Philip K. Dick: Ubik

(269 strani)

Ubik je fantastična začimba za solato. Ubik je boljši od najboljše turške kave. Ubik je odličen deodorant. Ubik je neskončno nežen nedrček. Ubik olajša napetost v trebuhu. Ubik odvzema skrbi, ki jih nalagajo dolgovi. Ubik prepreči staranje in razpadanje.
Jaz sem Ubik. Jaz sem. In vedno bom...

Moje razmišljanje v enem od prejšnjih zapisov ne drži popolnoma. Napisala sem, da  kakovost romana ocenjujem tudi glede na to, kako zelo moram paziti, da si mi v oceni ne zapiše kak spojler. Bolj moram paziti, slabša je knjiga. Verjetno to velja za večino leposlovnih knjig, za znanstveno-fantastične romane pa prav gotovo ne. Vsaj tako se mi zdi zdaj, ko sem prebrala roman Ubik.
Pri znanstveno-fantastičnih romanih ima zgodba pomembno mesto. V zgodbi se ponavadi kaže briljantnost avtorja in genialnost njegovega razmišljanja.

O romanu Ubik je tako zaradi izvirne zgodbe, na kateri vse temelji, težko pisati brez spojlerjev. Poleg zgodbe oz. osnovne ideje v romanu skoraj ni drugega. O prepričljivih in sijajno orisanih osebah ne moremo govoriti. Daleč od tega so, da bi mi katera od njih prirasla k srcu. A vendar je knjiga dobra in vredna branja - za ljubitelje znanstvene fantastike pa "must-read".

Philp K. Dick je roman napisal leta 1966. Dogajanje je postavljeno v leto 1992. To nas bralce, ki roman beremo še 20 let pozneje, postavlja v precej nenavaden položaj. Zaradi pisateljivih (napačnih) predvidevanj, kaj vse se bo zgodilo v prihodnosti in kakšen tehnološki napredek bomo doživeli, lahko marsikaj izpade smešno in neberljivo. Vendar pa je v knjigi povdarek na drugih stvareh. Ne gre za to, da bi v knjigi iskali opise družbe prihodnosti, gre za globlja človeška, eksistencialna vprašanja, ki so aktualna danes in so bila aktualna v preteklosti. Konec koncev beseda ubik izhaja iz latinske besede ubique, ki pomeni vsenavzoče in povsod, to pa že nakazuje tudi religiozni vidik dela.

Kljub vsemu pa, ko že pišem o pisateljevih predvidevanjih glede  prihodnosti - v Ubiku že poznajo internetu podobno svetovno omrežje (ne pa spletnega plačevanja), znajo leteti na Luno, a še vedno pišejo na pisalni stroj, pogovarjajo se po videofonu, reklame pa imajo v manipulaciji z ljudmi pomembno vlogo.
V letu 1992 lahko lastnik stanovanja, ki je varčeval pri notranji opremi, pričakuje kar nekaj nenavadnih (in smešnih) težav. Cenena vhodna vrata bodo namreč vsakič, ko jih bo želel odpreti, zahtevale kovanec. Tudi hladilnika se brez kovanca, ki ga stanovalec spusti v režo na njegovih vratih, ne bo dalo odpreti. Pri dražjih hladilnikih je odpiranje vrat zastonj:-) Izvirno.

Glavne osebe romana so mutanti s posebnimi talenti, ki so sposobni vdirati v misli drugih ljudi, tudi napovedovati prihodnost in spreminjati preteklost. Njihove misli in njihova doživetja so tisto, na čemer sloni celotni roman. Pogosto se ne ve, kaj je res in kaj ne, veliko je zavajanja. Potuje se v preteklost - ali bolj pravilno, predmeti prevzemajo svoje oblike iz preteklosti in tako imamo samo občutek potovanja v preteklost. Bralec dolgo časa ne ve, kaj se dogaja in ugiba kam vse skupaj vodi. Proti koncu se zdi, da je vse postalo kristalno jasno, a genialno zadnje poglavje poseje dvom v bralca in popolno razumevanje zgodbe se spet izmakne. Kar nekaj stvari ostane nepojasnjenih. Možnih je več razlag zgodbe.

V romanu je človeka, ki umre, še nekaj časa mogoče ohranjati v tako imenovanem polživljenju. Telo je mrtvo, ohlajeno in shranjeno v posebnem zabojniku, človekov miselni tok je pa še vedno navzoč. Zaradi ohranjene možganske aktivnosti je s pokojnikom mogoče navezati stik. V romanu tako lastnik podjetja hodi po nasvete k svoji, že pred več kot 50-imi leti umrli ženi, ki jo (sicer z velikimi stroški) ohranjajo v polživljenju. Polživljenje postane povsem nov vidik človeške eksistence.
Ob tem sem se spomnila na film Matrica. Tudi polživi - podobno kot junaki v Matrici, živijo navidezno, virtualno življenje, ki ga dojemajo kot realnega. Mešanje resničnega življenja s polživljenjem postane vir najraznovrstnejših zapletov in dilem.

