Henryk Sienkiewicz: Križarji

Menda je tako.

Če bi se sprehajala po ulicah katerega od poljskih mest in mimoidoče prosila naj mi naštejejo poljske knjige, ki se jim zdijo pomembne, mi menda nihče ne bi omenil Ferydurke, Witolda Gombrowicza, še manj pa Pepel in diamant, Jerzyja Andrzjewskega - dveh knjig, ki sem jih prebrala v zadnjih mesecih in jih najdemo v zbirki Sto romanov. Mogoče bi se našel kdo, ki bi kot pomembnega navedel znanstevno-fantastični roman Solaris, Stanislawa Lema; prav vsi - mladi in stari, progresivni in konzervativni, podporniki ali nasprotniki sedanje poljske vlade, pa bi vsekakor kot pomembno poljsko knjigo našteli vsaj enega izmed zgodovinskih romanov Henryka Sienkiewizca.

Hm, tako je to. In kaj sledi iz tega? Ja to, da moram prebrati enega od njegovih romanov;)

Doma imam lično zbirko Sienkiewizcevih romanov, ki sem jo dobila v dar od tašče. Knjige so skrbno in okusno opremljene, izšle pa so pri Državni založbi Slovenije v (svinčenih) sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Bog še lahko pisal z veliko začetnico. Ko sem izbirala, katero naj začnem brati, sem najprej izločila Quo vadis. Sem ga že nekoč brala. Potem, ko sem ugotovila, da romani Z ognjem in mečem, Potop in Mali vitez sestavljajo trilogijo in so tako prav gotovo prevelik bralski zalogaj za nekoga, ki nima ravno pretiranega veselja, da bi bral nekaj tako klišejskega kot je Sienkiewicz, mi je ostal roman Križarji - še vedno obsežen, v dveh knjigah, a naslov je zvenel zanimivo.

Dogajanje - kot bi mogoče lahko namigoval naslov - ni postavljeno v Palestino in Jeruzalem v času Križarskih pohodov, ampak na področje Poljske in Litve konec 14. in na začetek 15. stoletja. Takrat je bilo tam malo drugače, kot je danes. Litva je bila največja evropska država in je segala do Črnega morja; skupaj s Poljsko pa je sestavljala mogočno personalno unijo, ki jo je vodil zakonski par - poljska kraljica in litvanski veliki vojvoda. Štrene urejeni državni skupnosti so mešali le križarji, predstavniki nemškega reda, ki so potem, ko so se po neuspešnih križarskih vojnah morali umakniti iz Bližnjega vzhoda, na obali Baltika ustanovili svojo državo - ob velikem neodobravanju ljudi, ki so tam živeli. Njihova država se je raztezala na področju današnje ruske esklave Kaliningrad, Latvije in Estonije, delno pa tudi Poljske in Litve.

Da dandanašnji bralec lahko uživa v branju romana Križarji, mora najprej odmisliti nekaj precej motečih stvari. Prvo so črno-belo orisane osebe, drugo je nacionalizem. S patriotizmom v osnovi ni nič narobe - posebno, če na to gledamo v luči pomladi evropskih narodov 19. stoletja - a če je le-ta prignan do takšnih mej, kot je to storjeno v romanu Križarji, postane resnično moteče. Posledica kombinacije teh dveh slabosti je ta, da so v knjigi vsi poljski plemiči moralno neoporečni, pogumni in lepi, nemški križarji pa arogantni, spletkarski in moralno sprijeni. 

Tekom romana pisatelj zelo uspešno gradi napetost med tema dvema strujama. Čutimo, da bo prišlo do usodnega spopada med dobrim in zlom. Roman se resnično konča z veliko Bitko pri Tannebergu, v kateri sta se leta 1410 spopadli poljsko-litvanska vojska in vojska križarjev nemškega reda. A ta bitka, ki bi morala biti vrhunec knjige, izzveni nekako tako, kot je izzvenela bitka med White Walkerji in ostalim svetom v Games of Thrones - plehko.

In zdaj odmislimo te neprijetne in neposrečene stvari. Roman Henryka Sienkiewicza, Križarji, je vendarle veliko delo, ki vsebuje dragulje, zaradi katerih je knjigo vredno brati. Prestop v drugi čas in drugi svet je bil ob branju tako temeljit, da se še zdaj ne morem dovolj načuditi. Še vedno diham v ritmu visokega srednjega veka. Če želite brati viteški roman, berite Križarje. Tu najdete vse: plemenite in pogumne viteze, ki se zaobljubljajo svojim gospem, minezengerje, viteške dvoboje, prepasane oklepe in vržene rokavice, ki jih je vredno - ali pa tudi ne, pobrati. Srečate ponosne in lepe plemkinje, ki so nepogrešljive svetovalke in voditeljice, ki obračajo tok zgodovine. In imate amazonke, ki z vilami ubijejo medveda in pred smrtjo rešijo svojega ljubega. Bolje kot vsaka novodobna fantasy tipa sword and sorcery, kajti v romanu Križarji za napetost zgodbe ni potrebna nobena čarovnija - zadostujeta natančen realističen opis - začinjen z idealizmom, in nekaj patosa. Eden izmed viteških dvobojev je opisan tako natančno, da sem se zavedala vsakega giba bojevnikov, napak, ki sta jih naredila, in razumela strategijo borbe.

O natančni zgodbi romana ne bi rada veliko pisala. Napeta je in dramatična. Veliko se dogodi. Glavni junak je mlad poljski vitez Zbiško, ki se s svojo viteško častjo zaobljubi mladoletni plemkinji Danuši, njegovo viteško pot pa prekriža še eno plemenito dekle, Jagienka. Ena ga reši iz zapora, kjer se je znašel, ker je užalil križarja Kruna von Lichtensteina (resnična zgodovinska osebnost), druga mu pomaga pri lovu in zdravi strica Matka - Zbiškovega mentorja in podpornika, ki ga je poškodovala križarska sulica. (Pomagata medvedova in bobrova mast:) Z eno se skrivoma poroči. Ena mu umre in druga mu povije štiri sinove. Vmes Zbiško potuje po Poljski, od Krakova do Varšave in dalje proti severu, iz ujetništva reši tega in onega, se bojuje in zmaguje. Včasih tudi joče. 

Roman Križarji, Henryka Sienkiewicza je lep viteški roman, ki se gradi in razvija na boju med dobrim in zlom. Meja je jasna: dobri so Poljaki in slabi so Nemci. Ob tej natančni razmejitvi tako ni čudno, da je bil ravno ta roman tisti, ki so ga po drugi svetovni vojni, potem ko je bil Hitler premagan in so tiskarne in knjigarne spet začele delovati, izdali na Poljskem. Sporočilo knjige je namreč očitno.

Roman pa ima svojo moč tudi danes. Meni je predstavljal enkraten pobeg v povsem drug svet, ki pa je bil kljub svoji drugačnosti vendar še toliko realističen in verodostojen, da sem se zlahka potopila vanj in čisto preprosto uživala. 

★★★★☆