BWPFF in IMPAC-Dublin - finale

Baileys Women' Prize for Fiction (BWPFF) slavi pisateljice! Do predlanskim se je nagrada imenovala Orange, lansko leto je bila preprosto Women' Prize, letos pa je dobila novega sponzorja - Baileys in tako tudi novo ime. Podeljujejo jo za najboljši roman v angleškem jeziku, ki ga je napisala ženska.
Nekaterim se podeljevanje nagrade samo pisateljicam zdi sporno, češ nimamo ženske in moške, pač pa samo dobro in slabo literaturo. Zakaj bi torej nagrade delili po spolu? No, nagrada je tukaj - uveljavljena in cenjena, le zakaj se je ne bi veselili. Knjiga več postane prepoznavna in lažje najde pot do bralca.

Pred dnevi so izbrali finalistke za letošnjo BWPFF:

• Chimamanda Ngozi Adichie: Americanah 
• Hannah Kent: Burial Rites 
• Jhumpa Lahiri: The Lowland 
• Audrey Magee: The Undertaking 
• Eimear McBride: A Girl is a Half-formed Thing 
• Donna Tartt: The Goldfinch

Največja favoritinja za končno zmago je vsekakor Donna Tartt. The Goldfinch je njena tretja težko pričakovana knjiga. Nastajala je deset let in je že svetovna uspešnica. Kritike so sicer nekoliko deljene, a večina bralcev in kritikov vseeno meni, da je to odlično delo.
Tudi nekateri slovenski bralci so nad knjigo navdušeni. Katja 10 je na Knjižnih moljih o knjigi napisala: "Bila mi je v velik užitek, pa čeprav bi ji lahko tudi kaj očitala, vendar moram avtorici priznati, da ima nekakšen neoprijemljiv "nekaj" - in pri meni ta doseže, da me potegne in da ji tudi kaj spregledam. Štorija govori o dečku Theu, ki v fiktivnem terorističnem napadu v Metropolitanskem muzeju izgubi mamo, sam pa preživi. Opis napada oziroma tega, kako poteka v Theovi glavi, ter ur & dnevov po njem je silovit. Odlično se izmenjujejo deli, ki šponajo kot v odličnem trilerju, in deli, v katerih se čas ustavi (in ti so za moj okus daleč najboljši)."

Drugi dve, že uveljavljeni literarni imeni v finalu, sta še Chimamanda Ngozi Adichie, ki je bila za svoj prvenec leta 2004 nominirana za nagradi Orange in booker in Jhumpa Lahiri, ki se je s svojim romanom The Lowland uvrstila med finaliste za lanskega bookerja.
Ostali trije romani so prvenci. Med finalistkami ni nobene angleške pisateljice, kar je nekoliko žalostno, saj je nagrada britanska.
V finale se ni uspela uvrstiti lanska dobitnica bookerja Eleanor Catton z romanom The Luminaries, kar pa ni tako slabo. Naj vsaka nagrada na sebi lasten način raziskuje in časti najboljše lanske romane.

Od srede dalje so znani tudi finalisti za nagrado IMPAC-Dublin. To je bogata mednarodna nagrada za romane, ki so lahko napisani v katerem koli jeziku, a morajo biti dostopni tudi v angleškem jeziku. Med širšimi kandidati za nagrado je bil tudi Miha Mazzini s svojim delom Nemška loterija. Med finaliste se njegova knjiga ni uspela uvrstiti.

Finalisti za nagrado IMPAC-Dublin so:

• Gerbrand Bakker: The Detour (Nizozemska); prevod iz nizozemščine David Colmer 
• Michelle De Kretser: Questions of Travel (Šri Lanka); 
• Patrick Flanery: Absolution (ZDA), prvenec
• Karl Ove Knausgaard: A Death in the Family (Norveška); prevod iz norveščine Don Bartlett 
• Marie NDiaye: Three Strong Woman (Francija); prevod iz francoščine John Fletcher
• Andrés Neuman: Traveller of the Century (Argentina); prevod iz španščine Nick Caistor in Lorenza Garcia
• David Park: The Light of Amsterdam (Severna Irska) 
• Donal Ryan: The Spinning Heart (Irska), prvenec 
• Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists (Malezija) 
• Juan Gabriel Vásquez: The Sound of Things Falling (Kolumbija); prevod iz španščine Anne McLean

Pet knjig je napisanih originalno v angleškem jeziku, pet jih je prevedenih. Če bo nagrado dobila ena od prevedenih knjig, si bosta 100 000 evrov razdelila pisatelj in prevajalec.
Knjige prihajajo z vseh koncev sveta, kar potrjuje mednarodnost nagrade. Dva romana sta prvenca. Dve od knjig imamo že prevedeni v slovenski jezik. To sta deli Marie NDiaye, Tri močne ženske in Andresa Neumana, Popotnik stoletja.

