Literatur Quickie

Kadar potujemo ali smo v Nemčiji, prebiram knjige v nemškem jeziku. To je pravzaprav nujno. Če namreč v takšnih primerih berem angleške knjige, moja sposobnost komunikacije z nemško govorečimi pade na katastrofalno nizek nivo. Angleške besede mešam z nemškimi, stavek začnem na nemški, a ga končam na angleški način in podobne neumnosti, zaradi katerih zardevam. Če pa gledam nemški televizijski program in berem nemške knjige ter enostavno odmislim, da bi kakšnega Nemca nagovorila v angleščini, je moje sporazumevanje in razumevanje v Nemčiji precej boljše.

Za takšen način vadbe nemščine se zdijo Literatur Quickieji ravno pravšnji. Literatur Quickie-ji so nemška različica Kindle Singles - vedno bolj popularnih kratkih zgodb v angleškem jeziku, ki jih za ceno enega do treh evrov v nekaj sekundah naložite na svoj Kindle in preberete v 15-ih do 30-ih minutah. Kindle Singles izdajajo tudi znani pisatelji, recimo Stephan King.

Literatur Quickieji izhajajo od leta 2009 kot majhne knjige, velikosti 12x12cm z 22-40 stranmi, ki vsebujejo eno samo kratko zgodbo enega od nemško pisočih pisateljev. V zadnjem času so knjige dostopne tudi v e-obliki in uvrščene v  ponudbo Amazona. Njihova cena je malo višja od cene Kindle Singles, a še vedno večinoma nižja kot je cena skodelice kave:-)

Prebrala sem tri kratke zgodbe zbirke. Avtorji so bili Nemka, Švicarka in Avstrijec. Dve zgodbi sta se dogajali v božičnem času in ju je bilo tako v velikem tednu pred veliko nočjo, ko je pomlad v polnem razcvetu precej čudno in nelagodno brati. Takšna gostota božične tematike pri bolj ali manj naključno izbranih Literatur Quickiejih kaže na to, da je dogajanje okrog božiča še vedno (in že od Dickensa dalje) priljubljena in zelo prikladna tema kratkih zgodb.

Na božični večer prikrita družinska nesoglasja posebno rada planejo na dan. Okrepljena so z različnimi pričakovanji posameznih družinskih članov glede tega, kako naj bi božični večer potekal in njihovega razočaranja, ker ne gre tako, kot bi si želeli. O tem piše Tanja Dückers v svoji kratki zgodbi Der Schkoladenbrunnen. Zelo predvidljivo.

V zgodbi Michaela Stavarica Déjà-vu mit Pocahontos glavni junak v božičnem času potuje po nemških železnicah skupaj z moderno Pocahontos in pomeša realnost s fantazijo, zgodovino s sedanjostjo. Pri tem hoče biti šaljiv in ironičen. Brez veze.

Tretja je bila zgodba Zoë Jenny z naslovom Sugar Rush. Gre za zgodbo o razpadli družini, kjer imajo v odnosu med zakoncema (pre)pomembno vlogo nesoglasja o tako banalnih vprašanjih kot sta, ali otroka smeta jesti hrano iz McDonalda in igrati igrice na računalniku ali ne. Tokrat brez božiča. Dolgočasno, a vendar še najbolje od vseh treh zgodb.

Izdajatelji Literatur Quickiejev se hvalijo, da ponujajo hitre bralne užitke najboljših nemških pisateljev in pisateljic.
Ne bi rekla. O užitku ni bilo ne duha ne sluha.
Je pa beseda "hitre" na nek način primerna za označitev kratkih zgodb, ki sem jih prebrala. Spominjajo namreč na "hitro prehrano", ki nima kakšne posebne hranilne vrednosti in je samo prehransko mašilo za branja lačne možgane.
Na srečo pa je možno tudi to, da sem imela smolo pri izbiri. Ostajam optimist in v prihodnosti bom prebrala še kakšen Literatur Quickie. Mogoče se med njimi le skriva kakšen okusen grižljaj:-)

Kresnik 2014 - deseterica

Tukaj so - kandidati za najprestižnejšo slovensko literarno nagrado!
Tole pišem ob neprijetnem občutku (ki je mogoče res samo občutek), da v slovenski javnosti ob letošnji razglasitvi kandidatov za nagrado kresnik, ni čutiti velikega zanimanja. Na elektronskih medijih sem zasledila samo dva članka na to temo, pa še ta dva sta kaj hitro poniknila nekam v ozadje in ju je že težko najti. Komentarjev skoraj ni. Škoda.

