Avgust Demšar: Retrospektiva

O kriminalki Avgusta Demšarja, Retrospektiva, ni veliko napisati. Spet ena čudovita, jasna in simpatična detektivka; tako zelo slovenska, kot jih zna pisati samo Avgust Demšar. Ker je to ena od njegovih prvih knjig, deluje še posebno sveže.

Kdo je morilec, se višjemu kriminalističnemu inšpektorju Martinu Vrenku tokrat posveti med gledanjem filma Orlovo gnezdo. Ko Richard Burton prepričuje nacije, da je eden izmed njih, Clint Eastwood pa ga zabodeno gleda, in gledalci filma ne vemo več, kdo je good in kdo bad guy, se zdi, da je sporočilo filma naslednje: Če si sredi nemških vohunov, je logično, da si tudi ti nemški vohun. Pa ni tako, prešine Vrenka med gledanjem filma in razrešitev kriminalnega primera je na dlani. 

Sicer pa Martin Vrenko v tem svojem drugem kriminalističnem primeru še posebno rad gleda filme. Dogajanje romana je tokrat postavljeno v čas proti koncu decembra, ko je vreme pogosto sivo in megleno, Vrenko pa - občutljiv na vreme, zaradi tega depresiven. Da bi izboljšal svoje razpoloženje, gleda filme - tudi do pet na dan, in z njihovo pomočjo ponikne v kakšen drug svet - v sončni in vroči Egipt, na primer. Tam Peter Ustinov, potem ko si je ogledal piramide v Gizi, templja v Karnaku in Abu Simblu, raziskuje umore, ki se zgodijo na križarjenju po Nilu. Martin Vrenko razrešuje umore podobno kot Hercule Poirot.

In ko smo že ravno pri Smrti na Nilu... Tudi v kriminalki Retrospektiva imamo tako kot v Smrti na Nilu zaprti prostor, kje se je dogodil umor. Kakor je pri romanu Agathe Christie jasno, da je morilec eden izmed potnikov na parniku, tako pri Avgustu Demšarju vemo, da je morilec eden izmed udeležencev otvoritvene svečanosti ob retrospektivni razstavi slavnega mariborskega slikarja Karola Korenike; oba preiskovalca - Poirot in Vrenko - pa se na mestu umora znajdeta povsem naključno. Razlika med obema kriminalnima zgodbama je v tem, da imajo na križarjenju po Nilu prav vsi potniki motiv za umor; v Mariboru pa je motiv, zaradi katerega je nekdo moril, potrebno šele najti. Trdni alibiji pa v obeh delih niso tako zelo trdni, kot se nam na prvi pogled zdi.

V romanu Retrospektiva ima pomembno vlogo - kdo bi si misli;) - likovna umetnost. Kriminalistični pripravnik Marko Breznik, ki s svojim mentorjem Vrenkom raziskuje umor, kar tako mimogrede dobi lekcijo o razumevanju sodobne umetnosti. Konzervativen kakor je, ima seveda raje portrete in krajine, kot pa konceptualno umetnost in instalacije, a ga Vrenko kaj hitro pouči o tem, kaj je tisto, zaradi česar je sodobna umetnost pomembna. Avgust Demšar v samo nekaj stavkih svoje knjige z lahkoto pomete s klišejsko trditvijo, ki jo imajo mnogi vedno znova na jeziku, ko si ogledujejo katerega od del sodobne umetnosti, češ "kaj takega pa bi znal naslikati tudi jaz".

Kratki in jedrnati, preprosti in jasni detektivski roman Retrospektiva, je bilo zelo prijetno brati - še posebno sedaj, ko na Televiziji Slovenija vrtijo serijo, ki je bila posneta po prvih treh knjigah o kriminalističnih primerih inšpektorja Vrenka - dve epizodi za eno knjigo. Z Oljem na balkonu smo že končali in to nedeljo pride na vrsto Retrospektiva, drugi kriminalistični primer Martina Vrenka. Se že veselim! Prvi dve epizodi serije sta me namreč prijetno presenetili. Vedute Maribora so čudovite in tudi igralci so v redu. 

Martina Vrenka sem si sicer predstavljala nekoliko drugače, kot izgleda Dario Varga, a bo tako tudi zelo fajn. Treba je seveda vedeti, da je med nastankom romana in po njem posneti seriji preteklo petnajst zelo pomembnih let, ki so prinesle številne spremembe v naša življenja. Vrenko iz romana se tako še pogumno izogiba uporabi prenosnega telefona ter v svoji domači zbirki kopiči DVD-je s filmi in CD-je z glasbo, česar si pri njegovi modernejši, filmski različici, seveda, ne moremo več zamisliti. 

Spremembe pa je opaziti tudi na drugih nivojih. Dandanes homoerotičnih razmerij med nastopajočimi ni več potrebno tako zelo poudarjati in podčrtavati, kot je to storjeno v romanu, saj so sprejeta kot nekaj samoumevnega in povsem normalnega.

Tisto, kar se mi pri filmski različici zdi še posebno zanimivo in obetajoče, pa je to, da so ustvarjalci pustili nekaj praznega prostora za Vrenkovo privatno življenje. V romanu je namreč inšpektor že od vsega začetka srečno poročen z Mojco, v nadaljevanki pa se njuno razmerje šele razvija.

Če si želite kratkočasno, a kakovostno detektivsko razvedrilo, berite romane z inšpektorjem Vrenkom v glavni vlogi. Meni pa je fajn tudi televizijska serija.

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Za ogrevanje pred branjem sem si ogledala Netflixovo nadaljevanko Barbari. Ta serija je v Nemčiji dosegla neverjetno gledanost - tako veliko, da je nekatere že kar skrbelo - tako nekako, kot jih je skrbelo takrat, ko so Nemci zmagali na svetovnem prvenstvu v nogometu in so nemške zastave kar preveč množično plapolale z oken, avtomobilov ali pa kar rok navdušencev. 

Serija Barbari govori o Varusovi bitki, ki je potekala leta 9 v Tevtoburškem gozdu, okrog 200 km severo-vzhodno od današnjega Kölna. V njej so germanska plemena povsem nepričakovano porazila precej številčnejšo, močnejšo in bolje opremljeno Rimsko vojsko. Bitka je imela velik vpliv na nedaljnji potek zgodovine. Zaradi poraza v Tevtoburškem gozdu, so se Rimljani odločili, da na germansko ozemlje na desni strani Rena ne bodo več vdirali. Reka Ren je do propada Rimskega cesarstva ostala mejna reka - mesto limesa.

Germanska plemena so se v Varusovi bitki borile pod vodstvom Arminiusa. Arminius (ali Hermann) je bil rojen kot German, a vzgojen kot Rimljan in ta njegova dvojnost je bila v nadaljevanki zelo dobro prikazana. Kakor tudi marsikaj drugega: kje in kako so Germani živeli, kako so se oblačili, kako so bili politično organizirani itd. Že zaradi tega si je bilo serijo vredno ogledati. 

Sicer pa je dogajanje bitke časovno že tako zelo oddaljeno, zgodba sama pa že tolikokrat povedana (in tudi uporabljena v propagandne namene, ki so krepili nemški patriotizem), da je težko izluščiti resnico ali pa povedati nekaj novega. Netflixova serija tako predstavlja enega izmed možnih sodobnih pogledov na Varusovo bitko. 