Philip K. Dick velja za enega največjih - če ne največjega pisca znanstveno-fantastičnih del. Zdaj, ko sem prebrala Ubika, to rade volje verjamem. Do njega čutim globoko spoštovanje. Možgani, ki ustvarijo tako izvirno idejo in jo uspejo preliti na papir na tako zapleten, a vendar tudi  preprost in razumljiv način, morajo biti sijajni.

Philip K. Dick je do svoje prezgodnje smrti napisal 44 znanstveno-fantastičnih romanov in 121 kratkih zgodb. Za mnoga svoja dela je dobil priznane nagrade. Po nekaterih od njegovih romanov so posneli filme - npr. Blade Runner s Harrisonom Fordom v glavni vlogi. V slovenščino imamo prevedenih kar nekaj njegovih romanov - poleg Ubika še: Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? Človek v visokem dvorcu, Marsovski časovni zdrs in druge.
Novinarji revije Time so roman Ubik uvrstili na seznam stotih največjih romanov napisanih po letu 1923 - po letu, ko so ustanovili revijo Time.

Roman toplo priporočam - če seveda prenesete znanstveno fantastiko in do nje nimate predsodkov:)

Philip Kindred Dick (1928-1982)

Folio Prize in Leipziger Buchpreis

Trojčku velikih britanskih nagrad za literarturo - Booker, Costa in Bailey's Women's Prize, se je z letošnjim letom pridružila še nagrada Folio.

Povod za ustanovitev nagrade je bilo to, da je leta 2011 žirija, ki je izbirala dobitnika bookerja, izjavila, da bo pri izbiri zmagovalca poleg kakovosti upoštevala tudi "berljivost" romanov. Pojavil se je strah, da naenkrat kakovost romanov ne bo več najpomembnjša pri podelovanju nagrade in da bodo med kandidati za bookerja začeli prevladovati lahkotni, povprečni romani, ki bodo težili samo k čim večjemu zaslužku, kakovost bo pa šele drugotnega pomena. Tako se je pojavila ideja, da se ustanovi nova nagrada, ki bo povdarjala in v knjigah iskala edinole odličnost.
Glavni namen nagrade Folio je tako to, da izpostavi odlična literarna dela, ki bodo pustila svoj pečat še leta po izdaji in jih širi med bralce. Pogoji za kandidiranje so široki kolikor se (za bitansko literarno srenjo) le da. Za nagrado se lahko potegujejo literarna dela katerega koli žanra in s katerga koli konca sveta. Edina pogoja sta, da je knjiga napisana v angleškem jeziku in da je izdana v Veliki Britaniji. Sponzor nagrade je The Folio Society, založba, ki izdaja knjige, ki so si že priborile mesto v literarni zgodovini ali pa so na poti tja. Vrednost nagrade je £ 40 000, kar jo uvršča med Bailey's Women's Prize (£ 30 000) in Man Booker Prize (£ 50 000).

Tako mimogrede, z "berljivostjo" po mojem mnenju ni nič narobe, sploh pa je ne bi smeli enačiti s slabo kakovostjo romanov. Glede na to si ne predstavljam povsem jasno, kakšno mesto bo nagrada Folio uspela zavzeti med ostalimi "velikimi" nagradami. Vseeno pa je zelo dobrodošla:)

V februarju letos so bili tako izbrani prvi finalisti za nagrado (shortlist):

• Anne Carson: Red Doc 
• Amity Gaige: Schroder 
• Jane Gardam: Last Friends 
• Kent Haruf: Benediction 
• Rachel Kushner: The Flame Throwers 
• Eimear McBride: A Girl Is A Half-Formed Thing 
• Sergio De La Pava: A Naked Singularity 
• George Saunders: Tenth of December

George Saunders

V začetku marca pa so izbrali še zmagovalca. To je postal George Saunders, ki je dobil nagrado za zbirko svojih kratkih zgodb. Zmagovalca hvalijo kot izredno dobrega pisatelja. V New York Times Magazinu so celo zapisali, da bo Tenth of December, "najboljša knjiga, ki jo boste prebrali v tem letu". Kratke zgodbe v nagrajeni zbirki so temačne in smešne hkrati. Kot take verjetno ne bodo prišle na moj "must-read" seznam.

Zanima me, koliko knjig s seznama finalistov za Folio Prize se bo znašlo tudi na listi kandidatov za bookerja - še posebej zdaj, ko za bookerja lahko kandidirajo tudi ameriški pisatelji. Zvedela bom sredi poletja:)

