Snorrijeva Edda

Če ne bi bilo Snorrija, ne bi bilo teh tako zelo priljubljenih televizijskih serij o Vikingih. Ne bi bilo računalniških igric, kot je na primer God of War. Če ne bi bilo Snorrija, Tolkien ne bi napisal Hobita in Gospodarja prstanov - ali pa bi bila ta dva romana bistveno drugačna, kot ju poznamo. Če ne bi bilo Snorrija, bi le redkokdo poznal Odina, Thora in Freyjo. 

Za (skoraj) vse, kar vemo o nordijski mitologiji, se moramo zahvaliti Snorriju Sturlusonu in njegovi knjigi Edda.

Snorri je bil najvplivnejši ter najpomembnejši Islandec svojega časa - politik, gospodarstvenik, a tudi zgodovinar in pesnik. Leta 1220 je končal svoje delo Edda, v katerem je povzel celotno nordijsko mitologijo; v besedilo pa  je spretno vključil tudi stare vikinške pesmi in navodila za to, kako se te pesmi napiše. Če bi še kdo želel biti skald ali nordijski ali - če poenostavim, vikinški pesnik.

Vikinška duhovna in religiozna kultura se je širila predvsem po ustnem izročilu. Prav veliko pisnih virov niso zapustili. Vse, kar se je ohranilo od njihove kulture, so zapisali na Islandiji in najpomembnejši od teh zapisovalcev je bil ravno Snorri.

Ko je Snorri napisal Eddo, je bila Vikinška doba že mimo. Vikingi niso bili več strah in trepet ljudi, ki so živeli na področju današnje Velike Britanije in Irske, ki bi neusmiljeno ropali, pobijali, posiljevali in zasužnjevali. V tem času so bili že vključeni v širšo evropsko krščansko skupnost in na križarskih pohodih, ki so se jih udeleževali, je bila njihova vojaška spretnost visoko cenjena.

Snorri je zapisal njihovo kulturno dediščino iz časa pred pokristjanjevanjem, ampak - pozor! - to, kar je zapisal, je vseeno napisano skozi oči kristjana, ki se zaveda, da so zgodbe izmišljene, da ničesar ne pomenijo in je celo prepričan, da so bili ljudje, od katerih to izročilo prihaja, na duhovno nižjem nivoju, kot smo kristjani. Tega se mnogi, ki so pisali ali še pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice, ki temeljijo na nordijski mitologiji, ne zavedajo dovolj dobro. Nordijska mitologija kot jo poznamo, je mitologija kot so jo zapisali in kot so jo razumeli krščanski pisci - ne nujno duhovščina, ampak ljudje, kot je bil Snorri, ki so bili prepojeni s krščanstvom in so krščansko zgodovino dobro poznali.

To se zelo dobro vidi že v Prologu Snorrijeve Edde, kjer je razloženo od kod so prišli nordijski bogovi. Snorri pove, da to pravzaprav sploh niso bili bogovi, ampak ljudje, ki so se umaknili iz Troje. Odin je, na primer, potoval iz Troje proti severu, se na poti poročil z več lokalnimi ženskami in tako ustanovil kraljeve družine in nova kraljestva. Ljudje, ki jih je srečaval, pa so ga zaradi njegove modrosti kmalu začeli častiti kot boga.

Za naše poznavanje nordijske mitologije pa je najpomembnejši drugi del Snorrijeve Edde - imenuje se Gylfaginning - v prevodu Gylfijeve iluzije ali zmote. Glavni nastopajoči je legendarni švedski kralj Gylfi, ki zve, da so se bogovi naselili v Skandinaviji in gre k njim, da bi mu razložili najpomembnejše resnice sveta in človeškega življenja. Na njegova vprašanja odgovarjajo trije predstavniki bogov - Visoki, Skoraj Visoki in Tretji, in v njihovih odgovorih je razložena vsa nordijska mitologija. 

Gylfi in z njim bralci Snorrijeve Edde zvemo, kako naj bi nastal svet, kako so bili ustvarjeni ljudje, zakaj imamo dan in noč, zimo in poletje, kako se pride v nebesa in seveda tudi to, kdo je glavni bog in kateri so vsi ostali bogovi, ki jih dandanes poznamo kot nordijske bogove: Odin, Thor, Loki, Freyr, Freyja, Tyr, Bragi in še mnogi drugi. Snorri nam v tem delu svoje Edde razloži tudi, kdo so bile Valkyre in pove najbolj znane zgodbe iz nordijske mitologije - med njimi tudi tisto o Thorovem potovanju v Utgarda-loki in njegovemu lovu na kačo Midgard. 

Gylfijeve iluzije se končajo z razlago Ragnaroka - nordijske apokalipse ali konca sveta, ki bo pomenil tudi konec bogov in človeške družbe.

Odin je jahal čarobnega konja z imenom Sleipnir. Z njim je lahko galopiral po morju in zraku. Konj je imel osem nog in zobe popisane z runami. Uzde so bile kače. 

Na tej sliki se ne vidi, da je imel Odin samo eno oko. Drugo je namreč žrtvoval za modrost.

Nordijsko mitologijo, kot jo poznamo, sestavljajo nordijski bogovi, kot jih je opisal Snorri v svoji knjigi Edda. A Snorrijev pogled na mitologijo se ne sklada povsem z resničnostjo. Nordijski bogovi so v predkrščanskem obdobju verjetno imeli drugačno vlogo, kot jim jo predpisujemo danes in je drugačna od tiste, ki jo je opisal Snorri. Samo nekaj primerov. Odin je bil verjetno res pomemben bog, a nikakor ni bil nekakšen poglavar vseh ostalih - nekakšen nordijski Zevs. Thor verjetno sploh ni bil Odinov sin. Iz redkih predkrščanskih opisov in zapisov lahko namreč sklepamo, da je bil veliko bolj samostojen in neodvisen, kakor nam je to predstavil Snorri in kakor si to danes predstavljamo. In Loki, ki ga vedno opisujejo kot nekakšnega nordijskega Juda Iškarjota - izdajalca in prevaranta, ki je odgovoren za Ragnarok, prav verjetno ni bil nič od tega, ampak le nekakšen bog transformacije, ki se je zlahka in pogosto spreminjal v ptice.