Je pa zanimiva in dobrodošla značilnost te nadaljevanke tudi ta, da Rimljani tekom serije govorijo striktno v latinskem jeziku.

Barbari
(vir: Netflix)

A zdaj pustimo, da preteče okrog 180 let od Arminiusove zmage, in se poslovimo od Germanov, ki se še vedno potikajo po težko prehodnem Tevtoburškem gozdu, ter se preselimo tisoč kilometrov jugo-vzhodno v bolj kultivirano in civilizirano okolje - v kolonijo Petoviono, kraj, kjer poteka večina dogajanja iz romana Sonce Petovione, pisatelja Branka Cestnika. Tukaj okrog 15 000 prebivalcev živi v zidanih hišah, ne pa lesenih kočah, nosi rimska oblačila, ne pa hlač kot Germani, se koplje v termah in časti najrazličnejše bogove. 

No, če sem natančna, tudi v Petovioni vsaj malo diši po Germanih, takšnih - kot jih srečamo v seriji Barbari. V Petovioni imajo namreč tudi bolj skromen predel mesta z lesenimi in s slamo kritimi kočami, bolj ali manj na črno zgrajeno kanabsko naselje. Tu živijo Germani z one strani limesa, večinoma tistega na reki Donavi, ki je bližji, a tudi onega na reki Ren. Divji naseljenci tako poskušajo izkoristiti prednosti, ki jih omogoča življenje v Rimskem cesarstvu, omikani prebivalci mesta pa jim to nekako dopuščajo.

V tej romaneskni Petovioni se križajo življenjske poti številnih zelo raznolikih junakov. Jedro, okrog katerega se vije zgodba, predstavljajo trije od njih: grški trgovec Heliodor, ki v Petovioni trguje z blagom, upokojeni rimski stotnik Leonid in Nubijec Ater - v začetku suženj, nato pa svobodni prebivalec mesta. Skupaj z njimi pa v zgodbo vstopajo še mnogi drugi, tudi zelo pomembni: Heliodorevi hčeri Tiana in Ifigenija, predani kristjanki, Leonidova žena Luteja, spretna izdelovalka sira, Aterjeva žena Tinga iz Mavretanije in mnogi drugi prebivalci Petovione, pa tudi drugih krajev in predelov Rimskega cesarstva ter še čez. 

Pisatelj namreč snov pripovedovanja zajema zelo zelo na široko - tako časovno kot krajevno. Večina junakov, ki sem jih naštela, niso v Petovioni od nekdaj. Preden so se preselili v mesto, so se udeležili rimskih bitk ali pa bežali pred kugo, delali v rudnikih ali pluli skupaj s pirati. Za vse njihove zgodbe je v romanu dovolj prostora. Zgodba se tako vije od rek Tigris in Evfrat, preko Egipta, po reki Donavi in nato Dravi do Petovione ter od tam na vzhod globoko na področje Germanov pa tudi na zahod preko Celee in Emone proti morju, vse do Ogleja. 

Takšen pristop k pripovedi, ki ima tako široka kraj in čas dogajanja, je vedno tvegano početje. Zgodba se lahko porazgubi in razdrobi med posameznimi tako zelo drug od drugega oddaljenimi kraji, ali pa postane površna in nedodelana. No, pisatelju se je tej pasti uspelo presenetljivo dobro izogniti. Pripoved teče sicer zelo hitro - sem ji komaj sledila, a ob tem uspe ohraniti nekakšno harmonijo, ki zveni uigrano in skladno preko celega romana in knjigi daje bogastvo, ki je za leposlovje nujno.

Roman Sonce Petovione je izredno natančno izdelana in skrbno dodelana knjiga. Dovolj je že, da si ogledate zemljevida na notranjih straneh platnic, kjer so natančno označena rimsko poimenovana mesta in reke, kjer teče dogajanje in pa mestni zemljevid Petovione s posebej podčrtanimi kraji, ki so izmišljeni, da se ločijo od tistih, ki so zgodovinsko potrjeni. Občudovanja vredni so seznami zgodovinskih osebnosti in krajev, časovnica zgodovinskih dogodkov, arheološke, literarne in filmske reference. In konec koncev, hvalevreden je tudi zapis ob vsakem poglavju (oštevilčenim, seveda, z rimsko številko), ki pove čas in kraj dogajanja v posameznem poglavju, v latinskem in slovenskem jeziku. 

A s tem z opisovanjem skrbnosti, s katero je knjiga napisana, sploh še nisem pri koncu. Vsak stavek, ki je zapisan v romanu, odseva pisateljevo poznavanje antične zgodovine, ki je milo rečeno, velikansko. Poglavja knjig ali pa kar cele knjige so morale biti prebrane, da so se rodili posamezni odstavki romana. V enem samem stavku je lahko zgoščena vsebina nekaj knjig, ki jih je pisatelj moral prebrati, da je bil nato zmožen takšen stavek zapisati. O tako velikem poznavanju teme govorim!- pa naj ta seže od poznavanja zgodovinskih dogodkov do prepoznave srčnega infarkta in zdravila zanj. (Hrodulfova zel - le kaj je to?)

Ta velika suverenost ob poznavanju tistega, o čemer se piše, pripomore k uglašenosti romana, neki lepi in zanimivi harmoniji, ki knjigo dela več kot vredno branja. Tako dodelana harmonija uvidevno preglasi tudi drobne nerodnosti pri zasnovi in poteku zgodbe; fikcijski junaki pa zaradi nje skrijejo vsaj nekaj tistih svojih značilnosti, ki jih ponavadi najdemo v povestih, ne pa v dobrem romanu.

A v knjigi bi si poleg čudovite harmonije želela tudi nekaj melodije. Bachov Preludij št. 1 v C-duru je čudovit; a poglejte, kaj je iz njega naredil Gounod, ko je spremenil nekaj akordov in dodal melodijo ter petje. Nastala je Ave Marija, ki jo imamo vsi v ušesih in jo redno igrajo na raznih slovesnostih. 

Da bi nekaj takega dosegli tudi v romanu Sonce Petovione, bi bilo mogoče potrebno poskrbeti, da zgodba ne bi tekla tako premočrtno. V Dravi je vendarle tudi kakšen kamen ali pa celo skala, ki vsaj za kratek čas preusmeri ležerni tok reke. V  življenju vedno nastopijo težave, ki zmotijo utečen tok, in problemi, ki jih je potrebno reševati. Tako mora biti tudi v romanu, ki želi biti verodostojen. Mogoče bi se kateri od junakov moral malo bolj potruditi, da dobi idealnega partnerja ali pa bi bilo potrebno vložiti več napora, da trgovski posli stečejo. Sir ne bi smel biti vedno tako okusen in nekomu ne bi bilo potrebno, da je navzoč pri prav vseh zgodovinsko pomembnih dogodkih, ki so se tisti čas dogajali na našem ozemlju.

Možno pa je tudi to - moja krivda - da sem melodijo knjige nekako preslišala. Verjetno je osrednja melodija knjige melodija krščanstva, saj gre vendarle v prvi vrsti za roman o prihodu krščanstva na Ptuj. Ta melodija je proti koncu knjige - ja, šele proti koncu knjige, počasi res prihajala na dan in do mojih ušes. 

