Klaus-Peter Wolf: Ostfriesenkiller

Se spomnite enega od začetnih prizorov iz romana Tracy Chevalier, Dekle z bisernim uhanom, ko Griet (ali pa Scarlett Johansson, če ste gledali film, ki je bil posnet po romanu) seklja zelenjavo in jo glede na barvo lično ločuje drugo od druge?

Čeprav mi ne roman ali film, pa tudi holandski slikar Wermeer niso preveč pri srcu, se mi je ta prizor pred kratkim nepričakovano in zelo jasno prikradel iz spomina. In sicer ob pogledu na prostrano nebo nad Vzhodno Frizijo. 

Ostfriesland ali Vzhodna Frizija je pokrajina v severozahodnem delu Nemčije, čisto na meji z Nizozemsko.

V romanu Dekle z bisernim uhanom slikar Wermeer sprašuje družinsko služkinjo - medtem, ko le-ta seklja zelenjavo, kakšne barve so oblaki. Odgovori mu tako, kot bi odgovorila večina vprašanih: bele. Ker slikar z odgovorom ni preveč zadovoljen, Griet doda: in sive, saj bo snežilo. A kot se kmalu izkaže - in kot pravzaprav vesta oba nastopajoča, saj imata občutek za barvne nianse, se v belini oblakov skrivajo še razne druge barve - v nekaterih je nekaj zelene ali pa rumene in celo modre. Popolnoma belih oblakov je prav malo.

Wermeerjeva najbolj znana slika, kjer so upodobljeni oblaki, ima naslov Pogled na Delft. To je bila tudi najljubša slika Marcela Prousta (pisala sem o tem). Na njej nebo z oblaki prekriva več kot polovico platna.

Nebo nad Vermeerjevim domačim mestom Delft ni bistveno drugačno od tistega nad Vzhodno Frizijo, ki me je pred kratkim tako zelo prevzelo. Nemška dežela in nizozemsko mesto namreč nista daleč drug od drugega. Oba ležita ob Nordsee ali Severnem morju, zaradi česar imata veliko skupnih značilnosti. Ena glavnih je ta, da se nad njima pne nebo, na katerem se oblikujejo oblaki najrazličnejših oblik in barv. Pogosto lahko celo istočasno opazujemo tako sive nevihtne oblake, kot tudi oblake, ki so obsijani z zahajajočim soncem - tiste bele, s primesjo rumene barve, kot bi rekel Wermeer. Vse to je mogoče, ker zaradi ravne pokrajine in širnega Severnega morja vidimo zelo daleč.

Slikovito nebo, a tudi pokrajina Vzhodne Frizije sta odlično ozadje za serijo regionalnih kriminalnih romanov vzhodnofrizijskega pisatelja Klaus-Petra Wolfa. Kar osemnajst jih je in skoraj vsi so bili kmalu po izidu na seznamu najbolj prodanih knjig v Nemčiji; po mnogih pa so posneli tudi filme. Kriminalistične zaplete rešuje glavna policijska komisarka Ann Kathrin Klaasen, pomagata pa ji kolega Weller in Rupert.

Ostfriesenkiller ali Morilec iz Vzhodne Frizije je prvi roman v seriji. V tem prvem delu imamo, kakor se za take vrste romanov spodobi, poleg zanimivega kriminalističnega primera tudi možnost, da spoznamo privatno življenje glavne komisarke. 

Ann Kathrin na prvih straneh romana ravno spozna, da jo mož - po poklicu psiholog, vara z eno od svojih klientk. Ko ga sooči s tem, se mož preseli k svoji ljubici; s seboj pa vzame tudi njunega 13 letnega sina. Pravzaprav ga ne odpelje s seboj, ampak se sin sam odloči, da bo šel raje z očetom, kot pa da bi ostal pri vedno prezaposleni mami. To je za Ann Kathrin hud udarec, ki ima pomemben vpliv tudi na njeno policijsko delo in raziskovanje umorov; za potek romaneskne zgodbe pa je to zelo hvaležna tema, ki omogoča takšna in drugačna razmišljanja in ugibanja.

