Margarethe ali Gretchen ali Marjetka je ena od osrednjih oseb v prvem delu tragedije Faust, Johanna Wolfganga Goetheja. Včasih je zastavljala zoprna vprašanja. Po njej se takšno neprijetno vprašanje, ki terja jasen odgovor, vprašani pa se izogiba odgovoru nanj, imenuje Gretchino vprašanje ali Gretchen-Frage. Gretchino vprašanje bi bilo, če bi kakšnega od podpornikov ruskega diktatorja vprašali: "No, povej, ali je prav, da je Putin napadel Ukrajino?" ali pa "Kaj praviš, ali naj Ukrajincem pošljemo orožje?" Izgovarjal bi se tako, kot se je izgovarjal Faust, ko je odgovarjal na vprašanje, ki mu ga je zastavila Gretchen. Izognil bi se jasnemu odgovoru, a mi bi tudi iz njegovega ovinkarjenja lahko sklepali, kaj si v resnici misli. Kot je pravilno sklepala tudi Gretchen in mu to tudi naravnost povedala.
Drama Faust je aktualna še dandanes, a ne samo zaradi Gretchinega vprašanja.
Če ne zdaj, potem nikoli.
Če Fausta ne preberem zdaj, ga ne bom nikoli. Da se dandanes lotiš tega, sicer enega izmed najpomembnejših dramskih del v literarni zgodovini, mora res obstajati dober razlog. Pri meni so bile to sinove priprave na maturo. Pred kratkim je namreč zaključil dvomesečno obdobje, v katerem so se pri pouku nemščine ukvarjali edinole z Goethejem in prvim delom njegove tragedije Faust. Toliko časa samo za Fausta! V današnjem času, pri gimnazijcih, ki jih zanima vse kaj drugega kot dvesto let stara tragedija! Če zmorejo oni, bom tudi jaz.
Tako je moj sin enega izmed nedeljskih dopoldnevov žrtvoval za to, da je svoji mami v grobem razložil, za kaj se v drami gre, kaj so glavni poudarki in kako določene stvari pravilno razumeti. Če ne sedaj, potem nikoli. Opremljena s skripto, šolskim zvezkom in knjigo sem se lotila branja. Prvi vtis je bil ta, da se bere hitro, razume pa bolj malo... A poskusimo:)
Drama ima kar tri prologe.
Goethe se je s Faustom ukvarjal celo življenje. Splošno znano zgodbo o priznanem profesorju, ki je svojo dušo prodal Hudiču, a v zameno dobil nekaj, česar človek s svojo lastno močjo ne more doseči, je želel predstaviti na svoj način. Kot mlad študent v Leipzigu je v Auerbachovi kleti, kjer je popival s sovrstniki, opazoval sliko Fausta in razmišljal. Ko je neki zimski dan na gori Brocken opazoval meglice, ki so zakrivale pogled v dolino, je mislil na Fausta. Ko je kot mlad pravnik v Frankfurtu slišal za kazenski primer matere detomorilke, Susanne Margarthe Brand, se mu je prikazoval Faust.
Kako zelo obseden je bil z njim, lahko začutimo že na samem začetku dela - v prvem prologu, imenovanem Zueignung. Ta posvetilo je zelo osebno, celo intimno in v njem Goethe opisuje svoje lastne občutke ob delu, ki ga je pisal. Pove, da so ga "schwankende Gestalten" ali "sence plahovite" silile, da dramo piše in napiše do konca. Spominja se prijateljev, ki so ga spodbujali pri pisanju, a jih zdaj ni več - umrli so kot prijatelj Schiller, ali pa so razkropljeni po svetu. Mogoče se je France Prešeren v svojemu posvetilnemu sonetu prijatelju Matiju Čopu v pesnitvi Krst pri Savici, zgledoval po tem Goethejevem prologu.
Če je prvi prolog oseben pesniški pogled na dramo, se drugi prolog dogaja v gledališču in predstavlja pogovor med direktorjem gledališča, pesnikom in "lustige Person" ali igralcem burkežem. Vsak od njih ima svoj pogled na to, kakšna bi morala biti drama Faust. Direktor si želi delo, ki bo prineslo čim več dobička; burkež nekaj takega, kar bo ljudem všeč; pesnik - Goethe sam, pa si želi, da mu omogočijo umetniško svobodo in s tem možnost, da ustvari nekaj, kar ga bo kot umetnika notranje zadovoljilo in napolnilo.