Pisatelj je odlično prikazal versko vzdušje v tistih letih v Rimskem cesarstvu z množico najrazličnejših verstev in mitov. Ob poplavi bogov, ki so jih častili, je vera v enega Boga, ki ne potrebuje svetišč in upodobitev, predstavljala razumsko in logično alternativo. Čudovito je prikazana tudi moč spovedi in univerzalnost Cerkve, ki je združevala bogate in revne, sužnje in svobodne, bele in temnopolte ter dopuščala, da so ženske v hierarhiji zasedale zelo visoko mesto.

Kot vrhunec romana je mišljeno zadnje poglavje. Nosi naslov Krst v Dravi in predstavlja zanimivo štajersko protiutež Prešernovemu Krstu pri Savici. Majhna skupnost v Petrovioni ob tem krstu postavi temelje razcvetu krščanstva v Ptuju, ki bo sledilo v naslednjih desetletjih, obenem pa tudi že namiguje na težave, ki jih bo prinesla delitev na različne gnostične ločine.

Čeprav poglavju ni kaj očitati, to vendarle ni bil moj vrhunec romana. Poglavje, v katerem se še posebno lepo pokaže, da ima Branko Cestnik talent za pisanje, je tisto, v katerem je opisano srečanje treh furij; Megere, Alekte in Tisiofene, ki na "strešni konici opazovalnice, na vrhu Marsovega stolpa, na najvišji točki mesta, ki je spalo spodaj", kujejo načrt, kako bi škodovale ljudem. 

So deviške hčere mraka, izpljunki podzemnih grenkob. Niso iz snovi in njihova telesa so manj kot piš dima iz kadilnice, ker za svoje poslanstvo ne potrebujejo ne snovi ne teles. Posel jim je tisočletja enak: z žerjavico krivde in ognjenimi biči slabih spominov mučiti ljudi, v starosti jim predočiti zločine iz njihove mladosti, storiti, da trpijo, da dušno razpadajo, pognati jih v blaznost, v pijačo, v samomor.

To poglavje je tisto, kjer se skrbno izbrane besede še posebno lepo povezujejo v stavke in stavki ne odsevajo samo strokovne kompetentnosti pisca, ampak tudi njegovo sposobnost pisati leposlovno besedilo zavidljive kakovosti in lepote.

Zgodovinski roman Sonce Petovione, Branka Cestnika, je prvenec, kakršnega na Slovenskem ne srečamo prav pogosto - izviren, pogumno zasnovan, natančno izdelan in lepo izpeljan. Veliko mu ni očitati - mogoče osebe, ki so preveč enostavno orisane, mestoma plitke in bi zato bolj kot v roman sodile v kakšno zgodovinsko povest.

Če vas zanima antična zgodovina na Slovenskem - še posebej na Ptuju - in bi radi izvedeli kaj o zgodnjem krščanstvu, ob tem pa se ne bojite strokovno zelo natančne knjige, boste ta roman radi brali.

Tako, kot sem ga rada brala tudi jaz.

Haruki Murakami: Kafka na obali

V obsežnem romanu Kafka na obali, Harukija Murakamija, spremljamo zgodbi dveh izredno prijetnih in simpatičnih oseb - takšnih, ki bralcu takoj prirasteta k srcu in ostaneta tam ne glede na to, kako se zgodba razvija, kaj kateri od njiju tekom romana stori ali si misli. Njuni zgodbi se začneta na istem mestu - v Nakanu, mestnem predelu Tokija, se potem oddaljita druga od druge, dokler se spet ne približata v mestu Takamatsu na otoku Shikoku.

Eden izmed glavnih junakov je Satoru Nakata, nekaj čez šestdeset let star umsko prizadet moški, ki ne zna ne brati in ne pisati, drugi je Kafka Tamura - zelo zrel, dobrih petnajst let star fant, ki pobegne od doma. Poglavja, ki opisujejo Kafkovo zgodbo, se izmenjujejo s poglavji, kjer je Nakata glavni protagonist pripovedi. Zgodbi sta tako lepo grajeni in napeti, da mi je bilo ob skoraj vsakem poglavju žal, da ga je že konec, saj si nisem želela, da bi se zgodba na tem mestu prekinila; a obenem sem se tudi veselila, da lahko začnem z novim poglavjem in nadaljujem z zgodbo drugega od obeh junakov romana, ki je bila tudi prekinjena na mestu, ki je obetalo zelo zanimivo nadaljevanje. Zaradi tega je roman Kafka na obali pageturner, ki ga je težko izpustiti iz rok.

Kakor je v knjigi enako veliko prostora namenjeno vsakemu od obeh glavnih protagonistov, je vendar Kafka Tamura tisti, ki je osrednja oseba pripovedi. Na to kaže že to, da je njegova pripoved pisana v prvi osebi ednine - on je tisti, ki pripoveduje svojo zgodbo, Nakatova poglavja pa so pisana v tretji osebi. Poleg tega tudi vsebinsko vse teži k temu, da se razjasnijo Kafkove življenjske dileme. Nakata pri tej razrešitvi pomaga - on sam in njegova življenjska zgodba pa pravzaprav nista pomembni.

Kafka Tamura beži pred Ojdipovim prekletstvom.

Ko je bil Kafka še čisto majhen, je mama skupaj z njegovo sestro zapustila družino, tako da je ostal sam s svojim zelo čudnim očetom. Ta oče je - pa naj se to sliši še tako nenavadno - Kafki prerokoval, da bo tako, kot je to storil mitološki Ojdip, tudi on nekoč ubil svojega očeta in spal s svojo materjo. Poleg tega pa še posilil svojo sestro.

Da bi se izognil prekletstvu - pa tudi zato, da bi poiskal mamo in sestro, Kafka pobegne od doma. Pot ga zanese v mesto Takamatsu. Na poti tja sreča Sakuro - nekaj let starejše dekle, ki bi bilo lahko njegova sestra; v privatni knjižnici v mestu pa spozna gospo Saeki - izredno lepo žensko v srednjih letih, ki bi bila lahko njegova mama. To so seveda samo Kafkove hipoteze. Ali pa tudi ne... Tega ne gre izdati; kakor tudi tega ne, ali se bo očetovo prekletstvo izpolnilo. V grških dramah je usoda zapečatena že od samega začetka, pa naj si junaki igre še tako prizadevajo, da bi jo spremenili.

Kafka večino časa preživi v privatni knjižnici, ki jo je ustanovila družina Komura - stoletja pesništvu in umetnosti predana družina, ki je v teku let zbrala številne raznovrstne knjige in jih potem z ustanovitvijo knjižnice delila tudi z ostalimi ljudmi, ki imajo radi knjige. To je knjižnica, ob kateri vsakemu strastnemu bralcu zaigra srce! Knjige, prijetni kotički namenjeni branju, čudovit vrt, ki obdaja vilo, v kateri je knjižnica in prijazno osebje. Kafka v tej knjižnici preživi cele dneve, veliko bere, pozneje tam celo prenoči in se spoprijatelji z Oshimo, tam zaposlenim knjižničarjem. V pogovorih med Oshimo in Kafko počasi izvemo, kakšen fant je Kafka, kaj ga teži - običajni pubertetniški problemi, a tudi marsikaj usodnejšega - kaj si želi in kaj obžaluje, kaj je sposoben storiti in česa ne. Na tem mestu Kafka priraste k srcu, Oshima pa se razvije v nekakšnega vodnika ali mentorja mlademu Kafki. Mladeniča se veliko pogovarjata tudi o literaturi - o Kafki, seveda:) ampak ne toliko, kot bi mogoče pričakovali - o Tolstoju, Čehovem in mnogih drugih. 