Plaža Norddeich
z značilnimi Strandkorb-ami
(prizorišče 2. umora)

Sicer pa se roman Ostfriesenkiller začne s še eno značilnostjo, ki jo nudi obala Severnega morja. Eden od nastopajočih, za katerega že v prvem stavku romana zvemo, da so mu ostale samo še štiri ure življenja, se namreč skupaj s priložnostno ljubimko sprehaja po morskem blatu. Wattwanderung - kot se imenuje ta izredno priljubljena oblika sprehajanja, je ob obali Severnega morja mogoča, ker sta plima in oseka precej bolj izraziti kot na primer ob Baltskem ali pa tudi Jadranskem in Sredozemskem morju. Razlika med najvišjim in najnižjim nivojem morske gladine doseže vrednosti do dveh metrov. Zaradi tega se morje ob oseki tudi za več kilometrov odmakne stran od obale in za sabo pusti obsežna območja blata, po katerem se turisti prav radi sprehajajo. V Vzhodni Friziji tako lahko ob oseki pridete peš do nekaj kilometrov oddaljenih otokov. Paziti morate samo na to, da ne padete v kakšno brezno in da vas ne ujame plima vračajočega se morja. Kajti Nordsee je lahko tudi Mordsee.

Wattwanderung

A Ulf Speicher, ki se sprehaja po morskem blatu na obali Severnega morja, ne umre zaradi moči morja in posledične utopitve; njega kar lepo ustrelijo na njegovem domu v mestu Norden. Po prvem umoru si v veliki naglici sledijo še drugi. Dokaj hitro se izkaže, da je vsem žrtvam skupno to, da so zaposleni v dobrodelni organizaciji Mavrica, ki se ukvarja s tem, da skrbi za umsko prizadete otroke in odrasle, jim zagotavlja varstvo, skrbništvo in delovna mesta ter njim in njihovim sorodnikom omogoča počitnikovanje ob Severnem morju.

Vpletenost invalidov - se pravi, pomoči in obzirnosti potrebne manjšine, daje zgodbi posebno širino. Pisatelj je imel zaradi tega veliko možnosti, da piše o tem, kdo vse in kako se lahko z umsko prizadetimi okorišča in do kakšnih nepredvidljivih zapletov lahko to vodi. Na drugi strani pa si upa napisati tudi to, da obzirnost do drugačnih ni nekaj samoumevnega in vedno upravičljivega. Predstavljena je pogosto nejasna meja med razumnostjo in umsko prizadetostjo, pa tudi med prostodušno zaupljivostjo in preračunljivostjo, dobronamernostjo in grabežljivostjo.

Romanu daje poseben čar tudi to, da bralci pogosto vemo več kot glavna komisarka Ann Kathrin Klaasen, ki umore raziskuje. Podatek, koliko ur življenja je nekomu še preostalo, oziroma kdo je naslednji na spisku tistih, ki bodo umorjeni, ustvarja posebno vzdušje. V začetku nisem bila povsem prepričana, če je dobro, da vem, kdo bo naslednja žrtev morilca in kdaj bo ta umrl, komisarka mora pa to šele ugotoviti, a od poglavja do poglavja so mi bili ti podatki vse bolj všeč in zaradi njih sem v branju dodatno uživala.

Kdo je morilec iz Vzhodne Frizije, sem uganila še preden se je to razjasnilo tudi v romanu. Preko zgodbe je nanizanih kar precej indicev, ki bralca vodijo k pravilnemu zaključku. Mogoče je namigov celo preveč - kajti glejte!- celo jaz sem uganila, kdo mori:) Vsekakor pa to ni kriminalni roman Deus ex machina, kjer bi bil pisatelj zaradi svoje nespretnosti prisiljen izmišljevati si neverjetne dogodke in vpeljevati nove osebe, da bi svojo pripoved lahko uspešno pripeljal do konca. In to je dobro.

