Ian McEwan: What We Can Know

Noja. Škoda. Prvi del najnovejšega romana Iana McEwana, What we can know, mi je bil zelo všeč. Drugi del pa precej manj – z vsako stranjo je bilo slabše. Tudi še kar posrečen zaključek na žalost ni uspel pregnati neprijetnega okusa - občutka, ki bo ostal še dolgo; mogoče bo tu vedno, ko bom pomislila na ta roman.

Pa poskusimo pisati samo o dobrih straneh romana.

Knjiga je mešanica postdistopičnega in who-do-it romana – rahlo začinjenega z ljubezensko zgodbo. Pisana je skozi oči profesorja literature, ki je obseden z zgodovino.
Dogajanje je postavljeno v dvajseta leta 22.stoletja, ko so ljudje že nekako preživeli klimatsko katastrofo in ukrotili narasla morja, ki so kontinente spremenili v skupine ne preveč velikih otočkov.
Ljudje živijo drugače, kot živimo mi. Mogoče slabše, saj ne jedo več tako raznoliko kot mi in tudi potujejo precej težje, kot to počnemo mi. Imajo pa čistejše okolje. Živijo skromneje in tako energetsko precej manj potratno kot mi. Prevozna sredstva so poleg preprostih plovil, ki so večinoma odvisna od vetra in plime, samo še kolesa – lahko tudi električna, in preproste žičnice, če se je bilo potrebno dvigniti višje nad morsko gladino.

No, naš profesor literature gre nekajkrat na ta višje ležeča mesta nepoplavljenega ozemlja, kajti na teh krajih je v nekakšnih knjižnicam podobnih inštitucijah shranjen ves digitalni zaklad minulega časa. Tako da, ja, po klimatski katastrofi je ljudem uspelo ohraniti znanje preteklih stoletij, in njihovo civilizacijsko nazadovanje – če sploh smem tako napisati – le ni bilo tako izrazito, kot bi mogoče pričakovali.

Področje, s katerim se ukvarja profesor Thomas Metcalfe, je literatura iz obdobja od leta 1990 do 2030. V tem času je ustvarjal tudi Francis Blundy – svetovno priznani angleški pesnik. In ta je tisti, ki zanima našega profesorja. Pravzaprav profesor raziskuje samo en delček njegovega ustvarjalnega opusa – sonetni venec, ki ga je pesnik leta 2014 napisal za svojo ženo. Ja, nekaj takega, kot je naš France Prešeren spesnil za Primičevo Julijo. Sonetni venec za Vivien so prebrali samo enkrat (na Vivienin 54.rojstni dan) v družbi redkih prijateljev in sorodnikov para, ki so se udeležili rojstnodnevne zabave. Nikoli ni bil natisnjen ter tako nikoli dostopen širši družbi.
Zanimivo, a ne? Meni zelo, še bolj pa Thomasu Metcalfu. Obseden je z iskanjem podatkov, ki bi ga pripeljali do izginulega sonetnega venca, ki še stoletje po nastanku buri domišljijo številnih. In podatkov, ki lahko osvetlijo pesnitev, je ogromno, saj so v velikih digitalnih zbirkah shranjeni vsi e-mejli in druga elektronska sporočila, ki sta se jih avtor ali njegova žena izmenjevala z ljudmi, ki so sonetni venec slišali; dostopni pa so tudi dnevniki, spomini, predavanja vpletenih..., ki bi vsa lahko pripomogla k razjasnitvi primera.
Pa vendar. Tisto najpomembnejše manjka. O pesnitvi, ki je tekom let samo pridobila na zanimanju, ki ga je sprožala tudi zaradi svoje nejasnosti in skrivnostnosti, ni duha ne sluha. Dokler, seveda, profesor vendarle ne najde nekaj pomembnega in do takrat nepoznanega.

In potem se začne nesrečni drugi del romana. Tukaj naletimo na pisateljevo moralno razglabljanje o tem ali onem – za moj okus vse krepko pretirano ali pa preveč ignorantsko poenostavljeno. Branje je bilo trpljenje, ki je spominjalo na trpljenje nekoga, ki mora skrbeti za bolnika z Alzheimerjevo boleznijo. No, ampak na evtanazijo pa vendar nisem niti pomislila 😉-  kakor tudi Vivien nikoli ni.

Takšna sem, da preberem vse knjige Iana McEwana. Njegove zgodbe in njegov način pisanja me neskončno privlačijo – pa čeprav so moja pričakovanja skoraj vedno večja od tistega, kar potem dobim. Tako sem vedno malo razočarana. A kaj bi o tem.
Naj Ian McEwan napiše še veliko romanov.