Čeprav Snorrijevo Eddo beremo predvsem zato, da bi kaj zvedeli o vikinškem verovanju in njihovem svetovnem nazoru, pa Snorri svoje knjige ni napisal zato, da bi razložil nordijsko mitologijo. Nordijski bogovi in njhove dogodivščine so v knjigi opisani samo zato, da bi bralci bolje razumeli vikinško poezijo in Snorrijevo pesem Hattatal.

Pesem Hattatal predstavlja četrti ali zadnji del Snorrijeve Edde. Pesem je v stari vikinški maniri napisal Snorri sam za norveškega kralja Hakona. Od nekako leta 900 dalje je bila namreč navada, da se vsak mlad fant iz boljše islandske družine nauči skladati pesmi in potem odpotuje na dvor norveškega kralja ter eno od svojih pesmi zrecitira v čast kralju. Snorri je predstavil pesem Hattatal. Pesem je tako zapletena, da je ni mogoče prevesti. Glede na to potem ni prav nič čudno, da je Snorri v svoji knjigi Edda celotni tretji del posvetil temu, da bi razložil, kako se sklada takšna vrsta poezije.

Ta del knjige se imenuje Skaldskaparmal in opisuje skaldsko poezijo - pesmi, ki so jih pisali in recitirali v Vikinški dobi. Vsak nordijski kralj je imel svojega pesnika ali skalda, ki je pisal pesmi v njegovo čast ali spomin. Nekatere od teh pesmi so ohranjene tudi v originalu - v runah so vklesane v kamne, ki še vedno stojijo po različnih krajih Skandinavije; mnoge od njih pa je zbral Snorri in jih zapisal v tretjem delu svoje Edde. Poleg tega pa je še razložil, kako takšne pesmi zložimo. Če hočemo razumeti vikinške pesmi, moramo poznati keningse - posebne figurativne fraze, ki opisujejo določene osebe ali stvari. Keningsa sta na primer "labodova cesta" ali "kitova pot", ki pomenita morje. Kralj je "tisti, ki daje prstan", saj so nordijski vladarji svojim skaldom, če so napisali dobro pesem, podarili prstan, in tako dalje. Vse to razloži Snorri v tretjem delu svoje knjige Edda.

Ta del njegove knjige ima spet okvirno zgodbo. Dogajanje je postavljeno na nekakšen banket, kjer mož imenovan AEgir gosti najrazličnejše nordijske bogove. Na tej zabavi se pogovarja z Bragijem, bogom poezije, ki mu razloži vse, kar je potrebno vedeti o skaldski poeziji, predstavi pa mu tudi različne stare vikinške pesmi.

V začetku 13. stoletja, ko je Snorri odpotoval na dvor norveškega kralja Hakona, da bi mu predstavil svojo pesem Hattatal, skaldska poezija ni bila več priljubljena. Veljala je za zastarelo in menda se je kralj celo nekoliko posmehoval, ko je poslušal Snorrija, kako recitira. Snorri pa je imel stare vikinške pesmi raje kot novodobne trubadurske romance, ki so prihajale iz Francije. Odločil se je, da svojo pesem zapiše in ohrani za potomce - vse skupaj pa razširi še s tem, da razloži, kako skaldsko poezijo razumeti. A če bralec želi razumeti vikinško poezijo, mora poznati tudi nordijske bogove in njihove zgodbe - tako je knjigi dodal še en del, v katerem razloži nordijsko mitologijo. A knjiga s tem še ni bila končana. Da si ne bi kdo mislil, da ni dober kristjan in da mogoče celo verjame v poganske bogove, je dodal še prolog, v katerem razloži, kako posvetni so pravzaprav Odin, Thor, Loki in vsi ostali. Snorrijeva Edda je nastajala od konca proti začetku - od Snorrijeve lastne pesmi, preko razlage, kako takšne vrste pesem napisati, preko nordijske mitologije do prologa, kjer se vse začne tako, kot se spodobi, z Adamom in Evo, seveda.

Snorri bi bil zelo zadovoljen, če bi vedel, kako priljubljene so vikinške zgodbe in pesmi še 800 let potem, ko jih je zapisal v svoji knjigi Edda. Da po njegovih zapiskih pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice (če bi si znal predstavljati ta zadnja dva pojma). Da še vedno predstavljajo navdih mnogim umetnikom - čisto tako, kot so nordijske mitološke zgodbe navdihovale tudi njega samega. 

Friedrich Dürrenmatt: Fiziki

Nekatere knjige je najprimerneje prebrati v točno določenem trenutku. Tudi nekatere gledališke igre si je najbolje ogledati ob prav posebnih in neponovljivih okoliščinah. Tako sem pred kratkim prav načrtno iskala gledališče, kjer trenutno igrajo Dürrenmattove Fizike. V času, ko moj sin po maturi še zna analizirati dramska besedila in preden se zakoplje v študij fizike ter mogoče popolnoma izgubi veselje do gledaliških predstav, je pač treba izkoristiti.

Gledališče sem našla - kar pravzaprav ne bi smelo biti nekaj težkega, saj so Dürrenmattovi Fiziki klasika, ki nikoli ne zastara. V današnjem času je to gledališko delo enako pomenljivo, kot je bilo v 60-ih leti prejšnjega stoletja, ko je bilo napisano in prvič predstavljeno švicarskim gledališkim gledalcem. Igrali so jo tudi že na slovenskih odrih.

Grenko, premisleka vredno komedijo sem najprej prebrala; potem pa sem si jo še ogledala.

Kraj dogajanja je luksuzni zasebni sanatorij - ali če hočemo biti neposrednejši, psihiatrična ustanova, ali - če nočemo okolišiti, norišnica. V njej se zdravijo trije fiziki. No, pravi fizik je samo eden - znanstvenik, ki je bil na sledi velikih odkritij, potem se mu je pa zmešalo. Druga dva sta, kot kaže, običajna shizofrenika, od katerih je eden prepričan, da je Einstein, drugi pa misli, da je Newton.

Igra se začne, ko se v sanatoriju že drugič v kratkem času zgodi umor. Eden izmed fizikov je spet ubil eno od bolniških sester. Točno se ve, kdo je morilec, saj Dürrenmattova igra nikakor ni nekakšna gledališka različica who-do-it kriminalke. Je nekaj čisto drugega - globljega in pomembnejšega.