Vseeno, najboljši slovenski romani lanskega leta so:

• Evald Flisar: Začarani Odisej (Litera, zbirka Piramida),
• Jasmin B. Frelih: Na/pol (Cankarjeva založba), prvenec
• Tadej Golob: Ali boma ye! (Goga, Literarna zbirka),
• Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld (Študentska Založba, zbirka Beletrina),
• Davorin Lenko: Telesa v temi (Aleph, Center za slovensko književnost), prvenec
• Miha Mazzini: Paloma negra (Študentska Založba, zbirka Beletrina),
• Vinko Möderndorfer: Balzacov popek (Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga),
• Tone Peršak: Usedline (Cankarjeva založba),
• Robert Simonišek: Soba pod gradom (Litera, zbirka Piramida), prvenec
• Nataša Sukič: Kino (Litera, zbirka Piramida). 

Od nominiranih knjig sem prebrala samo Tadeja Goloba. Ali boma ye! vsekakor zasluži nominacijo, verjetno tudi kaj več. Kaže, da žolčne recenzije nekaterih literarnih kritikov o knjigi niso vplivale na odločitev žirije, da roman uvrsti na seznam nominirancev. To mi je všeč.
Večni nominiranec z nagrado kresnik, Evald Flisar, je ponovno na seznamu. Nekatere od njegovih knjig so mi zelo všeč, druge precej manj. Na žalost v to drugo kategorijo sodijo predvsem njegove novejše knjige. Odiseja bom verjetno kljub temu prebrala.
Drugače je z Mazzinijem. Mazzinija cenim in redno ter z veseljem prebiram njegove kolumne na Siol.net, a od Nemške loterije dalje nisem velika občudovalka njegovih literarnih del. Mnenje ostaja enako tudi potem, ko sem prelistala Palomo negro.
Möderndorfer, Peršak in Sukič mi ne dišijo najbolj.
Ingrid Rosenfeld je zaradi ugodnega mnenja na Knjižnih moljih in dejstva, da je knjiga izšla v zbirki Beletrina, že na mojem must-read seznamu.
Zanimivo in zelo prijetno se mi zdi, da so med kandidati za kresnika kar trije prvenci. To bo razveselilo marsikatere bralce, ki pogosto tarnajo, da so ob podeljevanju nagrad neuveljavljeni pisatelji vedno znova prikrajšani na račun znanih imen. Moja prva knjiga s seznama, ki jo bom prebrala, bo roman Roberta Simoniška Soba pod gradom. 

Ker sem prebrala tako malo romanov letošnjih nominirancev za nagrado kresnik, ne morem reči, katere od njih bi odstranila  s seznama in nanj uvrstila tri dobre knjige, izdane v lanskem letu, ki sem jih prebrala in jih med kandidati za kresnika ni najti. To so knjige Avgusta Demšarja: Miloš, Aleksandre Kocmut: Čisto sam na svetu in Ferija Lainščka: Orkester za poljube. Le kaj jim manjka v primerjavi z nominiranimi knjigami?

Po neprijetni izkušnji ob podeljevanju lanskoletnega kresnika, ki je bil velik fiasko, upam, da se bo letošnja komisija (pa čeprav je njena sestava le minimalno spremenjena) odločala po svoji vesti in z najboljšimi nameni delala v dobro slovenske literature. Naj izbere najboljši slovenski roman lanskega leta. Da zainteresirana bralska srenja ne bo rekla - kar sem prebrala v enem od redkih komentarjev, da nagrada ni več omembe vredna.

Žirija: Urška Perenič, Igor Bratož, Aljoša Harlamov in Alojzija Zupan Sosič

( foto: Delo)

BWPFF in IMPAC-Dublin - finale

Baileys Women' Prize for Fiction (BWPFF) slavi pisateljice! Do predlanskim se je nagrada imenovala Orange, lansko leto je bila preprosto Women' Prize, letos pa je dobila novega sponzorja - Baileys in tako tudi novo ime. Podeljujejo jo za najboljši roman v angleškem jeziku, ki ga je napisala ženska.
Nekaterim se podeljevanje nagrade samo pisateljicam zdi sporno, češ nimamo ženske in moške, pač pa samo dobro in slabo literaturo. Zakaj bi torej nagrade delili po spolu? No, nagrada je tukaj - uveljavljena in cenjena, le zakaj se je ne bi veselili. Knjiga več postane prepoznavna in lažje najde pot do bralca.

