George Saunders: Deseti december

George Saunders je poosebljena prijaznost, empatija in altruizem. Da je tako, sem sumila že takrat, ko sem brala njegovo predavanje diplomantom na Syracuse University, z naslovom Congratulations, by the way. Pisala sem že o tem. V tistem predavanju je povedal, da je stvar, ki jo v življenju najbolj obžaluje, ta, da je bil premalo prijazen. Ganljivo predavanje, ki se dotakne srca. Ni ganilo samo mene, še mnogo druge je, saj knjižico s tem predavanjem kot vodilo za nadaljnje življenje starši in prijatelji prav radi podarjajo mnogim svežim diplomantom na ameriških univerzah.

George Saunders je seveda prestrog sam s sabo. To potrjujejo mnogi od njegovih učencev (na Syracuso University poučuje predmet kreativnega pisanja), ki zatrjujejo, da ne poznajo prijaznejšega učitelja kot je on. Da pa je tudi izredno sočuten do trpečih soljudi in da čuti veliko moralno dolžnost delovati v dobro drugih in na to opozarjati tudi nas ostale, potrjujejo kratke zgodbe iz zbirke Deseti december.
Ob branju njegovih zgodb sem se počutila neprijetno. Neprijetnost, ki sem jo čutila, je bila vsekakor tiste vrste, ki jo običajni smrtniki pogosto čutimo ob ljudeh, ki so izrazito človekoljubni, saj v nas vzbujajo slabo vest.

Za vse zgodbe te zbirke so značilne osebe, ki se vedno znova znajdejo v dilemi, ali naj pogledajo stran, ko se nekomu drugemu dogaja nekaj slabega, in ostanejo varno zaprte v svojem mehurčku udobnosti, ali pa naj aktivno posežejo v dogajanje in naredijo nekaj dobrega. Vse se tudi zavedajo, da bodo v primeru, če ostanejo pasivne, s krivdo in slabo vestjo, ki ju povzroča takšna odločitev, v nadaljnjem življenju težko shajale.
Lepo. Zgodbe s takšnim sporočilom so vedno dobrodošle.
Na primer, takšne misli se vzbujajo v fantu, ki opazuje ugrabitev sosedovega dekleta:

Srce mu je zastalo ob misli, da dovoljuje, da se to dogaja...Ne. Ne, ne, ne. Kmalu ju ne bo več. Potem bo lahko šel noter. Poklical 911. Čeprav bi potem vsi vedeli, da ni naredil nič. Vse njegovo življenje bo pokvarjeno. Za vedno bo ostal tisti fant, ki ni naredil nič. Poleg tega telefoniranje ne bi nič pomagalo... To je torej to. In šel bo. Čim odpeljeta. Odpeljita, odpeljita, je pomislil, da bom lahko šel noter, pozabil, da se je to kdaj -

Kljub tako pozitivni sporočilni vrednosti pa kratkih zgodb zbranih v zbirki Deseti december nisem mogla vzljubiti. Ne maram namreč, da me pisatelji zavajajo, manipulirajo z mano in mi proti koncu primažejo še klofuto. Takšne so namreč te zgodbe, vse po vrsti. Stvar je tako huda, da sem potem, ko sem prebrala dve ali tri,  pri naslednji že vsa razdražena prav čakala, kdaj bo spet prišlo do neprijetnega presenečenja.

Zgodbe se ponavadi začnejo z dokaj običajnim dogajanjem, takšnim, ki nam je znan iz našega vsakdanjega življenja, takšnim, ki ga dokaj dobro poznamo - npr. z razmišljanjem najstnice, z nagovorom predpostavljenega svojim zaposlenim, z družinsko vožnjo po novega hišnega ljubljenca... Potem se pa v dogajanje začenjajo vpletati rahlo nenavadne stvari, ki še vedno niso nekaj zelo čudnega - dokler ne dobimo tistega potuhnjenega in nepričakovanega udarca v trebuh, ki ga ne maram, pa čeprav je njegov namen še tako plemenit - da bi bila dovzetnejša za nesrečo ljudi okrog sebe in da bi bilo v meni več do-goodersa*, namreč.

Zgodbe se večinoma dogajajo v sedanjosti ali pa v bližnji prihodnosti. V prihodnosti zato, da lahko pisatelj prikaže kakšnega od tehnoloških dosežkov, ki nam sedaj še niso dosegljivi (npr. infuzijske tekočine, ki uravnavajo naša zaznavanja, občutja, čustva), in z njimi lažje oriše katero od dogajanj, s katero nam še posebno boleče stopi na žulj. Kaj vse se je pisatelj izmislil, da bi nas predramil iz naše otopelosti! Ljudi na verigi, ljudi, na katerih se izvajajo psihološki poskusi ali ljudi kot okraske na vrtu. Težko sem brala o tem. Spraševala sem se, kako se je ob pisanju tega počutil on sam. S temo je preživel precej več časa kot jaz - o tem razmišljal in razglabljal in rezultat na koncu podal v obliki kratke zgodbe. Je malce mazohista ali pa tako ekstremen do-gooder, ki ne more drugače, kot da brska  po trpljenju drugih in to vse do lastne bolečine? Že res, da se iz zgodb na koncu vedno izvije nekaj pozitivnega in toplo človeškega, a vendar - vsaj po mojem mnenju, zgodbe (in z njimi tudi pisatelj) delujejo kar malo perverzno.

