavanje zgodovine tistih, ki te zahteva postavljajo. Na simbol zamorca s krono je namreč potrebno gledati v kontekstu zgodovine in odločitve škofov, da ga upodobijo v svojem grbu. Rasizem vsekakor ni bil tisti, ki jih je vodil pri izbiri - to bi bi moralo biti jasno vsakemu vsaj nekoliko poučenemu človeku, prej bi lahko rekli, da gre za neko vrsto počastitve.

Freisinger Mohr
(freisinška katedrala)

Kakor je neke vrste počastitev tudi to, da ima freisinškega zamorca in freisinškega medveda v svojem grbu tudi papež Benedikt XVI. Joseph Ratzinger je namreč kar 12 let živel v Freisingu - v tem mestu je študiral in poučeval, ter bil pozneje tudi nadškof. Od leta 2010 je tudi častni meščan mesta. 

A tukaj se potem s častjo tudi konča. Pred kratkim je namreč na mesto Freising padla senca, ki jo bo težko pregnati. V mestnem svetu spet razpravljajo - tokrat o tem, ali naj Benediktu XVI. odvzamejo naziv častnega meščana. Katoliško Cerkev v Nemčiji trenutno pretresa velik škandal. Na dan so prišli podatki o številnih spolnih zlorabah otrok s strani duhovnikov - mnoge od njih so se v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja zgodile tudi v škofiji Freising- München. Glede na dokument, ki je pred nekaj tedni prišel v javnost, je kardinal Ratzinger za zlorabe vedel - in molčal.

papeški grb
Benedikta XVI.
s freisinškim zamorcem in medvedom

V Škofji Loki pa zamorec s krono - vsaj zdi se tako - neobremenjen s predsodki in ponosen zre z mestnega grba. Okoli njega so ustvarili legendo, ki na čudovit način povzema zgodovinsko povezanost mesta s freisinškimi škofi, v pripoved vključi tako medveda kot zamorca, temnopoltemu rešitelju priskrbi potrebno čast, obenem pa namigne še na Brižinske spomenike.

Takole jo je zapisal Lojze Zupanc v zbirki loških mitov, pravljic, bajk in legend z naslovom Kamniti most:

V Škofji Loki pripovedujejo, da je bilo prvemu zemljiškemu gospodu, ki je na loškem ozemlju s krivo palico krotil tlačane, ime Abraham. Ko je le-ta pred davnim časom prišel z Bavarskega v Loko, je gostoval na loškem gradu vse dotlej, dokler se ni naučil po naše govoriti. Ves srečen, da se bo poslej lahko sporazumeval s podaniki in tlačani, se je nekega vigrednega dne napotil proti daljni Idriji. Spremljal pa ga je zamorec, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja.

Potovala sta po Poljanski dolini. Ta je bila tisti čas zarasla s hostami, koder je bilo toliko medvedov, da bi jih človek ne preštel. Gorje potniku, če se je nameril brez orožja skozi te gozdove! A zamorec, ki je spremljal svojega gospodarja, je bil bistroglavec. Oborožil se je z lokom in tulom, polnim puščic.

Ko sta tako hodila in hodila, sta se sredi temne hoste namahnila na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrašen obstal in drgetal, njegov sluga pa je -- ne bodi len -- nategnil lok in izstrelil puščico v medvedovo srce. Medved se je zvalil na črno zemljo. Gospodar je rešitelja objel in del:

"Rešil si mi življenje, zvesti služabnik! Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil!"

In je koj zatem, ko se je živ in zdrav povrnil v loški grad, zaukazal, naj v grb, ki bo še stoletja prikazoval veličino loških knezov, naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega zamorca.

grb Škofje Loke

Brižinski spomeniki pa so, seveda, v popotni malhi škofa Abrahama:)