Moj favorit je roman Tan Twan Enga, The Garden of Evening Mists, ki sem ga pred časom že prebrala in mi je bil izredno všeč. Dogajanje je postavljeno v Malezijo tik po drugi svetovni vojni, ko je boleča japonska okupacija že mimo, a v džungli še vedno delujejo CT-ji (communist terorists), ki napadajo čajne plantaže in ostale civiliste. Vsaka od oseb je po svoje prizadeta od posledic vojne: dekle, ki je edino preživelo japonsko taborišče, japonski mladenič, ki dobi ukaz, naj nekaj minut pred razstrelitvijo atomske bombe nad Hirošimo opravi svojo dolžnost kamikaze; še posebej pa Aritomo, bivši cesarjev vrtnar, ki v goratih področjih Malezije gradi klasični japonski vrt. Vsak po svoje si zdravi svoje rane, eden bolj, drugi manj uspešno. Eden je jezen in zagrenjen, drugi je sposoben razumeti. Njihove zgodbe počasi pronicajo na dan. Drobec za drobcem postanejo jasne tudi povezave med protagonisti. Veliko je časovnih preskokov, a to bralca ne zmede. Knjiga je polna vojnih grozot, a vendar je to tudi zelo poetična knjiga, polna čustev, naravnih lepot in umetnosti.

Dobitnica Baileys Women' Prize for Fiction bo znana 4. junija; nagrado IMPAC-Dublin pa bodo podelili 12. junija.

Adam Johnson: Nirvana

(kratka zgodba)

The Sunday Times ob pomoči sponzorja - EFG Private Bank, podeljuje denarno najbogatejšo nagrado za posamezno kratko zgodbo. Nagrada je mednarodna, saj lahko sodelujejo pisatelji z vsega sveta. Kratka zgodba mora biti napisana v angleščini, vsebovati 6000 znakov ali manj in biti izdana v Veliki Britaniji ali na Irskem.Vrednost nagrade je £30 000.

Letošnji zmagovalec je Adam Johnson; naslov zmagovalne kratke zgodbe pa Nirvana. Brezplačno jo lahko preberete na portalu Esquire.  Če raje poslušate kot berete angleško, pa lahko na istem internetnem naslovu prisluhnete pisatelju, ko prebira svojo zgodbo.

Adama Johnsona sem na tem blogu že omenila. V lanskem letu je za svoje delo The Orphan Master's Son dobil prestižno Pulitzerjevo nagrado, zdaj pa je v njegovih rokah še ena pomembna literarna nagrada.

Dogajanje v zgodbi Nirvana je postavljeno nekaj let v prihodnost - čisto malo, samo toliko, kolikor je potrebno, da se po iPhonu in iPadu izdela še iProjector.
In da se majhne spremembe pojavijo tudi v cestnem prometu. Če se namreč šoferji v bližnji prihodnosti med vožnjo z avtomobilom želijo malo spočiti,  lahko za vožnjo izberejo Google Lane, kar pomeni, da upravljanje vozila prepustijo avtomatskemu vodenju s pomočjo Google zemljevidov.
Spremembe so tudi v zračnem prometu. Obstajajo mini vohunski helikopterji, ki zbirajo različne obveščevalne podatke - no, nekaj podobnega si je zamislil že Dan Brown v svojem Infernu.

Pripovedovalec in glavni junak zgodbe je IT strokovnjak, ki piše programe za iProjector. Uspe mu sprogramirati tridimenzionalno podobo  pravkar umorjenega predsednika ZDA. Z virtualno podobo se uporabniki lahko tudi pogovarjajo. Glede na to, kako so prebivalci ZDA čustveno prizadeti ob nasilni smrti svojega predsednika,  programska aplikacija doživi velikanski uspeh. Na svoje iProjectorje jo nalagajo po celem svetu.

Drugi, precej bolj  resen in žalosten del zgodbe, se razvija okrog pripovedovalčeve žene Charlotte, ki boleha za Guillain-Barréjevim sindromom. To je avto-imunska bolezen, pri kateri so bolniki zaradi propada mielinske ovojnice na motoričnih nevronih popolnoma paralizirani. Ne morejo se premikati, slabše čutijo, lahko imajo težave z dihanjem. So pa pri zavesti, njihove umske sposobnosti so neprizadete in ponavadi lahko povsem razumljivo govorijo. Na srečo je prognoza bolezni odlična in velika večina bolnikov popolnoma okreva.

A pri Charlotte kaže, da potek bolezni ne bo ugoden. Na posteljo je priklenjena že 9. mesec in še vedno ni nobenih znakov izboljšanja.
Življenje s hudo boleznijo je mučno za oba - za Charlotto in za njenega moža. Kadar ima bolnica slab dan vso svojo jezo in nezadovoljstvo stresa na edinega človeka, ki ga ima rada - na svojega moža. Kmalu potem ji je zaradi tega neskončno žal. Da pogosto s precejšno lahkoto trpinčimo ljudi, ki so nam najbližji in nam največ pomenijo, tudi v realnem življenju ni nekaj neobičajnega. A Charlottin mož vse to zrelo prenaša. Muči ga nekaj drugega - nekoliko prisilno dana obljuba, da bo ženi, če bo stanje nevzdržno, pomagal z evtanazijo.

Charlottino življenje je znosnejše zaradi skladb skupine Nirvana. Posluša jih ponoči, ko je življenje še posebno težko. S Kurtom Cobainom - z njegovimi pesmimi in njegovim življenjem, je naravnost obsedena.
Poseben čar Johnsonove Nirvane je tako tudi ta, da ob letošnji obletnici Cobeinove smrti na svojevrsten in očarljiv način ponovno obuja tega velikega umetnika in mu postavlja izviren spomenik.
Adam Johnson je nagrado za svojo kratko zgodbo dobil točno en dan pred 20. obletnico Cobainove smrti.

