Ivan Cankar: Skodelica kave

O Cankarjevi Skodelici kave je bilo že vse napisano. Predvidevam, da tudi psihološke študije razmerja mati-sin, saj je znano, da v odnosu med Cankarjem in njegovo mamo ni bilo vse v najlepšem redu. Poleg črtice o pošvedranih škornjih pred šolo se ta pretirano občutljivi odnos - poln krivde tako na eni kot na drugi strani, najbolje izraža ravno v skodelici črne kave.

Črtica Skodelica kave je eden izmed prepoznavnejših kamenčkov v mozaiku iluzije, da je Ivan Cankar naš največji pisatelj. V zadnjem času si sicer tudi najbolj razgledane literarne glave dovolijo nekaj dvoma in trdijo, da bi se o tem, kdo je največji slovenski pisatelj, dalo razpravljati. A vendar je bilo še do pred kratkim jasno, kdo sta največja literata v Sloveniji: med pesniki Prešeren, med pisatelji (ali dramatiki) pa Cankar.

Ko sem tokrat poslušala črtico Skodelica kave (ja, tako je; v Odprti knjigi na programu Ars), so me obšle naslednje misli.

Ivan Cankar bi lahko s to črtico stal ob boku Virginiji Woolf ali Levu N. Tolstoju, ki sta za svoji deli Gospa Dalloway in Ana Karenina uporabila začetna stavka, ki sta se s svojo jasnostjo in preprostostjo, ki pa je vendar nenavadna in presenetljiva, zapisala v literarno zgodovino. Ivan Cankar bi moral stavek, ki ga je zapisal v sredini črtice, enostavno prenesti na začetek. Nekoč sem si zaželel črne kave, se glasi.

A tudi brez zgornjega stavka ima črtica izjemen uvod. V njem pisatelj razpravlja o krivdi in tem, kako pravičen in nezmotljiv sodnik je srce. Srce ni kazenski zakonik in tudi katekizem ni.  Srce sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli.

Če ima človek tako občutljivo ter čisto srce in mu je sposoben tudi prisluhniti, bi lahko še zapisali, kar ni nekaj samoumevnega - dandanes mogoče še manj kot v Cankarjevem času.

Črtico je vredno prebrati že zaradi tega uvodnega, globoko občutljivega razmišljanja o krivici, ki jo lahko hitro in nepremišljeno - podobno kot pisatelj, storimo ljudem, s katerimi se srečujemo.

In potem je v črtici še ta enkratna plastičnost, s katero sta predstavljena kraj dogajanja in Cankarjeva mati. Le nekaj suhoparnih besed je potrebnih, pa zvemo vse, kar je treba vedeti, da nas zadene in pretrese. Vidimo, kako pusto je bilo stanovanje in kako je izgledala mama s skodelico kave v roki ter nasmehom na obrazu. Kako zlovoljen je bil mladenič in kako hitro, če smo takšni, lahko ranimo človeka. Kako luč umira v očeh in je ni več mogoče obuditi.

Mene je črtica Skodelica kave prepričala v to, da bi bil mogoče spet čas, da preberem kaj Cankarjevega.

Če bi tudi vi ponovno radi prebrali to črtico (na straneh Arsa je tako ali tako ni več), jo lahko  brez težav poiščete na internetu. Če pa bi se radi približali bralcem, ki so prvi brali Skodelico kave - priporočam, da se napotite v digitalno knjižnico Slovenije in si ogledate izvod časopisa Ljubljanski zvon iz leta 1910. (Povezava)