Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.

Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.

(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 

In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.

Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).

Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?

Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 

A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 

V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)

Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...

In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 

Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 

Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 

Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 

Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.

Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 

Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)

Witold Gombrowicz: Ferdydurke

Moj sodelavec, ki izhaja s Poljske, a že več kot dvajset let živi v Nemčiji, ve, da pišem literarni blog. Ko je preletel naslove knjig, ki so navedene v rubriki Seznam knjig, je bil presenečen, da na njem ni niti ene knjige katerega od poljskih avtorjev ali avtoric.

Mhm, poljskih pisateljev in pisateljic ne poznam prav dobro. Seveda sem pred leti brala Sienkiewiecza, pa ne bi o tem. Za nobelovko Olgo Tokarczuk čas še ni dozorel. Da tako v hermioninem blogu vsaj malo zadiši po Poljski, ostane samo še Joseph Conrad, a ta tako ali tako velja bolj za angleškega kot poljskega pisatelja.

Kaj lahko storim, da popravim slab vtis? Po kateri dobri poljski knjigi naj sežem? Odločitev je bila pravzaprav lahka. Že od nekdaj namreč vem, da so knjige, ki so izšle v legendarni zbirki Sto romanov, vedno vredne branja, če že niso tudi vrhunske ter skoz in skoz odlične.

V zbirki Sto romanov sta izšla dva poljska romana. To sta Pepel in diamant, Jerzyja Andrezejewskega ter Ferdydurke, Witolda Gombrowicza. In sem se lotila tega zadnjega - povsem na slepo, ne da bi vedela, kaj prijemam v roke.

Knjigo preberem in ne vem, zakaj je njen naslov Ferdydurke. Ne vem, kako je pri vas, ampak jaz sem si pod tem naslovom predstavljala skupino žensk, ki - ali se pišejo Ferdydur, ali izhajajo iz družine Ferdydur, ali živijo nekje, kjer se reče pri Ferdydur, ali pa se ukvarjajo z nečim ferdydurskim. Potem pa ugotovim, da se originalni poljski naslov glasi do črke enako kot slovenski - Ferdydurke. Da ima nemški prevod romana naslov Ferdydurke, in da se tudi prevod v francoski in španski in angleški jezik imenuje Ferdydurke. Hja. Kaj bi to lahko pomenilo? Ja, nič. Beseda Ferdydurke ne pomeni nič. Če razmišljamo v poljskem jeziku, potem mogoče namiguje na moško ime Ferdynand in ta Ferdinand naj bi bil zaradi dur ali dyd v besedi malce neumen, a vse skupaj je čista špekulacija.

Med naslovom romana in njegovo vsebino ni nobene povezave. Iskanje njegovega pomena je povsem brezpredmetno. V romanu ni nobenega Ferdinanda in nobene ženske druščine, ki bi si delila nekaj ferdydurskega. Ferdydurke je kot packa pri Rohrschachovem testu - simptom nezrelega kaosa, ki pa vendar že kaže nekaj simetrije in grozi, da bo razstrelil vse uradne forme in oblike, piše Rolf Fieguth.

Mogoče bi začela na koncu. Knjiga se konča z rimanim verzom: Konec, ho-ruk, kdor je to čital, je čuk! Ta čuk naj bi pomenil norca, neumneža ali nekaj podobnega. Kdor je to prebral, je neumen, so bolj jasno in naravnost napisali v nemškem prevodu romana.

In kakor je knjiga posebna in nenavadna, si lahko tudi jaz privoščim, da z zadnjega stavka brez posebnega razlaganja in opravičevanja, skočim na začetek romana. Tu je eden lepših prvih stavkov v literarnih delih, ki sem jih kdaj prebrala. Glasi se takole: V torek sem se zbudil ob oni prazni in brezoblični uri, ko je noč pravzaprav že mimo, svitati pa se še ni utegnilo pričeti.

Med prvim in zadnjim stavkom se zgodi to in ono, a vedno v parih, simetrično: z roko v roki gre mlado in staro, naivno in zrelo, idealistično in primitivno realno, napredno in zastarelo, aristokracija in delavski razred, sinteza in analiza - vse vedno v primerni formi, ki je najpomembnejša, pa čeprav je - neglede na to kakšna je, vedno zlagana. Kajti človek je kar najbolj odvisen od zrcalne slike v duši drugega človeka, čeprav je ta duša bebasta. 

Da je vse skupaj še bolj zanimivo, pa v zgodbo sem ter tja vskočijo še tetke literarne kritičarke - kulturne tetke, četrtavtorice in prisiljene polkritičarke, ki razglašajo svoje sodbe po revijah in časopisih:)

Težko verjeti, a roman Ferdydurke ima tudi zgodbo, ki je včasih celo zanimiva. Tisti torek, ko se začne daniti, prvoosebni pripovedovalec leži v postelji ter razmišlja o odraslosti in otroštvu. Star je že trideset let, a se nekako še vedno noče obnašati kot odrasel človek. In tako nastopi čas za fantazijo. V sobo pride profesor Pimko in glavnega junaka "pomanjša" v 17-letnega gimnazijca. Odpelje ga v šolo, kjer se naš Jožko znajde med dvema skupinama fantov - eni so polni idealov, drugi grobo realistični, vsi pa v svojih prepričanjih neiskreni in zlagani. Po šoli gre k družini, ki bo skrbela zanj. To je sodobna družina, kjer imajo vsi člani - še posebno pa hči, 16-letna gimnazijka, za čas tridesetih let 20. stoletja, v katerem se roman dogaja, izredno napredne in drzne poglede na svet ter medčloveške odnose. Jožko se zaljubi v Zutko, a jo obenem poskuša uničiti in prizadeti. Potem zapusti družino in se skupaj z enim od sošolcem napoti ven iz mesta, kajti ta sošolec bi rad spoznal "hlapčiča" - neizumetničenega in nepokvarjenega predstavnika preprostih delavnih ljudi, pa se ta dogodivščina zelo klavrno konča. Pristaneta pri Jožkovih plemiških sorodnikih, kjer zgodba postaja vedno bolj zmedena in neverjetna, spontana in kakor nenačrtovana, polna posmeha in norčevanja. Pisatelj se norčuje  iz različnih ideologij, družbenih razredov, šolstva in seveda tudi bralcev.

Nekateri nastopajoči imajo imena, ki jih označujejo. Tako imamo Važiča, ki je idealist; Mečkavca, ki je realist; Kopyrda, ki je flegmatik; Lizuna, ki se prilizuje Važiču, Mladičeve, ki so sodobna družina, Žogeca, dr. Poklewskega, direktorja Pereščka itd. Da bi ugotovila, kako posrečeno so imena nastopajočih prevedena v slovenski jezik, bi morala znati in brati v poljskem jeziku, a v katero smer je tipal pisatelj, se  že vidi.