V Leipzigu se je pa ravno končal eden večjih in pomembnejših knjižnih sejmov. Imenujejo ga tudi največje nemško praznovanje branja. Knjižne nagrade podeljene na tem sejmu so precej cenjene. Podeljujejo jih v treh kategorijah: za strokovno knjigo, za prevod in za beletristiko.
Nagrado za leposlovje je dobil Saša Stanišić za svoj drugi roman Vor dem Fest.
Saša Stanišić se je rodil leta 1978 v Višegradu v vzhodni Bosni (ja, točno tam, kjer je most na Drini - most, o katerem je pisal Ivo Andrić in dobil Nobelovo nagrado za literaturo). Kot 14 letni fant, ki ni znal besedice nemško, se je s starši (materjo Bosanko in očetom Srbom) pred vojno v Bosni umaknil v Nemčijo. Tam je končal študij jezikoslovja in je že priznan pisatelj.
Leta 2006 je izdal svoj prvi roman Wie der Soldat das Grammofon repariert, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu, z naslovom Kako vojak popravi gramofon. Preveden je v več kot 30 jezikov in je velika literarna uspešnica. Ob izidu v slovenskem jeziku so v Bukli napisali, da je to knjiga za jugonostalgike. Skozi otroške oči opisuje življenje v Višegradu v 80-ih letih prejšnega stoletja. Pisano je s pridihom magičnega realizma.
Roman Vor dem Fest se dogaja v manjšem nemškem  kraju na področju Uckermarka. To naj bi bil roman o zadnjem koščku Nemčije, ki še ni globaliziran. Oba Stanišićeva roman sta si tako na nek način podobna, saj oba opisujeta dogajanje v kraju, kjer se ljudje poslavljajo od nečesa starega, prežetega z legendami in miti, ter stopajo v novo obdobje.

Saša Stanišić

Ob opisovanju življenjske poti Saše Stanišića sem se spomnila na Teo Obreht. Oba mlada (in slavna) pisatelja imata presenetljivo podobni življenjski poti. Oba izhajata s področja bivše Jugoslavije. Kot otroka sta doživela balkansko vojno in zaradi nje s starši odšla v tujino - Obrehtova v Združene države Amerike. Izkušnjo vojne sta predelala in s pomočjo magičnega realizma ubesedila v romanu - Obrehtova v Tigrovi ženi. Nobeden od njiju ni pisal v materinem jeziku. Oba romana sta bila med bralci in kritiki lepo sprejeta - Tea Obreht je za svoj roman dobila nagrado Orange.

Balkanska vojna je tema, ki še vedno vznemirja zahodni svet.

Avgust Demšar: Miloš

Detektivske romane sem začela brati, ko sem izvedela za Avgusta Demšarja. Pred tem se za to zvrst literature nisem menila. Kriminalke in detektivke so pri meni veljale za manjvredno literaturo.
Ko pa človek pridobi nekaj izkušenj in prebere nekaj knjig, ugotovi, da vse, kar se sveti (ali kar pravijo, da se sveti), še ni zlato in da obstajajo biseri, ki so skriti in spregledani, nima več poguma za tako klišejske izjave kot je ta, da so detektivke zanič. Zdaj vem, da so v vsaki literarni zvrsti tako dobre kot tudi slabe knjige.

Detektivke Avgusta Demšarja so dobre knjige, ki so mi všeč. Prebrala sem njegov ciklus šestih romanov o mariborskem detektivskem inšpektorju Martinu Vrenku in uživala v vsakem od njih. Večina teh knjig je bila nominiranih za nagrado kresnik.
Detektivski roman Miloš ne sodi v ciklus romanov o inšpektorju Vrenku, je pa z njimi vseeno nekoliko povezan - tudi preko ene od kriminalistk.

Kakovost romanov ocenjujem tudi po tem, kako zelo moram paziti, da se mi v oceno knjige ne zapiše kakšen spojler, ki bi lahko morebitnemu bralcu pokvaril užitek pri branju knjige. Pri mojstrovinah (npr. pri Iskanju izgubljenega časa ali Doktor Faustu) mi ni bilo treba prav nič paziti na to, koliko smem razkriti, ker je še vedno ostalo veliko sijajnih stvari, zaradi katerih bi bilo knjigo vredno prebrati. Če pa roman razen bolj ali manj nenavadne zgodbe ne vsebuje ničesar drugega (in veliko detektivskih romanov in trilerjev je takšnih), se pri pisanju počutim zelo omejeno. Tako sem se počutila pri pisanju ocene za Dan Brownov Inferno, kjer je bilo potrebno zelo paziti, kaj lahko napišem in česa ne.

Pri pisanju o kriminalistu Milošu pretiranih težav glede tega nisem imela. Poleg detektivske zgodbe z umori, razkrivanja dogajanja, iskanja morilca, je v romanu še precej drugih stvari, ki knjigi povečujejo vrednost in o katerih z veseljem pišem. V tem zapisu se SPOJLERJEV ali pokvarkov tako ni bati.

(447 strani)

Roman Miloš je po eni strani zelo podoben Demšarjevim predhodnim detektivskim romanom, po drugi strani pa se od njih tudi precej razlikuje. Dogajanje je spet postavljeno v Maribor. Veseli me, da so v tej knjigi ohranjene stvari, ki so mi bile všeč že v romanih o inšpektorju Vrenku. S tem mislim predvsem na Demšarjev način pisanja, kjer je tekom zgodbe veliko vmesnih postankov z dodatnimi pojasnjevanji (ne nujno zgodbe same), kjer je nekaj namigovanj na dogajanje v prihodnosti in so stranpoti romana, kjer nam je Slovencem pogosto postavljeno ogledalo, v katerem se odseva marsikaj neprijetnega. Avgust Demšar je še vedno velik psiholog, ki vestno preiskuje človeško naravo in ima izreden občutek za zaznavanje dogajanja v današnjem času.

