William S. Burroughs: Ime je Burroughs

(125str.)

William S. Burroughs je bil neobičajen v vseh pogledih.
Svoje življenje je preživel pod vplivom drog. Preizkusil je vse znane opojne substance in ves čas iskal nove.
Obseden je bi z orožjem. Ko so se na eni od zabav igrali Wilhelma Tella, je ustrelil svojo ženo. Ni zadel kozarca na njeni glavi, pač pa je krogla priletela nekaj centimetrov nižje in jo ubila.
Odrezal si je prst na roki, da bi naredil vtis na dečka, v katerega je bil takrat zaljubljen.
Mučil je živali.
Preziral je kapitalizem, a  do 50. leta živel od rente svojih premožnih staršev.
Še umrl je neobičajno - šele pri 83-ih letih, kar je za odvisnika od drog zelo nenavadno in pozno.

Kot pisatelj in umetnik je bil vzor in navdih mnogim. Prijateljeval je z Jackom Kerouacom in Susan Sonntag, se družil z dadadisti, ustvarjal skupaj s Paulom McCartneyem in Rodom Stewartom. Kurt Cobain, vodja legendarne Nirvane, se je nekaj dni pred svojim samomorom želel srečati z njim. Bil je avantgardni guru mnogim.

Vse to se je v teh dneh dalo prebrati v številnih njemu posvečenih člankih. V začetku februarja je  namreč minilo sto let od njegovega rojstva in mnogi novinarji literarnih prilog časopisov so se spomnili nanj.

Williama S. Burroughsa do sedaj nisem poznala. Iz vsega, kar sem v zadnjem času o njem prebrala, bi lahko predvidevala, da mi njegova literarna dela ne bodo všeč. A vendar je bila radovednost, da bi izvedela, kaj je tisto v njegovih knjigah, ki navdušuje toliko sicer čisto normalnih ljudi, tolikšna, da sem se odločila, da nekaj njegovega vseeno poskusim.

V slovenskem prevodu lahko beremo njegov  prvenec z naslovom Džanki. Preveden je tudi njegov kultni in najbolj znani roman Goli obed. Odločila sem se za zbirko kratkih zgodb oz. esejev, ki jih je pisal v poznejših letih, z naslovom Ime je Burroughs.

Po prebrani zadnji strani drobne knjižice še vedno ne vem, kje se skriva briljantnost in veličastnost  njegove proze.
Njegovo pisanje ni več kot blodnja džankija, ki se prebija od enega do drugega odmerka droge - vmes pa v homoseksualnih in pedofilskih orgijah  išče perverzne užitke, ki jih ne omejujejo niti najmanjši moralni zadržki. Vse skupaj je postreženo z obilico vulgarnega govorjenja.
Kje se skriva njegova tolikokrat omenjena borba za svobodo? In kakšna svoboda je to, če ni omejena s svobodo drugih? Kje je njegov boj proti totalitarizmom?
S to knjižico je bilo dovolj Burroughsa za vse večne čase. Vsega (sr...ja) mi pa tudi ni potrebno brati.

William S. Burroughs (1914-1997)

Film Schindlerjev seznam

Ker me življenjska zgodba Jennifer Teege, opisana v knjigi Amon: Mein Großvater hätte mich erschossen, še vedno vznemirja in vedno znova razmišljam o njeni vsebini, sem si po 20-ih letih ponovno ogledala filma Stevena Spielberga, Schindlerjev seznam (Schindler's List).
Film velja za enega najboljših filmov vseh časov. Dobil je sedem oskarjav in bil za nagrado nominiran kar dvanajstkrat. Posnet je bil leta 1993 v črno-beli tehniki. V filmu je rdeče obarvan samo plašček majhne židovske deklice, ki se med praznjenjem geta v Krakovu uspe izogniti nacistom in skriti pod posteljo (ter mogoče preživeti). Vse ostalo je temačno, črno-belo ali sivo, kar je povsem v skladu s pretresljivo tematiko filma.

V središču filmske pripovedi je Oskar Schindler, nemški tovarnar, ki je ob koncu druge svetovne vojne rešil življenje preko tisoč Židom, ki jih je čakala neizbežna smrt v Auschwitzu. S podkupovanjem nemških vojakov in SS-evcev je zapornike iz taborišča Płazsow uspel pripeljati v svojo tovarno na Češkem, kjer so varno dočakali bližajoči se konec vojne.

Amon Göth, stari oče Jennifer Teege, je bil poveljnik taborišča, kjer so bili nastanjeni "Schindlerjevi Židje". Bil je psihopat in sadist, ki je užival v ubijanju ljudi. Preživeli zaporniki taborišča so po vojni pričali: Kjer je hodil Amon Göth, je hodila smrt. Amon Göth je vsak dan ubil kakega človeka: z balkona svoje vile nekoga, za katerega se mu je zdelo, da dela prepočasi, kuharja zaradi prevroče juhe, vsakega drugega v skupini, kjer so pogrešali enega od zapornikov... Amona Götha je v filmu upodobil odlični Ralph Fiennes.