Prav je, da smo knjigo dobili tudi v slovenščini. Prav mogoče je, da jo bo večina slovenskih bralcev dojela povsem drugače, kot sem jo sama. Recimo, kot črni humor na račun sodobne (ameriške) družbe. Tudi tako označujejo te kratke zgodbe.
Prevod Andreja E. Skubica je odličen - uporaba slenga in raznih drugih sodobnih načinov izražanja v  posameznih zgodbah delujejo zelo primerno. A kaj bi o tem. Da zna Andrej E. Skubic verodostojno in zelo umestno uporabljati prvine sodobnega pogovornega jezika v leposlovnih delih, vemo že iz njegovih romanov. 

Za zbirko kratkih zgodb Deseti december je George Saunders leta 2014 dobil nagrado Folio. Bil je prvi prejemnik te novoustanovljene nagrade, ki naj bi postala protiutež bookerju, za katerega so se takrat bali, da ne bo več prihajal v roke resnično odličnim literarnim umetnikom. Nagrade Folio po le dveh podelitvah na žalost ni več, ker se za nagrado ne najde sponzorja.

Ne glede ne to, kaj sem o knjigi zapisala (in ta blogovski zapis sem zelo težko pisala), je knjigo vredno prebrati - če zaradi drugega ne, pa zaradi naslovne zgodbe.

Zgodba Deseti december se - kot že naslov namiguje, dogaja 14 dni pred božičem in pripoveduje o rakovem bolniku, ki se zaradi tega, da bi svojim bližnjim in tudi samemu sebi, prihranil nevšečnosti ob koncu življenja, odloči, da bo naredil samomor. Njegova zgodba se križa z zgodbo fanta, s katerim se na malce nenavaden način sreča v snegu in mrazu. V odličnem zadnjem odstavku zgodbe (in s tem tudi knjige), lahko beremo, kaj vse ta mož razbere z obraza svoje žene:

V sobo je vstopila živčna in opravičujoča, s kancem jeze na obrazu. V zadrego jo je spravil. To je videl. V zadrego jo je spravil, ker je naredil nekaj, kar je pokazalo, da ni dovolj dobro videla, kako zelo jo potrebuje. Preveč je bila zaposlena s tem, da ga je negovala, da bi opazila, kako ga je strah. Jezna je bila nanj, ker je izvedel to vragolijo, in sramovala se je, ker je jezna nanj v tem trenutku, ko jo tako zelo potrebuje, in trudila se je otresti tega sramovanja in jeze, da bo lahko naredila, kar je potrebno.
Vse to ji je pisalo na obrazu. Tako dobro jo je poznal.
Pa tudi zaskrbljenost.
Vse drugo na tem čudovitem obrazu je zbledelo ob zaskrbljenosti.
Zdaj je prihajala k njemu, le malce se je spotaknila na bunki v parketu te tuje hiše.

★★★☆☆

George Saunders,
(1958)

Saunders, George
Deseti december
iz angleščine prevedel: Andrej E. Skubic
prevod dela: Tenth of December
Modrijan, 2015, (Zbirka Bralec; 85)
254 strani
ISBN 978-961-241-886-1

================================

*Kdo so do-gooderji in kako ekstremen je lahko altruizem, si preberite v odličnem članku iz časopisa Guardian (v angleščini) - Extreme altruism - should you care for strangers as much as family. 

Folio Prize in Leipziger Buchpreis

Trojčku velikih britanskih nagrad za literarturo - Booker, Costa in Bailey's Women's Prize, se je z letošnjim letom pridružila še nagrada Folio.

Povod za ustanovitev nagrade je bilo to, da je leta 2011 žirija, ki je izbirala dobitnika bookerja, izjavila, da bo pri izbiri zmagovalca poleg kakovosti upoštevala tudi "berljivost" romanov. Pojavil se je strah, da naenkrat kakovost romanov ne bo več najpomembnjša pri podelovanju nagrade in da bodo med kandidati za bookerja začeli prevladovati lahkotni, povprečni romani, ki bodo težili samo k čim večjemu zaslužku, kakovost bo pa šele drugotnega pomena. Tako se je pojavila ideja, da se ustanovi nova nagrada, ki bo povdarjala in v knjigah iskala edinole odličnost.
Glavni namen nagrade Folio je tako to, da izpostavi odlična literarna dela, ki bodo pustila svoj pečat še leta po izdaji in jih širi med bralce. Pogoji za kandidiranje so široki kolikor se (za bitansko literarno srenjo) le da. Za nagrado se lahko potegujejo literarna dela katerega koli žanra in s katerga koli konca sveta. Edina pogoja sta, da je knjiga napisana v angleškem jeziku in da je izdana v Veliki Britaniji. Sponzor nagrade je The Folio Society, založba, ki izdaja knjige, ki so si že priborile mesto v literarni zgodovini ali pa so na poti tja. Vrednost nagrade je £ 40 000, kar jo uvršča med Bailey's Women's Prize (£ 30 000) in Man Booker Prize (£ 50 000).