Film, ki je posnet po romanu, dogajanje v knjigi precej poenostavlja. Izpuščen je cel odlomek, v katerem glavna komisarka zaradi dogodkov iz preteklosti, ki se tičejo njenega očeta, deluje povsem neracionalno. A to ni nič slabega. 

Tisto, kar se mi pa ne zdi v redu, je to, da so ustvarjalci filma zelo poenostavljeno predstavili odnos med umsko prizadetim, izredno lepim mladim dekletom, ki je - da je zaplet še bolj dramatičen - tudi bogata in njenimi skrbniki ter ljubimci. Ti odnosi so v kriminalnem romanu precej bolj globoko in večplastno predstavljeni kot v filmu.

No, pokrajina Vzhodne Frizije, Severno morje, sprehajanje po morskem blatu in seveda nebo z oblaki, so pa tudi v filmu čudovito prikazani. 

★★★★☆

Trajekt Frisia,
ki pluje v pristanišče Norddeich
(eden od osumljencev ga je popisal z grafitom
Nordsee ist Mordsee)

Ulf Speicher med Wattwanderung-om svoji spremljevalki - da bi jo očaral, pripoveduje različne zgodbe. Med drugim pove tudi to, da sprehajalci po morskem blatu lahko kakšno nedeljo zaslišijo pridušno zvonjenje. To naj bi se širilo iz cerkvenega zvonika ene izmed vasi, ki so pogreznjene v morsko blato.

Kakor imata vsaka legenda ali mit nekaj povezave z resničnostjo, jo ima tudi ta. 

Morje na zgornji sliki - posneti z nasipa pri Ostbense-ju, resnično prekriva ostanke kar nekaj vasi. Prebivalci so jih zapustili šele po velikih poplavah leta 1570 in se potem zatekli na območje za novozgrajenim nasipom. Ta pokrajino za njim varuje pred nevarnim Severnim morjem še danes.

John Banville: Newtonovo pismo

V septembru 1693 je Isaac Newton svojemu prijatelju, filozofu Johnu Locku, napisal pismo, ki buri duhove še dandanes. Newtonovi biografi so ob njem zmedeni in ne vedo, kaj naj si mislijo. Se je Newtonu zmešalo? Vsaj za kratek čas? Se je ob svojih alkimističnih poskusih zastrupil s svincem in začel halucinirati? Je tako mislil, ker se je ravno začel intenzivno ukvarjati s Svetim pismom?  Takole piše 50-letni Newton nekaj let starejšemu prijatelju:

"SIR, - Being of opinion that you endeavoured to embroil me with women, and by other

means, I was so much affected with it, as that when one told me you were sickly and would

not live, I answered, 'twere better if you were dead. I desire you to forgive me this

uncharitableness; for I am now satisfied that what you have done is just, and I beg beg your

pardon for my having hard thoughts of you for it, and for representing that you

struck at the root of morality, in a principle you laid in your book of ideas, and designed to

pursue in another book, and that I took you for a Hobbist. I beg your pardon also for

saying or thinking that there was a design to sell me an office, or to embroil me. - Iam

your most humble and unfortunate servant,

Is. NEWTON."

Torej, Newton - ves ogorčen in razburjen, v pismu Locka obtožuje, da je nemoralnež in hobbist in da ga je - njega, Newtona - skušal zaplesti z ženskami. Za kaj natančno je šlo, ne vemo. O Newtonovem spolnem življenju ne vemo prav veliko. Vsekakor ga spolnost ni preveč zanimala. Menda je na smrtni postelji priznal, da je devičnik.

Verjetno se še najmanj motimo, če ostanemo pri ugotovitvi, da je svoje življenje posvetil znanosti in se za običajno zakonsko (ali partnersko) življenje, ki ga je živela večina njegovih prijateljev in znancev, ni odločil, oz. ga ni zanimalo.