Razlika je v glavnih junakih romanov. Kriminalist Miloš je precej drugačen od inšpektorja Vrenka. Oba sta zelo dobra detektiva, ki sta odlična pri odkrivanju zločinov; možgani in intuicija jima delujeta podobno. Potem se pa podobnosti med njima končajo.
Drugačna sta že po izgledu (Milošu v prid;-). Razlikujeta se glede pitja alkoholnih pijač (kaj pije Miloš si je pametno zapomniti, saj se tako bralec lažje izogne enemu od hudih zavajanj oz. pasti v knjigi). Razlikujeta se po načinu življenja in vedenja. Čeprav mi je bil inšpektor Vrenko všeč in sem o njem rada brala, šele zdaj - ob Milošu - vidim, kako zelo dolgočasen je bil. Miloš ni prav nič klišejski in zato precej zanimivejši od Vrenka, kar pa ne pomeni, da je tudi prijetnejši. Njegova lastnost, ki mogoče najbolj moti in je najbolj opazna, je ta, da se laže. Druga je nasilnost. Laže se sicer samo svojim nadrejenim; svoja neprimerna dejanje pa opravičuje z od zakona višjimi moralno-etičnimi normami, pa vendar... A Miloš je kljub vsemu ok. Proti koncu romana stori zelo plemenito dejanje, ki ga zmoreje le redki. Priljubil se mi je pa tako ali tako že kmalu po začetku romana in takoj sem si mislila, kako fino bi bilo, če bi imeli še ciklus detektivskih romanov z njim v glavni vlogi.

Osnovna tema, na kateri je zasnovana kriminalistična zgodba, je spolnost. Čisto primerno, saj je to nekaj, okrog česar se vse vrti in na čemer svet stoji;-) Poseben povdarek je na homoseksualnosti, nekaj tudi na prostituciji. Avgust Demšar neusmiljeno razkrinkava prikrito homofobijo in razkriva zatrto homoseksualnost. Zelo poučno in vzgojno. In brez pornografije.

Zelo lepo so prikazani odnosi med osebami - recimo, drobne vsakodnevne malenkosti, ki ljudem lepšajo življenje. Tukaj ne morem, da ne bi omenila dogodka, ko gresta Nika in Klavdija po uspešnem dnevu na pijačo in v kino, točno to, kar si obe želita in sta že zaradi te malenkosti enostavno srečni in zadovoljni.
Pisatelju je uspelo v bralcu vzbuditi naklonjenost do večine nastopajočih.

Glede kriminalistične zgodbe pa tole: Milošova usoda mi ni bila všeč. Zdi se mi, da se je pisatelj prestrašil drznosti in nenavadnosti usode, ki je bila namenjena Milošu in se tik pred koncem premislil ter zgodbo zaključil drugače kot je načrtoval. Škoda.
Druga stvar je ta, da ne verjamem, da je lahko človeški um - pa čeprav je to um morilca - tako izprijen in nagnusen kot je to prikazano v romanu. Zgodba se mi zdi tako malo verjetna.
A ti dve malenkosti sta seveda le moj osebni pogled na zgodbo in tako stvar okusa. Povsem mogoče je, da bo večini ostalim bralcem ravno to tisto dobro v knjigi.

Še vedno sem prepričana, da Avgust Demšar piše najboljše slovenske kriminalke. V njih ni samo inteligentno zasnovane detektivske zgodbe z dodelanimi osebami, pač pa še mnogo drugih - pogosto neprijetnih, a tipično slovenskih značilnosti, kar je za nas bralce zelo dragoceno.
Komisija za kresnika pa mislim, da tega (spet) ne bo znala ceniti...

Avgust Demšar (1962)

Romani o inšpektorju Vrenku:
1. Olje na balkonu
2. Retrospektiva 
3. Tanek led 
4. Evropa 
5. Hotel Abbazia 
6. Obsedenosti v času krize

Marcel Proust: V senci cvetočih deklet

Iskanje izgubljenega časa II, 560 strani

Ne poznam lepšega naslova literarnega dela kot je naslov te knjige - V senci cvetočih deklet. V besedah naslova, ki so premišljeno izbrane, se skrivajo mlada dekleta na višku svoje lepote, ki se brezskrbno sprehajajo po morskem obrežju in uživajo zadnje prednosti, ki jim jih nudi poslavljajoče se otroštvo. Mladi pripovedovalec, omamljen od njihovega cvetenja, postopa v senci deklet in se ne more odločiti, v katero bi se zaljubil.
Knjiga prinaša enega najlepših opisov najstniške radoživosti, ko je v življenju še vse mogoče in razočaranja še niso usodna. A do cvetočih deklet pridemo šele v zadnji četrtini knjige. Prej se dogodi še marsikaj drugega.