Eden od najpretresljivejših odlomkov filma prikazuje "čiščenje" geta v Krakovem, ko so bolne, onemogle ali pa samo ostarele Žide postrelili, ostale pa premestili v taborišče Płaszow. Amon Göth se je na sojenju po koncu vojne branil, češ da je bilo taborišče Płaszow samo delovno taborišče, ne pa uničevalno taborišče s krematorijem, kakršno je bilo v bližnjem Auschwitzu in da njegov zločin zaradi tega ni tako velik. Trdil je, da je samo izpolnjeval navodila nadrejenih. A vendar je bila že njegova vloga pri praznenju krakovskega geta, ko je lastnoročno ubil številne ljudi, med njimi tudi veliko otrok, zrela za obsodbo. Amon Göth je bil obsojen na smrt z obešenjem. Do konca je ostal zakrknjen zločinec in njegove zadnje besede so bile Heil Hitler.

"čiščenje" krakovskega geta

Jenniferijina babica, ki je živela skupaj z Göthom v vili nad taboriščem, je v filmu navzoča le v dveh prizorih - v obeh je prikazana kot ženska, ki jo sicer moti Göthovo sadistično vedenje, a je zaradi udobja, ki ga ima, pripravljena pred tem zatisniti oči. Oči in ušesa je imela zatisnjene tudi takrat, ko so taboriščne otroke s tovornjaki odpeljali v Auschwitz, in se je iz zvočnikov razlegala glasba, ki je poskušala preglasiti krike staršev, ki so to opazovali. Otroke so kmalu po prihodu v Auschwitz usmrtili. Odhod otrok iz taborišča je eden čustveno najmočnejših prizorov v filmu.
Po vojni je Ruth Irene Göth trdila, da v taborišču nikoli ni videla nobenega otroka, kar je bila seveda laž.

Filmski prikaz Ruth Irene Göth je v skladu z orisom, ki ga je Jennifer Teege podala v svoji knjigi;  potrjujejo pa ga tudi izjave prič. Helen Rosenzweig, preživela židovska služkinja v vili Amona Götha v Płaszowu - po njej je v filmu poustvarjen lik Helen Hirsch, je pozneje povedala, da je bila Ruth lepotica, ki je ves dan mešala rumenjak s kumaricami, sestavine kot masko nanašala na obraz in poležavala. V kaj drugega pa se ni vmešavala.
Helen Rosenzweig se je več let po vojni srečala z Moniko Göth, Ruthino hčerjo ter Jeneferinino materjo, in bila osupla nad podobnostjo Monike s svojim očetom. Lika Göthove hčerke v filmu sicer ni mogoče najti. Monika se je rodila šele nekaj mesecev po koncu vojne in bila ob očetovi usmrtitvi stara deset mesecev.

Schindlerjev seznam je film, ki bi si ga moralo ogledati čim več ljudi. Da se ne bi pozabila in da se ne bi ponovila grozodejstva, ki so se dogajala v času nacizma.
Pomembno je tudi to, da se ljudje v odločilnih trenutkih zmoremo in znamo pravilno odločiti. Oskar Schindler in Amon Göth sta si bila zelo podobna. Oba sta bila člana Nacistične stranke, oba sta svoj uspeh in moč gradila na izkoriščanju Židov. Oba sta bila velika ljubitelja zabav in lepih žensk. A ko je prišlo do pomembnega trenutka v njunih življenjih, se je samo eden od njiju pravilno odločil in stopil na stran človekoljubja.

Ralph Fiennes kot Amon Göth in Liam Nesson kot Oskar Schindler

P.S.:  Ralph Fiennes je odigral tudi vlogo Mrlakensteina v filmih o Harryju Potterju - na hermioninem blogu je to pač potrebno omeniti;). V Veliki Britaniji pa so pravkar začeli predvajati film Invisible Woman. Film pripoveduje o razmerju Charlesa Dickensa z Ellen Ternnen. Fiennes je film režiral in zaigral v vlogi Dickensa.

Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu

Vse več je romanov, ki govorijo o duševnih motnjah - shizofreniji, avtizmu, alzheimerjevi bolezni, demenci, in seveda, depresiji. Tako na hitro, brez kakšne poglobljene analize, se spomnim knjige Stanke Hrastelj, Igranje, Tan Twan Engovega romana The Garden of Evening Mist, pa Haddonove knjige Skrivnostni primer ali kdo je ubil psa,  Barnesovovega  Smisla konca, pa tudi McEwanova Pokora bi lahko vsaj delno sodila v to kategorijo. Celo dobitnik nagrade Costa  za leto 2013, Nathan Filer, piše o mladeniču, ki je zbolel za shizofrenijo.
Takšna obilica knjig pravzaprav ne preseneča. Duševnih bolezni je vedno več in tako tudi pisateljev, ki se jih ta tema na takšen ali drugačen način dotakne. Velja prepričanje, da bo 21. stoletje, stoletje nevroloških in psihiatričnih bolezni. Zaradi načina življenja je vse več nevroz in depresij. Ker živimo vse dlje, je vse več možnosti, da zbolimo za kakšno počasi razvijajočo se boleznijo, npr. senilno demenco, če pa imamo smolo, se to lahko zgodi še preden se resnično postaramo.

