Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

No, saj ne rečem - knjiga Elif Shafak, Štirideset pravil ljubezni, ima tudi dobre strani.

Recimo naslovnico! Ta mi je bila všeč;)

A šalo na stran. Tudi zasnova romana je čudovita. Medsebojno se namreč prepletata dve zgodbi, ki veliko obetata. Prva se dogaja leta 2008 v Northamptonu v ZDA, druga v Konyi v 13. stoletju. Štiridesetletna Ella iz prve zgodbe, bere drugo zgodbo, ki je pripoved o tovarištvu med slavnim pesnikom Rumijem in dervišom Šamsom iz Tabriza, obenem pa se dopisuje še s pisateljem te druge zgodbe.

Vse lepo in prav. In zanimivo. Potem pa približno po petdesetih straneh začne pisateljica med obema zgodbama vleči vzporednice, ki so tako žalostno predvidljive, in graditi klišeje, ki smo jih že tolikokrat videli in slišali, da mi je bilo prav hudo. Hudo predvsem zato, ker sem se resnično namenila, da bom v romanu uživala - tudi zaradi teh prvih nekaj stavkov:

Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo lahko videti. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode.

Torej: mirno jezero je Ella, ena najbolj klišejskih gospodinj v vsej zgodovini literarne umetnosti in kamen, ki razburka njeno površino, je Aziz - pisatelj pripovedi o Rumiju in Šamsu, ali pa - tudi to je mogoče, saj se gibamo na zelo mistični in spiritualistični način - kar skrivnostni, modri in čedni Šams sam.

Šams je potujoči derviš, ki s svojim vedenjem in svojimi štiridesetimi pravili ljubezni, ki so v poševnem tisku razpršeni po knjigi, spreminja usode ljudi in jih dela boljše. Zaradi njega Rumi postane slavni pesnik. Zaradi njega se Ella reši svojega dolgočasnega zakonskega življenja. S temi izreki ni nič narobe, a kaj ko smo jih že tolikokrat slišali in to v bolj prečiščeni in jasnejši obliki, kot jih dobimo iz Šamsovih ust. In le zaradi njih ni potrebno napisati romana.

Bom kar hitro končala - tudi jaz s klišejem. Prepričana sem, če bi veliko ljudi prebralo roman Štirideset pravil ljubezni, Elif Shafak, bi bilo na svetu precej manj sovraštva, kot ga je. Resno mislim. Ni dvoma, da je bil roman napisan z veliko ljubeznijo. Tudi ne dvomim, da jo mnogi iz knjige tudi uspešno črpajo. A kaj, ko imamo nekateri ta nepremostljivi odpor do mističnega! Pa še premalo romantični smo.

Za pokušino pa tri Šamsova pravila ljubezni:

Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.

Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega Sebe potreben napor.

Prav tako kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko Ljubezen postane popolna zgolj v bolečini.

Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.

To zadnje pravilo mi je najbolj všeč.

★★★☆☆

Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.

Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.

(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 

In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.

Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).

Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?

Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 

A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 

V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)

Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...

In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 

Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 

Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 

Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 

Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.

Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 

Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

 Z zgodovinskim romanom Mojce Kumerdej, Kronosova žetev sem imela težave. Ob prebiranju knjige je namreč moje razpoloženje nihalo od velikega navdušenja in prepričanja, da berem enega najboljših slovenskih romanov vseh časov, do velike jeze in težko premagljive želje, da knjigo za vedno odložim - kaj odložim! zalučam v  kot ali pa celo skozi okno. A če se ob prebiranju knjige pojavljajo tako nasprotujoči se občutki, ni nikoli dobro odnehati. V takšnih primerih gre namreč skoraj vedno za izjemno knjigo, kajti samo izjemne knjige so sposobne v bralcu vzbuditi tako zelo različna čustva in dojemanja.