Poleg knjižnice pa v romanu najdemo še en čudovit kraj dogajanja. To je koča na samem, v hribih, sredi gozda. Tja Oshima odpelje Kafko, ko vse skupaj postane le preveč nevarno. V tem delu knjiga postane zelo podobna Murakamijevem zadnjem romanu, Die Ermordung des Commendatore. Tudi tam glavni junak živi samotno življenje v divjini in poskuša priti na čisto s svojimi razmišljanji in spomini ter se odločiti za pravo pot v nadaljnjem življenju. Kafka v samotni koči v hribih spet bere in bere. Pa tudi telovadi, saj hoče postati najmočnejši petnajstletnik na svetu. To, o najmočnejšem petnajstletniku na svetu, je tudi eden izmed stalno ponavljajočih se motivov v romanu. Zakaj je tako zelo pomembno, da je močan, je pravzaprav logično in ves čas jasno zarisano pred bralčevimi očmi, samo videti je treba.

Poleg Oshima v knjigi nastopa še ena prijetna stranska oseba. To je Hoshino. Če Oshima skrbi za Kafko - mu priskrbi bivališče, ga varuje in mu svetuje ob pomembnih dilemah, Hoshino skrbi za Nakato. Umsko prizadeti Nakato brez Hoshina ne bi uspel opraviti naloge, ki mu je (na skrivni način) zaupana. Odlomki s Hoshinom so tudi najbolj zabavni odlomki knjige. Tako čudovitih dialogov, kot so med Hoshino in Nakato, že dolgo nisem brala. A ob tem je vendarle potrebno takoj napisati tudi to, da so duhovitost, prikupnost in prisrčnost, ki sijejo iz tega odnosa, vendarle navzoče samo zaradi Nakate. Nakata je s svojo iskrenostjo in dobrohotnostjo tisti, ki ga bralec vzljubi še prej in bolj globoko kot Kafko.

Haruki Murakami je zelo prijazen in topel pripovedovalec, bralcu naklonjen in mil. Dokaz za to so osebe njegovih romanov: nedolžni Nakata, vdani Hoshino, topel Oshima in na koncu Kafka - na zunaj trden in močan, a znotraj hudo občutljiv - ki so simpatične in lepe. Tudi zgodba romana teče prijetno in gladko, a zgodi se - tako v knjigi, kot tudi v resničnem življenju - da na plan udari tudi temna plat, nenadoma in nepričakovano; v knjigi silovito in brutalno, da sem lovila dih. Pa naj bo to v povezavi z Ojdipovim kompleksom ali pa zaradi mučenja mačk.

Hirošige
(public domain)

Ja, mačke pogosto zaidejo v romane Harukija Murakamija, tokrat pa imajo še posebno pomembno vlogo. Nakata ne zna pisati in brati, ima pa zato druge sposobnosti - zna dobro masirati in razume mačji jezik. Tako se lahko pogovarja z mačkami, ki mu pri marsičem pomagajo. Nakatovi pogovori z Otsuko, Kawamuro, Mimi in Gomo so sila zanimivi. Svojevrstni mačji karakterji se zarišejo v vsaki izmenjani besedi.  

Nadnaravni dogodki, ki se pripetijo v knjigi - pogovarjanje z mačkami je najbolj nedolžni med njimi, so večinoma povezani z Nakato. On je tisti, ki odpira in zapira prehode v paralelni svet, oz. na mejo med svetom živih in mrtvih, on je tisti, ki ve, da bodo z neba deževale pijavke. Ta Murakamijev magični svet, do katerega sem bila še do pred kratkim izredno skeptična, je potrebno enostavno sprejeti in se mu prepustiti. Šele ko sem to storila in se znebila vseh predsodkov, se je pred mano razkrila vsa lepota romana in začela sem uživati v vsakem stavku pripovedi.

Proti koncu knjige me je začelo skrbeti, da pisatelju ne bo uspelo povezati vseh najraznovrstnejših niti pripovedi, ki jih je tako mojstrsko razpletal tekom pripovedi. Strah je bil upravičen. No, tiste najdebelejše so že našle svoje konce, mnogo drobnih niti pripovedi pa je obviselo v praznem prostoru - vsaj zdi se mi tako. Prav mogoče je, da sem bila med branjem premalo pozorna, pa mi je kakšno pomembno dejstvo, ki bi lahko kaj razložilo, ostalo skrito. Vsekakor pa nisem edina bralka s takšnimi občutki, se pravi, nisem edina, ki romana nisem popolnoma razumela.

Ko je roman leta 2002 izšel, so pri japonski založbi, ki je knjigo izdala, povabili bralce, da postavijo vprašanja o vsebini in pomenu knjige. Prispelo je več kot 8000 vprašanj in na 1200 od njih je Haruki Murakami odgovoril osebno. 

V enem izmed intervjujev v angleškem jeziku je svoje odgovore o vsebini knjige povzel z naslednjimi besedami:

Kafka on the Shore contains several riddles, but there aren't any solutions provided. Instead, several of these riddles combine, and through their interaction the possibility of a solution takes shape. And the form this solution takes will be different for each reader. To put it another way, the riddles function as part of the solution. It's hard to explain, but that's the kind of novel I set out to write"

Torej je pisatelj povsem namerno dopustil, da v romanu določene stvari ostanejo nedorečene, kar pa jim ne preprečuje, da se ne bi na določen način medsebojno prepletale in mogoče na takšen način pripeljale do večje jasnosti. Vsak posamezni bralec si lahko najde svoje rešitve in odgovore za nejasnosti, na katere naleti med branjem. Skrivnost romana naj bi bila tako v večkratnem branju knjige.

Roman Kafka na obali, Harukija Murakamija, je roman o odraščanju, napisan na surrealistični ali magični način s številnimi sila prikupnimi osebami in mački. Pove nam, da je samemu sebi nemogoče ubežati in da težave, ki jih imamo, lahko razrešimo samo s tem, da se z njimi soočimo, ne pa da bežimo pred njimi. 

Knjigo bodo radi prebirali tudi vsi ljubitelji lepih knjižnic in, seveda, tisti, ki veliko, veliko berejo. Roman pa bi priporočila tudi vsem, ki ljubijo samoto in se, kadar so sami, nikoli ne dolgočasijo - kakor se nista nikoli dolgočasila Kafka in Nakata. 

★★★★★

Haruki Murakami
(vir: Fahrenheitmagazine)

Moje knjige leta 2020

Da je bilo leto 2020 tako zelo drugačno od tistega, ki smo ga pričakovali, ni potrebno posebej poudarjati. Mogoče bomo sodobno zgodovino res začeli - tako kot menijo nekateri, deliti na tisto pred in ono po koroni. Tako zelo naj bi se namreč naše življenje na eni ali drugi strani te ločnice razlikovalo. Ne, tako hudo po mojem mnenju le ne bo. Pa vendar. Da se naše življenje lahko tako hitro in brez predhodnega opozorila obrne na glavo ter nekaj povsem samoumevnega kar naenkrat postane težko dosegljivo in dragoceno, pa si le nisem mislila, da je mogoče. Še bolj presenetljivo (in občudovanja vredno) pa je to, da smo pokazali, da smo se ljudje na splošno in v večini primerov sposobni na takšne usodne spremembe hitro in učinkovito odzvati ter tudi prilagoditi.