Zgodba, čeprav skromna po dolžini, odpira pomembna življenjska vprašanja. Kako se soočamo s hudo boleznijo? Kako sprejemamo smrt? Kakšno mesto v življenju imata samomor in evtanazija? Kako dojemamo umrle? Velike teme za kratko zgodbo, a pisatelju je uspelo odlično delo - več kot vredno pol urice našega življenja, žrtvovanega za to, da jo preberemo.

Adam Johnson (1967)

Mehmedalija Alić: Nihče

(176 strani)

V knjigi je opisana življenjska zgodba Mehmedalija Alića. V njegovem življenju sta se križali dve tragični zgodbi 20. stoletja - srbski poboji Muslimanov v Srebrenici in povojni poboji v Sloveniji, oziroma natančneje, odkritje množičnega grobišča v Hudi jami.

Mehmedalija Alić se je rodil leta 1962 v Potočarjih v Bosni in Hercegovini, v neposredni bližini Srebrenice. Imel je dve sestri in dva brata. Ena sestra in en brat sta bila gluhonema, verjetno zaradi dedne bolezni.
Leta 1976 je odšel v rudarsko šolo v Zagorju. Po vsej verjetnosti je bila to ena izmed šol, ki so jih po drugi svetovni vojni začeli ustanovljati v Zasavju za potrebe bližnjih rudnikov in so bile organizirane po strogem internatskem oz. nekateri pravijo tudi "ruskem" ali " vojaškem" načinu vzgoje. Avtorju knjige je bilo tako - kot sam pravi - z vpisom v to šolo, ki je temeljila na prekomerni disciplini, na grob način in prezgodaj vzeto otroštvo.
Po končanem šolanju se je zaposlil v rudniku. Poročil se je in ustvaril družino. Ima dve hčerki in sina.

Ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je postal eden tistih, ki jih je naša država "izbrisala". Z "izbrisom" je izgubil tudi delo. Ni povsem jasno, zakaj ni pravočasno zaprosil za slovensko državljanstvo in se izognil "izbrisanosti". Mogoče se je bal, da bo s slovenskim državljanstvom izgubil pravico do svoje hiše, ki jo je gradil v Bosni. A to pravzaprav ni pomembno. Krivica je bila storjena. Na slovensko državljanstvo je potem zaradi birokratskih ovir in napak čakal pet let. Če je bilo res tako težko dobiti slovensko državljanstvo kot je opisano v knjigi, "izbrisani" zaslužijo odškodnino.

Leta 1995 sta bila v genocidu v Srebrenici ubita oba njegova brata - tudi gluhonemi. Ubita je bila večina ostalih moških sorodnikov. Ženske so bile pregnane iz domače hiše, v katero so se nato naselili zavojevalci.

Mehmedailja Alić je v letih od 2008 do 2010 vodil operativni del izkopov v Hudi jami. Bil je tisti, ki je prvi prišel v stik s stotinami okostij v Barbarinem rovu. Zaradi svoje prevelike vneme pri odkrivanju žrtev pokola, se je zameril slovenski oblasti.
Tik pred upokojitvijo je še drugič na nezakonit način izgubil službo.

Zgodba je tragična in pretresljiva. Zarije se globoko v bralčevo srce. Še vedno mi zaposluje misli in me ne pusti pri miru.

Avtorju je uspelo prikazati grozljivo podobnost zločina v Srebrenici in poboja v Hudi jami. Zagovarja resnico in vztraja pri tem, da imamo ljudje pravico izvedeti, kaj se je dogajalo. Zločinci morajo biti spoznani in kaznovani, žrtve dostojno pokopane. Z iskrenim opisom svojih občutij oba zločinska dogodka dobita globoko oseben značaj, ki zbuja empatijo in željo, da bi na svoj način sodelovali pri poravnavi krivic. Ravnodušnost, ki ji tako radi podležemo, začne trkati na vest.
Moj (mali) prispevek k premagovanju vseenosti je ta, da sem knjigo prebrala in da o njej pišem na tem blogu. Knjigi bom priskrbela bralca ali dva več.

Knjiga ima tako močno in pomembno zgodbo, da je vsaka kritika nedostojna. Zaradi tega o sentimentalnosti, pretiravanju in cinizmu ne bom pisala. Nisem tako malenkostna.

Biografija Nihče je izjemna izpoved malega človeka, ujetega v splet nepremišljenih in krivičnih odločitev državnih struktur ter priče tragičnih in še vedno nerazkritih zločinov naše bližnje zgodovine.
Mehmedalija Alić nikakor ni Nihče. Je pokončen in pogumen Človek, ki ni obupal ali izgubil upanja v dobro.
Njegovo knjigo bi moralo prebrati čim več Slovencev. Tako je več možnosti, da bomo presegli razklanost in postali bolj človeški. Sprava bi nadomestila maščevanje. Upanje je položeno v nas, male ljudi.
Mogoče bomo nekoč zbrali voljo tudi za to, kar so v Srebrenici že naredili - identificirali in pokopali žrtve v Hudi jami. Tako jih ne bomo - kot pravi Mehmedailja Alić - še enkrat mučili in pustili, da še drugič umro.
Lažje bomo razumeli tudi stiske "izbrisanih" in v izkoriščevalsko kolesje ujetih ljudi.
Ali pa sem mogoče preoptimistična?