Tako mimogrede, z "berljivostjo" po mojem mnenju ni nič narobe, sploh pa je ne bi smeli enačiti s slabo kakovostjo romanov. Glede na to si ne predstavljam povsem jasno, kakšno mesto bo nagrada Folio uspela zavzeti med ostalimi "velikimi" nagradami. Vseeno pa je zelo dobrodošla:)

V februarju letos so bili tako izbrani prvi finalisti za nagrado (shortlist):

• Anne Carson: Red Doc 
• Amity Gaige: Schroder 
• Jane Gardam: Last Friends 
• Kent Haruf: Benediction 
• Rachel Kushner: The Flame Throwers 
• Eimear McBride: A Girl Is A Half-Formed Thing 
• Sergio De La Pava: A Naked Singularity 
• George Saunders: Tenth of December

George Saunders

V začetku marca pa so izbrali še zmagovalca. To je postal George Saunders, ki je dobil nagrado za zbirko svojih kratkih zgodb. Zmagovalca hvalijo kot izredno dobrega pisatelja. V New York Times Magazinu so celo zapisali, da bo Tenth of December, "najboljša knjiga, ki jo boste prebrali v tem letu". Kratke zgodbe v nagrajeni zbirki so temačne in smešne hkrati. Kot take verjetno ne bodo prišle na moj "must-read" seznam.

Zanima me, koliko knjig s seznama finalistov za Folio Prize se bo znašlo tudi na listi kandidatov za bookerja - še posebej zdaj, ko za bookerja lahko kandidirajo tudi ameriški pisatelji. Zvedela bom sredi poletja:)

V Leipzigu se je pa ravno končal eden večjih in pomembnejših knjižnih sejmov. Imenujejo ga tudi največje nemško praznovanje branja. Knjižne nagrade podeljene na tem sejmu so precej cenjene. Podeljujejo jih v treh kategorijah: za strokovno knjigo, za prevod in za beletristiko.
Nagrado za leposlovje je dobil Saša Stanišić za svoj drugi roman Vor dem Fest.
Saša Stanišić se je rodil leta 1978 v Višegradu v vzhodni Bosni (ja, točno tam, kjer je most na Drini - most, o katerem je pisal Ivo Andrić in dobil Nobelovo nagrado za literaturo). Kot 14 letni fant, ki ni znal besedice nemško, se je s starši (materjo Bosanko in očetom Srbom) pred vojno v Bosni umaknil v Nemčijo. Tam je končal študij jezikoslovja in je že priznan pisatelj.
Leta 2006 je izdal svoj prvi roman Wie der Soldat das Grammofon repariert, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu, z naslovom Kako vojak popravi gramofon. Preveden je v več kot 30 jezikov in je velika literarna uspešnica. Ob izidu v slovenskem jeziku so v Bukli napisali, da je to knjiga za jugonostalgike. Skozi otroške oči opisuje življenje v Višegradu v 80-ih letih prejšnega stoletja. Pisano je s pridihom magičnega realizma.
Roman Vor dem Fest se dogaja v manjšem nemškem  kraju na področju Uckermarka. To naj bi bil roman o zadnjem koščku Nemčije, ki še ni globaliziran. Oba Stanišićeva roman sta si tako na nek način podobna, saj oba opisujeta dogajanje v kraju, kjer se ljudje poslavljajo od nečesa starega, prežetega z legendami in miti, ter stopajo v novo obdobje.

Saša Stanišić

Ob opisovanju življenjske poti Saše Stanišića sem se spomnila na Teo Obreht. Oba mlada (in slavna) pisatelja imata presenetljivo podobni življenjski poti. Oba izhajata s področja bivše Jugoslavije. Kot otroka sta doživela balkansko vojno in zaradi nje s starši odšla v tujino - Obrehtova v Združene države Amerike. Izkušnjo vojne sta predelala in s pomočjo magičnega realizma ubesedila v romanu - Obrehtova v Tigrovi ženi. Nobeden od njiju ni pisal v materinem jeziku. Oba romana sta bila med bralci in kritiki lepo sprejeta - Tea Obreht je za svoj roman dobila nagrado Orange.

Balkanska vojna je tema, ki še vedno vznemirja zahodni svet.