V prvem delu Iskanja izgubljenega časa, V Swannovem svetu, je bil pripovedovalec še otrok, zdaj je že najstnik na pragu odraslosti. Razvil se je v občutljivega, dojemljivega, inteligentnega mladeniča, ki že jasno kaže svoj pisateljski talent, a vanj še ne verjame popolnoma. Duhovnemu svetu daje prednost pred fizičnim - a v to je zaradi šibkega zdravja nekako tudi primoran.
Še vedno je močno navezan na svojo mamo in babico. Če je bila v Swannovem svetu poudarjena pripovedovalčeva ljubezen do mamice, je v drugem delu v središču pozornosti njegova ljubezen do babice, s katero preživlja poletje v obmorskem mestecu Balbec. Ali bo (pre)velika navezanost na ženske člane družine imela kakšne usodne posledice, bomo še videli...

Knjiga se začne s prvo ljubeznijo. Mladi pripovedovalec se je zaljubil v deklico Gilberte - ali bolj pravilno - in kar se pri mladih ljudeh pogosto dogaja, zaljubil se je v svojo predstavo o Gilberte. Ni je imel rad zaradi nje same, ampak zato, ker je bil obseden z njenima staršema, zakoncema Swann. Takšna zveza seveda ni imela prihodnosti. Razmerje z Albertine - eno izmed cvetočih deklet, bo pozneje v knjigi zgrajeno na drugačnih temeljih.

Sarah Bernhardt
kot Samarijanka
(Alfons Mucha)

Najstništvo prinese tudi prva drobna razočaranja. Gledališka predstava z igralko Bermo, (fikcijska prispodoba veličastne Sarahe Bernhardt, ki jo je Mucha tako sijajno upodabljal na svojih plakatih in) ki si jo je pripovedovalec tako zelo želel ogledati, ga je pustila bolj ali manj hladnega. Kljub temu je med predstavo navdušeno ploskal in - kakor radi počnemo - sam sebe pregovoril, da je bila igra vseeno odlična, kajti za razočaranje v takšnih primerih pač ni prostora.
Podobno je bilo z balbeško katedralo. Že od nekdaj si jo je želel ogledati in ko se mu je želja izpolnila, cerkev ni bila tako lepa kot si jo je predstavljal v domišljiji. A tokrat je na srečo v pravem trenutku nastopila umetniška avtoriteta v osebi slikarja Elstirja, ki mu je pokazala, kje se skriva lepota.

Elstir (fikcijska oseba, ki združuje več impresionističnih slikarjev, vsekakor pa Moneta, Degasa in Whistlerja) ima pomembno vlogo pri razvoju pripovedovalčeve osebnosti. Oblikuje njegov okus za umetnost in ima skoraj enako pomemben položaj kot pisatelj Bergotte (prispodoba za Anatola Franca), ki ga mladi pripovedovalec izredno občuduje.

Kakor še vedno občuduje tudi gospo Swann. Kljub njenim številnim pomanjkljivostim. Ali pa ravno zaradi njih.
Ob koncu prve knjige cikla se mi je glede zakoncev Swann porajalo veliko vprašanj, ki so ostala neodgovorjena. Na primer, zakaj se je Swann sploh poročil z Odette in to celo takoj zatem, ko je ugotovil, da je ne ljubi več. To vprašanje je v pričujoči knjigi dobilo odgovor, ki je zelo banalen. Nekatera druga vprašanja so ostala neodgovorjena, tekom zgodbe pa so se porajala še nova.
Odette je s poroko ogromno pridobila. S svojo eleganco, pa tudi izkušnjami lahkoživke, se je v novi vlogi, vlogi žene bogatega in pomembnega moža, dobro znašla. Kljub temu, da jo je družba zavračala, je vztrajno in vse uspešneje začela okrog sebe zbirati družbo pomembnih in tudi zanimivih ljudi.
Gospod Swann je potegnil krajši konec. Šele zdaj je postalo jasno, zakaj je bila njegova poroka z Odette "slaba poroka". Da se je prilagodil ženi in njenemu častihlepju, se je moral nezavedno odreči nekaterim svojim plemenitim lastnostim. Svojo skromnost, rahločutnost in ljubeznivo zadržanost je zamenjal z bahaštvom in skoraj neotesano grobostjo. Na kratko bi lahko rekli, da je imela žena slab vpliv na moža. Pa vendar je bil - kdo bi si mislil - zakon Swannovih, ki je bil brez ljubezni in poln preračunljivosti, pravzaprav srečen zakon! Proust je to mojstrsko prikazal.

S pričujočo knjigo sem - če nadaljujem svoje razmišljanje iz prvega dela Iskanja izgubljenega časa - izpod bogato okrašenega portala Swannovega sveta vstopila v gotsko katedralo nadaljnjih del cikla. Bogatstvo (Proustovega pisanja) je neizmerno in se kaže v najrazličnejših odtenkih in tokovih - kot so raznovrstni tudi gotski oboki, stebri, kipi, podobe in obarvana stekla oken katedrale. Še vedno se mi zdijo najlepši opisi narave, predvsem svetlobe, ki oživlja tudi mrtve stvari in briše meje med njimi.