Izkaže se namreč, da trije fiziki niso to, kar se zdi, da so in za kar jih imajo ostali. Morda niti duševno bolni niso in mogoče so v norišnici zaradi prav posebnih razlogov. Kriminalna zgodba tako postane le ozadje ali pa okvir za razpravljanje o moči znanosti, ki poleg dobrih stvari človeštvu lahko prinese tudi veliko slabega in o tem, kako zlahka so znanstveni dosežki zlorabljeni, saj lahko - če pridejo v napačne roke - vodijo celo v uničenje človeštva. 

Ja, igra se dogaja in je bila napisana v 60-ih letih prejšnjega stoletja - v času hladne vojne, ko so ljudje živeli v stalnem strahu pred atomskimi bombami. In kako pomenljivo: nekaj tega strahu občutimo tudi danes. Spet.

Ob obisku gledališča sem se bala, da bo igra "moderno preurejena" - se pravi, da bo režiser namesto, da bi sledil originalnemu delu, igro preoblikoval v nekaj, kar naj bi bilo primerno za današnji čas in današnjo svetovno ideologijo. Vsaj eno temnopolto medicinsko sestro in vsaj malo homoerotičnega pridiha med fiziki, če ne še kaj bolj drznega, sem pričakovala. Mogoče to, da bi šefico sanatorija, gospodično dr. von Zahnd zamenjal moški Chefarzt.

Pa je neprijetna napetost kaj hitro popustila, saj sem že ob prvi sceni vedela, da se bomo gibali po jasnih in domišljenih Dürrenmattovih poteh in ne bomo ubirali sodobnih stranpoti, ki nikamor ne vodijo. Režiser in igralci so namreč natančno sledili dramatikovim navodilom.

V svojem dramskem delu si Dürrenmatt vzame kar nekaj strani časa, da opiše, kako naj bi prva scena zgledala. Pove celo, kaj naj bi se videlo skozi okno. Ob tem pa razloži tudi vse ostalo, kar je pomembno, da režiser in igralci (pa tudi bralec dramskega dela) ve, da pravilno razume začetek igre. Komedija ima zelo obsežen prolog, ki ni nekaj zelo običajnega.

Igra se začne kot kriminalka - dovolj zanimivo, da priklene gledalčevo pozornost in brez tveganja, da bi se igra ponesrečila, kajti Friedrich Dürrenmatt je znal pisati tudi kriminalne romane. Še bolj kot dramatik je bil namreč znan kot pisec kriminalnih zgodb. Berite eno njegovih najbolj znanih - Sodnik in njegov rabelj.

Kriminalki se potem pridružijo prvine komedije; s potekom igre pa vse bolj in vedno intenzivneje še tragika. Najprej je ta omejena na osebno življenje glavnih protagonistov, potem pa se začne razvijati proti najbolj katastrofalni možni obliki za vse človeštvo.

Dramska igra Fiziki bi se lahko končala optimistično. To bi lahko dosegli s tem, da bi enostavno črtali zadnji prizor.  A ker igro ne žene neka teza (čeprav je tudi ta zelo pomembna), ampak zgodba, je zgodbo potrebno domisliti do konca. In zgodba je napisana in dokončana šele takrat, pravi Friedrich Dürrenmatt, ko doseže svoj najslabši možni konec. Tega pa ni mogoče predvideti, ker pride po naključju. In če naključje doleti ljudi, ki svoje življenje načrtujejo do najmanjše podrobnosti, je njegov učinek še usodnejši. Vse to je v komediji Fiziki jasno prikazano.

Meni pa je ob Dürrenmattovih Fizikih postalo jasno, kar mnogi, seveda, že dolgo vedo, da je dramska dela treba gledati in ne brati. Ali pa brati kvečjemu kot pomoč za ogled v gledališču. Konec igre z veličastno sceno, ki udoben salon za elitne psihiatrične bolnike spreminja v zapor, me je pretresel do te mere, da sem se že spraševala, če nisem mogoče brala eno drugo verzijo Dürrenmattovih Fizikov, kot so jo igrali. Seveda je nisem. Sem preverila. Samo pri branju so nekatere stvari neopazno spolzele mimo mene, v gledališču pa so jih režiser in igralci znali primerno poudariti, da so se zasidrale v mojih možganih - na ravno pravih mestih, da so imele največji učinek.

Friedrich Dürrenmatt je bil genij. Ne morem sicer napisati, da bi se lahko primerjal z Newtonom ali Einsteinom, a prav daleč za njima pa tudi ni bil.

★★★★★

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Prepričana sem, da je knjiga, Ne bom se več drsal na bajerju, Ladu Kralju polepšala zadnje dni življenja in da se je zaradi nje lažje poslovil s tega sveta. Nemogoče je namreč prezreti, da imamo pred sabo memoare - četudi je knjiga pravzaprav roman. Takole ob koncu življenja še enkrat podoživeti svoje otroštvo, ga premisliti in popisati, je verjetno nekaj zelo pomirjajočega. Še posebno, če pisanje uspe.

Zgodba je fajn, a tisto, kar izstopa in roman spreminja v nekaj dobrega, je slog pisanja. Lado Kralj piše šaljivo in duhovito. Prav lahko bi zašel v posmeh in sarkazem, kar bi bilo za roman, ki opisuje dogajanje v ljubljanski Šiški v obdobju italijanske okupacije in v občutljivih prvih letih po osvoboditvi, katastrofalno. Ne, če je pisatelj vešč svojega poklica, lahko tudi o skrajno resnih temah piše hudomušno, pa ob tem tematika ne izgubi prav nič na svoji pomembnosti - in v tem primeru tudi pretresljivosti.

Italijanski okupatorji Ljubljane veljajo v ljudski zavesti in skoraj že pregovorno v primerjavi z Nemci za manj kruto in milejšo različico zatiranja slovenskih ljudi. Napačno. Ne drži. V romanu je jasno predstavljeno, kakšna strahovlada je bila takrat v Ljubljani in za kakšne malenkosti so bili ljudje ob življenje. Včasih je bilo dovolj že to, da so bili Ljubljančani ob ne pravem času na napačnem kraju, pa so jih ujeli, zaprli, deportirali ali pa celo ustrelili kot talce.