Pred dnevi so izbrali finalistke za letošnjo BWPFF:

• Chimamanda Ngozi Adichie: Americanah 
• Hannah Kent: Burial Rites 
• Jhumpa Lahiri: The Lowland 
• Audrey Magee: The Undertaking 
• Eimear McBride: A Girl is a Half-formed Thing 
• Donna Tartt: The Goldfinch

Največja favoritinja za končno zmago je vsekakor Donna Tartt. The Goldfinch je njena tretja težko pričakovana knjiga. Nastajala je deset let in je že svetovna uspešnica. Kritike so sicer nekoliko deljene, a večina bralcev in kritikov vseeno meni, da je to odlično delo.
Tudi nekateri slovenski bralci so nad knjigo navdušeni. Katja 10 je na Knjižnih moljih o knjigi napisala: "Bila mi je v velik užitek, pa čeprav bi ji lahko tudi kaj očitala, vendar moram avtorici priznati, da ima nekakšen neoprijemljiv "nekaj" - in pri meni ta doseže, da me potegne in da ji tudi kaj spregledam. Štorija govori o dečku Theu, ki v fiktivnem terorističnem napadu v Metropolitanskem muzeju izgubi mamo, sam pa preživi. Opis napada oziroma tega, kako poteka v Theovi glavi, ter ur & dnevov po njem je silovit. Odlično se izmenjujejo deli, ki šponajo kot v odličnem trilerju, in deli, v katerih se čas ustavi (in ti so za moj okus daleč najboljši)."

Drugi dve, že uveljavljeni literarni imeni v finalu, sta še Chimamanda Ngozi Adichie, ki je bila za svoj prvenec leta 2004 nominirana za nagradi Orange in booker in Jhumpa Lahiri, ki se je s svojim romanom The Lowland uvrstila med finaliste za lanskega bookerja.
Ostali trije romani so prvenci. Med finalistkami ni nobene angleške pisateljice, kar je nekoliko žalostno, saj je nagrada britanska.
V finale se ni uspela uvrstiti lanska dobitnica bookerja Eleanor Catton z romanom The Luminaries, kar pa ni tako slabo. Naj vsaka nagrada na sebi lasten način raziskuje in časti najboljše lanske romane.

Od srede dalje so znani tudi finalisti za nagrado IMPAC-Dublin. To je bogata mednarodna nagrada za romane, ki so lahko napisani v katerem koli jeziku, a morajo biti dostopni tudi v angleškem jeziku. Med širšimi kandidati za nagrado je bil tudi Miha Mazzini s svojim delom Nemška loterija. Med finaliste se njegova knjiga ni uspela uvrstiti.

Finalisti za nagrado IMPAC-Dublin so:

• Gerbrand Bakker: The Detour (Nizozemska); prevod iz nizozemščine David Colmer 
• Michelle De Kretser: Questions of Travel (Šri Lanka); 
• Patrick Flanery: Absolution (ZDA), prvenec
• Karl Ove Knausgaard: A Death in the Family (Norveška); prevod iz norveščine Don Bartlett 
• Marie NDiaye: Three Strong Woman (Francija); prevod iz francoščine John Fletcher
• Andrés Neuman: Traveller of the Century (Argentina); prevod iz španščine Nick Caistor in Lorenza Garcia
• David Park: The Light of Amsterdam (Severna Irska) 
• Donal Ryan: The Spinning Heart (Irska), prvenec 
• Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists (Malezija) 
• Juan Gabriel Vásquez: The Sound of Things Falling (Kolumbija); prevod iz španščine Anne McLean

Pet knjig je napisanih originalno v angleškem jeziku, pet jih je prevedenih. Če bo nagrado dobila ena od prevedenih knjig, si bosta 100 000 evrov razdelila pisatelj in prevajalec.
Knjige prihajajo z vseh koncev sveta, kar potrjuje mednarodnost nagrade. Dva romana sta prvenca. Dve od knjig imamo že prevedeni v slovenski jezik. To sta deli Marie NDiaye, Tri močne ženske in Andresa Neumana, Popotnik stoletja.