Čeprav, seveda, obstaja tudi druga plat kovanca, ki razkriva marsikaj skrb vzbujajočega. Iztekajoče lete ni pokazalo samo tega, kako ranljiva in občutljiva je naša družba, ampak tudi to, kakšno strašansko moč je pridobila laž. Nekdo lahko nekaj reče - si nekaj enostavno izmisli - z znanstveno ali kako drugače preverljivimi dejstvi, se njegovo trditev ovrže, a njegova laž kljub vsemu nemoteno živi dalje in povzroča težko popravljivo škodo. No, to je tisto, kar me skrbi...

V luči tega tako posebnega leta 2020 sem pogledala na knjige, ki sem jih prebrala v letošnjem letu. Sem brala drugače kot bi sicer? Je covid-19 vplival na število knjig, ki sem jih prebrala? Je pandemija vplivala na njihovo izbiro? Niti ne.

Mogoče bi - če ne bi bilo korone, prebrala več knjig avstralskih pisateljev ali knjig o Avstraliji, pa se je vse skupaj končalo že pri romanu Voss, Patricka Whita, saj je že kmalu po začetku leta 2020 postalo jasno, da naše potovanje v Avstralijo ne bo mogoče.

Verjetno bi težko pričakovani tretji del trilogije o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel, The Mirror & the Light prebrala že spomladi, takoj ko je izšel, tako pa me je knjiga dolge mesece potrpežljivo čakala v Sloveniji, jaz pa do nje nisem in nisem mogla priti. 

Mogoče se brez korone ne bi lotila knjige Stena, Marlen Haushofer; če pa bi jo že vzela v roko, bi jo vsekakor brala z drugačnimi mislimi in skrbmi, kot sem jo sicer in precej bolj lahkotno ter neprizadeto. 

To so pravzaprav edine drobne razlike, ki bi se pojavile kot posledice pandemije.

Sicer pa bi Založba Modrijan (na žalost) s korono ali brez nje razprodajala svoje knjige in jaz bi lahko ugodno prišla do odličnih knjig.

S hčerko in sinom bi brala s šolskim načrtom predvideni knjigi Zablode gojenca Törlesa in Mladost brez Boga - s korono ali brez nje. Ha, no mogoče... če ne bi bilo korone, mogoče nekdo v Bayreuthu ne bi ukradel maturitetnih pol za nemški jezik in bavarskim dijakom (in moji hčerki med njimi) ne bi bilo potrebno pisati nadomestne mature, ki je bila, kot se je izkazalo, na temo romana z naslovom F,  Daniela Kehlmanna (grozna knjiga, ki sem jo poskušala prebrati, a se nisem prebila do drugega poglavja) in bi se na moj spisek v letu 2020 prebranih knjig mogoče uvrstila kakšna bolj pametno izbrana in zanimivejša knjiga.

In ob koroni ali brez nje - skoraj vsako leto je treba prebrati nekaj, kar je napisal  Thomas Mann, tokrat je bil to njegov roman o Felixu Krullu. Tudi Ian McEwan je v razponu nekaj let stalnica mojega branja - letos zastopan kar z dvema knjigama, V imenu otroka in Mashines like we. 

Še bi lahko pisala in razmišljala o tej temi in primerjala, a kakšnih posebnih razlik in odstopanj v primerjavi s prejšnjimi leti ne bi našla. To me izredno veseli, kajti pokazalo se je, da knjige ne glede na okoliščine ostajajo stalnica v mojem življenju - nekaj, kar je vedno ob meni, pa naj bodo časi lepi ali pa težki in nepredvidljivi. Vedno znova poskrbijo za veselje in zadovoljstvo. Tolažijo. 

A ni to fajn?

Tukaj so moje knjige leta, kakor sem jih brala od januarja do decembra 2020:

1. Patrick White: Voss 5/5 o drznem raziskovalcu, ki ob prečkanju Avstralije potuje tudi k svojemu bistvu
2. Robert Musil: Zablode gojenca Törlesa 5/5 o odraščanju in spopadanju s tabuji
3. F. Scott Fitzgerald: Mladi bogataš  Menda najboljša Fitzgeraldova kratka zgodba. Odsev Velikega Gatsbyja. Vsebuje naslednji slavni izrek: Naj vam povem o neznansko bogatih ljudeh; drugačni so od vas in mene. Fitzgerald je bil obseden z bogataši.
4. Joyce Carol Oates: Črna voda 5/5 pretresljiv roman o zaupanju in izdaji; tudi brezglavi strasti
5. Karl Ove Knausgård: So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche Knausgård si upa pisati tudi o likovni umetnosti
6. Christopher Isherwood: Slovo od Berlina 5/5 nora dvajseta leta v Berlinu
7. Franjo H. Naji: Križišče kratke zgodbe
8. Ödön von Horwath: Mladost brez Boga 5/5 ob pričakovanju vzpona nacizma
9. Ingrid Noll: Der Mittagstisch 4/5 lahkotno, a sploh ne plehko
10. Marcel Proust: Radosti in dnevi 4/5 prvenec velikega Marcela Prousta, ko se je le-ta še vadil v pisateljevanju
11. Donna Tartt: Skrivna zgodovina 4/5 prvenec velike Donne Tartt, ki ji je prinesel svetovno slavo
12. Bernhard Schlink: Olga 3/5 no, Bralec je precej boljši
13. Yoko Ogawa: Hotel Iris 4/5 sado-mazohizem po japonsko - torej še huje kot običajno
14. William Trevor: Love and Summer 5/5 čudovita ljubezenska zgodba velikega Williama Trevorja
15. Marlen Haushofer: Stena 4/5 premalo cenjen in znan postapokaliptični roman
16. Yoko Ogawa: Darilo števil 4/5 o izgubi kratkoročnega spomina, po japonsko
17. Thomas Mann: Izpoved pustolovca Feliksa Krulla 5/5 zadnja in ob enem najbolj zabavna knjiga Thomasa Manna; ravnokar izšla v novem slovenskem prevodu
18. Thomas Bernhard: Mraz 2/5 zmrznjeno in zato težko prebavljivo;)
19. MET publikacija: John Singer Sargent (1856-1925) o ameriškem slikarju, ki je večinoma slikal za Evropejce
20. Kate Atkinson: A God in Ruins 4/5 Life after Life (link) gre dalje
21. Ulrich Finckh: Pimpf, Pfarrer, Pazifist; Ein kritischer Rückblick (1927-2017) avtobiografija fantiča, žpnika in pacifista; nekaj malega o knjigi lahko preberete tukaj
22. Paula Hawkins: Pod gladino 3/5 pod povprečjem
23. Jonathan Nolan: Memento novela, po kateri je bil posnet znani film
24. Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva  pisatelji, skladatelji, raziskovalci, revolucionarji, ki so spreminjali svet
25. Drago Jančar: Postaje 5/5 premišljevanja s potovanj - enostavno odlično
26. Ian McEwan: Machines like me 4/5 futuristično in alternativno zgodovinsko o umetni inteligenci
27. Amelie Nothomb: Eine heitere Wehmut 4/5 ko se pisateljica vrne v deželo svojega otroštva in prve ljubezni - na Japonsko
28. Arthur Schnitzler: Sanjska novela zelo erotično
29. Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else dve zgodbi pisani v obliki monologa, ki opisujeta trpljenje, ki ga sproži moralna dilema
30. Arthur Schnitzler: Pozna slava slava rada stopi v glavo - če je ta že malo ostarela, še toliko lažje
31. Niklas Natt och Dag: 1793 (Winge in Cardell I) 4/5 temačna zgodovinska kriminalka, ki se dogaja leta 1793 v Stockholmu
32. Veronika Simoniti: Ivana pred morjem 3/5 kresnik 2020
33. Sandor Marai: Sveče so dogorele 5/5 zelo avstro-ogrsko, nostalgično
34. Hilary Mantel: The Mirror & the Light 5/5 veliki finale veličastne trilogije o Thomasu Cromwellu
35. Daphne du Maurier: Rebeka 4/5 suspenz in lepa narava - to je tisto, kar me je navduševalo
36. Oscar Wilde: Slika Doriana Graya 4/5 slika se stara namesto tistega, ki je na njej upodobljen - kako originalno in premišljevanja vredno; tudi aktualno
37. Ian McEwan: V imenu otroka 4/5 kaj je tisto, kar je najbolje za otroka, je pravzaprav jasno, vse drugo pa ne tako zelo
38. Celeste Ng: Prikriti plameni 3/5 izvrstno izpeljano, a votlo
39. Jane Austen: Northangerska opatija 5/5 prvo dokončano delo Jane Austen me je enostavno očaralo
40. Peter Stamm: Marcia aus Vermont 4/5 božična zgodba
41. Paula Fox: Obupanca 4/5 ko mačji ugriz razgali marsikaj
42. Haruki Murakami: Kafka na obali 5/5 s to knjigo so dokončno pokopani vsi moji neupravičeni predsodki do Harukija Murakamija (recenzija sledi v naslednjem letu)

