Nekaterim se podeljevanje nagrade samo pisateljicam zdi sporno, češ nimamo ženske in moške, pač pa samo dobro in slabo literaturo. Zakaj bi torej nagrade delili po spolu? No, nagrada je tukaj - uveljavljena in cenjena, le zakaj se je ne bi veselili. Knjiga več postane prepoznavna in lažje najde pot do bralca.
Pred dnevi so izbrali finalistke za letošnjo BWPFF:
- Chimamanda Ngozi Adichie: Americanah
- Hannah Kent: Burial Rites
- Jhumpa Lahiri: The Lowland
- Audrey Magee: The Undertaking
- Eimear McBride: A Girl is a Half-formed Thing
- Donna Tartt: The Goldfinch
Tudi nekateri slovenski bralci so nad knjigo navdušeni. Katja 10 je na Knjižnih moljih o knjigi napisala: "Bila mi je v velik užitek, pa čeprav bi ji lahko tudi kaj očitala, vendar moram avtorici priznati, da ima nekakšen neoprijemljiv "nekaj" - in pri meni ta doseže, da me potegne in da ji tudi kaj spregledam. Štorija govori o dečku Theu, ki v fiktivnem terorističnem napadu v Metropolitanskem muzeju izgubi mamo, sam pa preživi. Opis napada oziroma tega, kako poteka v Theovi glavi, ter ur & dnevov po njem je silovit. Odlično se izmenjujejo deli, ki šponajo kot v odličnem trilerju, in deli, v katerih se čas ustavi (in ti so za moj okus daleč najboljši)."
Drugi dve, že uveljavljeni literarni imeni v finalu, sta še Chimamanda Ngozi Adichie, ki je bila za svoj prvenec leta 2004 nominirana za nagradi Orange in booker in Jhumpa Lahiri, ki se je s svojim romanom The Lowland uvrstila med finaliste za lanskega bookerja.
Ostali trije romani so prvenci. Med finalistkami ni nobene angleške pisateljice, kar je nekoliko žalostno, saj je nagrada britanska.
V finale se ni uspela uvrstiti lanska dobitnica bookerja Eleanor Catton z romanom The Luminaries, kar pa ni tako slabo. Naj vsaka nagrada na sebi lasten način raziskuje in časti najboljše lanske romane.
Od srede dalje so znani tudi finalisti za nagrado IMPAC-Dublin. To je bogata mednarodna nagrada za romane, ki so lahko napisani v katerem koli jeziku, a morajo biti dostopni tudi v angleškem jeziku. Med širšimi kandidati za nagrado je bil tudi Miha Mazzini s svojim delom Nemška loterija. Med finaliste se njegova knjiga ni uspela uvrstiti.
Finalisti za nagrado IMPAC-Dublin so:
- Gerbrand Bakker: The Detour (Nizozemska); prevod iz nizozemščine David Colmer
- Michelle De Kretser: Questions of Travel (Šri Lanka);
- Patrick Flanery: Absolution (ZDA), prvenec
- Karl Ove Knausgaard: A Death in the Family (Norveška); prevod iz norveščine Don Bartlett
- Marie NDiaye: Three Strong Woman (Francija); prevod iz francoščine John Fletcher
- Andrés Neuman: Traveller of the Century (Argentina); prevod iz španščine Nick Caistor in Lorenza Garcia
- David Park: The Light of Amsterdam (Severna Irska)
- Donal Ryan: The Spinning Heart (Irska), prvenec
- Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists (Malezija)
- Juan Gabriel Vásquez: The Sound of Things Falling (Kolumbija); prevod iz španščine Anne McLean
Pet knjig je napisanih originalno v angleškem jeziku, pet jih je prevedenih. Če bo nagrado dobila ena od prevedenih knjig, si bosta 100 000 evrov razdelila pisatelj in prevajalec.
Knjige prihajajo z vseh koncev sveta, kar potrjuje mednarodnost nagrade. Dva romana sta prvenca. Dve od knjig imamo že prevedeni v slovenski jezik. To sta deli Marie NDiaye, Tri močne ženske in Andresa Neumana, Popotnik stoletja.
Moj favorit je roman Tan Twan Enga, The Garden of Evening Mists, ki sem ga pred časom že prebrala in mi je bil izredno všeč. Dogajanje je postavljeno v Malezijo tik po drugi svetovni vojni, ko je boleča japonska okupacija že mimo, a v džungli še vedno delujejo CT-ji (communist terorists), ki napadajo čajne plantaže in ostale civiliste. Vsaka od oseb je po svoje prizadeta od posledic vojne: dekle, ki je edino preživelo japonsko taborišče, japonski mladenič, ki dobi ukaz, naj nekaj minut pred razstrelitvijo atomske bombe nad Hirošimo opravi svojo dolžnost kamikaze; še posebej pa Aritomo, bivši cesarjev vrtnar, ki v goratih področjih Malezije gradi klasični japonski vrt. Vsak po svoje si zdravi svoje rane, eden bolj, drugi manj uspešno. Eden je jezen in zagrenjen, drugi je sposoben razumeti. Njihove zgodbe počasi pronicajo na dan. Drobec za drobcem postanejo jasne tudi povezave med protagonisti. Veliko je časovnih preskokov, a to bralca ne zmede. Knjiga je polna vojnih grozot, a vendar je to tudi zelo poetična knjiga, polna čustev, naravnih lepot in umetnosti.Dobitnica Baileys Women' Prize for Fiction bo znana 4. junija; nagrado IMPAC-Dublin pa bodo podelili 12. junija.