Mehmedailja Alić je prejel
medaljo za častno dejanje

Philip K. Dick: Ubik

(269 strani)

Ubik je fantastična začimba za solato. Ubik je boljši od najboljše turške kave. Ubik je odličen deodorant. Ubik je neskončno nežen nedrček. Ubik olajša napetost v trebuhu. Ubik odvzema skrbi, ki jih nalagajo dolgovi. Ubik prepreči staranje in razpadanje.
Jaz sem Ubik. Jaz sem. In vedno bom...

Moje razmišljanje v enem od prejšnjih zapisov ne drži popolnoma. Napisala sem, da  kakovost romana ocenjujem tudi glede na to, kako zelo moram paziti, da si mi v oceni ne zapiše kak spojler. Bolj moram paziti, slabša je knjiga. Verjetno to velja za večino leposlovnih knjig, za znanstveno-fantastične romane pa prav gotovo ne. Vsaj tako se mi zdi zdaj, ko sem prebrala roman Ubik.
Pri znanstveno-fantastičnih romanih ima zgodba pomembno mesto. V zgodbi se ponavadi kaže briljantnost avtorja in genialnost njegovega razmišljanja.

O romanu Ubik je tako zaradi izvirne zgodbe, na kateri vse temelji, težko pisati brez spojlerjev. Poleg zgodbe oz. osnovne ideje v romanu skoraj ni drugega. O prepričljivih in sijajno orisanih osebah ne moremo govoriti. Daleč od tega so, da bi mi katera od njih prirasla k srcu. A vendar je knjiga dobra in vredna branja - za ljubitelje znanstvene fantastike pa "must-read".

Philp K. Dick je roman napisal leta 1966. Dogajanje je postavljeno v leto 1992. To nas bralce, ki roman beremo še 20 let pozneje, postavlja v precej nenavaden položaj. Zaradi pisateljivih (napačnih) predvidevanj, kaj vse se bo zgodilo v prihodnosti in kakšen tehnološki napredek bomo doživeli, lahko marsikaj izpade smešno in neberljivo. Vendar pa je v knjigi povdarek na drugih stvareh. Ne gre za to, da bi v knjigi iskali opise družbe prihodnosti, gre za globlja človeška, eksistencialna vprašanja, ki so aktualna danes in so bila aktualna v preteklosti. Konec koncev beseda ubik izhaja iz latinske besede ubique, ki pomeni vsenavzoče in povsod, to pa že nakazuje tudi religiozni vidik dela.

Kljub vsemu pa, ko že pišem o pisateljevih predvidevanjih glede  prihodnosti - v Ubiku že poznajo internetu podobno svetovno omrežje (ne pa spletnega plačevanja), znajo leteti na Luno, a še vedno pišejo na pisalni stroj, pogovarjajo se po videofonu, reklame pa imajo v manipulaciji z ljudmi pomembno vlogo.
V letu 1992 lahko lastnik stanovanja, ki je varčeval pri notranji opremi, pričakuje kar nekaj nenavadnih (in smešnih) težav. Cenena vhodna vrata bodo namreč vsakič, ko jih bo želel odpreti, zahtevale kovanec. Tudi hladilnika se brez kovanca, ki ga stanovalec spusti v režo na njegovih vratih, ne bo dalo odpreti. Pri dražjih hladilnikih je odpiranje vrat zastonj:-) Izvirno.

Glavne osebe romana so mutanti s posebnimi talenti, ki so sposobni vdirati v misli drugih ljudi, tudi napovedovati prihodnost in spreminjati preteklost. Njihove misli in njihova doživetja so tisto, na čemer sloni celotni roman. Pogosto se ne ve, kaj je res in kaj ne, veliko je zavajanja. Potuje se v preteklost - ali bolj pravilno, predmeti prevzemajo svoje oblike iz preteklosti in tako imamo samo občutek potovanja v preteklost. Bralec dolgo časa ne ve, kaj se dogaja in ugiba kam vse skupaj vodi. Proti koncu se zdi, da je vse postalo kristalno jasno, a genialno zadnje poglavje poseje dvom v bralca in popolno razumevanje zgodbe se spet izmakne. Kar nekaj stvari ostane nepojasnjenih. Možnih je več razlag zgodbe.

V romanu je človeka, ki umre, še nekaj časa mogoče ohranjati v tako imenovanem polživljenju. Telo je mrtvo, ohlajeno in shranjeno v posebnem zabojniku, človekov miselni tok je pa še vedno navzoč. Zaradi ohranjene možganske aktivnosti je s pokojnikom mogoče navezati stik. V romanu tako lastnik podjetja hodi po nasvete k svoji, že pred več kot 50-imi leti umrli ženi, ki jo (sicer z velikimi stroški) ohranjajo v polživljenju. Polživljenje postane povsem nov vidik človeške eksistence.
Ob tem sem se spomnila na film Matrica. Tudi polživi - podobno kot junaki v Matrici, živijo navidezno, virtualno življenje, ki ga dojemajo kot realnega. Mešanje resničnega življenja s polživljenjem postane vir najraznovrstnejših zapletov in dilem.

Philip K. Dick velja za enega največjih - če ne največjega pisca znanstveno-fantastičnih del. Zdaj, ko sem prebrala Ubika, to rade volje verjamem. Do njega čutim globoko spoštovanje. Možgani, ki ustvarijo tako izvirno idejo in jo uspejo preliti na papir na tako zapleten, a vendar tudi  preprost in razumljiv način, morajo biti sijajni.