Pisateljeva ideja, da tridesetletnika prestavi v telo najstnika, je ogromno obetala. Kako bi bilo z nami, če bi bili naenkrat spet stari 17 let, a bi ob tem ohranili znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili v poznejšem življenju? Vsekakor zelo zanimivo. V romanu Ferdydurke pa ni tako. Pri Jožku se namreč zdi, da je s "pomanjšanjem" pravzaprav našel pot k svojemu pravemu jazu in še tisto nekaj malega odraslosti, ki jo je imel na začetku romana, je z njegovim nazadovanjem v pubertetnika popolnoma izhlapela. In roman Ferdydurke kar naenkrat postane nekakšen mladinski roman ali v najboljšem primeru roman o odraščanju. Kako le je dobil status kultne knjige?

Tako je to z romanom Witolda Gombrowicza, Ferdydurke - ni ne tič ne miš, ne pretirano dobra in niti ne slaba knjiga. Ko je leta 1937 izšla, je bila revolucionarna in šokantna, zdaj pa je samo bolj ali manj dolgočasna.

No, čuk neumni, zakaj si pa bral. Sam si si kriv.

★★★☆☆

Witold Gombrowicz
(1904-1969)
(vir: Wikipedija)

Jean M. Auel: Rod jamskega medveda

Ženske zgodbe navdihujejo.

Jean M. Auel se je poročila takoj po končani srednji šoli in pri petindvajsetih letih imela že pet otrok. Nato je študirala na različnih univerzah, postala članica Mensa International in opravljala različna dela od tehničnega urednika do kreditnega menedžerja. V starosti štirideset let je pridobila še naziv MBA. To je bilo leta 1976 in to leto je začela tudi s pripravami za svoj prvi zgodovinski roman.

Načrtno in natančno je začela raziskovati življenje naših prednikov v ledeni dobi. Udeležila se je tečaja preživetja in se učila kako brez sodobnih pripomočkov zanetiti ogenj, izdelati kamnito orodje, strojiti usnje in si zgraditi prebivališče. Leta 1980 je izšel njen prvi roman, Rod jamskega medveda in doživel velikanski uspeh. Do leta 2011 je izdala še 5 knjig cikla, ki ga je poimenovala Otroci zemlje, in po celem svetu prodala več kot 45 milijonov izvodov svojih knjig.

Zgodba prvega romana serije se dogaja v času pred 25 000 do 35 000 leti nedaleč stran od Črnega morja. Bil je to čas zadnje ledene dobe in v Evropi so takrat živeli tako neandertalci kot tudi moderni ljudje. Stalno naseljeni še niso bili, tako eni kot drugi so živeli kot nomadi - lovci in nabiralci.

Roman se začne dramatično - s potresom, v katerem mala deklica iz vrste modernih ljudi izgubi svoje starše in sorodnike, ostane sama, a med tavanjem po gozdu na srečo naleti na skupino neandertalcev, ki jo vzamejo za svojo in poskrbijo zanjo. Med njimi nato tudi odraste. Tekom pripovedi se pokažejo vse razlike, ki so obstajale med neandertalci in modernimi ljudmi, obenem pa je dovolj prostora, da pisateljica bralcu natančno razloži in prikaže, kako je potekalo življenje lovcev in nabiralcev v ledeni dobi. Pove nam, kaj so jedli, katera zelišča in plodove so nabirali, kako so lovili mamute, kako so pripravljali hrano in izdelovali orodje. Zelo zanimivo, če vas zanima prazgodovina.

Med odraščanjem se mora Ayla soočiti z različnimi težavami, ki jih prinese njen drugačen izgled, drugačna stopnja inteligence, pa tudi odločnost, pogum in samosvojost, ki jo predvsem moški predstavniki klana neandertalcev težko prenašajo. Roman se konča presenetljivo, a s primernim izhodiščem za naslednjo knjigo serije.

(Neanderthal Museum)

Roman sem brala že pred davnimi leti, zdaj pa sem ga še enkrat. Ob tokratnem branju sem bila zelo prijetno presenečena nad tem, kako zgodovinsko točno - ali bolje rečeno, zgodovinsko verjetno, je pisala Jean M. Auel o neandertalcih in to v času več kot štirideset let nazaj, ko o njih še nismo vedeli toliko, kot vemo danes. Poleg tega je velike vrzeli v poznavanju ledenodobnih ljudi uspešno zapolnila s svojo lastno domišljijo, ki pa nikoli ni nekaj povsem izmišljenega in se vedno lepo sklada s poznanimi zgodovinskimi dejstvi.

Naši predniki so se vsekakor srečali z neandertalci, saj Evropejci v svoji DNK nosimo do 4 odstotke neandertalskih genov. Aylin sin bi bil tako prav lahko eden izmed tistih, ki nam je priskrbel ta genski material. Vendar pa takšnih srečanj prav gotovo ni bilo veliko. Evropa je bila namreč v času ledene dobe zelo redko naseljena. Po našem kontinentu naj bi se istočasno sprehajalo le okrog 10 000 modernih ljudi in samo 1000 neandertalcev. V knjigi Rod jamskega medveda spremljamo življenje majhne skupine neandertalcev, ki se tekom pripovedi ne sreča z nobeno drugo skupino ljudi, kar je spet dokaj verodostojna predstavitev življenja pred približno 30 000 leti.

Tudi mesto dogajanja romana je pametno izbrano, saj je bilo območje ob Črnem morju in ob velikih rekah tisto, ki je v tistem času nudilo najboljše pogoje za preživetje. 

Sadove poglobljenega raziskovanje visoko inteligentne pisateljice se v knjigi zlahka začuti.

Jean M. Auel je, kot kažejo sodobne raziskave, pravilno ocenila tudi to, kako so neandertalci razmišljali, kako dobro so bili prilagojeni okolju, kjer so živeli in to, kako jim je primanjkovalo kreativnosti. Nekoliko pa se je uštela pri opisu tega, kako so se medsebojno sporazumevali. Njeni junaki namreč ne morejo preveč natančno oblikovati glasov in se zato večinoma sporazumevajo s kretnjami. No, to verjetno ne bo držalo. S kretnjami so se pogovarjali človečnjaki ala Lucy, neandertalci pa so govorili tako kakor mi - le z nekoliko višjimi glasovi in mogoče z ne tako zapleteno slovnico, kot je ta pri modernem človeku. Ampak glejte, to je malenkost. V času, ko je Jean M. Auel pisala roman Rod jamskega medveda, je bila večina ljudi prepričanih, da neandertalci - tako po izgledu kot po inteligenci - niso veliko več kot malce bolj razvite opice, pa dandanes vemo, da bi se - če bi še živeli, prav lahko pomešali med nas. Samo malo drugače bi izgledali in drugače razmišljali, pravijo znanstveniki. Umetnikov med njimi ne bi bilo, bi pa, seveda, neandertalci tudi jokali in se smejali - tisti iz knjige Rod jamskega medveda se pač ne, a zaradi takšnih netočnosti se ne gre pritoževati.