Irski pisatelj John Banville z naslovom svojega kratkega romana namiguje ravno na to Newtonovo pismo. A če mislite, da boste potem, ko roman preberete, vedeli kaj več o Newtonovih "temnih dneh" konec poletja leta 1693 in da boste lažje razumeli njegovo ogorčenje nad tem, da so ga hoteli "zaplesti z ženskami", naj kar takoj povem, da to ne bo tako. Boste pa bogatejši za podobno sodobno zgodbo, kjer so ženske prav tako sukubi. (Sem morala poguglati, da sem zvedela, kaj je to.)

V romanu Newtonovo pismo imamo univerzitetnega profesorja, ki svoji prijateljici ali znanki piše pismo, in v njem opisuje, kaj je doživel, ko se je preko poletja umaknil na podeželje, da bi v miru dokončal svojo knjigo o Newtonu. Vse, kar se mu pripeti, je povezano z družino, pri kateri je najel hiško, in ki stanuje čisto blizu njega, tako da se lahko medsebojno opazujejo in obiskujejo. To družino sestavljata dve ženski - teta in nečakinja - en moški in en otrok. Prvoosebni pripovedovalec si kar hitro ustvari svojo predstavo o družinskih članih in njihovih medsebojnih odnosih, a se - kot je pričakovati, v veliki meri moti. Tekom zgodbe odkriva vedno nove podrobnosti, ki omajejo njegovo samozavestno prepričanje, dokler se le-to ob koncu romana popolnoma ne zruši samo vase. Vse skupaj pa se še dodatno zaplete s tem, da se v eno od žensk zaljubi, z drugo pa deli posteljo.

Slog pisanja je nekoliko zapleten. Pri branju knjige potrebujete nekaj potrpežljivosti in koncentracije. Če ste ju pripravljeni vložiti, boste poplačani s številnimi čudovitimi detajli in premišljenimi besednimi zvezami, ki počasi, a vztrajno sledijo druga drugi in jih nikoli ne zmanjka.

Moj najljubši stavek iz romana je naslednji:

V sebi je imel nasilje, ki ga ne bo nikoli spustil na plan, vendar je bilo na ta način samo še bolj moteče, sklenjeno v njem kot pest.

Roman Newtonovo pismo, Johna Banvillea, je ena izmed tistih knjig, ki jo potem, ko jo preberete, želite takoj še enkrat prebrati. Kajti sedaj veste za stvari, ki jih ob prvem branju niste poznali in ste tako lahko pozornejši na marsikatere podrobnosti in namigovanja, ki jih prej niste zapazili. Takšno drugo branje je pri Newtonovem pismu tudi praktično povsem lahko izvedljivo, saj je roman res kratek - za en dan na plaži, če spadate med tiste, ki se ne strinjajo s tem, da na spiske in priporočila za poletno branje sodi le "lahkotna literatura".

Če pisatelja Johna Banville še ne poznate, je roman Newtonovo pismo tudi idealna priložnost, da se z njim seznanite. Kajti - kakor se je o svojem romanu izrekel pisatelj sam: "It's pretty well all there. And it's short."

Fajn so tele tanke Modrijanove knjigice. Vse je vredno prebrati.

Snorrijeva Edda

Če ne bi bilo Snorrija, ne bi bilo teh tako zelo priljubljenih televizijskih serij o Vikingih. Ne bi bilo računalniških igric, kot je na primer God of War. Če ne bi bilo Snorrija, Tolkien ne bi napisal Hobita in Gospodarja prstanov - ali pa bi bila ta dva romana bistveno drugačna, kot ju poznamo. Če ne bi bilo Snorrija, bi le redkokdo poznal Odina, Thora in Freyjo. 

Za (skoraj) vse, kar vemo o nordijski mitologiji, se moramo zahvaliti Snorriju Sturlusonu in njegovi knjigi Edda.