Philip K. Dick je do svoje prezgodnje smrti napisal 44 znanstveno-fantastičnih romanov in 121 kratkih zgodb. Za mnoga svoja dela je dobil priznane nagrade. Po nekaterih od njegovih romanov so posneli filme - npr. Blade Runner s Harrisonom Fordom v glavni vlogi. V slovenščino imamo prevedenih kar nekaj njegovih romanov - poleg Ubika še: Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? Človek v visokem dvorcu, Marsovski časovni zdrs in druge.
Novinarji revije Time so roman Ubik uvrstili na seznam stotih največjih romanov napisanih po letu 1923 - po letu, ko so ustanovili revijo Time.

Roman toplo priporočam - če seveda prenesete znanstveno fantastiko in do nje nimate predsodkov:)

Philip Kindred Dick (1928-1982)

Folio Prize in Leipziger Buchpreis

Trojčku velikih britanskih nagrad za literarturo - Booker, Costa in Bailey's Women's Prize, se je z letošnjim letom pridružila še nagrada Folio.

Povod za ustanovitev nagrade je bilo to, da je leta 2011 žirija, ki je izbirala dobitnika bookerja, izjavila, da bo pri izbiri zmagovalca poleg kakovosti upoštevala tudi "berljivost" romanov. Pojavil se je strah, da naenkrat kakovost romanov ne bo več najpomembnjša pri podelovanju nagrade in da bodo med kandidati za bookerja začeli prevladovati lahkotni, povprečni romani, ki bodo težili samo k čim večjemu zaslužku, kakovost bo pa šele drugotnega pomena. Tako se je pojavila ideja, da se ustanovi nova nagrada, ki bo povdarjala in v knjigah iskala edinole odličnost.
Glavni namen nagrade Folio je tako to, da izpostavi odlična literarna dela, ki bodo pustila svoj pečat še leta po izdaji in jih širi med bralce. Pogoji za kandidiranje so široki kolikor se (za bitansko literarno srenjo) le da. Za nagrado se lahko potegujejo literarna dela katerega koli žanra in s katerga koli konca sveta. Edina pogoja sta, da je knjiga napisana v angleškem jeziku in da je izdana v Veliki Britaniji. Sponzor nagrade je The Folio Society, založba, ki izdaja knjige, ki so si že priborile mesto v literarni zgodovini ali pa so na poti tja. Vrednost nagrade je £ 40 000, kar jo uvršča med Bailey's Women's Prize (£ 30 000) in Man Booker Prize (£ 50 000).

Tako mimogrede, z "berljivostjo" po mojem mnenju ni nič narobe, sploh pa je ne bi smeli enačiti s slabo kakovostjo romanov. Glede na to si ne predstavljam povsem jasno, kakšno mesto bo nagrada Folio uspela zavzeti med ostalimi "velikimi" nagradami. Vseeno pa je zelo dobrodošla:)

V februarju letos so bili tako izbrani prvi finalisti za nagrado (shortlist):

• Anne Carson: Red Doc 
• Amity Gaige: Schroder 
• Jane Gardam: Last Friends 
• Kent Haruf: Benediction 
• Rachel Kushner: The Flame Throwers 
• Eimear McBride: A Girl Is A Half-Formed Thing 
• Sergio De La Pava: A Naked Singularity 
• George Saunders: Tenth of December

George Saunders

V začetku marca pa so izbrali še zmagovalca. To je postal George Saunders, ki je dobil nagrado za zbirko svojih kratkih zgodb. Zmagovalca hvalijo kot izredno dobrega pisatelja. V New York Times Magazinu so celo zapisali, da bo Tenth of December, "najboljša knjiga, ki jo boste prebrali v tem letu". Kratke zgodbe v nagrajeni zbirki so temačne in smešne hkrati. Kot take verjetno ne bodo prišle na moj "must-read" seznam.

Zanima me, koliko knjig s seznama finalistov za Folio Prize se bo znašlo tudi na listi kandidatov za bookerja - še posebej zdaj, ko za bookerja lahko kandidirajo tudi ameriški pisatelji. Zvedela bom sredi poletja:)

V Leipzigu se je pa ravno končal eden večjih in pomembnejših knjižnih sejmov. Imenujejo ga tudi največje nemško praznovanje branja. Knjižne nagrade podeljene na tem sejmu so precej cenjene. Podeljujejo jih v treh kategorijah: za strokovno knjigo, za prevod in za beletristiko.
Nagrado za leposlovje je dobil Saša Stanišić za svoj drugi roman Vor dem Fest.
Saša Stanišić se je rodil leta 1978 v Višegradu v vzhodni Bosni (ja, točno tam, kjer je most na Drini - most, o katerem je pisal Ivo Andrić in dobil Nobelovo nagrado za literaturo). Kot 14 letni fant, ki ni znal besedice nemško, se je s starši (materjo Bosanko in očetom Srbom) pred vojno v Bosni umaknil v Nemčijo. Tam je končal študij jezikoslovja in je že priznan pisatelj.
Leta 2006 je izdal svoj prvi roman Wie der Soldat das Grammofon repariert, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu, z naslovom Kako vojak popravi gramofon. Preveden je v več kot 30 jezikov in je velika literarna uspešnica. Ob izidu v slovenskem jeziku so v Bukli napisali, da je to knjiga za jugonostalgike. Skozi otroške oči opisuje življenje v Višegradu v 80-ih letih prejšnega stoletja. Pisano je s pridihom magičnega realizma.
Roman Vor dem Fest se dogaja v manjšem nemškem  kraju na področju Uckermarka. To naj bi bil roman o zadnjem koščku Nemčije, ki še ni globaliziran. Oba Stanišićeva roman sta si tako na nek način podobna, saj oba opisujeta dogajanje v kraju, kjer se ljudje poslavljajo od nečesa starega, prežetega z legendami in miti, ter stopajo v novo obdobje.