Kje je meja med morjem, nebom in kopnim na Elstirjevi sliki?
(James Abott McNeil Whistler)

Marcel Proust pa me je poleg tega popeljal tudi v najneznatnejše in najbolj skrite delčke človeške narave. Ko sem brala o njih in se čudila njegovemu vpogledu v človeško dušo, sem lahko le osuplo priznala: "Ja, točno tako je," in nato "Kako da se tega že sama nisem domislila, ko je vendar tako očitno?" A seveda, razmišljati (in pisati) kot Proust pač ne more kdor koli.
Drži pa tudi to, da Proust v svojih knjigah kljub svoji natančnosti in doslednosti nekatere človeške lastnosti in nagnjenja namenoma komaj omeni, v najboljšem primeru opiše, nikakor pa ne komentira in natančneje razlaga, kar je glede na njegov način pisanja presenetljivo. Včasih zmore le klišejsko izjavo, da gre za nekaj nagnusnega. S tem mislim predvsem na dogodke povezane s homoseksualnostjo in delno tudi s snobizmom - dvema pojmoma, ki sta ga mučila vse življenje in s katerima se ni nikoli v popolnosti soočil.

A o tem bo govor v naslednjih dveh knjigah ciklusa. Najprej je na vrsti snobizem. Naslov tretjega dela je V svetu Guermantesovih in opisuje pripovedovalčev težko pričakovani in zaželeni vstop v najvišjo plast francoske družbene elite.

Marcel Proust (1871-1922)

William S. Burroughs: Ime je Burroughs

(125str.)

William S. Burroughs je bil neobičajen v vseh pogledih.
Svoje življenje je preživel pod vplivom drog. Preizkusil je vse znane opojne substance in ves čas iskal nove.
Obseden je bi z orožjem. Ko so se na eni od zabav igrali Wilhelma Tella, je ustrelil svojo ženo. Ni zadel kozarca na njeni glavi, pač pa je krogla priletela nekaj centimetrov nižje in jo ubila.
Odrezal si je prst na roki, da bi naredil vtis na dečka, v katerega je bil takrat zaljubljen.
Mučil je živali.
Preziral je kapitalizem, a  do 50. leta živel od rente svojih premožnih staršev.
Še umrl je neobičajno - šele pri 83-ih letih, kar je za odvisnika od drog zelo nenavadno in pozno.

Kot pisatelj in umetnik je bil vzor in navdih mnogim. Prijateljeval je z Jackom Kerouacom in Susan Sonntag, se družil z dadadisti, ustvarjal skupaj s Paulom McCartneyem in Rodom Stewartom. Kurt Cobain, vodja legendarne Nirvane, se je nekaj dni pred svojim samomorom želel srečati z njim. Bil je avantgardni guru mnogim.

Vse to se je v teh dneh dalo prebrati v številnih njemu posvečenih člankih. V začetku februarja je  namreč minilo sto let od njegovega rojstva in mnogi novinarji literarnih prilog časopisov so se spomnili nanj.

Williama S. Burroughsa do sedaj nisem poznala. Iz vsega, kar sem v zadnjem času o njem prebrala, bi lahko predvidevala, da mi njegova literarna dela ne bodo všeč. A vendar je bila radovednost, da bi izvedela, kaj je tisto v njegovih knjigah, ki navdušuje toliko sicer čisto normalnih ljudi, tolikšna, da sem se odločila, da nekaj njegovega vseeno poskusim.

V slovenskem prevodu lahko beremo njegov  prvenec z naslovom Džanki. Preveden je tudi njegov kultni in najbolj znani roman Goli obed. Odločila sem se za zbirko kratkih zgodb oz. esejev, ki jih je pisal v poznejših letih, z naslovom Ime je Burroughs.

Po prebrani zadnji strani drobne knjižice še vedno ne vem, kje se skriva briljantnost in veličastnost  njegove proze.
Njegovo pisanje ni več kot blodnja džankija, ki se prebija od enega do drugega odmerka droge - vmes pa v homoseksualnih in pedofilskih orgijah  išče perverzne užitke, ki jih ne omejujejo niti najmanjši moralni zadržki. Vse skupaj je postreženo z obilico vulgarnega govorjenja.
Kje se skriva njegova tolikokrat omenjena borba za svobodo? In kakšna svoboda je to, če ni omejena s svobodo drugih? Kje je njegov boj proti totalitarizmom?
S to knjižico je bilo dovolj Burroughsa za vse večne čase. Vsega (sr...ja) mi pa tudi ni potrebno brati.

William S. Burroughs (1914-1997)

Film Schindlerjev seznam

Ker me življenjska zgodba Jennifer Teege, opisana v knjigi Amon: Mein Großvater hätte mich erschossen, še vedno vznemirja in vedno znova razmišljam o njeni vsebini, sem si po 20-ih letih ponovno ogledala filma Stevena Spielberga, Schindlerjev seznam (Schindler's List).
Film velja za enega najboljših filmov vseh časov. Dobil je sedem oskarjav in bil za nagrado nominiran kar dvanajstkrat. Posnet je bil leta 1993 v črno-beli tehniki. V filmu je rdeče obarvan samo plašček majhne židovske deklice, ki se med praznjenjem geta v Krakovu uspe izogniti nacistom in skriti pod posteljo (ter mogoče preživeti). Vse ostalo je temačno, črno-belo ali sivo, kar je povsem v skladu s pretresljivo tematiko filma.