Roman se začne kot must-read za vse Ljubljančane, še posebno za tiste iz Šiške. Pisatelj namreč izredno zanimivo ter natančno - in kakopak šaljivo, opisuje, kako je nekoč izgledala Šiška. Znane stavbe, ki so preživele čas, zažarijo v novih barvah; med zgornjo in spodnjo Šiško pa se potegne ostra meja, ki ji danes ni več sledu in o kateri nisem imela pojma.

Šiška je potem prizorišče za zgodbo mladega Ivana, ki je VOS-ovski kurir, pa potem partizan in osvoboditelj Ljubljane, na koncu pa nad novo ljudsko oblastjo razočaran državljan. V besedilo so vtkani pisateljevi otroški spomini o različnih dogodkih iz okupirane Ljubljane. Ko Ivan odrašča, je vedno več fikcije in domišljije - memoari pa se spreminjajo v roman.

Pisatelj je imel z romanom veliko veselja - sem jasno občutila, in za njegove potrebe je natančno raziskal tudi ljubljansko zgodovino. Pri tem ga ni zanimalo samo dogajanje med drugo svetovno vojno, ampak je pogosto segal še globje v preteklost. Vse te zanimive zgodovinske informacije o Ljubljani bralcem posreduje glavna ženska protagonistka. To je Eva, posebno nadarjena gojenka v samostanski šoli v gradu Jama, ki rada prebira Valvasorjevo Vojvodino Kranjsko - nedvomno tudi Ladu Kralju zelo ljubo knjigo.

Eva pa je v romanu tudi zato, da roman ni samo vojni in povojni, ampak tudi ljubezenski.

Knjiga Lada Kralja, Ne bom se več drsal na bajerju, je roman spominskih utrinkov iz pisateljevega otroštva, ki so polni nostalgije in z obilico zgodovinskih dejstev skrbno povezani v celoto. Nudijo še en zanimiv pogled na medvojno Ljubljano. Odlični stil pisanja uspe bralca prepričati, da vztraja pri branju, četudi ga tematika ne zanima preveč, oziroma je prepričan, da o vojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji že dovolj - če ne vse, ve. 

Richard Flanagan: First Person

V romanu Richarda Flanagana, First person, prvoosebni pripovedovalec - sodobni avstralski pisatelj, pripoveduje o tem, kar se mu je zgodilo v 90-ih letih prejšnjega stoletja in kako so ti dogodki potem usodno vplivali na njegovo nadaljnje življenje.

Richard Flanagan mi je ljub - vse od kar sem pred leti prebrala njegov zgodnji roman Plosk ene dlani - roman, ki je bil v Avstraliji velika uspešnica in pripoveduje o slovenskem izseljencu na Tasmaniji in njegovi hčerki. Navdih za glavni osebi tega roman sta bila Flanaganova žena Majda in njen oče.

Leta 2014 - kmalu potem ko sem začela pisati tale blog - sem bila vesela, ker je Richard Flanagan dobil man booker prize za roman Ozka pot globoko do severa. Navdih zanj je dobil od svojega očeta, ki je bil med drugo svetovno vojni ujetnik v japonskem delovnem taborišču v Burmi.

Richard Flanagan vedno piše vsaj v določeni meri avtobiografsko. Kateri veliki pisatelj pa ne! Ali povedano drugače - svoja lastna doživetja ali doživetja svojih bližnjih vzame za osnovo svojega romana -  to pa potem zelo domišljeno obogati z izmišljenim, ki pa je vedno zelo verjetno. Nastanejo čudoviti romani, ki se lotevajo različnih tem in se tudi slogovno razlikujejo, a jih je vedno veselje brati. Kar nekaj jih je prevedenih tudi v slovenski jezik.

Vse to velja tudi za njegov sedmi - in do sedaj predzadnji roman, First person.

Še neuveljavljen mlad pisatelj iz romana, Kif Kehlamann, ki ga najamejo, da bi kot ghost-writer napisal spomine zloglasnega avstralskega kriminalca, tako zelo spominja na Richarda Flanagana. Tudi on je namreč nekoč pod tujim imenom pisal spomine enega najbolj znanih avstralskih zločincev in tudi ta kriminalec je - tako kot tisti v romanu, sredi pisanja in preden so ga obsodili, umrl nasilne smrti. Ne ve se, ali zaradi samomora ali umora - dvom ostaja v resničnosti in dvom se vleče preko celotnega romana First person.

Prvoosebni pripovedovalec iz romana pa je Richardu Flanaganu podoben tudi v drugih stvareh.

Star je nekaj čez dvajset let, brez stalne službe in rednih dohodkov - točno tako kot Flanagan na začetku svoje pisateljske kariere; z le 250 dolarji bančnem računu. Poročen je in ima triletno hčerko; žena pa je ponovno noseča in pričakuje dvojčke. Piše svoj prvi roman, ki pa ne napreduje najbolje.

Za roman First person bi lahko rekli, da je kriminalka ali pa celo triler. A je seveda veliko več. Mene je zaradi teme, ki jo opisuje, spominjal na Goethejevega Fausta. Tudi v tem romanu umetnik - v tem primeru pisatelj, na nek način prodaja svojo dušo, oziroma svojo pisateljsko čast hudiču.

Kif ima namreč hude pomisleke in je v veliki moralni dilemi, ali naj sprejeme nespodobno povabilo, da piše kot ghost-writer ali ne. Ali se za pisatelja, ki je vreden svojega poklica, to sploh spodobi? In kakšne posledice bo takšna knjiga imela za njegovo nadaljnjo pisateljsko kariero. Vse to se mota v mladi pisateljski glavi, a premetenost založnika in hudo pomanjkanje denarja, Kifa prepričajo, da delo sprejme.

In potem se med znanim, bogatim in vplivnim človekom, za katerega vsi v Avstraliji vedo, da je kriminalec, a na svoje sojenje še čaka, in med njegovim piscem spominov začne razvijati nenavaden odnos. Ta obira nenavadne poti in pripelje do čudnih ciljev; mlademu pisatelju pa za vedno spremeni življenje. Na bolje ali na slabše? Odvisno s katere perspektive gledate in kaj vam je v življenju pomembno.

Kriminalna zgodba me ni preveč zanimala, čeprav sem zlahka vlekla vzporednice tudi z dandanašnjimi gospodarskimi kriminalci velikega kalibra doma in v tujini, in to bi bilo lahko zanimivo, če ne bi bilo preveč žalostno. Žalostno zato, ker se iz knjige jasno vidi, kako smo še ob koncu prejšnjega stoletja burno reagirali na takšne zločine in obsojali takšne vrste ljudi, ter kako samoumevni so v naslednjih desetletjih postali ti zločini in kako tolerantni smo postali do te vrste zločincev.