Moj favorit je roman Tan Twan Enga, The Garden of Evening Mists, ki sem ga pred časom že prebrala in mi je bil izredno všeč. Dogajanje je postavljeno v Malezijo tik po drugi svetovni vojni, ko je boleča japonska okupacija že mimo, a v džungli še vedno delujejo CT-ji (communist terorists), ki napadajo čajne plantaže in ostale civiliste. Vsaka od oseb je po svoje prizadeta od posledic vojne: dekle, ki je edino preživelo japonsko taborišče, japonski mladenič, ki dobi ukaz, naj nekaj minut pred razstrelitvijo atomske bombe nad Hirošimo opravi svojo dolžnost kamikaze; še posebej pa Aritomo, bivši cesarjev vrtnar, ki v goratih področjih Malezije gradi klasični japonski vrt. Vsak po svoje si zdravi svoje rane, eden bolj, drugi manj uspešno. Eden je jezen in zagrenjen, drugi je sposoben razumeti. Njihove zgodbe počasi pronicajo na dan. Drobec za drobcem postanejo jasne tudi povezave med protagonisti. Veliko je časovnih preskokov, a to bralca ne zmede. Knjiga je polna vojnih grozot, a vendar je to tudi zelo poetična knjiga, polna čustev, naravnih lepot in umetnosti.

Dobitnica Baileys Women' Prize for Fiction bo znana 4. junija; nagrado IMPAC-Dublin pa bodo podelili 12. junija.

Adam Johnson: Nirvana

(kratka zgodba)

The Sunday Times ob pomoči sponzorja - EFG Private Bank, podeljuje denarno najbogatejšo nagrado za posamezno kratko zgodbo. Nagrada je mednarodna, saj lahko sodelujejo pisatelji z vsega sveta. Kratka zgodba mora biti napisana v angleščini, vsebovati 6000 znakov ali manj in biti izdana v Veliki Britaniji ali na Irskem.Vrednost nagrade je £30 000.

Letošnji zmagovalec je Adam Johnson; naslov zmagovalne kratke zgodbe pa Nirvana. Brezplačno jo lahko preberete na portalu Esquire.  Če raje poslušate kot berete angleško, pa lahko na istem internetnem naslovu prisluhnete pisatelju, ko prebira svojo zgodbo.

Adama Johnsona sem na tem blogu že omenila. V lanskem letu je za svoje delo The Orphan Master's Son dobil prestižno Pulitzerjevo nagrado, zdaj pa je v njegovih rokah še ena pomembna literarna nagrada.

Dogajanje v zgodbi Nirvana je postavljeno nekaj let v prihodnost - čisto malo, samo toliko, kolikor je potrebno, da se po iPhonu in iPadu izdela še iProjector.
In da se majhne spremembe pojavijo tudi v cestnem prometu. Če se namreč šoferji v bližnji prihodnosti med vožnjo z avtomobilom želijo malo spočiti,  lahko za vožnjo izberejo Google Lane, kar pomeni, da upravljanje vozila prepustijo avtomatskemu vodenju s pomočjo Google zemljevidov.
Spremembe so tudi v zračnem prometu. Obstajajo mini vohunski helikopterji, ki zbirajo različne obveščevalne podatke - no, nekaj podobnega si je zamislil že Dan Brown v svojem Infernu.

Pripovedovalec in glavni junak zgodbe je IT strokovnjak, ki piše programe za iProjector. Uspe mu sprogramirati tridimenzionalno podobo  pravkar umorjenega predsednika ZDA. Z virtualno podobo se uporabniki lahko tudi pogovarjajo. Glede na to, kako so prebivalci ZDA čustveno prizadeti ob nasilni smrti svojega predsednika,  programska aplikacija doživi velikanski uspeh. Na svoje iProjectorje jo nalagajo po celem svetu.

Drugi, precej bolj  resen in žalosten del zgodbe, se razvija okrog pripovedovalčeve žene Charlotte, ki boleha za Guillain-Barréjevim sindromom. To je avto-imunska bolezen, pri kateri so bolniki zaradi propada mielinske ovojnice na motoričnih nevronih popolnoma paralizirani. Ne morejo se premikati, slabše čutijo, lahko imajo težave z dihanjem. So pa pri zavesti, njihove umske sposobnosti so neprizadete in ponavadi lahko povsem razumljivo govorijo. Na srečo je prognoza bolezni odlična in velika večina bolnikov popolnoma okreva.

A pri Charlotte kaže, da potek bolezni ne bo ugoden. Na posteljo je priklenjena že 9. mesec in še vedno ni nobenih znakov izboljšanja.
Življenje s hudo boleznijo je mučno za oba - za Charlotto in za njenega moža. Kadar ima bolnica slab dan vso svojo jezo in nezadovoljstvo stresa na edinega človeka, ki ga ima rada - na svojega moža. Kmalu potem ji je zaradi tega neskončno žal. Da pogosto s precejšno lahkoto trpinčimo ljudi, ki so nam najbližji in nam največ pomenijo, tudi v realnem življenju ni nekaj neobičajnega. A Charlottin mož vse to zrelo prenaša. Muči ga nekaj drugega - nekoliko prisilno dana obljuba, da bo ženi, če bo stanje nevzdržno, pomagal z evtanazijo.