(144 strani)

To smolo ima gospod x, glavna oseba v kratkem romanu ali noveli Aleksandre Kocmut, Čisto sam na svetu. Pri njem začne alzheimerjeva bolezen kazati svoje znake že kmalu po upokojitvi - najprej komaj opazno, redko, kratkotrajno; potem vse izraziteje in bolj uničujoče. V knjigi je razvoj bolezni izredno prepričljivo orisan. Začuti se grozljivost nepovratnosti, ko se ve, da z boleznijo nikoli ne bo bolje, da se bo stanje samo še slabšalo.

Roman je pisan skozi oči (ali bolje skozi možgane) bolnika samega. Pisateljici se je uspelo vživeti v bolno psiho gospoda x, poleg tega pa je to izkušnjo uspešno prenesla tudi na nas bralce, kar je izredno dragoceno. Tako zelo dobro občutimo strah gospoda x, ko se naenkrat znajde na neznanem kraju, v družbi neznanih ljudi. Razumemo, zakaj se vedno znova počuti ukradenega in prevaranega. Poleg tega pa sočustvujemo z njegovimi najbližjimi sorodniki, ki ob tem trpijo še bolj kot bolnik sam. Sorodniki so nekje v ozadju, na robu zgodbe, kar je po eni strani škoda, a vendar tudi razumljivo, saj je njihova vloga pomembna le toliko, kot to določi trenutno zdravstveno stanje gospoda x.

Izbira imena - gospod x, je zelo primerna. Skupaj s spomini in umskimi sposobnostmi namreč izginja tudi bolnikova osebnost. Kot temna snov vesolja - ta primera mi je bila zelo všeč - golta bleščeče zvezde in povezave med njimi, tako alzheimerjeva bolezen uničuje vse kar je človeškega. Gospod x več ne potrebuje osebnega imena. Lahko je kdorkoli. Neki x.

Roman je pisan ganljivo in poetično. Glede na to, da je Aleksandra Kocmut tudi odlična pesnica (njene najbolj intimne pesmi so zbrane v pesniški zbirki Zaskorjena) takšen stil pisanja ne preseneča. Pa vendar, pisati na takšen način o taki grozni temi in ob tem ne delovati patetično, je dosežek, ki ga zmorejo le najboljši. Knjiga ima na koncu celo nekakšno katarzo in olajšanje - pa ne zato, ker je spopadanja z boleznijo (končno) konec, ampak zato, ker gospod x vendarle ni kdor koli in je kljub vsemu še vedno mož, oče in dedek.

Edina stvar, za katero mi je bilo pri tej odlični knjigi žal, je ta, da zgodba o gospodu x ni vključena v neko širše dogajanje. Nekako preozka je. Rada bi bolj kompleksno delo. Ne me spraševati, kako bi zgodbo razširila in kam bi jo vključila. Ne vem. Sem pa prepričana, da bi takšna pisateljica kot je Aleksandra Kocmut, ki zna opazovati in svoje zaznave tudi primerno miselno obdelati, ki se zna vživeti v literarne osebe, predvsem pa zna dobro pisati, zmogla ustvariti obširnejše delo, ki bi potekalo na več nivojih.

Nominacija za kresnika? Seveda. Tako občuteno in ganljivo napisana knjiga ne sme biti spregledana. Člani komisije, ki še posebej cenijo lep jezik, pa morajo biti tudi zadovoljni:)

Aleksandra Kocmut-Kerstin

Literarne nagrade leta 2013

To bo precej dolgočasen prispevek. A kot pravi Umberto Eco, so seznami pomembni in tukaj je seznam kandidatov in zmagovalcev za domačo in za nekaj pomembnih tujih literarnih nagrad leta 2013. Naj bodo vsi finalisti in vsi nagrajenci zbrani na enem mestu.

Včeraj je bila podeljena nagrada COSTA (dobil jo je Nathan Filer za svoj prvenec The Shock of the Fall; Kate Atkinson je pa na mojo veliko žalost spet ostala praznih rok) in podeljevanje literarnih nagrad za minulo leto se je končalo.