Snorri je bil najvplivnejši ter najpomembnejši Islandec svojega časa - politik, gospodarstvenik, a tudi zgodovinar in pesnik. Leta 1220 je končal svoje delo Edda, v katerem je povzel celotno nordijsko mitologijo; v besedilo pa  je spretno vključil tudi stare vikinške pesmi in navodila za to, kako se te pesmi napiše. Če bi še kdo želel biti skald ali nordijski ali - če poenostavim, vikinški pesnik.

Vikinška duhovna in religiozna kultura se je širila predvsem po ustnem izročilu. Prav veliko pisnih virov niso zapustili. Vse, kar se je ohranilo od njihove kulture, so zapisali na Islandiji in najpomembnejši od teh zapisovalcev je bil ravno Snorri.

Ko je Snorri napisal Eddo, je bila Vikinška doba že mimo. Vikingi niso bili več strah in trepet ljudi, ki so živeli na področju današnje Velike Britanije in Irske, ki bi neusmiljeno ropali, pobijali, posiljevali in zasužnjevali. V tem času so bili že vključeni v širšo evropsko krščansko skupnost in na križarskih pohodih, ki so se jih udeleževali, je bila njihova vojaška spretnost visoko cenjena.

Snorri je zapisal njihovo kulturno dediščino iz časa pred pokristjanjevanjem, ampak - pozor! - to, kar je zapisal, je vseeno napisano skozi oči kristjana, ki se zaveda, da so zgodbe izmišljene, da ničesar ne pomenijo in je celo prepričan, da so bili ljudje, od katerih to izročilo prihaja, na duhovno nižjem nivoju, kot smo kristjani. Tega se mnogi, ki so pisali ali še pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice, ki temeljijo na nordijski mitologiji, ne zavedajo dovolj dobro. Nordijska mitologija kot jo poznamo, je mitologija kot so jo zapisali in kot so jo razumeli krščanski pisci - ne nujno duhovščina, ampak ljudje, kot je bil Snorri, ki so bili prepojeni s krščanstvom in so krščansko zgodovino dobro poznali.

To se zelo dobro vidi že v Prologu Snorrijeve Edde, kjer je razloženo od kod so prišli nordijski bogovi. Snorri pove, da to pravzaprav sploh niso bili bogovi, ampak ljudje, ki so se umaknili iz Troje. Odin je, na primer, potoval iz Troje proti severu, se na poti poročil z več lokalnimi ženskami in tako ustanovil kraljeve družine in nova kraljestva. Ljudje, ki jih je srečaval, pa so ga zaradi njegove modrosti kmalu začeli častiti kot boga.

Za naše poznavanje nordijske mitologije pa je najpomembnejši drugi del Snorrijeve Edde - imenuje se Gylfaginning - v prevodu Gylfijeve iluzije ali zmote. Glavni nastopajoči je legendarni švedski kralj Gylfi, ki zve, da so se bogovi naselili v Skandinaviji in gre k njim, da bi mu razložili najpomembnejše resnice sveta in človeškega življenja. Na njegova vprašanja odgovarjajo trije predstavniki bogov - Visoki, Skoraj Visoki in Tretji, in v njihovih odgovorih je razložena vsa nordijska mitologija. 

Gylfi in z njim bralci Snorrijeve Edde zvemo, kako naj bi nastal svet, kako so bili ustvarjeni ljudje, zakaj imamo dan in noč, zimo in poletje, kako se pride v nebesa in seveda tudi to, kdo je glavni bog in kateri so vsi ostali bogovi, ki jih dandanes poznamo kot nordijske bogove: Odin, Thor, Loki, Freyr, Freyja, Tyr, Bragi in še mnogi drugi. Snorri nam v tem delu svoje Edde razloži tudi, kdo so bile Valkyre in pove najbolj znane zgodbe iz nordijske mitologije - med njimi tudi tisto o Thorovem potovanju v Utgarda-loki in njegovemu lovu na kačo Midgard. 

Gylfijeve iluzije se končajo z razlago Ragnaroka - nordijske apokalipse ali konca sveta, ki bo pomenil tudi konec bogov in človeške družbe.