Šele tretji prolog je potem tisti, ki je sestavni del drame. Dogaja se v nebesih in predstavlja dialog med Bogom in Mefistom, se pravi Hudičem. Razpravljata o tem, kakšen je človek. Bog se zaveda temnih strani človekove duše, a je optimistično prepričan, da je človek v svojem bistvu vendarle dober in ve kaj je prava pot v življenju.
Ein guter Mensch in seinem dunklen Drange
Ist sich des rechten Weges wohl bewusst.
--------------------------------------------------------------
da dober človek kljub temni naravi
natanko se zaveda, kod in kam.*
Hudič se pa s tem ne strinja. Prepričan je, da je človek žival. Še huje. Tisto nekaj pameti, ki jo ima in jo je dobil od Boga, ga dela še bolj živalskega od vsake živali.
Er nennt's Vernunft und braucht's allein,
Nur tierischer als jedes Tier zu sein.
-------------------------------------------------------------
To um je in ga rabi le,
da bolj živalski od živali je.
In potem se zmenita, da bosta svoji prepričanji preizkusila na Faustu. Mefisto trdi, da bo tudi tega priznanega in moralno neoporečnega profesorja speljal na slaba pota, Bog pa je prepričan, da mu to ne bo uspelo.
In drama Faust se lahko začne.
Vom Himmel durch die Welt zur Hölle! (...z neba v pekel ves svet prehodi!)
Iz nebes se preselimo na Zemljo - v Faustovo študijsko sobo. V tej nočni sceni profesor Faust doživlja eksistencialno krizo. Zdi se, da je v življenju dosegel že vse možno, a ob tem vendarle ni zadovoljen. Preštudiral je filozofijo, pravo in medicino. Dodal je teologijo in se lotil celo magije. Ob vsem znanju, ki ga ima, pa ve, da v naravi obstaja še toliko skrivnosti, ki mu bodo ostale nedosegljive. Faust se zaveda, da samo s svojimi močmi, nikoli ne bo spoznal prave resnice sveta.
Den Göttern gleich ist nicht! Zu tief ist es gefühlt;
Dem Wurm gleich ich, der den Staub durchwühlt,
-----------------------------------------------------
Enak bogovem nisem! Čutim v dnu srca.
Sem kakor črv, ki v prahu gomizlja,
Bolj je podoben črvu, ki rije po prahu, kot Bogu.
Zaradi tega spoznanja je tako obupan, da se odloči narediti samomor. Vendar pa se v trenutku, ko nagne kozarec s strupom, zasliši nebeško petje angelov - noč, v katerem poteka dogajanje, je namreč večer pred Veliko nočjo, in Faust se premisli ter strupa ne popije.
V naslednji sceni se potem na dan Velike noči sprehaja skupaj s svojim učencem in uživa v pomladnem razpoloženju.
Hier bin ich Mensch, hier darf ich's sein.
--------------------------------------------------------------
Tu sem človek, tu biti smem.
Učencu, ki ima ravno takšno veselje do učenja kot on, zaupa, da ima dve duši: ena si želi užitka in vseh ugodnosti, ki jih prinaša čutnost, druga je tista, ki se želi dvigniti iz prahu v nebeške višave. In te dve človekovi nagnjenji si nasprotujeta.
Zwei Seelen wohnen, ach! in meiner Brust,
Die eine will sich von der anderen trennen;
Die eine hält, in derber Liebeslust,
Sich an die Welt mit klammernden Organen;
Die andere hebt gewaltsam sich von Dust
Zu den Gefilden hoher Ahnen.
-------------------------------------------------------------------
Jaz pa, ah, nosim v prsih duši dve,
ki po vsej sili hočeta vsaksebi:
Oklepa ena z grobo se močjo
slasti ljubezni z divjimi čutili,
druga iz blata cilja pod nebo,
med slavnih dedov vrste sili.
Med sprehodom se Faustu pridruži črni pudelj, ki mu sledi v študijsko sobo. Tam se potem izkaže, da je to nihče drug kot Mefisto, ki si je nadel podobo psa.
Faust je ob srečanju z Mefistom v ravno pravšnjem razpoloženju, da z njim sklene pakt. Mefisto mu obljubi, da mu bo pokazal stvari na tem svetu, ki ga bodo zadovoljile in osrečile. Izpolnil bo vse njegove želje in bo njegov služabnik na tem svetu. V zameno za te usluge, bo Faust moral služiti Mefistu na onem svetu. Kaj bo moral početi po smrti in kašne Mefistove zahteve izpolnjevati, ni povsem jasno. A Faustu to pravzaprav sploh ni pomembno in ga ne zanima. On je z vsem svojim bitjem priklenjen na ta svet - zanima ga samo to, kar mu lahko nudi življenje; za to, kaj bo po smrti, se ne meni preveč.