Najprej domača literarna nagrada:

KRESNIK

• Gabriela Babnik: Sušna doba (Beletrina)
• Emil Filipčič: Mojstrovka (Beletrina)
• Borut Golob: Raclette (Modrijan) - peterica
• Stanka Hrastelj: Igranje (Mladinska knjiga)
• Milan Kleč: Trojke (Beletrina)
• Maruša Krese: Da me je strah? (Goga) - peterica
• Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva (Droplja)
• Peter Rezman: Zahod jame (Goga) - peterica
• Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Beletrina) - peterica
• Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela (Beletrina) - zmagovalka

Potem pa tuje literarne nagrade:

THE MAN BOOKER Prize

• Tash Aw: Five Star Billionaire (Fourth Estate)
• NoViolet Bulawayo: We Need New Names (Chatto & Windus) shortlist
• Eleanor Catton: The Luminaries (Granta), zmagovalka
• Jim Crace: Harvest (Picador) shortlist
• Eve Harris: The Marrying of Chani Kaufman (Sandstone Press)
• Richard House: The Kills (Picador)
• Jhumpa Lahiri: The Lowland (Bloomsbury) shortlist
• Alison MacLeod: Unexploded (Hamish Hamilton)
• Colum McCann: TransAtlantic (Bloomsbury)
• Charlotte Mendelson: Almost English (Mantle)
• Ruth Ozeki: A Tale for the Time Being (Canongate) shortlist
• Donal Ryan: The Spinning Heart (Doubleday Ireland)
• Colm Tóibín: The Testament of Mary (Viking) shortlist

COSTA
Costa Book of the Year:  

• Kate Atkinson, Life After Life (roman) 
• Nathan Filer, The Shock of the Fall (prvenec), zmagovalka
• Lucy Hughes-Hallett, The Pike: Gabriele D'Annunzio, Poet, Seducer and Preacher of War (biografija)
• Michael Symmons Roberts, Drysalter (poezija)
• Chris Riddell, Goth Girl and the Ghost of a Mouse (otroška knjiga)

WOMEN'S PRIZE ( prejšna ORANGE, drugo leto BAIRLEY)

• Hilary Mantel: Bring Up the Bodies,
• Barbara Kingsolver: Flight Behaviour,
• Maria Semple: Where'd You Go, Bernadette,
• Kate Atkinson: Life After Life,
• A M Homes: May We Be Forgiven, zmagovalka
• Zadie Smith: NW.

IMPAC

• Kavin Barry: City of Bohane

PULITZER for fiction

• Adam Johnson: The Orphan Master's Son

ORWELLOVA nagrada

• A.T. Williams: A Very British Killing, The Death of Baha Mousa.

ARTHUR C. CLARK award

• Chris Beckett: Dark Eden

HUGO (Best Novel)

• Kim Stanley Robinson: 2312 (Orbit)
• Mira Grant, Blackout (Orbit)
• Lois McMaster Bujold: Captain Vorpatril’s Alliance, (Baen)
• John Scalzi: Redshirts: A Novel with Three Codas, (Tor), zmagovalka
• Saladin Ahmed: Throne of the Crescent Moon (DAW)

DEUTSCHER BUCHPREIS

• Mirko Bonné: Nie mehr Nacht (Schöffling & Co.) 
• Reinhard Jirgl: Nichts von euch auf Erden (Hanser) 
• Clemens Meyer: Im Stein (S. Fischer)  
• Terézia Mora: Das Ungeheuer (Luchterhand), zmagovalka
• Marion Poschmann: Die Sonnenposition (Suhrkamp)   
• Monika Zeiner: Die Ordnung der Sterne über Como (Blumenbar)

DAVID COHEN award  - angleški Nobel

• Hilary Mantel

NOBELOVA NAGRADA za literaturo

• Alice Munro 

Jennifer Teege, Nikola Sellmair: AMON: Mein Großvater hätte mich erschossen

(266 strani)

Amon: Moj stari oče bi me ustrelil, je grozljiv naslov knjige, kjer mlada, temnopolta Nemka, Jennifer Teege, opisuje svojo življenjsko zgodbo. Naslov je šokanten in tako ravno pravšnji, da pritegne bralca ali kupca knjige. Vendar pa - manipulacija z morebitnim kupcem gor ali dol - glede na to, da je pisateljica temnopolta in glede na to, kdo je bil njen stari oče, je resničnost stavka v naslovu še kako mogoča.

Kdor je gledal znameniti  Spielbergerjev film Schindlerjev seznam, ve kdo je bil Amon Göth. Prepričana sem, da ga ni gledalca, ki ga ne bi pretresel in mu za vselej ostal v spominu prizor, v katerem  Ralph Fiennes v vlogi Amona Götha z balkona svoje vile za jutranjo razvedrilo strelja zapornike v niže ležečem koncentracijskem taborišiču.
Stari oče Jennifer Tegge je bil med drugo svetovno vojno komandant koncentracijskega taborišča Plaszow blizu mesta Krakov na Poljskem. Osebno je ubil najmanj 500 ljudi; neposredno po njegovem naročilu je bilo ubitih še nadaljnjih nekaj tisoč ljudi.
Kaj bi si misli, če bi vedel, da bo njegova vnukinja temnopolta? On, ki Židom ni priznal drobca človeškega dostojanstva. Kakšna ironija in igra usode!