Je pa pisateljica v svojih romanih vendarle naredila veliko napako, ki jo je nemogoče spregledati. Svojim junakom je prisodila napačno barvo kože in oči. Ayla je visoka dolgonoga plavolaska z modrimi očmi, Iza, Oba, Creb in drugi iz njenega neandertalskega klana pa so nizki, krivonogi in temnopolti z rjavimi očmi. Glede višine bo držalo, glede barve kože in oči pa je bilo ravno obratno. Neandertalci, ki so v času ledene dobe že precej dalj časa živeli v Evropi kot moderni ljudje, so se bolje prilagodili na življenje z malo sonca in so zato že razvili svetlejšo polt z manj pigmenta. Moderni človek, ki je prišel iz Afrike, kjer je bilo sončne svetlobe na pretek, je bil temnopolt in je svetlo polt pridobil šele v času ob koncu ledene dobe, se pravi šele v času stalnega naseljevanja in kmetovanja, čez približno 15 000 let. 

Tako bi bilo pravilneje, če bi v filmu, ki je bil leta 1986 posnet po knjigi Rod jamskega medveda, namesto svetlolase belopolte Darryl Hannah, Aylo upodobila kakšna temnopolta igralka - takšna kot je n.pr. Jodie Turner-Smith, ki je pred kratkim upodobila "črno" Anne Boleyn - še ena zgodovinska netočnost. 

Ayla bi vsekakor morala imeti temnejšo polt in temnejšo barvo oči kot neandertalci, ki so jo vzeli medse.

recimo, da je Iza
(Neanderthal Museum)

Jean M. Auel se je po velikem uspehu, ki ga je doživel njen roman, še intenzivneje posvetila raziskovanju življenja ljudi v ledeni dobi. Srečavala se je in sodelovala s številnimi znanstveniki s tega področja in obiskala mesta v Evropi, ki so na kakršen koli način povezana z neandertalci in zgodnjimi modernimi ljudmi. Tako jo je pot prav gotovo zanesla tudi v Neandertal - dolino, po kateri so neandertalci dobili svoje ime.

V tej dolini, nedaleč od Düsseldorfa v današnji Nemčiji, so leta 1856 našli 16 fragmentov kosti, ki so jih pozneje prepoznali kot kosti pračloveka - drugačnega od nas, in ga poimenovali za neandertalca. Skelet naj bi ležal v votlini, z glavo proti vhodu, verjetno v grobu. Kako natančno je bilo, se ne ve in - pomislite! - danes ne vedo niti tega, kje točno so skelet našli. Kakšna malomarnost, bi lahko rekli; a pravzaprav je šlo samo za veliko ignoranco takratnih ljudi do takšnih najdb, kar je verjetno še hujše.

Dolina Neandertal izgleda namreč danes povsem drugače, kot je izgledala v začetku 19. stoletja. Ni več globoke soteske, ki jo je izdolbel potok Düssel, slikovitih slapov, številnih jam - pokrajine, ki so jo občudovali in v njen iskali mir in navdih številni izletniki - v 17. stoletju je bil med njimi tudi komponist koralov, pastor Joahim Neander, v čast kateremu se dolina tudi imenuje Neantertal.

V drugi polovici 19. stoletja so se na tem področju začela velika izkopavanja apnenca, ki je bil ena glavnih surovin za vse hitreje razvijajočo se industrijo mest Porurja, in slikovita dolina se je spremenila v en sam rudnik. Rudnikov danes v Neandertalu sicer ni več, a tudi prvotne pokrajine ni in tako tudi prav nobene od številnih jam, v katero sta se v davnini zatekala neandertalec in moderni človek - tudi tiste ne, kjer so našli slavno okostje. Če želite v naravi podoživeti prazgodovino in življenje v ledeni dobi, se raje podajte v Divje babe, kot pa v Neandertal.

mesto, kjer so v Neantertalu verjetno
 našli skelet neandertalca

So pa v Neandertalu zgradili sodoben muzej, ki je posvečen razvoju človeške vrste s posebnim poudarkom na neandertalcu. In ta je vreden ogleda. Tam boste lahko izvedeli vse, kar vas zanima o najdbi v Neandertalu in o neandertalcih ter njihovem načinu življenja na splošno - vendar pa, pričakovano, prav nič o neandertalski piščali iz Divjih bab. 

Poleg tega si lahko ogledate maketo neandertalke, ki bi bila prav lahko Iza, dobrodušnega neandertalca, ki bi bil prav lahko Creb in celo potomca neandertalca in moderne ženske, ki bi bil prav lahko Aylin sin Durc, potem ko je odrasel. Ayla ni upodobljena, a ena izmed maket bi lahko predstavljala Jondalarja - moškega "njene vrste", v katerega se Ayla zaljubi in z njim potuje ob reki Donavi proti severu. A zdaj sem zašla že v drugo, tretjo knjigo ciklusa zgodovinskih romanov iz pradavnine, Otroci zemlje, pisateljice Jean M. Auel... 

(Neanderthal Museum)

Če bi preživeli...

Frank Wilmes: Ein letzter Frühling am Rhein

Vse se je začelo neke oktobrske noči leta 1987 v zakajeni diskoteki v Düsseldorfu. 17-letno dekle je skupaj s še nekaterimi proslavljala prijateljičin rojstni dan. Plesala je in se smejala in ni opazila, da ob šanku sedi moški s kozarcem piva v roki in natančno spremlja vsak njen gib. Všeč mu je bila njena visoka postava, svetli lasje in brezhibna polt, odločnost, ki je sevala z njenega obraza in njen nasmeh. Čez čas se ji je približal in jo povprašal, če je kdaj pomislila na to, da bi postala manekenka in se ji v istem stavku že ponudil, da ji na tej poti, če se odloči zanjo, prav rad pomaga, saj ima agencijo, ki išče talente za modni svet. Seveda mu ni verjela. Namesto da bi bila očarana nad pravljično ponudbo, je na pomoč poklicala svoje prijatelje, da jo zavarujejo pred vsiljivcem.