Faust privoli v sporazum, čeprav od njega ne pričakuje veliko - mogoče le nekaj čutne omame, ki bo blažila težave njegove duše. Zato naredi prostovoljno še korak dalje. Prepričan je namreč, da mu Mefisto kljub obljubam ne more ponuditi nič posebnega in novega, in stavi s Hudičem, da mu med njunim skupnim potovanjem nikjer ne bo tako všeč, da bi želel ostati. Mefistu reče, da ga lahko takoj ubije, če bo kadarkoli vzkliknil: Verweile doch, du bist so schön! // Kako si lep! Postoj! Postoj! - lepi trenutek namreč.
Potovanje Fausta in Mefista po vseh lepotah in užitkih tega sveta se lahko začne.
Prva postaja je Auerbachs Keller v Leipzigu.
Ich muss dich nun vor allen Dingen
In lustige Gesellschaft bringen,
Damit du siehst, wie leicht sich's leben lässt.
------------------------------------------------------------------------
Zdaj bodi moje prvo delo,
da spravim v družbo te veselo,
da zveš, kako živi se na koncu tem.
Mefisto pripelje Fausta v gostilno, kjer študentje veselo popivajo, da bi mu pokazal, kako lahkotno je lahko življenje. Faust ostane mrtvo hladen in si prav hitro zaželi, da pijano in prostaško družbo zapustita.
Mefisto ugotovi, da Fausta ne bo tako lahko premamiti, in ga odpelje v čarovniško kuhinjo. Tam ena od Mefistovih podložnic, čarovnica ali vešča, zvari napitek, ki Fausta, potem ko ga popije, spremeni v lepega in mladega moškega, ki se mu vse ženske zdijo lepe, kot je bila lepa Lepa Helena. Faust je pripravljen, da se zaplete v ljubezensko dogodivščino.
Na prizorišče stopi Margarethe ali Gretchen ali Marjetka - mlado, nedolžno, 14-letno dekle, nad katerim je Faust očaran in jo želi na vsak način osvojiti. Bralci, ki ste se odločili, da zaradi jasne pedofilije, ki sledi, s knjigo ničesar več nočete imeti, prosim, prenehajte z branjem mojega pisanja. Zelo hudo bo. Nedolžno spogledovanje Aschenbacha z Tadziom v noveli Smrt v Benetkah ni nič v primerjavi s tem, kar se pripeti mali Gretchen.
Lahko pa tragedijo Faust beremo v luči 18. stoletja in si mislimo, da je Gretchen že odrasla mlada ženska, ki je sposobna sprejemati odločitve in prevzeti odgovornost za svoja dejanja - recimo da je, če smo jo prenesli v današnji čas, stara že 19 let. 14-letno dekle iz poznega srednjega veka, v katerem se drama dogaja, je bilo verjetno že toliko odraslo in odgovorno, kot je dandanes 19-letno dekle, če ne še bolj.
Kakorkoli že, Faust Gretchen zapelje - najprej z darilom, škatlico nakita, z drobnimi prevarami; nato z lepimi besedami, objemom in poljubom. Faust v ljubezni do Gretchen začuti harmonijo z naravo in svetom. Zadovoljen je, a njegovo navdušenje se prav hitro sprevrže v depresijo, saj čuti, da njegovo hrepenenje po resnici tudi z ljubezenskim doživetjem ne bo zadovoljeno. Gretchinina ljubezen ni tisto, kar bi Fausta zadržalo in mu vzbudilo željo, da zadrži čas. Čeprav spozna, da lahko s svojim ravnanjem uniči njeno življenje, jo zapusti in se skupaj z Mefistom odpravi dalje. Na Gretchen popolnoma pozabi.
Njuna naslednja postaja je gora Brocken, kjer v Valpurgini noči poteka razvratna zabava s čarovnicami. Tam se pleše in pije in seksa - tudi Faust in Mefisto sta med tistimi, ki se predajajo razvratu. Nekje vmes, med plesom z mlado lepotico, pa Faust dobi privid deklice, ki je zelo podobna Gretchen.