Charlottino življenje je znosnejše zaradi skladb skupine Nirvana. Posluša jih ponoči, ko je življenje še posebno težko. S Kurtom Cobainom - z njegovimi pesmimi in njegovim življenjem, je naravnost obsedena.
Poseben čar Johnsonove Nirvane je tako tudi ta, da ob letošnji obletnici Cobeinove smrti na svojevrsten in očarljiv način ponovno obuja tega velikega umetnika in mu postavlja izviren spomenik.
Adam Johnson je nagrado za svojo kratko zgodbo dobil točno en dan pred 20. obletnico Cobainove smrti.

Zgodba, čeprav skromna po dolžini, odpira pomembna življenjska vprašanja. Kako se soočamo s hudo boleznijo? Kako sprejemamo smrt? Kakšno mesto v življenju imata samomor in evtanazija? Kako dojemamo umrle? Velike teme za kratko zgodbo, a pisatelju je uspelo odlično delo - več kot vredno pol urice našega življenja, žrtvovanega za to, da jo preberemo.

Adam Johnson (1967)

Mehmedalija Alić: Nihče

(176 strani)

V knjigi je opisana življenjska zgodba Mehmedalija Alića. V njegovem življenju sta se križali dve tragični zgodbi 20. stoletja - srbski poboji Muslimanov v Srebrenici in povojni poboji v Sloveniji, oziroma natančneje, odkritje množičnega grobišča v Hudi jami.

Mehmedalija Alić se je rodil leta 1962 v Potočarjih v Bosni in Hercegovini, v neposredni bližini Srebrenice. Imel je dve sestri in dva brata. Ena sestra in en brat sta bila gluhonema, verjetno zaradi dedne bolezni.
Leta 1976 je odšel v rudarsko šolo v Zagorju. Po vsej verjetnosti je bila to ena izmed šol, ki so jih po drugi svetovni vojni začeli ustanovljati v Zasavju za potrebe bližnjih rudnikov in so bile organizirane po strogem internatskem oz. nekateri pravijo tudi "ruskem" ali " vojaškem" načinu vzgoje. Avtorju knjige je bilo tako - kot sam pravi - z vpisom v to šolo, ki je temeljila na prekomerni disciplini, na grob način in prezgodaj vzeto otroštvo.
Po končanem šolanju se je zaposlil v rudniku. Poročil se je in ustvaril družino. Ima dve hčerki in sina.

Ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je postal eden tistih, ki jih je naša država "izbrisala". Z "izbrisom" je izgubil tudi delo. Ni povsem jasno, zakaj ni pravočasno zaprosil za slovensko državljanstvo in se izognil "izbrisanosti". Mogoče se je bal, da bo s slovenskim državljanstvom izgubil pravico do svoje hiše, ki jo je gradil v Bosni. A to pravzaprav ni pomembno. Krivica je bila storjena. Na slovensko državljanstvo je potem zaradi birokratskih ovir in napak čakal pet let. Če je bilo res tako težko dobiti slovensko državljanstvo kot je opisano v knjigi, "izbrisani" zaslužijo odškodnino.

Leta 1995 sta bila v genocidu v Srebrenici ubita oba njegova brata - tudi gluhonemi. Ubita je bila večina ostalih moških sorodnikov. Ženske so bile pregnane iz domače hiše, v katero so se nato naselili zavojevalci.

Mehmedailja Alić je v letih od 2008 do 2010 vodil operativni del izkopov v Hudi jami. Bil je tisti, ki je prvi prišel v stik s stotinami okostij v Barbarinem rovu. Zaradi svoje prevelike vneme pri odkrivanju žrtev pokola, se je zameril slovenski oblasti.
Tik pred upokojitvijo je še drugič na nezakonit način izgubil službo.

Zgodba je tragična in pretresljiva. Zarije se globoko v bralčevo srce. Še vedno mi zaposluje misli in me ne pusti pri miru.

Avtorju je uspelo prikazati grozljivo podobnost zločina v Srebrenici in poboja v Hudi jami. Zagovarja resnico in vztraja pri tem, da imamo ljudje pravico izvedeti, kaj se je dogajalo. Zločinci morajo biti spoznani in kaznovani, žrtve dostojno pokopane. Z iskrenim opisom svojih občutij oba zločinska dogodka dobita globoko oseben značaj, ki zbuja empatijo in željo, da bi na svoj način sodelovali pri poravnavi krivic. Ravnodušnost, ki ji tako radi podležemo, začne trkati na vest.
Moj (mali) prispevek k premagovanju vseenosti je ta, da sem knjigo prebrala in da o njej pišem na tem blogu. Knjigi bom priskrbela bralca ali dva več.