Amon Göth na balkonu svoje vile v Plaszowu

Različna pričevanja žrtev holokavsta in njihovih sorodnikov so nam dokaj znana; precej manj pa vemo, kakšna je usoda potomcev nacističnih zločincev. Pričujoča knjiga je že zaradi tega zelo zanimiva.
Pri pisanju knjige je Jennifer Teege pomagala tudi novinarka Nikole Sellmair, ki je poskrbela predvsem za dokumentarni vidik knjige, razjasnila pa je tudi tiste stvari, o katerih bi Jennifer težje pisala in bila glede njih zaradi čustvene obremenjenosti premalo objektivna.

Jennifer Teege se je rodila leta 1970 nemški materi in nigerijskemu očetu. Ko je bila stara 4 tedne, jo je mati oddala v otroški dom, ki so ga vodile redovnice. V Nemčiji sedemdesetih let prejšnjega stoletja to ni bilo nič posebnega. Porodniškega dopusta ni bilo in veliko mater samohranilk je bilo, če so želele ohraniti službo, primoranih svoje otroke oddati v takšne domove. Obiskovale so jih le konec tedna. Janniferijina mati je skupaj s svojo materjo - Jenniferijino babico, svojo hčerko obiskovala bolj poredko. S tremi leti so Jennifer oddali v rejniško družino; s sedmimi leti jo je ta rejniška družina tudi posvojila. Svojo biološko mamo je od takrat dalje le redko videvala. Poznala je njeno in babičino ime, kaj več pa ji o njiju ni bilo znano.
Ko je odrasla, je nekaj let živela in delala v Izraelu in si tam pridobila nekaj dobrih prijateljev. Poročila se je in postala mati dveh sinov.

V starosti 38 let pa je med obiskom knjigarne v Hamburgu po naključju naletela na knjigo svoje biološke matere, kjer le-ta opisuje svojo življenjsko zgodbo. Takrat je izvedela, da je vnukinja Amona Götha. Spoznanje je bilo šokantno. Življenje se ji je skoraj sesulo. Zapadla je v globoko depresijo. Ni več vedela, kdo v resnici je in kakšna je njena prava identiteta.
Najprej jo je začelo mučiti vprašanje, kaj vse je podedovala po svojem starem očetu. V zunanjem videzu je hitro našla podobnosti, skrbelo pa jo je, da je podedovala tudi nagnjenost k sadizmu in druge psihopatske lastnosti svojega starega očeta. In jih prenesla naprej na svoja otroka.

Začela je z razčiščevanjem družinske zgodovine. O nacizmu je prebrala vse, kar ji je bilo dostopno. Prebrala je materino knjigo - kjer njeno rojstvo sploh ni bilo omenjeno, pričevanja preživelih Židov, si ogledala dokumentarne filme. Napotila se je na mesto taborišča Plaszow in si ogledala vilo, v katerem sta živela Amon Göth in njena babica. Odšla je tudi v bližnji Auschwitz. Pot razčiščevanja je bila naporna, a se je splačala. Jennifer se je soočila s preteklostjo svoje družine in jo sprejela. Obsodila je tisto, kar je bilo obsodbe vredno, obenem pa razumela svojo mamo in babico, ki pri tem nista bili tako uspešni.

Babico je imela Jennifer zelo rada - celo bolj kot mamo. Tako je bilo zanjo še posebno boleče, ko je ugotovila, da si je babica do smrti zatiskala oči pred resnično podobo Amona Götha, sebi in hčerki lagala in iskala izgovore. Čeprav z Göthom nista bila poročena, je po vojni - že po njegovi usmrtitvi - sprejela priimek Göth, slika Amona Götha pa je do smrti visela v njeni spalnici. A mogoče je proti koncu življenja slaba vest oportunistke, ki sicer ni naredila nobenega zločina proti sočloveku, je pa zločine mirno opazovala in zaradi tega imela koristi, kljub vsemu začela kljuvati in iskati pot na prostost. Ruth Irene Göth - Jenniferijina babica, je leta 1983 naredila samomor. Mogoče ne samo zato, ker je bila hudo bolna.

Jennifer  uspe narediti korak naprej. Bremena družinske preteklosti ne  pomete pod preprogo. Ne zanika ga. Ne molči.  Na koncu ji uspe pogumno dejanje, ki jo simbolično razbremeni teže in omogoča mirno nadaljevanje življenja - svojo življenjsko zgodbo pove tudi svojim izraelskim prijateljem in izraelskim dijakom na ekskurziji v koncentracijsko taborišče Plaszow.