Pa vendar se je tisto noč kljub vsemu odvilo prvo poglavje v zgodbi dekleta, ki je že čez nekaj let postalo eden najprepoznavnejših in najuspešnejših supermodelov, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja krojili modni svet.

Zgodba je resnična. Plavolasa lepotica iz düsseldorfske diskoteke je bila Claudia Schiffer, moški pa Michael Levaton, ki je bil prvi, ki je v njej odkril talent in jo predstavil modnemu svetu.

Nadja Auermann, Christy Turlington,
Claudia Schiffer,
Stephanie Seymour, Cindy Crawford
(The Richard Auermann Fondation, 1994, Versace)

Claudia Schiffer se je dobro znašla - ne samo pri tem, kako uspešno je gradila svojo manekensko kariero, ampak tudi v svojem življenju na sploh. Kljub slavi in denarju je ostala z nogami trdno na tleh, realistična in razumska, kot se za ljudi s severa Nemčije nekako tudi pričakuje.

Za nekatere pa je breme blišča in slave, fotografskih kamer in neskončnih zabav, pretežek. Eno izmed takšnih zgodb opisuje Frank Wilmes v svojem kriminalnem romanu Ein letzter Frühling am Rhein.

Roman se dogaja v Düsseldorfu. Tudi tukaj imamo svetovno znano in zelo uspešno manekenko, ki podobno kot Claudia Schiffer izhaja iz Porenja - obe iz bolj skromnega in podeželju bližjega okolja, kot je mesto Düsseldorf, a ne daleč od njega. Potem se pa podobnost med obema življenjskima zgodbama bolj ali manj konča. Chiaro Walldorf namreč najdejo mrtvo v njenem luksuznem stanovanju na obrežju Rena v Düsseldorfu. Primer raziskuje komisar Kilian Stockberger s svojima sodelavcema.

Luksuzna stanovanjska zgradba na obrežju Rena nudi s svojimi premožnimi in zelo raznolikimi prebivalci hvaležno snov za osnovno tkivo pripovedi. Je moril eden izmed njih? Kako so posamezni sostanovalci povezani s Chiaro? Vprašanj, ki se porajajo ob zasliševanju Chiarinih sostanovalcev, je veliko, možnih odgovorov nanje še več. Pa vendar kljub hvaležni temi pisatelju ne uspe, da bi zgradil napeto kriminalno zgodbo. Raziskovanje primera se vleče v neskončnost in je z ene na drugo stran vse bolj dolgočasno. K temu pripomorejo še trije raziskovalci umora, ki niso prav nič simpatični. Način, kako se pogovarjajo med sabo, naj bi bil zabaven in duhovit, pa je prej zoprn in zatežen.

Še najbolj zanimiva je stavba, v kateri je Chiara Walldorf živela in kjer so našli njeno truplo. Njeno luksuzno stanovanje je namreč v zgradbi, kjer je bil nekoč samostan. S takšno izbiro prizorišča je pisatelj na domiseln način združil dve temi, ki ponavadi ne spadata skupaj - svet blišča in zabave manekenk ter svet askeze in skromnosti redovnic. Poleg tega je Chiara Walldorf globoko verna, kar je v svetu mode - si predstavljam, velika redkost, a v romanu Ein letzter Frühling am Rhein predstavlja zanimivo sozvočje s krajem dogajanja.

Kriminalni roman Ein letzter Frühling am Rhein (Zadnja pomlad ob Renu), Franka Wilmesa, je zelo povprečen izdelek svojega žanra. Za roman sem zvedela v eni izmed radijskih oddaj o literaturi in napačno sklepala, da je, če je izbrana iz množice novih in novih kriminalk ter predstavljena v literarni oddaji, knjiga vendarle nekaj posebnega in vredna branja. Nope.

O romanu tako na tem mestu sploh nisem nameravala pisati, saj je ob takšnih knjigah, ki me ne navdušijo (a me obenem tudi ne razjezijo, opeharijo... ali kar je še podobnih negativnih čustev), me pustijo hladno, težko zbrati energijo in se lotiti pisanja.

Potem pa pridem v Düsseldorf in vidim, da Claudia Schiffer prvič v svojem življenju nastopa kot kuratorka in da je v Kunstpalast razstava fotografij, ki predstavlja njen osebni pogled na modni svet v devetdesetih letih. Kar naenkrat so mi postale jasne vse majhne podobnosti in velike razlike med Chiarinino in Claudijino življenjsko zgodbo - zgodb dveh rojakinj iz Porenja, ki sta v modnem svetu doživeli velikanski uspeh. O tem je pa že vredno kaj napisati. Prepričana sem, da je imel tudi Frank Wilmes, ko je ustvarjal lik Chiare Walldorf, pred očmi Claudio Schiffer - pa čeprav to ni nikjer posebej omenjeno. Bi bilo tudi zelo neokusno.

Ne v stanovanja - tako kot v romanu,

 pač pa v hotel preurejen jezuitski samostan 

v starem delu mesta Düsseldorf.

Slovenska zgodovina - Karantanija

Zakaj je knežji kamen v Celovcu in ne v Ljubljani? Nam Avstrijci samo nagajajo, ko ga zadržujejo pri sebi, saj njim ta na glavo obrnjena baza jonskega stebra, na katerem so ustoličevali slovenske kneze, vendar nič ne pomeni? Kako in zakaj so nas - Slovence - pregnali s področja Karantanije na ozemlje današnje Slovenije? In še in še...

Kdor vsaj malo pozna slovensko zgodovino, bo vedel, da zgornja vprašanja odražajo veliko nevednost in nepoučenost tistega, ki sprašuje. No, meni so pogosto zaposlovala možgane. In ker neumnih vprašanj ni, poskušajmo najti odgovore nanje. Poenostavljeno, seveda.

Za začetek se moramo odreči poimenovanju Slovenci. V času od približno 6. pa do 9. stoletja, ko je bila Karantanija zgodovinsko aktualna, pač ni bilo še nobenih Slovencev. Bili so samo Slovani, pa še ti niso bili etično enotni. V vzhodno alpsko in podalpsko področje so namreč prispeli v dveh sunkih iz dveh različnih smeri, dveh različnih plemen: prvi je bil s severa, s področja zahodnoslovanske skupine, drugi z jugovzhoda, skupaj z nomadskim konjeniškim ljudstvom Avarov, katerim so bili podrejeni. Naselili so se na področju današnje Slovenije in avstrijske Koroške, kjer so že živeli prvotni romanski naseljenci, pridružil pa se jim je še kakšen Hrvat, Bolgar, German in seveda Avar. Ljudstvo Karantancev je imelo torej izrazito polietnične korenine in o kakšni slovensko etično čisti rodovni liniji ne moremo govoriti. Je pa res, da je bila večina Karantancev Slovanov in - kar je zelo pomembno! - za sporazumevanje so uporabljali slovanski jezik. 