Zanimala me je življenjska zgodba glavnega junaka, njegova pisateljska kariera in težave, ki jih imajo pisatelji preden se uveljavijo. Zanimalo me je mnenje starajočega se pisatelja o sodobnih romanih.

Potem pa, seveda, še Kifov odnos do žene in njunih treh otrok ter odnos do prijatelja, ki je bil pravzaprav tisti, ki mu je priskrbel delo pisanja memoarov. In vsega tega je bilo v romanu First person več kot dovolj. Določeni odtenki medsebojnih odnosov so prikazani tako čudovito, da sem bila h knjigi kot prikovana in razvoj pisateljske kariere z vsemi njenimi možnimi zapleti in stranpotmi je enkratno opisana. Do zadnje potankosti.

Pa vendar me je knjiga nekako razočarala. Ne vem točno zakaj. Mogoče so bila moja pričakovanja enostavna previsoka, ali pa mogoče roman First person vendarle ni ena od tistih knjig, ki bi bile vredne Richarda Flanagana. Rada imam počasno in natančno opisovanje, obsežne pasaže zapolnjene z razmišljanji in občutenji protagonistov, njihove dvome in strahove - a v tem romanu je bila hitrost, s katero so se premikali preko strani knjig le prepočasna in določena ponavljanja so bila čisto prenaporna. Tudi na koncu, ko se že vse nekako zaključi, se roman še kar nadaljuje. Vsaka oseba, ki nastopa v romanu, dobi svoje zaključno poglavje, kar sploh ne bi bilo potrebno; pisatelj pa čisto na koncu celo vpelje nove nastopajoče. Če potem dodam še kriminalno zgodbo, ki me je pustila hladno, saj me pravzaprav sploh ni zanimalo, kdo - če sploh kdo - je ubil zločinca, ki je želel izdati svoje spomine, je rezultat branja bolj klavrn. Še najbolj zanimivo je bilo iskanje vzporednic iz privatnega življenja Kifa Kehlamanna z Richardom Flanaganom.

Richard Flanagan ponavadi piše, kakor so pisali pisatelji velikih romanov iz 19. in začetka 20. stoletja. Njegove knjige imajo zgodbo, ki navduši, in protagoniste, ki bralcu zlezejo pod kožo. 

Roman First person pač ni uspel najbolje. Se zgodi tudi najboljšim. 

★★★☆☆

Carsten Henn: Sprehajalec knjig

Prevzetnost in pristranost, Effi Briest, Otok zakladov, Buddenbrookovi, Vojna in mir, Iskanje izgubljenega časa, vesterni Karla Maya, Pika Nogavička, Spomini na Afriko, Neskončna zgodba, Northangerska opatija, Ronja razbojniška hči, Emil in detektivi, Trpljenje mladega Wertherja, Bralec, Robinson Crusoe, Don Kihot...

Komu zaigra srce, ko prebere vse te naslove? Ja, tistim, ki imajo radi knjige: bralcem, a tudi knjižničarjem in knjigotržcem - vsem, ki te knjige poznajo in jim je toplo pri srcu, ko pomislijo nanje. Vsa zgoraj našteta literarna dela so v romanu Carstena Henna, Sprehajalec knjig, vsaj omenjena, če ne celo natančneje opisana in predstavljena. Pravi balzam za dušo vsakega ljubitelja knjig! 

A to še ni vse. Crkljanje bralcev - pardon bralk, gre še dalje. V romanu namreč poleg najrazličnejših knjig nastopajo tudi knjižni junaki, ki jih tisti, ki beremo ali pa prodajamo ali pa urejamo ali pa priporočamo knjige, prav dobro poznamo. Niso sicer točno taki kot v knjigah, a so svojim knjižnim vzornikom več kot samo podobni - pravzaprav naj bi bili kar njihova različica iz resničnega sveta.

V romanu Sprehajalec knjig, na primer, nastopa gospod Darcy. Kdo ga ne pozna! Takole piše o svojem Darcyju Carsten Henn:

Bil je lep temnolas moški, visokorasel, s plemenitimi ličnicami in izrazito brado - vse to pa je kot siv puder prekrivala žalost. Kot vedno je nosil temno moder dvoredni suknjič s svežim belim cvetom orhideje na zavihku in črne usnjene čevlje, zloščene do sijaja, kot da se odpravlja na operni ples....Štel je komaj sedemintrideset let. In bil je silno bogat - pravzaprav je bil najbogatejši meščan - a tega niti sam ni vedel, saj se nikdar ni primerjal z drugimi.

Ah! A kot da za uboge ženske duše, ki rade berejo, to še ne bi bilo dovolj, postane pisatelj še drznejši. Darcyju dovoli, da kar sam pove, kaj je njegova velika želja. Takole pravi gospod Darcy iz knjige Sprehajalec knjig:

"Zame ni nič lepšega... Prosim, nikar se mi ne smejte, a zame ni lepšega od ženske, ki bere. Ko se zares zatopi v knjigo in pozabi na svet okoli sebe, ker je nekje povsem drugje. Ko se ji razširijo zenice, ko ob napetih prizorih globoko zajame sapo, ob zabavnih pa se smehlja. Nadvse rad bi imel ob sebi žensko, ki bi jo ves dan opazoval pri branju."

Ah in ah - ali je kaj lepšega, kar bi lahko položili na srce romantični ženski, ki rada bere? Mislim, da ne. In zaradi tega me ne čudi niti dejstvo, da je bila knjiga v Nemčiji velika uspešnica, ki kar nekaj tednov ni zapustila seznama Spieglovih bestselerjev. To je knjiga, ki igra na čustva in čute tistih, ki radi beremo, draži in naslaja. 

A takšna knjiga je v svojem jedru na žalost bolj ali manj prazna. Je kot sladkorček, ki se raztopi na jeziku, in telo prepoji z zadovoljstvom, nima pa prav nobene hranilne vrednosti. Še tisto nekaj grenkobe, ki jo tu ali pa tam začutimo, je v bombončku samo zato, da je sladkobnost potem še izrazitejša.