Odin je jahal čarobnega konja z imenom Sleipnir. Z njim je lahko galopiral po morju in zraku. Konj je imel osem nog in zobe popisane z runami. Uzde so bile kače. 

Na tej sliki se ne vidi, da je imel Odin samo eno oko. Drugo je namreč žrtvoval za modrost.

Nordijsko mitologijo, kot jo poznamo, sestavljajo nordijski bogovi, kot jih je opisal Snorri v svoji knjigi Edda. A Snorrijev pogled na mitologijo se ne sklada povsem z resničnostjo. Nordijski bogovi so v predkrščanskem obdobju verjetno imeli drugačno vlogo, kot jim jo predpisujemo danes in je drugačna od tiste, ki jo je opisal Snorri. Samo nekaj primerov. Odin je bil verjetno res pomemben bog, a nikakor ni bil nekakšen poglavar vseh ostalih - nekakšen nordijski Zevs. Thor verjetno sploh ni bil Odinov sin. Iz redkih predkrščanskih opisov in zapisov lahko namreč sklepamo, da je bil veliko bolj samostojen in neodvisen, kakor nam je to predstavil Snorri in kakor si to danes predstavljamo. In Loki, ki ga vedno opisujejo kot nekakšnega nordijskega Juda Iškarjota - izdajalca in prevaranta, ki je odgovoren za Ragnarok, prav verjetno ni bil nič od tega, ampak le nekakšen bog transformacije, ki se je zlahka in pogosto spreminjal v ptice.

Čeprav Snorrijevo Eddo beremo predvsem zato, da bi kaj zvedeli o vikinškem verovanju in njihovem svetovnem nazoru, pa Snorri svoje knjige ni napisal zato, da bi razložil nordijsko mitologijo. Nordijski bogovi in njhove dogodivščine so v knjigi opisani samo zato, da bi bralci bolje razumeli vikinško poezijo in Snorrijevo pesem Hattatal.

Pesem Hattatal predstavlja četrti ali zadnji del Snorrijeve Edde. Pesem je v stari vikinški maniri napisal Snorri sam za norveškega kralja Hakona. Od nekako leta 900 dalje je bila namreč navada, da se vsak mlad fant iz boljše islandske družine nauči skladati pesmi in potem odpotuje na dvor norveškega kralja ter eno od svojih pesmi zrecitira v čast kralju. Snorri je predstavil pesem Hattatal. Pesem je tako zapletena, da je ni mogoče prevesti. Glede na to potem ni prav nič čudno, da je Snorri v svoji knjigi Edda celotni tretji del posvetil temu, da bi razložil, kako se sklada takšna vrsta poezije.

Ta del knjige se imenuje Skaldskaparmal in opisuje skaldsko poezijo - pesmi, ki so jih pisali in recitirali v Vikinški dobi. Vsak nordijski kralj je imel svojega pesnika ali skalda, ki je pisal pesmi v njegovo čast ali spomin. Nekatere od teh pesmi so ohranjene tudi v originalu - v runah so vklesane v kamne, ki še vedno stojijo po različnih krajih Skandinavije; mnoge od njih pa je zbral Snorri in jih zapisal v tretjem delu svoje Edde. Poleg tega pa je še razložil, kako takšne pesmi zložimo. Če hočemo razumeti vikinške pesmi, moramo poznati keningse - posebne figurativne fraze, ki opisujejo določene osebe ali stvari. Keningsa sta na primer "labodova cesta" ali "kitova pot", ki pomenita morje. Kralj je "tisti, ki daje prstan", saj so nordijski vladarji svojim skaldom, če so napisali dobro pesem, podarili prstan, in tako dalje. Vse to razloži Snorri v tretjem delu svoje knjige Edda.

Ta del njegove knjige ima spet okvirno zgodbo. Dogajanje je postavljeno na nekakšen banket, kjer mož imenovan AEgir gosti najrazličnejše nordijske bogove. Na tej zabavi se pogovarja z Bragijem, bogom poezije, ki mu razloži vse, kar je potrebno vedeti o skaldski poeziji, predstavi pa mu tudi različne stare vikinške pesmi.