Plemensko zvezo, ki je bila osnova Karantaniji, je ustanovil Samo, ki sploh ni bil Slovan, pač pa Frank po rodu, verjetno trgovec z orožjem. Pravilno je ocenil trenutni položaj, začutil, da se Slovani želijo osvoboditi nadvlade Avarov in izkoristil priložnost, da se je v bojih z njimi izpostavil kot poveljnik in potem postal prvi voditelj prve v zgodovini znane slovanske državne tvorbe. To je bilo leta 623 in naslednjih sto in še nekaj let so Karantanci živeli svobodno in bili sami sebi gospodar. Volili so svoje kneze, jih posedali na knežji kamen, ki je stal na Krnskem gradu, po svoje vodili politiko in gospodarstvo, v kamen vklesavali božanstva s tremi glavami, ki so verjetno odsevala goro, ki so jo opazovali v daljavi; pravni red pa niso - tako kot so to počela ljudstva, ki so jih obdajala, zapisali, pač pa so ga določali in negovali z "običaji in navadami". Tudi prav, če deluje:)

Tako je bilo do leta 740, ko je bil karantanski knez Borut. Takrat pa je pritisk Avarov na majhno svobodno slovansko skupnost Karantanijo postal nevzdržen in Borut je bil prisiljen prositi za pomoč sosednje Bavarce. Vsi zgodovinarji se strinjajo, da je bil to ključni trenutek v zgodovini Karantanije, pa tudi v zgodovini Slovanov s področja Vzhodnih Alp na sploh. Nekateri menijo, da je bil to pohvale vreden korak k zahodnemu svetu, drugi so prepričani, da je bil to obžalovanja vreden korak iz samostojnosti in svobode v ponovno podrejenost.

Kakorkoli že, prepričana sem, da je knez Borut svojo odločitev natančno premislil in se namesto tega, da bi žrtvoval številna življenja svojih ljudi ob neizogibnem porazu  v boju z barbarskimi in neciviliziranimi Avari (ki so, mimogrede, enako hitro, kot so se v zgodovini pojavili, iz nje tudi izginili), odločil, da zaprosi za bavarsko pomoč. Bavarci so se odzvali, pomagali Karantancem in premagali Avare. Na tem svetu pa nikoli ni bilo in nikoli ne bo nič zastonj in ceno za preživetje so morali plačati tudi knez Borut in njegovi Karantanci. Je bila ta mogoče previsoka, je vprašanje, na katerega si lahko odgovori vsak sam.

Pod bavarsko nadvlado so Karantanci lahko nadaljevali s svojim načinom življenja, organizacijo gospodarstva in s svojim pravom. Še vedno so volili svoje lastne kneze, ki pa jih je od sedaj naprej moral potrditi tudi bavarski, oziroma pozneje frankovski vojvoda ali kralj. Majhna, a odločilna poteza, ki je ostro zarezala v karantansko samostojnost in ponos. Najvišjo ceno za svojo odločitev pa je tako ali tako moral plačati Borut sam. Svojega sina Gorazda in nečaka Hotimirja - pretendenta za knežji prestol, je moral še z nekaj drugimi kot talca poslati na Bavarsko. Talca ali gosta, kakor se to vzame. Nekaj takega kot je bila Sansa na dvoru v Kingslandingu v Games of Throns - vsekakor nekaj prisiljenega in neprostovoljnega, pa naj bodo hrana, oskrba in izobraževanje v ujetništvu še tako izbrani.

Gorazd in Hotimir sta svoje bavarsko izgnanstvo preživela na otoku Herreninsel na Kimskem jezeru. Če se peljete po cesti iz Salzburga proti Münchnu, vas pot nekaj kilometrov vodi tudi ob obali tega jezera in če se takrat ozrete na desno, v daljavi zagledate Herreninsel. Danes je otok znan predvsem zaradi Ludvika II Bavarskega, ki je tisoč let pozneje na otoku zgradil palačo, ki je pomanjšana kopija palače v Versaillesu, v 8. stoletju pa je bil na otoku eden najstarejših samostanov na tem koncu in v njem sta živela Gorazd in Hotimir. Tam sta se seznanila z novo vero - ali pa: tam so jima oprali možgane - pač, odvisno od osebnega pogleda na krščanstvo in tam sta bila leta 743 krščena.

Krst na Herreninsel že stoletja buri slovensko inteligenco, med njimi tudi nekatere pisatelje, ki se v svojih fikcijskih delih radi lotijo te tematike. Naj omenim samo Alojza Rebulo, ki v svojih zgodovinskih skicah z naslovom Arhipelag opisuje tudi Gorazda in Hotimirja z njuno dilemo ob sprejemu krščanske vere, in roman Krst na Auvi, Vinka Ošlaka.

Herreninsel

Ko sta se Gorazd in Hotimir vrnila v Karantanijo - zdaj nič več pogana, ampak zgledna kristjana, se je odprla pot za nadaljnjo širjenje krščanstva med Karantanci in ostalimi Slovani. Že Hotimir je bil ob tem sila zagnan, čeprav širjenje vere verjetno večinoma ni potekalo nasilno - tako, na primer kot o tem piše France Prešeren v Krstu pri Savici, ampak na bolj umirjeni irski način. Prvi karantanski misijonar je bil Irec Sv. Modest, ki je zgradil tudi cerkev na Gosposvetskem polju, v kateri je menda tudi pokopan.

Naslednja desetletja so tako Karantanci preživeli dokaj mirno, dokaj svobodno, dokaj krščansko - na obrobju velikih dogodkov. Karlu Velikem so prepustili, da se ukvarja z Avari, izbirali so kneze, ki so bili všeč tudi njihovim gospodarjem in zatrli nekaj protikrščanskih uporov. Bili so zgledni podložniki frankovskemu kralju, ki pa so leta 819 vendarle spet pokazali nekaj poguma in upornosti in se vsaj v manjšem številu pridružili uporu Ljudevita Posavskega, ki je iz Spodnje Panonije (današnje Slavonije) vodil upor slovanskih plemen proti Frankom. Upor je bil po začetnih uspehih Slovanov zatrt, s tem pa je bilo tudi konec karantanske državnosti in politične identitete. Franki namreč Karantancem niso več zaupali in so leta 828 odstavili njihovega kneza - zadnjega karantanskega kneza, Etgarja. Karantanija je postala frankovska grofija, ki jo je vodil bavarski grof.