Knjiga Amon: Mein Großvater hätte mich erschossen je pretresljiva zgodba potomke nacističnega zločinca, ki stopi na težko pot soočenja s preteklostjo svoje družine. Ne zatiska si oči. Ne izbere ene od dveh poti, ki sta sicer značilni za sorodnike (ne samo nacističnih) zločincev. Sorodniki zločincev ponavadi izberejo pot zagovarjanja in opravičevanja dejanj človeka, ki jim je blizu, ali pa stopijo na pot sovraštva in popolne odklonitve človeka, kar pogosto vodi tudi v zanikanje lastne pravice do življenja. Takšni ljudje se pogosto zavestno odločijo, da ne bodo imeli otrok, da se zločinski rod ne bi nadaljeval. A "naci" gen seveda ne obstaja. Jennifer Teege je to hitro jasno. Odloči za pot, ki edina vodi v pomiritev. To je soočenje z neprijetno resnico in njeno sprejetje, a tudi vzpostavitev prave distance do preteklih dogodkov, ki omogoča pravico do svobodnega in s preteklostjo neobremenjenega lastnega življenja.

Jennifer Teege

Tadej Golob: Ali boma ye!

(261 strani)

Povedati je treba, kaj čutiš in misliš. In gledati sogovorniku v oči. Pri pisanju bloga to sicer ni povsem mogoče, še  posebej, če pišeš pod psevdonimom, pa vendar.

Boksa ne maram. Pravzaprav se mi zdi, da je to eden najneumnejših športov, kar jih je. A glej ga zlomka, Tadeju Golobu je uspelo, da se mi je pogled na ta šport vsaj malo spremenil. V njem ne vidim več samo pretepanja, ampak (kdo bi si mislil, da bom kdaj kaj takega napisala) tudi nekaj, ja, plemenitega in pristno moškega.
Po novem tudi precej bolj naklonjeno gledam na očetove pripovedi na to temo. Enega izmed boksarskih dvobojev namreč na naših družinskih srečanjih sem ter tja vedno znova omenjamo. Gre za dvoboj, po katerem je Mate Parlov postal evropski prvak v poltežki kategoriji. Njegovega legendarnega skoka med navijače tudi mama nikoli ne pozabi omeniti in vsi točno vemo, kdaj se je dogodil, saj smo jo naslednji dan odpeljali v porodišnico, kjer je rodila mojo sestro.

Knjiga Ali boma ye! je roman o amaterskem boksarju, ki je tudi pisatelj - ali pa roman o slovenskem pisatelju, ki tudi boksa. Kako gre to skupaj? Gre. Ta boksar ima tudi željo, da bi za eno leto odšel v votlino nekje v gorah in pisal o impresijah iz narave. Za svoj literarni prvenec je dobil pomembno nacionalno nagrado (odlomek iz prvenca lahko preberemo tudi v tej knjigi - najbolj erotičen od vseh je; se ga dobro spominjam iz Svinjskih nogic;-), a ima zaradi tega več težav kot ugodnosti. Da zasluži za preživetje, dela kot novinar v trač reviji. Je ljubeč mož (tudi v postelji:)) ter skrben oče dvema osnovnošolcema. Izredno sočuten je do umirajoče prijateljice, pa tudi npr. do matere ene od sovrstnic, ki se že dolga leta krivi za smrt svoje hčerke.
To je Primož K., ki mi je všeč.

A Primož K. ima tudi temno plat osebnosti. S tem mislim predvsem na njegov bes, ki sem ga čutila prav na vsaki strani knjige, malo potlačenaga pod tanko skorjo obzirnosti in vljudnosti, a vendar v vsakem trenutku pripravljenega, da izbruhne na dan in se pokaže kot zlomljen nos ali vsaj modrica na obrazu nadležne osebe. Ali pa posledice takšnega izbruha pokasirata otroka.
Druga stvar, ki spada v temno kategorijo, je to, da povsem brez slabe vesti vara svojo ženo (no, partnerico) in je na to celo malo ponosen.
Naslednja stvar je njegovo prostaško govorenje, ki ga je toliko, da je povprečnemu bralcu pač že malo nerodno.
V čast pa mu ne morem šteti tudi tega, da ne prenese nobene kritike (njegovo knjigo moramo pač vsi samo hvaliti, a ne?) in se ima za nič več in nič manj kot najboljšega slovenskega pisatelja. A nekaj samovšečnosti (ali pa je to le samozavest?) mu seveda zlahka oprostim, saj je to razmišljanje zmagovalca in je značilno tako za vrhunske športnike kot vrhunske pisatelje. Pa vendar mi je bilo branje o vsem tem naporno in kar nekajkrat sem se morala potruditi, da knjige nisem odložila.