A brez sladkorja človeštvo ne bi preživelo - ali pa precej težje, in zato so tudi takšne vrste knjig dobrodošle. Kajti, kakor pravi Sprehajalec knjig iz romana Sprehajalec knjig: "Raznašam tudi knjige, ki mi niso všeč. Ali pa me ne nagovorijo. Veš, knjiga ne nagovori vsakogar. Poleg tega pa se tudi ob neumni knjigi lahko porodi kakšna pametna misel. Malce neumnosti ni še nikomur škodilo. Paziti je treba le, da ne prevzame vajeti in se razmnoži."

O.K. to je pametno povedano, nič ne rečem.

O vsebini romana Carstena Henna, Sprehajalec knjig, ne bom pisala. O tem si preberite kje drugje. Ne želim pisati o klišejih, ki so z vseh možnih strani silili v moje možgane. Kajti kako v primeru, da je besedilo zanič, človeku to povedati, ne da bi ga prizadel? - še en citat iz romana.

Pozornost je vredno posvetiti drugim stvarem, ki jih najdete v romanu: toplini, ki lahko seva le iz iskrenih medsebojnih odnosov; prijateljstvu, pogumu, da začneš nekaj novega, uporu proti brezupu in seveda, ljubezni do knjig in veselju do branja.

Frankovski silvanec

Carl se je odločil, da si kupi steklenico vina in z alkoholom pomiri razrvane živce. Starodobnike podmazujejo z mazivnim oljem, njegovo mazivo pa je bilo vino, frankovski silvanec, ker ima poseben okus po hruškah in kutinah, pa tudi zato, ker prsti s takim veseljem drsijo po čudovito zaobljeni steklenici, v kakršne točijo vino skoraj samo v tej vinorodni pokrajini.

P.S.

Carsten Henn ima svoj lasten vinograd in se menda spozna na dobra vina;)

Heinrich Mann: Podložnik

Tako zoprnega glavnega junaka pa še ne! Ne spomnim se, da bi kdaj brala knjigo s tako neprijetnim glavnim protagonistom. Vendar pa - roman je pisan kot satira in s tega vidika se knjiga potem nekako bere in tudi prebere - predvsem zato, ker gre pravzaprav za kritiko te vrste neprijetnih ljudi, ki jih predstavlja glavni junak. No, mestoma je bilo branje celo zelo zanimivo in kratkočasno.

Heinrich Mann - starejši brat bolj znanega nemškega pisatelja Thomasa Manna, je roman Podložnik ali Der Untertan, napisal tik pred prvo svetovno vojno. Knjiga je izšla leta 1918 in doživela velikanski uspeh. Vsi so jo brali in vsi so o njej razpravljali. Roman je ostal najpomembnejša knjiga, ki jo je napisal, in dandanes velja za klasično literarno delo. V slovenskem jeziku je izšla leta 1952 v prevodu Janka Modra.

Toda klasika gor ali dol. Težko si predstavljam sodobnega slovenskega bralca, ki bi še posegel po tej knjigi. Enako težko bi, se mi zdi, našli sodobnega nemškega bralca, ki bi jo prostovoljno vzel v roke. Gimnazijci, ki jih silijo brati ta roman, so seveda nekaj drugega.

Dogajanje romana je postavljeno ob konec 19. stoletja v čas vladanja zadnjega nemškega cesarja Willhelma II. Kako je bilo takrat z nemško politiko, katere stranke so se borile za oblast in na kakšen način - ta vprašanja tudi za dandanašnjega nemškega bralca niso več tako zelo zanimiva. Pa bi pravzaprav morala biti, saj so se ravno v tem času sprejemale odločitve, ki so imele usodne in tragične posledice za vso Evropo. Ravno zaradi nespretnega vladanje Willhelma II. je namreč Evropa zašla v prvo svetovno vojno, ki je imela potem usodne posledice za dogajanje v celotnem 20. stoletju. 

Večkrat premišljujem o tem, kako drugače, precej lepše bi bilo brez prve svetovne vojne. Brez te vojne verjetno tudi nacizma in druge svetovne vojne ne bi bilo, in umetnost, ki je bila v tistem času v takšnem zaletu, revolucionarna in kreativna, bi lahko dosegla nivo, ki si ga z današnjega zornega kota sploh ne moremo predstavljati. 

Da je svet leta 1914 tako zelo skrenil s poti, so bili krivi tudi nemški ljudje, kot je bil Diedrich Heßling, glavni junak romana Podložnik.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je dvojni pomen besede podložnik razložen takole.

Podložnik je lahko:

1. pripadnik podrejenega nižjega sloja glede dolžnosti in pravic, ali
2. kdor je v podrejenem odnosu, položaju in zvesto sledi nekim ukazom, smernicam.

Diedrich Heßling je bil prepričan, da je podložnik prvega tipa - podrejen sicer najvišji državni avtoriteti cesarja, a kot takšen v svoji podrejenosti tudi nepogrešljiv kolešček mehanizma Velike Nemčije in njenih ciljev. 

V resnici pa je bil podložnik drugega tipa. Ta druga vrsta podrejenosti je veliko bolj bedna od prve. Diedrich namreč slepo sledi cesarjevim kapricam, ne misli z lastno glavo, fanatično sledi vsemu, kar reče ali stori njegov voditelj, brani vsako njegovo besedo ter dejanje in takšno postopanje zahteva tudi od ostalih.

V romanu Podložnik je opisana celotna življenjska zgodba Diedricha Heßlinga in s tem tudi to, kako se lahko iz občutljivega in nesigurnega otroka ter mladostnika, razvije fanatičen podpornik oblasti. 

Med študijem v Berlinu je bil Diedrich član neke študentske združbe, in tam je prvič začutil, da lahko svojo nemoč, ki jo ima kot posameznik, ki ne izstopa z nobeno veščino ali znanjem, zamenja z močjo, ki jo ima kot predstavnik neke inštitucije. To prepričanje se je dodatno utrdilo še med vojaščino in ko se Diedrich po končanem študiju kot doktor kemije vrne v domače mestece, da prevzame očetovo tovarno papirja, je povsem drug človek, kot je bil, ko je zapustil rojstno mesto. Pokaže se tista zoprna lastnost njegove vrste ljudi - hlapčevski odnos do vseh, ki so na družbeni lestvici nad njim, in brezobzirna krutost ter pomanjkanje empatije do vseh ostalih - ki se potem vleče preko celotne knjige in Diedricha oblikuje v najbolj zoprnega literarnega junaka, kar jih poznam. 