In to je to. Konec. Karantanije in samostojne slovanske države ni bilo več. So pa ostali ljudje, Karantanci, ki so še naprej živeli na tem področju. Počasi so se integrirali v bavarsko, oziroma frankovsko državno ureditev. Nikamor niso bežali ali se umaknili, saj onkraj Karavank - na današnjem področju Slovenije, ni bilo nič bistveno drugače.

Mi smo tako verjetno bolj kot potomci Karantancev, nasledniki tistih Slovanov, ki so prišli na področje Slovenije iz jugovzhoda skupaj z Avari. Za razliko od Karantancev se ti Slovani verjetno nikoli niso mogli povsem rešiti avarske in pozneje frankovske nadvlade. Mogoče je ob koncu 8. in na začetku 9. stoletja na področju slovenskega Posavja obstajala - vsaj za krajši čas, slovanska kneževina Karniola, ampak tudi to ni povsem sigurno, predvsem pa nikoli ni imela toliko veljave in samostojnosti, kot jo je imela Karantanija.

In zakaj je knežji kamen v Celovcu in ne v Ljubljani? Potem, ko sem prebrala poglavja na temo Karantanije v knjigi Slovenska zgodovina, Petra Štiha in sodelavcev, je odgovor skoraj na dlani.

Leta 976 je na področju Karantanije nastala vojvodina Koroška in ta je enostavno prevzela oblastne simbole bivše državne ureditve in nadaljevala tudi z nekaterimi običaji, ki so jih imeli v Karantaniji. Tako so v poznem srednjem veku na knežjem kamnu ustoličevali tudi koroške vojvode in knežji kamen je postal pomemben simbol Koroške. Ponosni nanj in na svojo zgodovino - ki pa je bila vendarle v veliki meri slovanska - ga čuvajo v Veliki grbovni dvorani Deželnega dvorca v Celovcu.

Hans Pleschinski: Königsallee

Konec avgusta leta 1954 je Thomas Mann obiskal Düsseldorf, da bi pred ljubitelji literature bral iz svojega najnovejšega romana - velike uspešnice, Izpovedi bleferja Felixa Krulla. V istem času naj bi se v tem mestu nahajal tudi Klaus Heuser. Ti dve drobni zgodovinski dejstvi sta tisto, na čemer je Hans Pleschinski zgradil svoj, leta 2013 izdani roman, Königsallee.

Knjiga je poklon Thomasu Mannu. 

Hans Pleschinski v romanu Königsallee piše o Thomasu Mannu na takšen način, kot je Thomas Mann pisal o Goetheju v romanu Lotte v Weimarju. Tam se po mnogih letih srečata mladostna ljubimca Goethe in Charlotte, pri Pleschinskem se pa po več kot dvajsetih letih ponovno najdeta Thomas Mann in Klaus Heuser. Tudi onadva sta bila nekoč zaljubljena drug v drugega. 

Z načinom pisanja in z zgradbo romana posnemati takšnega mojstra kot je Thomas Mann je sila tvegano dejanje. Ob primerjanju dveh na enak način in z istimi sestavinami spečenima hlebcema kruha je namreč izdelek vajenca v primerjavi z mojstrovim ponavadi še bornejši, kot bi bil sicer, če ga ne bi z ničemer primerjali. Pa je vajencu peka kruha kar dobro uspela. Napisal je knjigo, ki je must-read za ljubitelje Thomasa Manna. Za vse ostale bralce pa bo roman verjetno nekaj zelo dolgočasnega in nezanimivega.

Oba torej prideta v tistem povojnem poletju leta 1954 v Düsseldorf. Za Klausa Heuerja je to mesto, kjer živita njegova starša, mesto, kjer se je rodil in odraščal, živel do svoje selitve v Indonezijo. Star je 45 let.

Thomas Mann pride v Düsseldorf v spremstvu svoje žene Katie in hčerke Erike, da bi bral iz svoje knjige. Star je 79 let. 

Oba prenočujeta v najbolj luksuznem düsseldorfskem hotelu Breidenbacher Hof, ki stoji na najznamenitejši mestni ulici, Königsalle.

V Düsseldorfu se v tem času še vedno vidijo posledice 2. svetovne vojne, saj je bilo mesto ob Renu še posebno pogosto tarča bombnih napadov. Vendar pa so bila petdeseta leta prejšnjega stoletja v Zvezni republiki Nemčiji tudi že čas izjemnega gospodarskega vzpona in ta se je kazal tudi z obnovo in ponovnim razcvetom med vojno porušenih obrenskih mest. Düsseldorf tako v času srečanja med glavnima junakoma že kaže na to, da bo prav kmalu spet postal modeno mesto in nesporna prestolnica zahodnega dela Nemčije. 

Do srečanja med Thomasom Mannom in Klausom Heuserjem pride po maniri Lotte v Weimerju šele v zadnjem poglavju romana. Napetost, ki se gradi preko cele knjige in vodi k temu srečanju, ni tako visokovoltažna, kot je pri Thomasu Mannu. Če sem za roman Lotte v Weimarju napisala, da jo je nemogoče dobro podoživeti, če se poslužimo prevare, preskočimo dolgočasna, dolgovezna poglavja in preberemo samo konec - ker nas pravzaprav zanima samo to, kako se je izšlo srečanje med Goethejem in Charlotte - pri Königsallee lahko mirno trdim, da takšna majhna prevara ne bi imela prevelikega negativnega vpliva na dojemanje romana. V Königsallee srečanje med glavnima protagonistoma kljub velikim in gorečim besedam ostane enako medlo, pa če pred tem preberemo vsa poglavja ali pa samo konec romana.

Roman je vredno prebrati zaradi drugih stvari. S prebiranjem knjige sem na prijeten način izvedela veliko novega o Thomasu Mannu in njegovi družini. Podoba Katie Mann je jasno zaživela pred mano in celo odgovorila na določena vprašanja, ki se vedno znova porajajo v zvezi z njo - kako je živela v zakonu s homoseksualnim možem in kako je usmerjala tako posebno, z umetnostjo prepojeno družino, kjer je vsak nekaj pisal, kjer so bili nekateri od otrok privilegirani, drugi pa ne, nekateri ljubljeni, drugi pa ne, vsi pa usodno zaznamovani s senco slavnega očeta. Preko hčerke, Erike Mann, ki je bila ena od ljubljenih, spoznamo revolucionaren, socialističen pogled na svet; preko sina, Golema Manna - nepriljubljenega, bolj umirjen in spraven zgodovinski vpogled.