Do sedaj sem bila prepričana, da je roman Katarina, pav in jezuit, Draga Jančarja, tisti, ki je najbolje ujel duh časa na prelomu srednjega in novega veka na Slovenskem. Ne, Kronosova žetev je boljša.Vraževerje. Stranpoti krščanstva. Verski razkol. Dvomi o obstoju Boga. Zametki razsvetljenstva. Preganjanje krivovercev. Čarovništvo. Vse to in še marsikaj drugega, kar se je dogajalo v tistem času na Slovenskem, je pisateljica predstavila tako živo in sočno, da se mi je zdelo, da sem tudi sama zraven. Še več. Ob intenzivnem dojemanju občutkov nastopajočih me je -  dobesedno - stiskalo v prsih in mi jemalo sapo. Za nameček pa sem pogosto kar tako mimogrede dobila še kakšno zanimivo informacijo, ki mi je določeno zgodovinsko dogajanje osvetlila z drugačno lučjo. Na primer, nobena umetnostno zgodovinska knjiga ali pa dokumentarni film na to temo, mi niso uspele tako nazorno in jasno pokazati namena baročne umetnostne smeri - v slogu katere so opremljene številne cerkve, kot je to storila Mojca Kumerdej v enem samem odstavku:

Ne gre pozabiti, da ima ljudstvo rado dramatično dogajanje in ne pustih prilik v puščobnih, vsega okrasja oskubljenih cerkvah. Ljudstvo ima rado zavaljene angelce in njihove nadnaravne rogate sovražnike, ljudstvu paše, da jih s cerkvenih poslikav strašijo angeli z meči in sulicami, pa hudobci z iztegnjenimi jeziki,... Ljudstvo ne mara abstrakcije, ampak preproste, trdne reči.

Tukaj gre seveda za razlike med katolicizmom in protestantizmom - ter o tem, kako so z baročno umetnostjo zadovoljili želje ljudstva in ga tudi zaradi tega lažje ponovno privedli pod okrilje katoliške veje krščanstva.

Ljudstvo. Preprosto neuko ljudstvo ima v romanu pomembno vlogo. Predstavljeno je, kot da bi bilo ena sama oseba, več ali manj enotna v svojih občutkih in mišljenjih, dvomih in predsodkih. Tudi močna v svoji številčnosti - če ne bi bila tako dovzetna za manipulacije. In tukaj je še en razlog, da bralca začne stiskati v prsih. Slovensko ljudstvo s konca 16. stoletja je zastrašujoče podobno tistemu iz 21. stoletja. Že res, da smo bolje izobraženi in imamo več informacij, kot so jih imeli naši predniki izpred 400 let, a z nami manipulirajo na enak način; takrat sicer s prižnice, danes pa preko medijev, a tehnika striženja ovc ostaja bolj ali manj enaka. To je v knjigi jasno prikazano. Tudi podobno neverjetno neumne davke nam predpisujejo kot je bil v romanu na primer davek na svetlobo, pa se s tem kar nekako sprijaznimo.
O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljalo razmisliti.
Poleg tega slovensko ljudstvo že stoletja ostaja nezaupljivo do tujcev in se rado naslaja nad nesrečo drugih, še posebej šibkejših od sebe. Ljudstvo je vulgarno in škodoželjno. Tako je s tem.

Ljudstvo ima v romanu poglavja dolge monologe, pa tudi dialoge samo s seboj, in iz njih lahko zveste marsikaj. Veliko prostora je namenjeno tudi razmišljanju o tem ali Bog sploh obstaja in klasičnemu ter vedno znova ponavljajočemu se ter zato sila dolgočasnemu vprašanju, kako je mogoče, da Bog - neskončno dober kot je, dopušča toliko trpljenja.
Kakor je bilo vse to zanimivo brati, pa vendar v tem tiči tudi prva stvar, zaradi katere bi knjiga lahko pristala na cesti, ki pelje mimo hiše, v kateri živimo. Ljudstvo je namreč opisano tako posmehljivo in cinično, da se mi je koža ježila. Pisateljica ljudstvo ponižuje in obenem pomiluje. A to je moj problem in ne problem romana. Cinizem v kakršni koli obliki težko prenašam, a mnogim drugim je ravno to najbolj všeč.