Za povrh vsega pa bralec ob koncu knjige - potem ko je uspel tako dolgo zdržati skupaj z Diedrichom in mu posvetiti toliko dragocenega časa, ne doživi prav nobene katarze ali moralnega zadoščenja. Takšna vrsta ljudi je pač ob koncu vladavine Willhelma II. beležila uspeh in Heinrich Mann ni mogel drugače, kot da v svoji knjigi to tragično dejstvo jasno prikaže in v njegovem slogu roman tudi zaključi.

Je pa pisatelj med pisanjem romana do Diedricha in njegove življenjske zgodbe ohranil nekakšno distanco, ki mi je pomagala, da sem knjigo uspela prebrati do konca. Na glavnega junaka gleda ironično in o njem piše satirično. Tako se lahko nasmihamo, ko beremo, kako Diedrich reši cesarja pred potencialnim atentatorjem, ki ima "bombo", v kateri je zobna pasta (z okusom minta:) ali pa ob skoraj paparacovskem zasledovanju svojega idola pade v blato in tako končno le vzbudi cesarjevo pozornost, pa čeprav je ta v obliki posmeha.

V romanu se veliko dogaja in leta ter različni pomembni življenjski dogodki si sledijo z veliko naglico. Nastopajo številne osebe, v katerih se odseva čas konca 19. stoletja na Nemškem. Razen Diedricha ni drugih neprijetnih oseb, a tudi tistih, ki bi me ganile in s katerimi bi se lahko na kakršen koli način poistovetila ali pa bi mi bilo mar zanje, ni. Satira - kakor je ugodno vplivala na dojemanje Diedricha, je pač močno škodovala ostalim nastopajočim v romanu.

Naj na koncu napišem, da je roman Heinricha Manna, Podložnik, še vedno vredno brati, kajti ljudi, kot je bil Diedrich Heßling, srečamo še danes. Tudi v Sloveniji. Preberite spodnji odlomek s konca prvega poglavja romana, kjer je opisan odnos ljudi do oblasti, oz. do nekoga, ki so mu pripravljeni hlapčevati, in se zamislite, kot sem se zamislila tudi jaz. Mogoče boste našli idejo, kako se je najprimerneje zoperstaviti takšnim ljudem. Kaj takšnega je namreč mogoče samo takrat, ko nam taka vrsta ljudi ni tuja in ko se tudi mi osvobodimo svojih predsodkov.

V knjigi je oblast učlovečena v Willhelmu II, ki jaha na konju skozi Brandenburška vrata v Berlinu. Za naše potrebe pa si lahko zamislimo blago drugačno različico, ki pa se v svojem bistvu pravzaprav ne razlikuje od te iz knjige.

"Hura!" je zaklical Diedrich, kajti vsi so to vpili; in sredi mogočnega vala ljudi, ki je kričal, je mahoma prišel pod Brandenburška vrata. Dva koraka pred njim je jahal skoznje cesar. Diedrich mu je lahko pogledal v obraz, v okamenelo resnobo in bliskanje; toda zmeglilo se mu je pred očmi, tako zelo je kričal. Pijanost, vzvišenejša od tiste, ki jo posreduje pivo, ga je vzdigovala na prste, ga nosila po zraku. Vihtel je klobuk visoko nad vsemi glavami, v območju omamljene blaznosti, po nebu, kjer krožijo naši najbolj skrajni občutki.

Tam na konju, pod vrati zmagoslavnih vhodov in z okamnelimi potezami in bliskajočimi očmi je jezdila oblast! Oblast, ki gre preko nas in ji poljubljamo podkve! Ki gre preko lakote, upornosti in posmeha! Zoper katero nič ne moremo, ker jo imamo vsi radi! Ki jo imamo v krvi, ker imamo v njej podrejenost! Mi smo njen atom, izgubljajoča se molekula nečesa, kar je ta izpljunila! Vsak posameznik smo ničla, v urejenih množicah pa prodiramo kot novotevtoni, kot vojska, uradništvo, cerkev in znanost, kot gospodarske organizacije in zveze oblasti stožčasto navzgor, do tam gori, kjer stoji ona sama, kamnita in bliskajoča! Živimo v njej, del nje smo, neizprosni zoper te, ki so oddaljeni od nje, in triumfiramo, še celo, če nas tepta: kajti tako opravičuje našo ljubezen!

 ★★★★☆ 

Gledam in poslušam - pomladi 2023

Filmi:

• Steirerangst (v slovenščino prevedeno kot Umor poslovne ženske) (Avstrija, 2023): Ne zgodi se pogosto, da se na prvem programu nemške televizije, v prestižnem času v soboto zvečer, sliši slovenska govorica. No, tokrat je bilo tako, saj so vrteli avstrijsko kriminalko, ki se dogaja na avstrijskem koroškem v okolici Gradca. Rok Vihar (V imenu ljudstva) je Jure Korošec (po avstrijsko izg. Korozek;), Ljubljančan, ki ima preko meje trgovino in malo tihotapi in prekopčuje. Seveda je eden od glavnih osumljencev.
• A Bridge too Far (ZDA, Velika Britanija, 1977): Film je posnet po istoimenski knjigi avtorja Corneliusa Ryana in govori o operaciji "Market Garden", ki je bila ambiciozen načrt zavezniških sil med drugo svetovno vojno, da bi z desantno operacijo prebili nemško obrambo na Nizozemskem, osvojili ključne mostove na reki Ren ter nadaljevali napad proti nemški industrijski regiji Porurja. Tako bi še pred božičem 1944 premagali Hitlerja in končali vojno. Čeprav so zavezniške sile osvojile nekatere ključne mostove, je bila operacija na splošno neuspešna in je povzročila velike izgube.  Film se splača ogledati, ker gre za enega najboljših vojnih filmov, mene pa je pritegnila predvsem zvezdniška igralska zasedba: Sean Connery, Anthony Hopkins, Michael Caine, Gene Hackman, Robert Redford, Liv Ullman in Laurence Olivier.
• Kolja (Češka, 1996): Praga, nekaj mesecev pred Žametno revolucijo. Ko se cenjeni čelist, šarmer v srednjih letih, ki zaradi političnih prepričanj ne sme več igrati v praškem simfoničnem orkestru in si denar služi z igranjem na pogrebih, poroči z mlado Rusinjo - samo zato, da ona lahko dobi češko državljanstvo, on pa s tem nekaj zasluži. Ko žena emigrira na Zahod, je on tisti, ki mora skrbeti za njenega petletnega sina.
• Tretji človek po noveli Grahama Greena. Poklon mestu Dunaj.
• Murder  Mystery (Netflix, 2019) Komedija in kriminalka. Jennifer Aniston in Adam Sandler sta zakonski par Spitz - on policist, ki nikakor ne more opraviti detektivskega izpita, ona frizerka. Povabljena sta na luksuzno jahto, kjer pa se zgodi umor. In še eden, in še eden... Kdo umore razreši? Ja, onadva.
• Murder Mystery 2 (Netflix, 2023) Zame boljši od prvega dela. Malo na Bollywood.
• 👍Monty Pithon's Life of Brian (Velika Britanija, 1979) Čudaški (britanski) humor s konci brez katarze. Ta je iz Jezusovega časa.
• Monty Pithon and the Holy Grail (Velika Britanija, 1975) Ta pa iz časa kralja Arturja. Kokosovi orehi nadomeščajo konje - kakor čudno se že to sliši.
• The Foreigner (2017) Jackie Chain in Pierce Bronson v čisto resnem trilerju o organizaciji IRA
• Zgodbe o konjih in ljudeh (Islandija, 2013) Drama, romantika, komedija z Islandije. Ko se ljudje včasih vedejo kot konji, konji pa so bolj človeški kot ljudje. Utrgano.
• Bill&Ted Face the Music (ZDA, 2020) na Netflixu Znanstveno fantastična komedija - menda že tretja v vrsti. Keanu Reeves in Alex Winter potujeta skozi čas. In njuni hčerki tudi.
• Philae - Das versunkene Heiligtum (Nemčija, 2023) Znano je, da so zaradi Asuanskega jezu z UNESCO-vo pomočjo na višje ležeče mesto prestavili tempelj Abu Simbel. Manj znano pa je to, da so podobno naredili s templjem in ostalimi zgradbami na otoku Philae. Enkraten dokumentarni film o zgodovini otoka in reševanju staroegipčanskih spomenikov z desetletja poplavljenega otoka Philae.

Landkrimi: Steirerangst

Serije:

• 👍Every Picture Tells a Story: Waldemar Unlocks The Secrets in 4 Iconic Paintings. V drugi sezoni so to umetnine od Gougaina, Van Gogha, Cezanna in Dobsona. Waldemar Januszczak nam razloži, zakaj so slike nastale, vodi nas po krajih, kjer so bile naslikane ali pa je tam slikar dobil navdih zanje in osvetli vse podrobnosti teh upodobtev ter njihovo simboliko. Na koncu vsake od zgodb reče: There are a million stories in the world of art, this has been just one of them.
• Every Pictures Tells A Story: Waldemar On The Hidden Meaninig Behind 8 Iconic Paintings. Pa še prva sezona. Mr and Mrs Andrews, najslavnejšega angleškega portretista Gainsbourougha (ste kdaj opazili, kako hudoben pogled ima gospa A.?), Rembrandtova Učna ura anatomije dr. Tulpa (ste vedeli, da so imeli v 17.stoletju na Nizozemskem javne obdukcije človeških trupel? Jaz nisem), skrivnostna Giorgioneva The Tempest, Boticcelijevo Rojstvo Venere, Caravagiojev Fant, ki ga je ugriznil kuščar, de Vincijeva Mona Lisa itd.
• Trapped - Gefangen in Island (Islandija, 2015) kriminalna serija, ki se dogaja na odročnem delu odročne Islandije, februarja, ko je mrzlo in zasneženo.
• Dr. Cha (Netflix, 2023) južnokorejska zdravniška komedija in žajfnica. O zdravnici, ki se po dvajsetih letih, ki jih je preživela kot mama in žena - predvsem pa gospodinja, vrne v medicino. V prvem delu ji transplantirajo jetra, v drugem naredi specializacijo - tako hitro to gre. Obračuna s svojim možem - tudi zdravnikom, ki jo vara z njuno skupno sošolko - tudi zdravnico kakopak. Vmes se zaljubi v kirurga, ki ji je presadil jetra.
• Kraljice Starega Egipta (Irska, 2021) Tija, Kleopatra II (ne tista Kleopatra) in Kleopatra III (tudi to ni tista Kleopatra). Zanimivo, da manjkajo "klasične" kraljice kot so Hačepsut, Nofretete, Kleopatra VII (to pa je tista Kleopatra).
• 👍Let's Dance nemška različica priljubljene plesne oddaje, kjer promiji plešejo s profiji. Ocenjuje žirija; kateri plesni par pa bo izpadel, odločijo televizijski gledalci. Kar nemški plesni šov loči od ostalih je to, da je žirija ista že leta in zato zelo prijetno uigrana, pa tudi profesionalni plesalci se ne menjajo pogosto. Voditeljica je prelestna Victoria Swarovski (ja, iz tiste družine Swarovski:)
• Mystery Road (Avstralija, 2018) kriminalna serija, ki se dogaja v avstralski divjini.

Motsi Mabuse, Joachim Llambi in Jorge González
(Let's Dance jury)

Poslušam:

• Die Geheimnise der Harmonie (Skrivnost harmonije) Zvočna biografija Johanna Sebastiana Bacha. Kot 15-letnik si je že sam služil kruh s petjem, s 23imi leti je že napisal dela, ki so postala nesmrtna (npr. Alle Menschen müssen sterben).
• Freddie Mercury Tribute Concert (na Arte) Na velikonični ponedeljek leta 1992 so se mu na londonskem Wembleyu poklonili:  Annie Lennox, Elton John, Paul Young, Metallica, Guns n'Roses, Liza Minelli...  David Bowie za Freddija na kolenu zmoli Očenaš, George Michael pa predvideva, da bo leta 2000 na svetu 40 milijonov ljudi okuženih s HIV virusom. Bohemian Rhapsody zapojeta Elton John in Axl Rose ob spremljavi Queens.
• 👍Antonin Dvořak: 9.simfonija vedno znova:)