Tekom romana pisatelj načenja tudi spornejše teme v zvezi s Thomasom Mannom in njegovim življenjem. Tako se sprašuje, ali je bilo moralno sprejemljivo, da je v času nacizma zapustil Nemčijo in se s tem elegantno izognil usodi ostalih Nemcev. Zaradi te dileme Thomasa Manna v Düsseldorfu sprejmejo tudi demonstracije in ne samo slavospevov polni govori na različnih sprejemih.

Knjiga je tudi precej zabavna. To pa zato, ker v njej nastopajo stranske osebe, ki spominjajo na protagoniste iz različnih Mannovih romanov. Tako imamo gospo, ki loputa z vrati - zelo podobno Madame Chauchat iz Čarobne gore in imamo liftboya z imenom Armand, ki bi rad potoval v Lizbono, če ne celo preko Atlantika v južno Ameriko, ki je pravzaprav Felix Krull. Takšnih in podobnih namigov na literarne osebe je še kar nekaj, a se odkrijejo samo velikim ljubiteljem tega nemškega pisatelja. In jim pripravijo obilo veselja:)

Roman Hansa Pleschinskega, Königsallee, je roman o ljubezni, ki bi lahko navdihnila velika literarna dela. Pripoveduje o srečanju, za katerega ne vemo, če se je zgodilo, a si želimo, da bi se. Knjiga je pisana v stilu, ki ga je uporabljal glavni protagonist romana v svojem resničnem življenju in v svojem resničnem literarnem delu. Dogajanje je postavljeno v čudovito okolje mesta Düsseldorf, poimenovanega tudi "mesto zelenja in parkov". Knjiga slavi literaturo in Thomasa Manna in Düsseldorf. 

Zahtevno branje, v katerem bodo uživali le redki, a ti toliko bolj. 

★★★★☆

Slovenska zgodovina - znanilci srednjega veka

Ajdovske deklice so na Slovenskem dobro poznane. Ena od njih je okamenela v skalah Prisanka, potem ko je pomagala popotnikom, da so pozimi srečno prišli preko Vršiča. Druga je pomagala pri gradnji cerkve v Crngrobu, kjer si še vedno lahko ogledate njeno rebro. Z eno nogo je stala na Šmarjetni, z drugo na Šmarni gori in iz Save zajemala vodo, v predpasniku pa zbirala kamenje, ki so ga potrebovali za gradnjo.

Ajdovske deklice so vedno dobrega srca, velika in lepa dekleta, hčerke Ajdov.

Kdo pa so Ajdi, zelo lepo piše Vinko Möderndorfer v svoji knjigi Koroške narodne pripovedke. V dolgem uvodu k zbirki pripovedk se opravičuje in našteva razloge, zakaj je tudi v postfašistični socialistični družbi takšna knjiga, ki pripoveduje o bajeslovnih bitjih sprejemljiva, če ne celo potrebna. Da je podkrepil svoje trditve, se je skliceval celo na velikega Stalina, kar pa je bila napaka. Že čez nekaj let so ga namreč tudi zaradi tega deportirali na Goli otok.

O Ajdih pa takole:

V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se preselili na naše najvišje gore in planine. Če so se hoteli med seboj pogovoriti, niso šli tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili kar z gore na goro. Če si je kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo zaklical in zaželeni predmet mu je sosed vrgel z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli s periščem iz reke.

Velikani so bili sicer zelo močni, pametni pa ne, niti orodja si niso znali narediti. Drevje so ruvali iz zemlje kar s koreninami vred. Šele poznejši rod si je naredil lesene sekire. Ta rod je bil že toliko pameten, da si je znal narediti divji ogenj: drgnili so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je les vnel. Ker so zelo dolgo živeli, se je zgodilo, da je pestoval ded otroke vnukov. Stari rod Ajdov je bil zelo žalosten, ko je videl, da mlajši rodovi niso več tako velike rasti kakor oni. Končno se je rodil najmanjši rod, to smo mi ljudje.

(pripovedovala sta Ivan in Marija Jelen iz Mežice)

Ajdi so živeli v Ajdovskih gradcih in gradovih, na Ajdni in v Ajdovščini. Njihove sledi najdemo na Rifniku, Ančnikovem gradišču in na Tonovcovem gradu.

Pri Ajdih se resničnost in legende pomešajo na najlepši možni način.

Da spoznamo prave Ajde, nam ni potrebno, da se napotimo daleč v zgodovino - se pravi na sam začetek nastanka modernega človeka, kot to namiguje citat iz koroške narodne pripovedke, dovolj je, da gremo v 5. in 6. stoletje, natančneje v obdobje po propadu Rimskega cesarstva in tam ostanemo do trenutka, ko so področje današnje Slovenije naselili Slovani.

To je bilo obdobje kaosa. Vladne strukture Rimskega cesarstva so izgubljale svojo moč. Meje cesarstva so bile nezavarovane in v imperij so vdirala germanska in azijska plemena: Huni, Goti in Langobardi. Namenjeni so bili proti bogatim mestom na Apeninskem polotoku in na svoji poti so prečkali tudi naše ozemlje. Ob tem so ropali in uničevali. Nekaj takšnega kot se je pred kratkim dogajalo v Afganistanu - pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja, a iz njenega poteka se le malo naučimo.

In kaj se v takšnih kaotičnih razmerah zgodi z ljudmi, ki živijo na področjih, ki so na milost in nemilost prepuščena roparskim osvajalcem? Prepuščeni so sami sebi in svoji iznajdljivosti. Državnih struktur, ki bi jim zagotavljale varnosti ni več, sami morajo poskrbeti zase in za svoje družine.

V kaosu ob razpadu rimskega cesarstva so romanski poseljenci na naših tleh ubrali različno taktiko. Nekateri so pobegnili proti obmorskim pokrajinam, kjer so potem lahko nadaljevali s svojim načinom življenja, kajti to ozemlje je tudi v naslednjih stoletjih ostalo romanizirano. Drugi niso želeli zapustiti svojega premoženja, ki so ga imeli v velikih mestih ali posestev, ki so jih obdelovali, in so čakali in upali na dobrohotnost barbarskih osvajalcev. Ti so jo slabo odnesli. Obstaja pa še tretja skupina romanskih staroselcev in to so tisti, ki nas zanimajo. Ko so začutili, da se stari svet podira, so zapustili svoje domove - razkošne mestne hiše in podeželske vile rustike - pograbili premoženje, ki so ga lahko dali v torbe, in se povzpeli na težko dostopne vzpetine v svoji okolici, kjer so si zgradili svoje nove domove. Ko so čez tisoč let ljudje opazovali ruševine njihovih domovanj, so se rodile bajke o Ajdih in Ajdovskih deklicah.