V središču filmske pripovedi je Oskar Schindler, nemški tovarnar, ki je ob koncu druge svetovne vojne rešil življenje preko tisoč Židom, ki jih je čakala neizbežna smrt v Auschwitzu. S podkupovanjem nemških vojakov in SS-evcev je zapornike iz taborišča Płazsow uspel pripeljati v svojo tovarno na Češkem, kjer so varno dočakali bližajoči se konec vojne.

Amon Göth, stari oče Jennifer Teege, je bil poveljnik taborišča, kjer so bili nastanjeni "Schindlerjevi Židje". Bil je psihopat in sadist, ki je užival v ubijanju ljudi. Preživeli zaporniki taborišča so po vojni pričali: Kjer je hodil Amon Göth, je hodila smrt. Amon Göth je vsak dan ubil kakega človeka: z balkona svoje vile nekoga, za katerega se mu je zdelo, da dela prepočasi, kuharja zaradi prevroče juhe, vsakega drugega v skupini, kjer so pogrešali enega od zapornikov... Amona Götha je v filmu upodobil odlični Ralph Fiennes.

Eden od najpretresljivejših odlomkov filma prikazuje "čiščenje" geta v Krakovem, ko so bolne, onemogle ali pa samo ostarele Žide postrelili, ostale pa premestili v taborišče Płaszow. Amon Göth se je na sojenju po koncu vojne branil, češ da je bilo taborišče Płaszow samo delovno taborišče, ne pa uničevalno taborišče s krematorijem, kakršno je bilo v bližnjem Auschwitzu in da njegov zločin zaradi tega ni tako velik. Trdil je, da je samo izpolnjeval navodila nadrejenih. A vendar je bila že njegova vloga pri praznenju krakovskega geta, ko je lastnoročno ubil številne ljudi, med njimi tudi veliko otrok, zrela za obsodbo. Amon Göth je bil obsojen na smrt z obešenjem. Do konca je ostal zakrknjen zločinec in njegove zadnje besede so bile Heil Hitler.

"čiščenje" krakovskega geta

Jenniferijina babica, ki je živela skupaj z Göthom v vili nad taboriščem, je v filmu navzoča le v dveh prizorih - v obeh je prikazana kot ženska, ki jo sicer moti Göthovo sadistično vedenje, a je zaradi udobja, ki ga ima, pripravljena pred tem zatisniti oči. Oči in ušesa je imela zatisnjene tudi takrat, ko so taboriščne otroke s tovornjaki odpeljali v Auschwitz, in se je iz zvočnikov razlegala glasba, ki je poskušala preglasiti krike staršev, ki so to opazovali. Otroke so kmalu po prihodu v Auschwitz usmrtili. Odhod otrok iz taborišča je eden čustveno najmočnejših prizorov v filmu.
Po vojni je Ruth Irene Göth trdila, da v taborišču nikoli ni videla nobenega otroka, kar je bila seveda laž.

Filmski prikaz Ruth Irene Göth je v skladu z orisom, ki ga je Jennifer Teege podala v svoji knjigi;  potrjujejo pa ga tudi izjave prič. Helen Rosenzweig, preživela židovska služkinja v vili Amona Götha v Płaszowu - po njej je v filmu poustvarjen lik Helen Hirsch, je pozneje povedala, da je bila Ruth lepotica, ki je ves dan mešala rumenjak s kumaricami, sestavine kot masko nanašala na obraz in poležavala. V kaj drugega pa se ni vmešavala.
Helen Rosenzweig se je več let po vojni srečala z Moniko Göth, Ruthino hčerjo ter Jeneferinino materjo, in bila osupla nad podobnostjo Monike s svojim očetom. Lika Göthove hčerke v filmu sicer ni mogoče najti. Monika se je rodila šele nekaj mesecev po koncu vojne in bila ob očetovi usmrtitvi stara deset mesecev.

Schindlerjev seznam je film, ki bi si ga moralo ogledati čim več ljudi. Da se ne bi pozabila in da se ne bi ponovila grozodejstva, ki so se dogajala v času nacizma.
Pomembno je tudi to, da se ljudje v odločilnih trenutkih zmoremo in znamo pravilno odločiti. Oskar Schindler in Amon Göth sta si bila zelo podobna. Oba sta bila člana Nacistične stranke, oba sta svoj uspeh in moč gradila na izkoriščanju Židov. Oba sta bila velika ljubitelja zabav in lepih žensk. A ko je prišlo do pomembnega trenutka v njunih življenjih, se je samo eden od njiju pravilno odločil in stopil na stran človekoljubja.