Knjiga ima tako močno in pomembno zgodbo, da je vsaka kritika nedostojna. Zaradi tega o sentimentalnosti, pretiravanju in cinizmu ne bom pisala. Nisem tako malenkostna.

Biografija Nihče je izjemna izpoved malega človeka, ujetega v splet nepremišljenih in krivičnih odločitev državnih struktur ter priče tragičnih in še vedno nerazkritih zločinov naše bližnje zgodovine.
Mehmedalija Alić nikakor ni Nihče. Je pokončen in pogumen Človek, ki ni obupal ali izgubil upanja v dobro.
Njegovo knjigo bi moralo prebrati čim več Slovencev. Tako je več možnosti, da bomo presegli razklanost in postali bolj človeški. Sprava bi nadomestila maščevanje. Upanje je položeno v nas, male ljudi.
Mogoče bomo nekoč zbrali voljo tudi za to, kar so v Srebrenici že naredili - identificirali in pokopali žrtve v Hudi jami. Tako jih ne bomo - kot pravi Mehmedailja Alić - še enkrat mučili in pustili, da še drugič umro.
Lažje bomo razumeli tudi stiske "izbrisanih" in v izkoriščevalsko kolesje ujetih ljudi.
Ali pa sem mogoče preoptimistična?

Mehmedailja Alić je prejel
medaljo za častno dejanje

Philip K. Dick: Ubik

(269 strani)

Ubik je fantastična začimba za solato. Ubik je boljši od najboljše turške kave. Ubik je odličen deodorant. Ubik je neskončno nežen nedrček. Ubik olajša napetost v trebuhu. Ubik odvzema skrbi, ki jih nalagajo dolgovi. Ubik prepreči staranje in razpadanje.
Jaz sem Ubik. Jaz sem. In vedno bom...

Moje razmišljanje v enem od prejšnjih zapisov ne drži popolnoma. Napisala sem, da  kakovost romana ocenjujem tudi glede na to, kako zelo moram paziti, da si mi v oceni ne zapiše kak spojler. Bolj moram paziti, slabša je knjiga. Verjetno to velja za večino leposlovnih knjig, za znanstveno-fantastične romane pa prav gotovo ne. Vsaj tako se mi zdi zdaj, ko sem prebrala roman Ubik.
Pri znanstveno-fantastičnih romanih ima zgodba pomembno mesto. V zgodbi se ponavadi kaže briljantnost avtorja in genialnost njegovega razmišljanja.

O romanu Ubik je tako zaradi izvirne zgodbe, na kateri vse temelji, težko pisati brez spojlerjev. Poleg zgodbe oz. osnovne ideje v romanu skoraj ni drugega. O prepričljivih in sijajno orisanih osebah ne moremo govoriti. Daleč od tega so, da bi mi katera od njih prirasla k srcu. A vendar je knjiga dobra in vredna branja - za ljubitelje znanstvene fantastike pa "must-read".

Philp K. Dick je roman napisal leta 1966. Dogajanje je postavljeno v leto 1992. To nas bralce, ki roman beremo še 20 let pozneje, postavlja v precej nenavaden položaj. Zaradi pisateljivih (napačnih) predvidevanj, kaj vse se bo zgodilo v prihodnosti in kakšen tehnološki napredek bomo doživeli, lahko marsikaj izpade smešno in neberljivo. Vendar pa je v knjigi povdarek na drugih stvareh. Ne gre za to, da bi v knjigi iskali opise družbe prihodnosti, gre za globlja človeška, eksistencialna vprašanja, ki so aktualna danes in so bila aktualna v preteklosti. Konec koncev beseda ubik izhaja iz latinske besede ubique, ki pomeni vsenavzoče in povsod, to pa že nakazuje tudi religiozni vidik dela.

Kljub vsemu pa, ko že pišem o pisateljevih predvidevanjih glede  prihodnosti - v Ubiku že poznajo internetu podobno svetovno omrežje (ne pa spletnega plačevanja), znajo leteti na Luno, a še vedno pišejo na pisalni stroj, pogovarjajo se po videofonu, reklame pa imajo v manipulaciji z ljudmi pomembno vlogo.
V letu 1992 lahko lastnik stanovanja, ki je varčeval pri notranji opremi, pričakuje kar nekaj nenavadnih (in smešnih) težav. Cenena vhodna vrata bodo namreč vsakič, ko jih bo želel odpreti, zahtevale kovanec. Tudi hladilnika se brez kovanca, ki ga stanovalec spusti v režo na njegovih vratih, ne bo dalo odpreti. Pri dražjih hladilnikih je odpiranje vrat zastonj:-) Izvirno.