Mephisto, siehst du dort
Ein blasses, schönes Kind allein und ferne stehen?
Sie schiebt sich langsam nur vom Ort,
Sie scheint mit geschlossnen Füßen zu gehen.
---------------------------------------------------------------------------------
Tja se ozri!
Stoji tam daleč samo blede dete,
stežka stori korakce tri,
ko da nožice drobne ima spete.
Privid v podobi Gretchen zgleda kot oklenjen v verige in z očmi mrtveca. Mefisto Fausta želi odvrniti od te podobe, ga zamotiti z zabavo, ki poteka s čarovnicami, a Faustu podoba ne da miru.
Naslednji dan - dan po Valpurgini noči, ko stvari izgledajo drugače, kot so zgledale do sedaj - kakor zgleda po zabavi vedno vse drugače - Goethe začne pisati v prozi in nič več v stihih, Faust pa spozna, kakšna usoda je doletela Gretchen. Najprej zanjo krivi Mefista, a ta ga hladno zavrne, češ s posledicami svojih dejanj bi moral računati že takrat, ko je sklenil pakt s Hudičem.
Nun sind wir schon wieder an der Grenze unseres Witzes, da, wo euch Menschen der Sinn überschnappt. Warum machst du Gemeinschaft mit uns, wenn du sie nicht durchführen kannst? Willst fliegen und bist vorm Schwindel nicht sicher? Drangen wir uns dir auf oder du dich uns?
-----------------------------------------------------------------------
No, sva že spet na robu razsodnosti, tam, kjer vam ljudem pamet odpove. Zakaj se pa pajdaš z našo družbo, če se ne moreš vzdržati v nji? Rad bi letal, pa nisi varen pred vrtoglavico? Se mi vsiljujemo tebi ali ti nam?
Faust in edino Faust je kriv za dekletovo nesrečno usodo. Zaradi Fausta je zanosila in so jo zato, ker je bila noseča in neporočena, izločili iz družine in družbe. Iz obupa in da bi preprečila sramoto je ob rojstvu svojega otroka umorila. Zaprli so jo in jo kot detomorilko obsodili na smrt.
Zdaj se v Faustu zbudi slaba vest in svoje dejanje poskuša popraviti. Z Mefistovo pomočjo pride v ječo, kjer je Gretchen zaprta. Reši jo verig in prosi, da skupaj z njim odide na svobodo.
Toda za kaj takega je že prepozno. Na takšen način, kot si to predstavlja Faust, se stvar ne more razrešiti. Gretchen ne more enostavno stopiti iz ječe in vse pustiti za seboj, kot je to puščal za sabo Faust na potovanju z Mefistom. Gretchen se prepusti Božji sodbi in upa na odrešitev - pred svojim ljubimcem, Heinrichom Faustom, pa jo je groza.
MARGARETHE:
Dein bin ich, Vater! Rette mich!Ihr Engel! Ihr heiligen Scharen,Lagert euch umher, mich zu bewahren!Heinrich! Mir graut's vor dir.
MEPHISTOPHELES:
Sie ist gerichtet!
STIMME von oben:
Ist gerettet!
MEPHISTOPHELES zu Faust:
Her zu mir!Verschwindet mit Faust.
STIMME von innen, vehallend:
Heinrich! Heinrich!
-------------------------------------------------------------------------------
MARJETKA:
Tebi, Oče, se izročim!Angelov nebeška krdelaso se za moje varstvo zavzela!Henrik! Strah me je pred teboj! ===== (mogoče bi bilo bolje Groza me je!)
MEFISTO:
Obsojena je!
GLAS od zgoraj:
Rešena je!
MEFISTO Faustu:
Brž z menoj!
Izgine s Faustom.
GLAS od znotraj, izzveneva:
Henrik! Henrik!
Tako dramatično se konča prvi del tragedije Faust, Johanna Wolfganga Goetheja. Vse kaže, da je stavo dobil Mefisto in da se je Bog motil. Ljudje smo s svojo pametjo res bolj živalski od živali in sposobni izredno krutih dejanj. Faust je to dokazal.
Tole z Gretchen se v današnji družbi sicer ne bi moglo več zgoditi - toliko smo se že spremenili, a kaj ko obstaja veliko drugih podobnih in enako krutih dejanj, ki jih počnemo: vojn, ki jih začnemo; predsodkov, ki jih imamo; maltretiranj, ki jih počnemo; osamitev in izločenosti - cancel culture, ki jih povzročimo, in gredo mimo nas - pogosto, ne da bi trenili z očesom - nekaznovano in globoko krivično. S tega vidika je Faust aktualen tudi danes.