Srečno novo leto 2021

Ozvezdje Orion 
z zvezdo Betelgeza (rumenkasta zvezda levo zgoraj),
za katero smo v letu 2020 zaman upali,
da bo eksplodirala v supernovo
(vir: Spectrum.de;
foto: Ralf Kleppinger)

Peter Stamm: Marcia aus Vermont

Drobna knjižica švicarskega pisatelja Petra Stamma, Marcia iz Vermonta, ima podnaslov Eine Weihnachtsgeschichte. Božična zgodba? Ja, seveda, zakaj pa ne. Dogajanje je tekom pripovedi kar dvakrat postavljeno v božični čas; med enim in drugim božičem pa preteče 33 let. Tudi snega je v Vermontu (in v New Yorku) v tem času precej, kar spet pripomore k pravemu božično-novoletnemu razpoloženju. A s tem je vsega prazničnega - tistega, kar povezujemo s tem posebnim časom v letu in zgodbami, ki jih pišejo o njem, konec. V pričakovani okvir božične zgodbe spada mogoče le še stavek: božič je najbolj žalosten čas v letu.

Ta stavek izgovori Marcia na božični večer - tisti prvi. Dogajanje je postavljeno v New York, kjer prvoosebnega pripovedovalca Petra - mladega fanta, ki želi postati slikar, na ulici neznano dekle zaprosi za cigareto. S svojima rokama se tako zaupljivo in toplo oklene njegove roke, ko ji le-ta prižiga cigareto, da njuno srečanje ne ostane samo nekaj bežnega. Dekletu je ime Marcia in živi v zanikrnem stanovanju v Queensu. Je lačna in brez denarja. 

Ali že čutite v kakšno sentimentalno božično zgodbo se razvija pripoved? Ne, iz tega ne bo nič. Marcia ni ubogo revno dekle, ki za to, da preživi, po newyorških ulicah lovi moške in jim v zameno za hrano ponuja svoje telo. Ne, Marcia izhaja iz bogate družine iz Vermonta in je precej nekonvencionalna - če drugega ne, živi ljubezensko življenje v trojčku s svojim prijateljem Davidom, ki je pisatelj, in njegovo ženo. In v ta trois du plain se v tednu med božičem in novim letom zelo gladko vključi tudi Peter. To bo čas, ki se ga bo vedno spominjal kot nekaj zelo posebnega - svobodnega in lahkotnega. Tudi kratkotrajnega, saj po novem letu takoj - kakor je bilo že pred tem načrtovano, odleti nazaj v svojo domovino Švico, Marcie in njenih prijateljev pa ne sreča nikoli več.

Spomin je nezanesljiv in varljiv. Glede na potrebe napravi tako, da nekateri dogodki obledijo, drugi pa postanejo očitnejši in bolj poudarjeni. Takšna je tudi zgodba romana; pogosto nejasna in nedorečena. Včasih pisatelj na kakšno stvar samo namigne in pusti bralcu, da si po svoje razloži dogodke in predvideva. 

Po 33-ih letih, ko se Peter - zdaj že prepoznaven, če ne celo slaven slikar, vrne v New York, se več ne spominja kašne lase je imela Marcia in kakšna je bila barva njenih oči. Ne spomni se niti njenega obraza in ne ve več, ali je bila velika ali majhna, vitka ali bolj okrogla; ostal mu je samo občutek velike svobode in lahkotnosti, ki sta spremljali tisti njegov teden med božičem in novim letom pred mnogimi leti.

In tukaj potem pridemo do drugega božiča iz pripovedi. Pravzaprav ne ravno božiča, pač pa predbožičnega časa, meseca november in december.

Peter namreč dobi umetniško štipendijo fundacije, ki jo je ustanovil Marciin oče, in s tem možnost, da dva meseca živi in ustvarja v umetniški koloniji - na kraju, kjer je odraščala Marcia. Kraj je odročen, v času pred božičem zasut s snegom, družba umetnikov, ki je tam nastanjena, pa je precej drugačna od Petra in predvsem mlajša. 

Postane napeto, saj v zraku nenehno lebdi vprašanje, češ, ali bo Peter spet srečal Marcio in kakšno le bo to njuno ponovno srečanje. Kajti Marcine sledi je v koloniji in v bližnjem naselju že najti. Od vsega, kar o njej in njenem življenju izve, pa Petra najbolj preseneti rokopis, ki ga najde v predalu omare v ateljeju, kjer je nastanjen. Takoj postane jasno, da ga je napisal David - Marciin prijatelj, ki je tisti teden med božičem in novim letom pred več kot tridesetimi leti tudi igral pomembno vlogo. Pokaže se, kako različen je lahko pogled posameznih ljudi na isti dogodek. David je tisti božični teden dojemal povsem drugače, kot ga je Peter. Kje je torej resnica, ali pravilneje, spomini katerega od njiju so bližje resnici in bolje odsevajo tisto, kar se je res zgodilo? In ali je to sploh pomembno?

Zaključek zgodbe je zelo nenavaden - še posebej, ker naj bi bila zgodba Marcia aus Vermont božična zgodba. Konec je nenavaden, ker je tako zelo navaden in običajen - več ne smem napisati. Vsekakor čudovito zaobjame celotno zgodbo, ki je tudi zgodba o človekovi sámosti - nikakor ne osamljenosti, ki jo živi glavni junak zgodbe in je ob tem - ja, čisto zadovoljen, pa čeprav je preko celotne knjige čutiti eno samo melanholijo. Nekakšno otožnost je zaslediti tudi v naslednjem odlomku, ki je po mojem mnenju najbolj pomenljiv del knjige, saj vsebuje eno najizvirnejših misli ali pa originalnih spoznanj, ki sem jih zasledila v zadnjem času. Takole razmišlja Peter:

Zu bereitwillig hatte ich den Gemeinplatz geglaubt, dass eine Biographie mit zunehmender Länge immer reicher würde. Das Gegenteil war der Fall. Jede Entscheidung, die man traf, vernichtete hundert Möglichkeiten, und am Schluss gelangten wir alle an denselben Punkt und lösten uns auf im Nichts.