Vendar pa je jasno, da so negativna nagnjenja, ki jih imam do določenih lastnosti glavnega junaka, moj problem in ne problem knjige ali Tadeje Goloba. Pomembnejše in več vredno je namreč to, da vse osebe v knjigi delujejo izredno realistično in verodostojno. Takšnih oseb ne zna ustvariti vsak pisatelj. Nastopajoči v tej knjigi so tako zelo "iz mesa in krvi", da ne bom prav nič presenečena, če jih bom kdaj srečala na ulici. Tistega pisatelja, ki piše o južnih priseljencih, pa itak. Odlični orisi oseb so verjetno največja odlika knjige.
Poleg opisov družinskega življenja! Da Tadej Golob zna pretanjeno, všečno in zelo realno pisati o odnosu med starši in otroci ter o odnosu med zakoncema, vem že od njegovega, s kresnikom nagrajenega prvenca Svinjske nogice, dalje; v knjigi Ali boma ye! pa sem našla novo potrditev.

Slog pisanja je preprost in poln dialogov. V začetku mi to ni bilo preveč všeč, a potem sem ugotovila, da je takšen način pisanja glede na vsebino knjige, še kako primeren in je z njim povedano točno to, kar mora biti povedano. Samo en primer: v pogovoru med boksarskimi kolegi se zelo dobro občutita živčnost in strah, ki navdajata boksarja in njegove spremljevalce pred začetkom pomembnega dvoboja, pa noben od teh občutkov ni omenjen niti z besedo.

Ali boma ye! je zame dokaz, da so najbolj suverena in prepričljiva literarna dela tista, ki izhajajo iz pisateljevih lastnih opažanj in doživetij. Ta roman je literarizirana resnična pripoved, kjer slutimo, da je veliko avtobiografskega in je vse skupaj le narahlo fikcijsko obdelano.

Še en kresnik? Zakaj pa ne. Če se bo komisija odločila, da bo poleg literarne vrednosti in višine literarnega jezika (kaj sta že to?) cenila tudi živost likov, berljivost, duhovitost, aktualnost in iskrenost, knjigi finale ne uide. Drugače pa, kajne Primož, Ali Bomaye!

Tadej Golob (1967)

Marcel Proust: V Swannovem svetu

(442 strani)

Brati Prousta je kot omamljati se. Z zdravju neškodljivimi drogami, seveda. Nekako tako je, kot bi enega za drugim, v presledku petih minut, jedel koščke temne čokolode. Čisti užitek. Ha, nikakršnega dvoma ni, da se pri meni ob skoraj vsakem prebranem stavku, ki ga je nekoč napisal Marcel Proust, v možganih sproščajo pomembne količine endorfinov, ki mi lepšajo pogled na svet in življenje.

Roman Iskanje izgubljenega časa je mojstrovina, ki ji ni para. Za mnoge je to najpomembnejši roman 20. stoletja, zame je to največji roman vseh časov. Delo sestavlja 7 knjig, kar predstavlja preko 4000 strani branja. Proust je knjigo pisal od leta 1909 do 1922, več ali manj popolnoma izolirano v svojem stanovanju v Parizu. Delo je avtobiografsko, a vendar ne popolnoma. Pustil si je ravno toliko fikcijske svobode, da se je njegova genialnost lahko v popolnosti razcvetela in je roman zasijal v vsej veličini.

Roman opisuje francosko družbo konec 19. in v začetku 20. stoletja. Nastopa preko 2000 oseb. Seveda je bil to popolnoma drug čas z drugačnimi navadami in drugačnim načinom življenja. A vendar se iz romana vidi tudi to, da se človeška narava tekom zgodovine ne spreminja in da smo si z ljudmi izpred sto let še kako podobni. Še vedno je veliko "salonskega blebetanja", snobizma in zaprtih, elitnih družb. Še vedno srečujemo ljudi, ki so polni sočutja do tistih, o katerih berejo v časopisu, nesrečnikov v svoji bližini, pa še opazijo ne. In ljudje se zaljubljajo na enak način kot so se pred stoletjem.

Knjiga V Swannovem svetu predstavlja prvi del ciklusa. V celotnem romanu ima prav posebno mesto. Če se izrazim malo po proustovsko - je kot overtura v opero ali pa portal gotske katedrale ali pa blagri v govoru na gori. V njej so zbrane dragocenosti, ki napovedujejo bogastvo naslednjih knjig, nanizane so pa tako na gosto in izrazito, da bralca v trenutku očarajo.
Poseben čar pa ima knjiga vsekakor tudi zato, ker je to zgodba o pripovedovalčevem (Marcelovem?) otroštvu - času, kakor sam pravi, ko je še verjel v ljudi in stvari in je bila njegova največja skrb ta, ali bo mamica pred spanjem prišla v njegovo sobo in mu zaželela lahko noč ali ne. Vedno ji to namreč ni uspelo. Če so imeli na obisku gospoda Swanna, se je zadržala pri večerji in sin je moral zaspati brez njenega poljuba za lahko noč.