V začetku 13. stoletja, ko je Snorri odpotoval na dvor norveškega kralja Hakona, da bi mu predstavil svojo pesem Hattatal, skaldska poezija ni bila več priljubljena. Veljala je za zastarelo in menda se je kralj celo nekoliko posmehoval, ko je poslušal Snorrija, kako recitira. Snorri pa je imel stare vikinške pesmi raje kot novodobne trubadurske romance, ki so prihajale iz Francije. Odločil se je, da svojo pesem zapiše in ohrani za potomce - vse skupaj pa razširi še s tem, da razloži, kako skaldsko poezijo razumeti. A če bralec želi razumeti vikinško poezijo, mora poznati tudi nordijske bogove in njihove zgodbe - tako je knjigi dodal še en del, v katerem razloži nordijsko mitologijo. A knjiga s tem še ni bila končana. Da si ne bi kdo mislil, da ni dober kristjan in da mogoče celo verjame v poganske bogove, je dodal še prolog, v katerem razloži, kako posvetni so pravzaprav Odin, Thor, Loki in vsi ostali. Snorrijeva Edda je nastajala od konca proti začetku - od Snorrijeve lastne pesmi, preko razlage, kako takšne vrste pesem napisati, preko nordijske mitologije do prologa, kjer se vse začne tako, kot se spodobi, z Adamom in Evo, seveda.

Snorri bi bil zelo zadovoljen, če bi vedel, kako priljubljene so vikinške zgodbe in pesmi še 800 let potem, ko jih je zapisal v svoji knjigi Edda. Da po njegovih zapiskih pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice (če bi si znal predstavljati ta zadnja dva pojma). Da še vedno predstavljajo navdih mnogim umetnikom - čisto tako, kot so nordijske mitološke zgodbe navdihovale tudi njega samega. 

Friedrich Dürrenmatt: Fiziki

Nekatere knjige je najprimerneje prebrati v točno določenem trenutku. Tudi nekatere gledališke igre si je najbolje ogledati ob prav posebnih in neponovljivih okoliščinah. Tako sem pred kratkim prav načrtno iskala gledališče, kjer trenutno igrajo Dürrenmattove Fizike. V času, ko moj sin po maturi še zna analizirati dramska besedila in preden se zakoplje v študij fizike ter mogoče popolnoma izgubi veselje do gledaliških predstav, je pač treba izkoristiti.

Gledališče sem našla - kar pravzaprav ne bi smelo biti nekaj težkega, saj so Dürrenmattovi Fiziki klasika, ki nikoli ne zastara. V današnjem času je to gledališko delo enako pomenljivo, kot je bilo v 60-ih leti prejšnjega stoletja, ko je bilo napisano in prvič predstavljeno švicarskim gledališkim gledalcem. Igrali so jo tudi že na slovenskih odrih.

Grenko, premisleka vredno komedijo sem najprej prebrala; potem pa sem si jo še ogledala.

Kraj dogajanja je luksuzni zasebni sanatorij - ali če hočemo biti neposrednejši, psihiatrična ustanova, ali - če nočemo okolišiti, norišnica. V njej se zdravijo trije fiziki. No, pravi fizik je samo eden - znanstvenik, ki je bil na sledi velikih odkritij, potem se mu je pa zmešalo. Druga dva sta, kot kaže, običajna shizofrenika, od katerih je eden prepričan, da je Einstein, drugi pa misli, da je Newton.

Igra se začne, ko se v sanatoriju že drugič v kratkem času zgodi umor. Eden izmed fizikov je spet ubil eno od bolniških sester. Točno se ve, kdo je morilec, saj Dürrenmattova igra nikakor ni nekakšna gledališka različica who-do-it kriminalke. Je nekaj čisto drugega - globljega in pomembnejšega.