Saša Stanišić

Ob opisovanju življenjske poti Saše Stanišića sem se spomnila na Teo Obreht. Oba mlada (in slavna) pisatelja imata presenetljivo podobni življenjski poti. Oba izhajata s področja bivše Jugoslavije. Kot otroka sta doživela balkansko vojno in zaradi nje s starši odšla v tujino - Obrehtova v Združene države Amerike. Izkušnjo vojne sta predelala in s pomočjo magičnega realizma ubesedila v romanu - Obrehtova v Tigrovi ženi. Nobeden od njiju ni pisal v materinem jeziku. Oba romana sta bila med bralci in kritiki lepo sprejeta - Tea Obreht je za svoj roman dobila nagrado Orange.

Balkanska vojna je tema, ki še vedno vznemirja zahodni svet.

Avgust Demšar: Miloš

Detektivske romane sem začela brati, ko sem izvedela za Avgusta Demšarja. Pred tem se za to zvrst literature nisem menila. Kriminalke in detektivke so pri meni veljale za manjvredno literaturo.
Ko pa človek pridobi nekaj izkušenj in prebere nekaj knjig, ugotovi, da vse, kar se sveti (ali kar pravijo, da se sveti), še ni zlato in da obstajajo biseri, ki so skriti in spregledani, nima več poguma za tako klišejske izjave kot je ta, da so detektivke zanič. Zdaj vem, da so v vsaki literarni zvrsti tako dobre kot tudi slabe knjige.

Detektivke Avgusta Demšarja so dobre knjige, ki so mi všeč. Prebrala sem njegov ciklus šestih romanov o mariborskem detektivskem inšpektorju Martinu Vrenku in uživala v vsakem od njih. Večina teh knjig je bila nominiranih za nagrado kresnik.
Detektivski roman Miloš ne sodi v ciklus romanov o inšpektorju Vrenku, je pa z njimi vseeno nekoliko povezan - tudi preko ene od kriminalistk.

Kakovost romanov ocenjujem tudi po tem, kako zelo moram paziti, da se mi v oceno knjige ne zapiše kakšen spojler, ki bi lahko morebitnemu bralcu pokvaril užitek pri branju knjige. Pri mojstrovinah (npr. pri Iskanju izgubljenega časa ali Doktor Faustu) mi ni bilo treba prav nič paziti na to, koliko smem razkriti, ker je še vedno ostalo veliko sijajnih stvari, zaradi katerih bi bilo knjigo vredno prebrati. Če pa roman razen bolj ali manj nenavadne zgodbe ne vsebuje ničesar drugega (in veliko detektivskih romanov in trilerjev je takšnih), se pri pisanju počutim zelo omejeno. Tako sem se počutila pri pisanju ocene za Dan Brownov Inferno, kjer je bilo potrebno zelo paziti, kaj lahko napišem in česa ne.

Pri pisanju o kriminalistu Milošu pretiranih težav glede tega nisem imela. Poleg detektivske zgodbe z umori, razkrivanja dogajanja, iskanja morilca, je v romanu še precej drugih stvari, ki knjigi povečujejo vrednost in o katerih z veseljem pišem. V tem zapisu se SPOJLERJEV ali pokvarkov tako ni bati.

(447 strani)

Roman Miloš je po eni strani zelo podoben Demšarjevim predhodnim detektivskim romanom, po drugi strani pa se od njih tudi precej razlikuje. Dogajanje je spet postavljeno v Maribor. Veseli me, da so v tej knjigi ohranjene stvari, ki so mi bile všeč že v romanih o inšpektorju Vrenku. S tem mislim predvsem na Demšarjev način pisanja, kjer je tekom zgodbe veliko vmesnih postankov z dodatnimi pojasnjevanji (ne nujno zgodbe same), kjer je nekaj namigovanj na dogajanje v prihodnosti in so stranpoti romana, kjer nam je Slovencem pogosto postavljeno ogledalo, v katerem se odseva marsikaj neprijetnega. Avgust Demšar je še vedno velik psiholog, ki vestno preiskuje človeško naravo in ima izreden občutek za zaznavanje dogajanja v današnjem času.