Glavne osebe romana so mutanti s posebnimi talenti, ki so sposobni vdirati v misli drugih ljudi, tudi napovedovati prihodnost in spreminjati preteklost. Njihove misli in njihova doživetja so tisto, na čemer sloni celotni roman. Pogosto se ne ve, kaj je res in kaj ne, veliko je zavajanja. Potuje se v preteklost - ali bolj pravilno, predmeti prevzemajo svoje oblike iz preteklosti in tako imamo samo občutek potovanja v preteklost. Bralec dolgo časa ne ve, kaj se dogaja in ugiba kam vse skupaj vodi. Proti koncu se zdi, da je vse postalo kristalno jasno, a genialno zadnje poglavje poseje dvom v bralca in popolno razumevanje zgodbe se spet izmakne. Kar nekaj stvari ostane nepojasnjenih. Možnih je več razlag zgodbe.

V romanu je človeka, ki umre, še nekaj časa mogoče ohranjati v tako imenovanem polživljenju. Telo je mrtvo, ohlajeno in shranjeno v posebnem zabojniku, človekov miselni tok je pa še vedno navzoč. Zaradi ohranjene možganske aktivnosti je s pokojnikom mogoče navezati stik. V romanu tako lastnik podjetja hodi po nasvete k svoji, že pred več kot 50-imi leti umrli ženi, ki jo (sicer z velikimi stroški) ohranjajo v polživljenju. Polživljenje postane povsem nov vidik človeške eksistence.
Ob tem sem se spomnila na film Matrica. Tudi polživi - podobno kot junaki v Matrici, živijo navidezno, virtualno življenje, ki ga dojemajo kot realnega. Mešanje resničnega življenja s polživljenjem postane vir najraznovrstnejših zapletov in dilem.

Philip K. Dick velja za enega največjih - če ne največjega pisca znanstveno-fantastičnih del. Zdaj, ko sem prebrala Ubika, to rade volje verjamem. Do njega čutim globoko spoštovanje. Možgani, ki ustvarijo tako izvirno idejo in jo uspejo preliti na papir na tako zapleten, a vendar tudi  preprost in razumljiv način, morajo biti sijajni.

Philip K. Dick je do svoje prezgodnje smrti napisal 44 znanstveno-fantastičnih romanov in 121 kratkih zgodb. Za mnoga svoja dela je dobil priznane nagrade. Po nekaterih od njegovih romanov so posneli filme - npr. Blade Runner s Harrisonom Fordom v glavni vlogi. V slovenščino imamo prevedenih kar nekaj njegovih romanov - poleg Ubika še: Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? Človek v visokem dvorcu, Marsovski časovni zdrs in druge.
Novinarji revije Time so roman Ubik uvrstili na seznam stotih največjih romanov napisanih po letu 1923 - po letu, ko so ustanovili revijo Time.

Roman toplo priporočam - če seveda prenesete znanstveno fantastiko in do nje nimate predsodkov:)

Philip Kindred Dick (1928-1982)

Folio Prize in Leipziger Buchpreis

Trojčku velikih britanskih nagrad za literarturo - Booker, Costa in Bailey's Women's Prize, se je z letošnjim letom pridružila še nagrada Folio.

Povod za ustanovitev nagrade je bilo to, da je leta 2011 žirija, ki je izbirala dobitnika bookerja, izjavila, da bo pri izbiri zmagovalca poleg kakovosti upoštevala tudi "berljivost" romanov. Pojavil se je strah, da naenkrat kakovost romanov ne bo več najpomembnjša pri podelovanju nagrade in da bodo med kandidati za bookerja začeli prevladovati lahkotni, povprečni romani, ki bodo težili samo k čim večjemu zaslužku, kakovost bo pa šele drugotnega pomena. Tako se je pojavila ideja, da se ustanovi nova nagrada, ki bo povdarjala in v knjigah iskala edinole odličnost.
Glavni namen nagrade Folio je tako to, da izpostavi odlična literarna dela, ki bodo pustila svoj pečat še leta po izdaji in jih širi med bralce. Pogoji za kandidiranje so široki kolikor se (za bitansko literarno srenjo) le da. Za nagrado se lahko potegujejo literarna dela katerega koli žanra in s katerga koli konca sveta. Edina pogoja sta, da je knjiga napisana v angleškem jeziku in da je izdana v Veliki Britaniji. Sponzor nagrade je The Folio Society, založba, ki izdaja knjige, ki so si že priborile mesto v literarni zgodovini ali pa so na poti tja. Vrednost nagrade je £ 40 000, kar jo uvršča med Bailey's Women's Prize (£ 30 000) in Man Booker Prize (£ 50 000).