Kar preveč lahko je verjel, da življenje človeka, potem ko pridobiva na dolžini, postaja tudi vedno bogatejše. Pravzaprav je ravno obratno, razmišlja Peter. Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo, uniči stotine drugih možnosti, ki smo jih imeli, in na koncu vsi pridemo do iste točke, kjer se razblinimo v nič. 

Peter bi lahko živel drugačno življenje, kot ga je, možnosti je bilo veliko - čeprav, glej to! - je z življenjem, ki ga je izbral, več kot zadovoljen. Po tistem božičnem tednu bi lahko njegova življenjska zgodba stekla po povsem drugi poti. Nihče nikoli ne bo izvedel, ali bi bila mogoče lepša in boljša od te, ki jo je v resnici živel.

Pisatelj ves čas namiguje na to, da bi bila knjiga prav lahko avtobiografska. Prvoosebni pripovedovalec je Peter in tako je ime tudi pisatelju samemu. Oba sta iz Švice. Tudi Peter Stamm je v mladosti kratek čas živel v New Yorku, ravno tako kot njegov knjižni junak. Se pa oba Petra razlikujeta po svoji umetniški usmerjenosti - ta iz knjige je slikar in ne pisatelj, a tako je mogoče samo zato, da se bralca malo zmede. Kakorkoli že, ob teh tako nepomembnih stvareh se Peter Stamm lahko samo hudomušno - ali pa preračunljivo, smehlja.

★★★★☆

Peter Stamm
(vir: Wikipedia)

Paula Fox: Obupanca

Obupanca sta Otto in Sophie Bentwood, zakonca iz New Yorka, on odvetnik in ona prevajalka. Ko sem brala začetna poglavja knjige, sem bila prepričana, da sta stara že preko šestdeset let - tako zelo ostarelo sta delovala, pa sem bila potem, ob nadaljevanju branja, prisiljena svoj možganski časovni gumb zavrteti krepko nazaj, kar je bilo glede na podobo o paru, ki sem si jo že ustvarila, sila težko in neprijetno. No, Otto in Sophie sta stara šele nekaj malega preko štirideset let, petnajst let poročena in brez otrok.

Da sta materialno dobro preskrbljena, se da uganiti že ob branju prve strani romana in sicer iz izbire hrane, ki jo uživata, iz vrste posode, na kateri je obrok serviran in iz senčnika, skozi katerega sije sonce na njuno jedilno mizo. S fizične strani je torej vse v najlepšem redu, psihično pa gre marsikaj narobe. Ob vsem tem ni ravno njun zakon tisto, kar naj bi bilo najbolj obupa vredno - vsaj po mojem mnenju ne. Otta obremenjuje razhod z njegovim dolgoletnim odvetniškim družabnikom, Sophie pa je izgubila voljo do prevajanja - ker ji v prevajanje ponujajo knjige, ki ji niso všeč ali pa ker ji pravzaprav sploh ni več potrebno, prevajati - in se v brezdelju utaplja v žalostnih mislih in rahlo ponižujočih spominih.

Iz poglavja v poglavje zakonca Bentwood vse natančneje spoznavamo. Vidimo, kako utečen in umirjen (ne, ne bom napisala dolgočasen) je njun zakon, spoznamo njune prijatelje in znance ter si tako postopoma ustvarimo podobo nekega življenja, ki je na zunaj uglajeno, pod njegovo sijočo in gladko površino pa kar vre od neizživetih občutkov in skritih dvomov, ki silijo v obup.

Kakor je vse to mojstrsko orisano in pretanjeno napisano - tako, da se razvije v nekakšno temno spiralo, ki postaja vse večja in se dviga vse višje, dokler se vsaj nekoliko ne pomiri v dveh majhnih dejanjih - lučaju stekleničke črnila ob steno in nahruljenju prijateljice po telefonu - me je branje o tem kar precej dolgočasilo. Ha, občasno sem brala samo še zato, ker me je zanimalo, kaj se bo zgodilo s Sophieino roko. Ja, to pa je bilo zanimivo in je burilo domišljijo! Kajti zgledalo je slabo. Skoraj za umret, dobesedno, zaradi roke namreč.

Ja, in ob tem kakšno neverjetno naključje. Tisto popoldne, ko sem brala knjigo, sva obe - Sophie in jaz, čakali na telefonski klic. Pravzaprav sva upali, da klica ne bo. Klic bi namreč pomenil, da je ona okužena s steklino, jaz pa s covidom-19:)

S poškodovano roko se začne že takoj v prvem poglavju. 

Otto in Sophie se med svojo nobel južino pričkata zaradi potepuškega mačka, ki zahaja na njuno verando. Sophie bi mu rada dala kaj za jesti, Otto pa je proti. Ko na koncu le obvelja Sophieina beseda, se zgodi nekaj, kar ima vpliv na celoten potek zgodbe, predvsem pa na to, da pod uglajeno površino potisnjeni problemi izbruhnejo na plan.

Ko Sophie nalije mleko v posodico in maček začne hlastno piti, ga poboža po kožuhu. Maček zadovoljno usloči svoj hrbet, takoj zatem pa se postavi na zadnje tace, s kremplji opraska njeno roko in zasadi zobe v njeno dlan. Sophie je presenečena in osramočena obenem - presenečena nad mačkovim dejanjem, ki ji na takšen način vrača dobroto in osramočena pred možem, ki je čista poosebitev misli "No, ljubica, kaj sem ti vendar rekel!".

Ko občutimo bolečino, ali pa se samo bojimo, da nas bo bolelo, ko nas je strah, da bomo hudo zboleli ali celo umrli, postanemo bolj občutljivi. Težje nadzorujemo svoja čustva in dejanja. Hitreje rečemo kaj takega, kar bomo pozneje obžalovali; bolj smo ranljivi in lažje ranimo druge. Vse to občuti Sophie, ko pestuje svojo ranjeno roko, ki postaja iz ure v uro bolj boleča ter otekla, Paula Fox pa o tem piše kirurško natančno, mojstrsko. 

Vzdušje v romanu je temačno - nekaj zaradi bolj ali manj praznega življenja, ki ga živijo glavni protagonisti, še bolj pa zaradi zunanjega sveta. Pisateljica se je namreč še posebej potrudila, da je New York šestdesetih let prejšnjega stoletja orisala črno in je na plan zbrskala tudi najmanjšo grdobijo, ki naj bi se tam skrivala. New York iz knjige je tako mesto smeti in umazanije, njegovi prebivalci pa so polni vulgarnosti, škodoželjnosti in agresije. V tako grdem svetu je - kako ironično - ravno zakon med Sophie in Ottom, tisto, kar v splošnem obupu budi nekaj malega upanja. Žalostno. Kajti njun odnos je daleč od tega, da bi bil vzoren.