Razlika je v glavnih junakih romanov. Kriminalist Miloš je precej drugačen od inšpektorja Vrenka. Oba sta zelo dobra detektiva, ki sta odlična pri odkrivanju zločinov; možgani in intuicija jima delujeta podobno. Potem se pa podobnosti med njima končajo.
Drugačna sta že po izgledu (Milošu v prid;-). Razlikujeta se glede pitja alkoholnih pijač (kaj pije Miloš si je pametno zapomniti, saj se tako bralec lažje izogne enemu od hudih zavajanj oz. pasti v knjigi). Razlikujeta se po načinu življenja in vedenja. Čeprav mi je bil inšpektor Vrenko všeč in sem o njem rada brala, šele zdaj - ob Milošu - vidim, kako zelo dolgočasen je bil. Miloš ni prav nič klišejski in zato precej zanimivejši od Vrenka, kar pa ne pomeni, da je tudi prijetnejši. Njegova lastnost, ki mogoče najbolj moti in je najbolj opazna, je ta, da se laže. Druga je nasilnost. Laže se sicer samo svojim nadrejenim; svoja neprimerna dejanje pa opravičuje z od zakona višjimi moralno-etičnimi normami, pa vendar... A Miloš je kljub vsemu ok. Proti koncu romana stori zelo plemenito dejanje, ki ga zmoreje le redki. Priljubil se mi je pa tako ali tako že kmalu po začetku romana in takoj sem si mislila, kako fino bi bilo, če bi imeli še ciklus detektivskih romanov z njim v glavni vlogi.

Osnovna tema, na kateri je zasnovana kriminalistična zgodba, je spolnost. Čisto primerno, saj je to nekaj, okrog česar se vse vrti in na čemer svet stoji;-) Poseben povdarek je na homoseksualnosti, nekaj tudi na prostituciji. Avgust Demšar neusmiljeno razkrinkava prikrito homofobijo in razkriva zatrto homoseksualnost. Zelo poučno in vzgojno. In brez pornografije.

Zelo lepo so prikazani odnosi med osebami - recimo, drobne vsakodnevne malenkosti, ki ljudem lepšajo življenje. Tukaj ne morem, da ne bi omenila dogodka, ko gresta Nika in Klavdija po uspešnem dnevu na pijačo in v kino, točno to, kar si obe želita in sta že zaradi te malenkosti enostavno srečni in zadovoljni.
Pisatelju je uspelo v bralcu vzbuditi naklonjenost do večine nastopajočih.

Glede kriminalistične zgodbe pa tole: Milošova usoda mi ni bila všeč. Zdi se mi, da se je pisatelj prestrašil drznosti in nenavadnosti usode, ki je bila namenjena Milošu in se tik pred koncem premislil ter zgodbo zaključil drugače kot je načrtoval. Škoda.
Druga stvar je ta, da ne verjamem, da je lahko človeški um - pa čeprav je to um morilca - tako izprijen in nagnusen kot je to prikazano v romanu. Zgodba se mi zdi tako malo verjetna.
A ti dve malenkosti sta seveda le moj osebni pogled na zgodbo in tako stvar okusa. Povsem mogoče je, da bo večini ostalim bralcem ravno to tisto dobro v knjigi.

Še vedno sem prepričana, da Avgust Demšar piše najboljše slovenske kriminalke. V njih ni samo inteligentno zasnovane detektivske zgodbe z dodelanimi osebami, pač pa še mnogo drugih - pogosto neprijetnih, a tipično slovenskih značilnosti, kar je za nas bralce zelo dragoceno.
Komisija za kresnika pa mislim, da tega (spet) ne bo znala ceniti...

Avgust Demšar (1962)

Romani o inšpektorju Vrenku:
1. Olje na balkonu
2. Retrospektiva 
3. Tanek led 
4. Evropa 
5. Hotel Abbazia 
6. Obsedenosti v času krize

Marcel Proust: V senci cvetočih deklet

Iskanje izgubljenega časa II, 560 strani

Ne poznam lepšega naslova literarnega dela kot je naslov te knjige - V senci cvetočih deklet. V besedah naslova, ki so premišljeno izbrane, se skrivajo mlada dekleta na višku svoje lepote, ki se brezskrbno sprehajajo po morskem obrežju in uživajo zadnje prednosti, ki jim jih nudi poslavljajoče se otroštvo. Mladi pripovedovalec, omamljen od njihovega cvetenja, postopa v senci deklet in se ne more odločiti, v katero bi se zaljubil.
Knjiga prinaša enega najlepših opisov najstniške radoživosti, ko je v življenju še vse mogoče in razočaranja še niso usodna. A do cvetočih deklet pridemo šele v zadnji četrtini knjige. Prej se dogodi še marsikaj drugega.

V prvem delu Iskanja izgubljenega časa, V Swannovem svetu, je bil pripovedovalec še otrok, zdaj je že najstnik na pragu odraslosti. Razvil se je v občutljivega, dojemljivega, inteligentnega mladeniča, ki že jasno kaže svoj pisateljski talent, a vanj še ne verjame popolnoma. Duhovnemu svetu daje prednost pred fizičnim - a v to je zaradi šibkega zdravja nekako tudi primoran.
Še vedno je močno navezan na svojo mamo in babico. Če je bila v Swannovem svetu poudarjena pripovedovalčeva ljubezen do mamice, je v drugem delu v središču pozornosti njegova ljubezen do babice, s katero preživlja poletje v obmorskem mestecu Balbec. Ali bo (pre)velika navezanost na ženske člane družine imela kakšne usodne posledice, bomo še videli...

Knjiga se začne s prvo ljubeznijo. Mladi pripovedovalec se je zaljubil v deklico Gilberte - ali bolj pravilno - in kar se pri mladih ljudeh pogosto dogaja, zaljubil se je v svojo predstavo o Gilberte. Ni je imel rad zaradi nje same, ampak zato, ker je bil obseden z njenima staršema, zakoncema Swann. Takšna zveza seveda ni imela prihodnosti. Razmerje z Albertine - eno izmed cvetočih deklet, bo pozneje v knjigi zgrajeno na drugačnih temeljih.