Tako mimogrede, z "berljivostjo" po mojem mnenju ni nič narobe, sploh pa je ne bi smeli enačiti s slabo kakovostjo romanov. Glede na to si ne predstavljam povsem jasno, kakšno mesto bo nagrada Folio uspela zavzeti med ostalimi "velikimi" nagradami. Vseeno pa je zelo dobrodošla:)

V februarju letos so bili tako izbrani prvi finalisti za nagrado (shortlist):

• Anne Carson: Red Doc 
• Amity Gaige: Schroder 
• Jane Gardam: Last Friends 
• Kent Haruf: Benediction 
• Rachel Kushner: The Flame Throwers 
• Eimear McBride: A Girl Is A Half-Formed Thing 
• Sergio De La Pava: A Naked Singularity 
• George Saunders: Tenth of December

George Saunders

V začetku marca pa so izbrali še zmagovalca. To je postal George Saunders, ki je dobil nagrado za zbirko svojih kratkih zgodb. Zmagovalca hvalijo kot izredno dobrega pisatelja. V New York Times Magazinu so celo zapisali, da bo Tenth of December, "najboljša knjiga, ki jo boste prebrali v tem letu". Kratke zgodbe v nagrajeni zbirki so temačne in smešne hkrati. Kot take verjetno ne bodo prišle na moj "must-read" seznam.

Zanima me, koliko knjig s seznama finalistov za Folio Prize se bo znašlo tudi na listi kandidatov za bookerja - še posebej zdaj, ko za bookerja lahko kandidirajo tudi ameriški pisatelji. Zvedela bom sredi poletja:)

V Leipzigu se je pa ravno končal eden večjih in pomembnejših knjižnih sejmov. Imenujejo ga tudi največje nemško praznovanje branja. Knjižne nagrade podeljene na tem sejmu so precej cenjene. Podeljujejo jih v treh kategorijah: za strokovno knjigo, za prevod in za beletristiko.
Nagrado za leposlovje je dobil Saša Stanišić za svoj drugi roman Vor dem Fest.
Saša Stanišić se je rodil leta 1978 v Višegradu v vzhodni Bosni (ja, točno tam, kjer je most na Drini - most, o katerem je pisal Ivo Andrić in dobil Nobelovo nagrado za literaturo). Kot 14 letni fant, ki ni znal besedice nemško, se je s starši (materjo Bosanko in očetom Srbom) pred vojno v Bosni umaknil v Nemčijo. Tam je končal študij jezikoslovja in je že priznan pisatelj.
Leta 2006 je izdal svoj prvi roman Wie der Soldat das Grammofon repariert, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu, z naslovom Kako vojak popravi gramofon. Preveden je v več kot 30 jezikov in je velika literarna uspešnica. Ob izidu v slovenskem jeziku so v Bukli napisali, da je to knjiga za jugonostalgike. Skozi otroške oči opisuje življenje v Višegradu v 80-ih letih prejšnega stoletja. Pisano je s pridihom magičnega realizma.
Roman Vor dem Fest se dogaja v manjšem nemškem  kraju na področju Uckermarka. To naj bi bil roman o zadnjem koščku Nemčije, ki še ni globaliziran. Oba Stanišićeva roman sta si tako na nek način podobna, saj oba opisujeta dogajanje v kraju, kjer se ljudje poslavljajo od nečesa starega, prežetega z legendami in miti, ter stopajo v novo obdobje.

Saša Stanišić

Ob opisovanju življenjske poti Saše Stanišića sem se spomnila na Teo Obreht. Oba mlada (in slavna) pisatelja imata presenetljivo podobni življenjski poti. Oba izhajata s področja bivše Jugoslavije. Kot otroka sta doživela balkansko vojno in zaradi nje s starši odšla v tujino - Obrehtova v Združene države Amerike. Izkušnjo vojne sta predelala in s pomočjo magičnega realizma ubesedila v romanu - Obrehtova v Tigrovi ženi. Nobeden od njiju ni pisal v materinem jeziku. Oba romana sta bila med bralci in kritiki lepo sprejeta - Tea Obreht je za svoj roman dobila nagrado Orange.

Balkanska vojna je tema, ki še vedno vznemirja zahodni svet.