Na takšen način - kot obiskovalec pripovedovalčeve družine, gospod Swann vstopi v roman in dolgo časa ostane precej skrivnostna oseba. Več ali manj o njem zvemo samo to, da je v življenju naredil veliko napako, ker se je "neprimerno poročil". A po mojem mnenju, gre v prvi vrsti za nesrečno ljubezen in ne toliko za neprimerno poroko. Gre za pojav, ki se ponavlja znova in znova, ko eden v paru drugega ljubi, tisti drugi pa je do prvega bolj ali manj ravnodušen. Pojav, ko eden samo daje, drugi pa ves čas samo zahteva in prejema.

Claude Monet

Odette, poznejša gospa Swannova, je ena od tistih žensk, ki so jih na svojih slikah zelo radi upodabljali impresionisti - tako imenovana "loretta" ali vzdrževana ženska. To so bile sodobne Parižanke lepega in elegantnega videza, a vendar tudi precej sproščenih moralnih vrednot. Takšnih žensk takratna družba seveda ni sprejemala in od tod "neprimernost poroke". Vendar pa Odette kot loretta ni tista glavna nesreča, ki doleti Swanna. Bolj tragično je to, da je Odette plehka in površna ženska, ki v nobeni stvari ne dosega svojega ljubimca, lahkomiselna, razumsko lena in lahkoživa. Swann se tega večinoma zaveda, a ljubezen je na takšne očitke vedno neobčutljiva. V osrednji zgodbi romana je tako v odnosu med Odette in Swannom natančno opisano, kako se ljubezen rodi, razvija, doseže svoj višek, a potem začne tudi zamirati in na koncu popolnoma umre. Predstavljeni so tudi vsi odtenki ljubosumja in drugih čustev, ki spremljajo takšen odnos in imajo pogosto katastrofalen vpliv na človekovo življenje. Opis odnosa med Odette in Swannom je ena najboljših študij ljubezenskega odnosa v literaturi, kar jih poznam.

Pa vendar to ni tisto, kar mi je bilo v knjigi najbolj všeč. Še bolj sem uživala v okvirni zgodbi - v zgodbi mladega pripovedovalca, ki skupaj s svojimi starši preživlja velikonočne počitnice pri starih starših v Combrayu. Opisi sprehodov na eno ali drugo stran kraja so eno samo melodično prelivanje vtisov iz narave, ki se prepletajo s človeškimi občutji in premišljevanji. Proustu se nikamor ne mudi. Vsak sončni žarek in senca sta pogledana z različnih kotov; vsaka barva je sestavljena iz različnih odtenkov; vsako človeško nagnjenje je razloženo z izvirnimi primerami. Med branjem sem  brez težav začutila vonj gloga in španskega bezga. Tudi bralcu, ki bere Prousta, se ne sme muditi. Čokolado mora počasi zobati in uživati v vsakem grižljaju:-) Velika škoda je, če se kakšen stavek preskoči. To je nekako tako, kot bi vrgel biser skozi okno. Različni človeški značaji in nagnjenja so predstavljeni tako nazorno, da sem se vedno znova čudila, kako je Proust sploh uspel vse to opaziti; še bolj nemogoče pa se mi je zdelo, da mu je vsa ta opažanja in razmišljanja uspelo tako čudovito preliti na papir.

Radojka Vrančič (1916-2009)

Na tem mestu je nujno, da omenim Radojko Vrančič. Slovenci imamo veliko srečo, da smo imeli tako veliko prevajalko kot je bila ona. Njen prevod celotnega Iskanja izgubljenega časa je izreden dosežek, ki se ga večinoma premalo zavedamo. V prevodu je uspela poustvariti enkraten proustovski stil pisanja, ki se po mojem mnenju najbolj izrazi ravno v okvirni zgodbi knjige v Swannovem svetu. V tujini imajo prav, da prevajalce omenjajo skupaj z avtorji in njihova imena pišejo na naslovnice knjig, ki so jih prevedli. Bogastvo Prousta je s prevodom Radojke Vrančič na najboljši možni način postalo dostopno tudi Slovencem, ki ne znamo francosko.

Uf, težko je pisati mnenje o tako veličastni knjigi kot je knjiga v Swannovem svetu. Sama jo moram prebrati vsakih nekaj let, tako rada jo imam. Nemogoče je že samo osvetliti takšno genialnost kot jo Proustovo pisanje - pa slavne magdalenice namočene v lipov čaj, katere okus sproži najzgodnejše spomine, še omenila nisem.

Potrudila sem se in tole je pač najboljše, kar v tem trenutku zmorem napisati o knjigi.

Naslednja knjiga iz ciklusa ima naslov V senci cvetočih deklet in se dogaja v času, ko je pripovedovalec najstnik.

Marcel Proust (1871-1922)