Sarah Bernhardt
kot Samarijanka
(Alfons Mucha)

Najstništvo prinese tudi prva drobna razočaranja. Gledališka predstava z igralko Bermo, (fikcijska prispodoba veličastne Sarahe Bernhardt, ki jo je Mucha tako sijajno upodabljal na svojih plakatih in) ki si jo je pripovedovalec tako zelo želel ogledati, ga je pustila bolj ali manj hladnega. Kljub temu je med predstavo navdušeno ploskal in - kakor radi počnemo - sam sebe pregovoril, da je bila igra vseeno odlična, kajti za razočaranje v takšnih primerih pač ni prostora.
Podobno je bilo z balbeško katedralo. Že od nekdaj si jo je želel ogledati in ko se mu je želja izpolnila, cerkev ni bila tako lepa kot si jo je predstavljal v domišljiji. A tokrat je na srečo v pravem trenutku nastopila umetniška avtoriteta v osebi slikarja Elstirja, ki mu je pokazala, kje se skriva lepota.

Elstir (fikcijska oseba, ki združuje več impresionističnih slikarjev, vsekakor pa Moneta, Degasa in Whistlerja) ima pomembno vlogo pri razvoju pripovedovalčeve osebnosti. Oblikuje njegov okus za umetnost in ima skoraj enako pomemben položaj kot pisatelj Bergotte (prispodoba za Anatola Franca), ki ga mladi pripovedovalec izredno občuduje.

Kakor še vedno občuduje tudi gospo Swann. Kljub njenim številnim pomanjkljivostim. Ali pa ravno zaradi njih.
Ob koncu prve knjige cikla se mi je glede zakoncev Swann porajalo veliko vprašanj, ki so ostala neodgovorjena. Na primer, zakaj se je Swann sploh poročil z Odette in to celo takoj zatem, ko je ugotovil, da je ne ljubi več. To vprašanje je v pričujoči knjigi dobilo odgovor, ki je zelo banalen. Nekatera druga vprašanja so ostala neodgovorjena, tekom zgodbe pa so se porajala še nova.
Odette je s poroko ogromno pridobila. S svojo eleganco, pa tudi izkušnjami lahkoživke, se je v novi vlogi, vlogi žene bogatega in pomembnega moža, dobro znašla. Kljub temu, da jo je družba zavračala, je vztrajno in vse uspešneje začela okrog sebe zbirati družbo pomembnih in tudi zanimivih ljudi.
Gospod Swann je potegnil krajši konec. Šele zdaj je postalo jasno, zakaj je bila njegova poroka z Odette "slaba poroka". Da se je prilagodil ženi in njenemu častihlepju, se je moral nezavedno odreči nekaterim svojim plemenitim lastnostim. Svojo skromnost, rahločutnost in ljubeznivo zadržanost je zamenjal z bahaštvom in skoraj neotesano grobostjo. Na kratko bi lahko rekli, da je imela žena slab vpliv na moža. Pa vendar je bil - kdo bi si mislil - zakon Swannovih, ki je bil brez ljubezni in poln preračunljivosti, pravzaprav srečen zakon! Proust je to mojstrsko prikazal.

S pričujočo knjigo sem - če nadaljujem svoje razmišljanje iz prvega dela Iskanja izgubljenega časa - izpod bogato okrašenega portala Swannovega sveta vstopila v gotsko katedralo nadaljnjih del cikla. Bogatstvo (Proustovega pisanja) je neizmerno in se kaže v najrazličnejših odtenkih in tokovih - kot so raznovrstni tudi gotski oboki, stebri, kipi, podobe in obarvana stekla oken katedrale. Še vedno se mi zdijo najlepši opisi narave, predvsem svetlobe, ki oživlja tudi mrtve stvari in briše meje med njimi.

Kje je meja med morjem, nebom in kopnim na Elstirjevi sliki?
(James Abott McNeil Whistler)

Marcel Proust pa me je poleg tega popeljal tudi v najneznatnejše in najbolj skrite delčke človeške narave. Ko sem brala o njih in se čudila njegovemu vpogledu v človeško dušo, sem lahko le osuplo priznala: "Ja, točno tako je," in nato "Kako da se tega že sama nisem domislila, ko je vendar tako očitno?" A seveda, razmišljati (in pisati) kot Proust pač ne more kdor koli.
Drži pa tudi to, da Proust v svojih knjigah kljub svoji natančnosti in doslednosti nekatere človeške lastnosti in nagnjenja namenoma komaj omeni, v najboljšem primeru opiše, nikakor pa ne komentira in natančneje razlaga, kar je glede na njegov način pisanja presenetljivo. Včasih zmore le klišejsko izjavo, da gre za nekaj nagnusnega. S tem mislim predvsem na dogodke povezane s homoseksualnostjo in delno tudi s snobizmom - dvema pojmoma, ki sta ga mučila vse življenje in s katerima se ni nikoli v popolnosti soočil.

A o tem bo govor v naslednjih dveh knjigah ciklusa. Najprej je na vrsti snobizem. Naslov tretjega dela je V svetu Guermantesovih in opisuje pripovedovalčev težko pričakovani in zaželeni vstop v najvišjo plast francoske družbene elite.

Marcel Proust (1871-1922)