Ruševine na visokih vzpetinah so se ljudem iz naslednjih stoletij zdele tako mogočne, da so bili prepričani, da so v njih živeli velikani. Kdo bi sicer na tako nedostopnih mestih gradil tako velike hiše, da so se zdele kot gradovi. Ker na teh vrhovih tudi ni bilo izvirov vode, so snovalci bajk predpostavljali, da so se velikani kar nagnili v dolino in pili iz rek, ki so tekle ob vznožju njihovih naselbin.

Arheološki park Rifnik

Pa so bili ti "Ajdi" čisto navadni ljudje - precej nesrečni in obupani, lahko predpostavljamo, a tudi pogumni in drzni, medsebojno tesno povezani, kakor so lahko povezani le ljudje, ki jih je združila skupna nesreča.

Takšnih naselbin je bilo v 5. in 6. stoletju na področju Slovenije kar nekaj in vse so bile zgrajene na podoben način. Dr. Andreja Breznik jim je v svojem vodniku Po poteh skozi čas, namenila dokaj obsežni zadnji del knjige. Natančno jih opiše, razloži njihovo lego in pove, kako pridemo do njih.

Vse so na vzpetini z dobrim razgledom, tako, da so tisti, ki so živeli na njih, dovolj hitro zaznali nevarnost, se poskrili in posvarili naseljence na drugih vzpetinah. Tukaj imajo snovalci bajk o Ajdih prav, saj so se staroselci res pogovarjali kar z gore na goro - s kresovi, ne pa hodili drug k drugemu na obisk.

Vsaka višinska naselbina je bila na lažje dostopnem delu utrjena z obzidjem in obrambnimi stolpi. Hiše za bivanje so bile pogosto z eno steno naslonjene na obzidje, da so varčevali z gradbenim materialom in s prostorom. Vsaka naselbina je imela tudi vodni zbiralnik in vsaj eno cerkev s poslopji za duhovščino.

So se pa snovalci bajk zelo motili, ko so menili, da so bili Ajdi sicer veliki in močni, pametni pa ne. Romanski staroselci na višinskih postojankah so bili v primerjavi z barbarskimi plemeni, ki so se gibala po dolini - kakor piše v Zgodovini Slovencev, Cankarjeve založbe iz leta 1979, zelo omikani in bolje razviti; vsaj prve generacije. Znali so pisati in naprednejše so kmetovali. Bajeslovne trditve, da si še orodij niso znali izdelati in ognja zanetiti, so tako povsem napačne.  Je pa tudi res, da je omikanost romanskih staroselcev s časom in ob stikih z barbarskimi ljudstvi začela upadati. S časom niso več poznali pisave in ne obvladali zidave z apnom. Keramično posodje in nakit pa so postajali vse bolj grobi in preprostejši. Družba in kultura sta nazadovali. Žalostno, a včasih je tako, da zgodovina ne teče po poti napredka. Tega bi se morali zavedati tudi v današnjem času. In spet mi prihaja na misel Afganistan - pa tudi Iran. Družba v teh dveh državah je bila že na višjem civilizacijskem nivoju, kot je sedaj.

Ob stiku med staroselci in germanskimi plemeni pa ni bilo vedno samo prelivanja krvi - različna ljudstva so znala živeti tudi v sožitju. Sledove takšnega skupnega bivanja so našli med arheološkimi izkopavanji višinske postojanke na Rifniku pri Šentjurju. Tam so med predmeti staroselcev našli tudi tiste, ki so pripadali Ostrogotom in Langobardom, ki so se v 5. in 6. stoletju za kratek čas ustavili na Slovenskem ozemlju. A to še ni vse. Na Rifniku poleg velike cerkve, ki je stala na najvišjem delu naselbine in je imela tako najdominantnejšo lego, najdemo ob obzidju še eno precej manjšo cerkev. Znanstveniki predvidevajo, da bi bila ta lahko last arijancev - krščanske verske ločine, ki so ji pripadali tako Ostrogoti kot Langobardi.

Ruševine cerkve v
arheološkem parku Rifnik

Sožitja med romanskimi staroselci in plemeni, ki so vdirala na področje današnje Slovenije, pa je bilo s prihodom Slovanov konec. Slovani, ki so prišli skupaj z Avari v Vzhodnoalpsko področje, so načrtno požigali in uničevali središča antične kulture. Področja, kjer so bila nekoč cvetoča antična mesta, so se spremenila v eno samo podeželje. S prihodom Slovanov so izginile tudi višinske postojanke romanskih staroselcev - za mnoge od njih obstajajo nedvomni dokazi, da so bile požgane. Ob tem se je zrušila tudi cerkvena organizacija in poganstvo je nadomestilo krščanstvo.

V ljudskem spominu se ti dogodki niso ohranili. Potomci tistih, ki so pripomogli k hitrejšemu zatonu ostankov naprednejše civilizacije in kulture ter niso izkoristili priložnosti, da bi se ob sobivanju z njimi česa naučili in tako bolje živeli, so si izmislili bajke o Ajdih. Naslikali so jih takšne, da so pristajali njihovemu (omejenemu) pogledu na svet in zgodovino. Ampak, glejte :) V bajkah so Ajdovske deklice vendarle vedno dobrega srca in Ajdi so simpatični velikani - le malo  žalostni so, ko vidijo, kako njihov rod postaja vse manjši in njihovo mesto zasedajo ljudje. Tukaj so snovalci bajk o Ajdih zabili žebljico na glavico. Tako so bili namreč prav verjetno žalostni tudi romanski staroselci, ko so opazovali zatonj svoje kulture in civilizacije, za katero pa so bili vsekakor še najmanj odgovorni barbarski prišleki z vzhoda in severa. Ti so le izkoristili svoj zvezdni trenutek v človeški zgodovini.

Vodna cisterna
arheološki park Rifnik

Rifnik nad Šentjurjem pri Celju je bil neprekinjeno naseljen od časa mlajše kamene dobe pa do pozne antike. 

V času Rimskega cesarstva je bilo na njem svetišče posvečeno Akvonu - lokalnemu božanstvu reke Voglajne, ki teče ob vznožju hriba. Kamniti spomeniki, ki kažejo na to, so danes razstavljeni v poznoantični cisterni.