Drugo, kar me je motilo je bila pristranskost - ali drugače povedano, črno-bela označba odnosa med katolicizmom in protestantizmom. Vse slabe lastnosti so v knjigi pripisane edinole katoliški Cerkvi. Tam so največji grešniki in pokvarjenci, tudi morilci in pedofili, zažigalci čarovnic; protestanti se pa vedno znova izkažejo za edini glas razuma. Mogoče so malo strahopetni, a koga ne bi bilo strah, če bi živel v takšnih časih in s takšnimi ljudmi, kot so katoliški oblastniki;). A tako črno-belo v resnici ni bilo. Če omenim samo čarovništvo - poleg preganjanja protestantov, druga pomembna tema romana -  tudi protestantje so verjeli v čarovnice (Trubar, na primer) in v Nemčiji so jih enako zagrizeno kurili na grmadah kot katoliki. Na to se tako rado pozablja.

Čarovniški proces, opisan v romanu - takšen, ki je ušel izpod nadzora, je višek romana. Opis je avtentičen - tako je vse skupaj pogosto res potekalo, lahko tudi kot oblika maščevanja. Na razstavi o preganjanju čarovništva v Frankoniji, ki sem si jo pred časom ogledala, so bile predstavljene resnične zgodbe obtoženk in proces opisan v slovenskem romanu Kronosova žetev bi bil prav lahko eden izmed njih.

Pisateljica je v romanu uspela ustvariti nekaj zanimivih oseb. Knezoškof Wolfgang je eden izmed njih. Čeprav je Mojca Kumerdej nanj (in tako simbolno tudi na vso katoliško Cerkev) nalepila najodvratnejše in najslabše človeške lastnosti, ki si jih je mogoče zamisliti, je to vseeno oseba, katere lucidno točne, preroške in celo modre misli, so vredne razmisleka. Pisar Miklavž Nikolaj Paulin je drugi mislec, ki uživa v filozofskem razmišljanju in svoje misli rad tudi zapiše. A misli o temeljnih bivanjskih vprašanjih so pri občutljivih ljudeh, kakršen je Miklavž, lahko tudi zelo nevarne. Čeprav sta si oba moška zelo različna, pa imata oba - zanimivo! - enako željo, da zapustita zakotno slovensko deželo in se preselita nekam daleč stran. Kajti: 

Saj ne, da bi bilo drugje kaj bistveno bolje kot doma. A dobro je na vsake toliko časa začeti z novim življenjem.

Ženske so v romanu označene tako, da se niti skrajne feministke ne bi mogle pritoževati. Pametne so, pogumne in drzne. Mimogrede pometejo s tistimi, ki jih želijo opehariti in izkoristiti. Nikakor niso takšne, kakršne bi po mnenju ljudstva morale biti:

Ne gre pozabiti, bila je ženska in ženski možgani, ki so manjši in lažji od moških in tudi bolj razredčene mase, niso narejeni za težka razmišljanja, ampak za razumevanje starševskih in kasneje moževih navodil, za vzgojo otrok in vodenje gospodinjstva, za družabne obveznosti in plese, prostor se v ženskih možganih najde za vezenje, nekaj malega za lahkotno muziciranje....

Knjiga Mojce Kumerdej, Kronosova žetev seveda še zdaleč ni slab roman. A jaz sem od njega kljub vsemu pričakovala bistveno več. Kaj novega in drugačnega mi je pravzaprav prinesel? Pravo štimungo obdobja, v katerem se dogaja. Sočen in bogat jezik. Modre filozofske misli. In to je to. Resnične zgodbe o čarovniških procesih predstavljene na razstavi v Iphofnu so se mi globlje zarezale v dušo kot njihova fikcijska varianta v pričajočem romanu. O protireformaciji na Slovenskem pa že več kot trideset let poslušam eno in isto in roman Kronosova žetev je to splošno znano in priznano resnico še enkrat debelo podčrtal. Samo to in prav nič več. A pisateljičina odločitev, da piše na tako enoznačen črno-bel način, konec koncev le ni bila slaba. Roman je ravno zaradi tega v slovenski družbi, kakršna trenutno je, dobil nagrado ali dve več.

Mojca Kumerdej
(foto: Jože Suhadolnik/Delo)

Kumerdej, Mojca
Kronosova žetev
Ljubljana, Beletrina, 2016
409 strani
ISBN 978-961-284-176-8