In slast po vedno novih odkritjih in znanjih, kakor tudi hrepenenje po vedno večjih užitkih - kar je temeljna Faustova dilema - sta danes še posebno močna.
A zaključimo tako, kot smo začeli - z Gretchinim vprašanjem.
Faust ima tudi drugi del, ki pa ni tako zelo zanimiv. Gretchen ni več omenjena, Faust pa se zaplete v razmerje z lepo Heleno, s katero ima celo sina. Dogajanje se seli iz resničnosti v mitologijo in nazaj. Drama se konča, ko Faust dopolni sto let in v trenutku zadnjem, praznem in zanič (Den letzten, schlechten, leeren Augenblick) izgovori stavek Verweile doch, du bist so schön, // "Tako si lep, o daj, postoj!" , in umre.
To, kam gre po smrti njegova duša - v pekel, da bi služila Mefistu ali v nebesa k Bogu, odraža - kot je zatrdil Goethe sam - našo religiozno predstavo, da se sami s svojo močjo in sposobnostmi ne moremo odrešiti.
Gerettet ist das edle Glied
Der Geisterwelt vom Bösen:
Wer immer strebend soch bemüht,
Den können wir erlösen.
Und hat an ihm die Liebe gar
Von oben teilgenimmen,
Begegnet ihm die selige Schar
Mit herzlichem Wilkommen.
----------------------------------------------------
Zlu žlahtni član duhov sveta
se mogel je izviti.
Le kdor se trudi sam za dva,
ga moremo rešiti.
Če pa ljubezni iz nebes
bil ljubljenec je pravi,
zbor blaženih ga sprejme vmes,
prisrčno ga pozdravi.
Pri tem je zelo zanimivo, da je Goethe pri zaključku drame sledil krščanskim pogledom na življenje na tem in onem svetu. To namreč ni samo po sebi razumljivo, saj Goethejev svetovni nazor ni bil povsem jasen - ali bolj natančno, bil je zelo zapleten. Goethe je bil ateist, mogoče politeist, nikakor pa ne kristjan, saj je bil križ poleg česna, stenic in kajenja tobaka ena izmed štirih stvari, ki jih pa res ni prenesel, in prenesel je veliko.
"Wie hast du's mit der Religion?" ali "Povej: kako kaj z vero je s teboj?", je Gretchinino vprašanje, ki sem ga omenila na začetku tega zapisa in to vprašanje je Gretchen zastavila Faustu v prvem delu drame. Naravnost ga je vprašala, če je veren, Faust pa je okleval, posploševal in se izogibal jasnemu odgovoru. V obrisih je začel razlagati Goethejev svetovni nazor in njegovo vero v naravno harmonijo med dobrim in zlom.
Toliko je razlogov, zaradi katerih se še danes splača brati Fausta - ali pa še bolje - si ogledati njegovo uprizoritev na odru, mogoče s sodobnim pogledom na delo. Iztočnic je ogromno. Mogoče tudi tale - nujno vam jo moram zaupati. Verze izgovori pisatelj, ki se tudi udeležuje razvrata v Valpurgini noči:
Wer mag wohl überhaupt jetzt eine Schrift
Von mäßig klugem Inhalt lesen!
Und was das liebe junge Volk betrifft,
Das ist noch nie so naseweis gewesen.
--------------------------------------------------------------
Kdo sploh bi danes lahko knjigo izdal,
ki je vsaj malo branja vredna!
Mladina naša zlata, bi dejal,
še nikdar ni bila tako vsevedna.
To je napisal Goethe pred več kot dvesto leti in to velja še danes. Mogoče je mislil na svoje delo Faust, lahko pa na dobre knjige na splošno.
Meni se zdi Faust kot ekstrakt, ki ostane na dnu čarovniške posode, potem ko je nekdo - Hudič ali Bog - zvaril vse duše, ki so kadarkoli živele v človeških telesih, tako, da je ostalo samo tisto najpomembnejše in najbolj značilno, kar označuje človeka in njegova večna vprašanja o njem samem in svetu, v katerem živi.
* vsi slovenski prevodi so iz knjige Faust, celotna izdaja, ki je izšla leta 2005 pri založbi Sanje, in so delo Janka Modra.
Super obnova. Bravo!
OdgovoriIzbriši