Ralph Fiennes kot Amon Göth in Liam Nesson kot Oskar Schindler

P.S.:  Ralph Fiennes je odigral tudi vlogo Mrlakensteina v filmih o Harryju Potterju - na hermioninem blogu je to pač potrebno omeniti;). V Veliki Britaniji pa so pravkar začeli predvajati film Invisible Woman. Film pripoveduje o razmerju Charlesa Dickensa z Ellen Ternnen. Fiennes je film režiral in zaigral v vlogi Dickensa.

Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu

Vse več je romanov, ki govorijo o duševnih motnjah - shizofreniji, avtizmu, alzheimerjevi bolezni, demenci, in seveda, depresiji. Tako na hitro, brez kakšne poglobljene analize, se spomnim knjige Stanke Hrastelj, Igranje, Tan Twan Engovega romana The Garden of Evening Mist, pa Haddonove knjige Skrivnostni primer ali kdo je ubil psa,  Barnesovovega  Smisla konca, pa tudi McEwanova Pokora bi lahko vsaj delno sodila v to kategorijo. Celo dobitnik nagrade Costa  za leto 2013, Nathan Filer, piše o mladeniču, ki je zbolel za shizofrenijo.
Takšna obilica knjig pravzaprav ne preseneča. Duševnih bolezni je vedno več in tako tudi pisateljev, ki se jih ta tema na takšen ali drugačen način dotakne. Velja prepričanje, da bo 21. stoletje, stoletje nevroloških in psihiatričnih bolezni. Zaradi načina življenja je vse več nevroz in depresij. Ker živimo vse dlje, je vse več možnosti, da zbolimo za kakšno počasi razvijajočo se boleznijo, npr. senilno demenco, če pa imamo smolo, se to lahko zgodi še preden se resnično postaramo.

(144 strani)

To smolo ima gospod x, glavna oseba v kratkem romanu ali noveli Aleksandre Kocmut, Čisto sam na svetu. Pri njem začne alzheimerjeva bolezen kazati svoje znake že kmalu po upokojitvi - najprej komaj opazno, redko, kratkotrajno; potem vse izraziteje in bolj uničujoče. V knjigi je razvoj bolezni izredno prepričljivo orisan. Začuti se grozljivost nepovratnosti, ko se ve, da z boleznijo nikoli ne bo bolje, da se bo stanje samo še slabšalo.

Roman je pisan skozi oči (ali bolje skozi možgane) bolnika samega. Pisateljici se je uspelo vživeti v bolno psiho gospoda x, poleg tega pa je to izkušnjo uspešno prenesla tudi na nas bralce, kar je izredno dragoceno. Tako zelo dobro občutimo strah gospoda x, ko se naenkrat znajde na neznanem kraju, v družbi neznanih ljudi. Razumemo, zakaj se vedno znova počuti ukradenega in prevaranega. Poleg tega pa sočustvujemo z njegovimi najbližjimi sorodniki, ki ob tem trpijo še bolj kot bolnik sam. Sorodniki so nekje v ozadju, na robu zgodbe, kar je po eni strani škoda, a vendar tudi razumljivo, saj je njihova vloga pomembna le toliko, kot to določi trenutno zdravstveno stanje gospoda x.

Izbira imena - gospod x, je zelo primerna. Skupaj s spomini in umskimi sposobnostmi namreč izginja tudi bolnikova osebnost. Kot temna snov vesolja - ta primera mi je bila zelo všeč - golta bleščeče zvezde in povezave med njimi, tako alzheimerjeva bolezen uničuje vse kar je človeškega. Gospod x več ne potrebuje osebnega imena. Lahko je kdorkoli. Neki x.

Roman je pisan ganljivo in poetično. Glede na to, da je Aleksandra Kocmut tudi odlična pesnica (njene najbolj intimne pesmi so zbrane v pesniški zbirki Zaskorjena) takšen stil pisanja ne preseneča. Pa vendar, pisati na takšen način o taki grozni temi in ob tem ne delovati patetično, je dosežek, ki ga zmorejo le najboljši. Knjiga ima na koncu celo nekakšno katarzo in olajšanje - pa ne zato, ker je spopadanja z boleznijo (končno) konec, ampak zato, ker gospod x vendarle ni kdor koli in je kljub vsemu še vedno mož, oče in dedek.

Edina stvar, za katero mi je bilo pri tej odlični knjigi žal, je ta, da zgodba o gospodu x ni vključena v neko širše dogajanje. Nekako preozka je. Rada bi bolj kompleksno delo. Ne me spraševati, kako bi zgodbo razširila in kam bi jo vključila. Ne vem. Sem pa prepričana, da bi takšna pisateljica kot je Aleksandra Kocmut, ki zna opazovati in svoje zaznave tudi primerno miselno obdelati, ki se zna vživeti v literarne osebe, predvsem pa zna dobro pisati, zmogla ustvariti obširnejše delo, ki bi potekalo na več nivojih.

Nominacija za kresnika? Seveda. Tako občuteno in ganljivo napisana knjiga ne sme biti spregledana. Člani komisije, ki še posebej cenijo lep jezik, pa morajo biti tudi zadovoljni:)

Aleksandra Kocmut-Kerstin