Ena od tako obupanih, kot jih srečamo v romanu, bi bila lahko s svojo življenjsko zgodbo tudi pisateljica Paula Fox. Rodila se je zelo mladima ameriškima staršema, očetu - piscu scenarijev, in materi - igralki kubanskega porekla, ki nista bila sposobna skrbeti za svojo hčerko. Le nekaj dni staro sta prepustila eni od sirotišnic. Pet mesecev staro Paulo je nato vzel v oskrbo kongregationistični pastor. Leta, ki jih je preživela z njim, so bila za Paulin razvoj in nadaljnjo življenjsko pot zelo pomembna, saj je ob njem dobila primerne nastavke za nadaljevanje izobraževanja in za nujno potrebno samozavest. Po šestem letu starosti je živela v različnih internatih, obiskovala najraznovrstnejše šole in nekaj časa preživela tudi pri sorodnikih - s staro mamo po materini strani najprej na Kubi, pozneje v New Yorku in na Floridi. Ko je bila stara 20 let, je bil za njo že drugi zakon; iz razmerja z Marlonom Brandom, ki je bil takrat še popolnoma neznan, pa se je rodila hčerka. To je potem, ko je bila stara tri leta, dala v posvojitev in si tega v poznejših letih ni nikoli odpustila. Ko je hči že odrasla, je Paula Fox z njo ponovno navezala stike in ostali sta povezani vse do pisateljičine smrti leta 2017. Kot zanimivost: ta v posvojitev oddana hčerka je mama rockovske pevke Courtney Love, žene Kurta Cobaina. 

Tako zapleteno, neurejeno, predvsem pa nestabilno življenje v mladosti bi lahko imelo za Paulo Fox pogubne posledice, a se to ni zgodilo. Razvila se je v cenjeno pisateljico, ki je pisala knjige za otroke in odrasle, čeprav - to je tudi potrebno priznati - so mogoče ravno zaradi teh mladostnih izkušenj njene knjige bolj temačne, kot bi sicer bile in njeni junaki vsaj malo obupani.

Za roman Paule Fox, Obupanca, bi lahko rekli, da odseva temno resničnost sveta in življenja - resničnost, ki je na površini zbrušena do sijaja, a ji to ne pomaga, da v svojem jedru ne bi ostala grda in neprijetna. Njeno temo lahko preženemo le ljudje sami, pa četudi tako nerodno in okorno, kot sta to počela Sophie in Otto.

★★★★☆

Paula Fox
(1923-2017)

Jane Austen: Northangerska opatija

Tako zabavne knjige izpod peresa Jane Austen pa še nisem brala! Saj vemo, da se ta pisateljica zna pošaliti iz tega ali onega človeškega značaja, pisati humorno in zabavno, a tako prisrčno in lahkotno, kot je to počela z junaki v tem svojem romanu, svet še ni videl. Uživala sem v vsakem stavku posebej.

Začnimo z drugim delom, oziroma z drugo knjigo romana. Ta se dogaja v Northangerski opatiji. Temačni gradovi in kapele, ruševine in ostanki samostanov so glavni junakinji - komaj 17-letni gospodični Catherine Morland, zelo pri srcu. Je namreč navdušena bralka gotskih romanov - romantičnih grozljivk in strašljivk s konca 18. stoletja, in v stari opatiji, kamor jo povabita prijatelja - brat in sestra, Henry in Eleanor Tilney, si nadeja doživeti nekaj tako zelo grozljivo romantičnega, kot je navajena brati v svojih romanih. A izkaže se, da Northangerska opatija še zdaleč ni tisto, kar je Catherine pričakovala. Tilneyevi so opatijo (ki jo je verjetno eden izmed njihovih prednikov dobil kot darilo kralja Henrika VIII, ko je le-ta ob svoji verski revoluciji razpustil samostane) spremenili v prijetno bivališče z velikimi - a še vedno gotsko zašiljenimi okni in pohištvom po najnovejši modi. Nikjer ni niti sledu temačnosti in grozljivosti, ki sicer po Catherinerinem mnenju tako stari stavbi pritiče. A mlada junakinja se ne da. Svoji domišljiji pusti prosta krila, postavlja drzne hipoteze, si domišlja to in ono ter predvideva nekaj težko verjetnega - recimo, povsem konkretno: prepričana je, da se v Northangerski opatiji dogaja točno to, kar se dogaja v romanu Jane Eyre, oziroma Sirota iz Lowooda, Charlotte Brontö. Če ste roman brali, potem veste, kako je bilo z gospo in gospodom Rochester.

Pripoved je izredno zabavna. Jane Austen se malce ponorčuje iz takšne vrste romanov in iz takšnih literarnih junakinj, a ne preveč. Nekoliko pokroviteljska je, a prav nič žaljiva. Prizanesljiva je do mlade in neizkušene junakinje, ki je vendar v tej pripovedi šele prvič zavila v širni svet in zapustila domačo hišo.

Kakor je Catherina naivna in neizkušena, tudi prav nič učena, je vendarle odkrito, iskreno, neizumetničeno, nedolžno... dekle..., ki ne pozna pretvarjanja in je zaradi tega simpatična in ogreje srca bralcev (pardon, bralk:) in, seveda, tudi marsikaterega od moških junakov romana. 

Te njene osebnostne lastnosti postanejo še posebno izrazite v prvem delu romana. Ta se dogaja v zdraviliškem mestu Bath, kjer je Catherine na večtedenskem oddihu skupaj s starejšim parom iz njenega domačega okraja. Čudovito je prikazan vsakodnevni ritem življenja v mestu, ki je organizirano tako, da se ljudje lahko družijo in spoznavajo: dopoldne obisk dvorane, kjer se pije slatino in ob tem malo poseda ali pa sprehaja, opazuje ostale, zvečer obisk gledališča ali ples, da se nova poznanstva lahko utrdijo in stara poglobijo.

V ta vrtinec najrazličnejših značajev - ljudi, takšnih in drugačnih, zaide mlada Catherine s svojo naivnostjo in iskrenostjo. Zaradi neizkušenosti ne dojame, da ljudje vedno ne govorijo tistega, kar mislijo in da se za fasado prijateljstva pogosto skriva le hinavščina in - ja, kot vedno, lov za denarjem in udobnim življenjem v obliki najboljšega možnega ženina. A Catherine ima potencial in roman Northangerska opatija je tudi razvojni roman, tako da se bo neizkušena junakinja - o tem ni dvoma -  že razvila v čudovito mlado damo, ki bo razumela svet okrog sebe in se v njem tudi več kot dobro znašla.

Zakaj točno me je roman tako zelo navdušil, ne znam razložiti - še posebno zato ne, ker Northangerska opatija nikakor ni najboljši roman te pisateljice; marsikatera od drugih knjig Jane Austen je precej bolj kompleksna in večplastna. Mogoče tiči vzrok v izredni lahkotnosti pripovedi. Ali pa v tem, da so razni nesporazumi, ki ponavadi ženejo tok njenih romanov, tokrat zelo nedolžni, nimajo hudih posledic in se izredno hitro razjasnijo - kajti Catherine je tako odkrito in iskreno dekle, da s takšnimi nesporazumi v srcu pač ne more mirno živeti in jih želi takoj razrešiti.

Ali pa sem roman rada brala enostavno zato, ker so zdaj takšni časi. Korono lahko krivimo za marsikaj:)

★★★★★

Felicity Jones kot Catherine
v filmu Northanger Abbey (2007)
(vir:Jane Austen's World)

Po romanu Northangerska opatija so leta 2007 posneli tudi sila prikupen film s Felicity Jones v glavni vlogi. Jaz sem si ga ogledala kar na You Tubu, zastonj.