Izkaže se namreč, da trije fiziki niso to, kar se zdi, da so in za kar jih imajo ostali. Morda niti duševno bolni niso in mogoče so v norišnici zaradi prav posebnih razlogov. Kriminalna zgodba tako postane le ozadje ali pa okvir za razpravljanje o moči znanosti, ki poleg dobrih stvari človeštvu lahko prinese tudi veliko slabega in o tem, kako zlahka so znanstveni dosežki zlorabljeni, saj lahko - če pridejo v napačne roke - vodijo celo v uničenje človeštva. 

Ja, igra se dogaja in je bila napisana v 60-ih letih prejšnjega stoletja - v času hladne vojne, ko so ljudje živeli v stalnem strahu pred atomskimi bombami. In kako pomenljivo: nekaj tega strahu občutimo tudi danes. Spet.

Ob obisku gledališča sem se bala, da bo igra "moderno preurejena" - se pravi, da bo režiser namesto, da bi sledil originalnemu delu, igro preoblikoval v nekaj, kar naj bi bilo primerno za današnji čas in današnjo svetovno ideologijo. Vsaj eno temnopolto medicinsko sestro in vsaj malo homoerotičnega pridiha med fiziki, če ne še kaj bolj drznega, sem pričakovala. Mogoče to, da bi šefico sanatorija, gospodično dr. von Zahnd zamenjal moški Chefarzt.

Pa je neprijetna napetost kaj hitro popustila, saj sem že ob prvi sceni vedela, da se bomo gibali po jasnih in domišljenih Dürrenmattovih poteh in ne bomo ubirali sodobnih stranpoti, ki nikamor ne vodijo. Režiser in igralci so namreč natančno sledili dramatikovim navodilom.

V svojem dramskem delu si Dürrenmatt vzame kar nekaj strani časa, da opiše, kako naj bi prva scena zgledala. Pove celo, kaj naj bi se videlo skozi okno. Ob tem pa razloži tudi vse ostalo, kar je pomembno, da režiser in igralci (pa tudi bralec dramskega dela) ve, da pravilno razume začetek igre. Komedija ima zelo obsežen prolog, ki ni nekaj zelo običajnega.

Igra se začne kot kriminalka - dovolj zanimivo, da priklene gledalčevo pozornost in brez tveganja, da bi se igra ponesrečila, kajti Friedrich Dürrenmatt je znal pisati tudi kriminalne romane. Še bolj kot dramatik je bil namreč znan kot pisec kriminalnih zgodb. Berite eno njegovih najbolj znanih - Sodnik in njegov rabelj.

Kriminalki se potem pridružijo prvine komedije; s potekom igre pa vse bolj in vedno intenzivneje še tragika. Najprej je ta omejena na osebno življenje glavnih protagonistov, potem pa se začne razvijati proti najbolj katastrofalni možni obliki za vse človeštvo.

Dramska igra Fiziki bi se lahko končala optimistično. To bi lahko dosegli s tem, da bi enostavno črtali zadnji prizor.  A ker igro ne žene neka teza (čeprav je tudi ta zelo pomembna), ampak zgodba, je zgodbo potrebno domisliti do konca. In zgodba je napisana in dokončana šele takrat, pravi Friedrich Dürrenmatt, ko doseže svoj najslabši možni konec. Tega pa ni mogoče predvideti, ker pride po naključju. In če naključje doleti ljudi, ki svoje življenje načrtujejo do najmanjše podrobnosti, je njegov učinek še usodnejši. Vse to je v komediji Fiziki jasno prikazano.

Meni pa je ob Dürrenmattovih Fizikih postalo jasno, kar mnogi, seveda, že dolgo vedo, da je dramska dela treba gledati in ne brati. Ali pa brati kvečjemu kot pomoč za ogled v gledališču. Konec igre z veličastno sceno, ki udoben salon za elitne psihiatrične bolnike spreminja v zapor, me je pretresel do te mere, da sem se že spraševala, če nisem mogoče brala eno drugo verzijo Dürrenmattovih Fizikov, kot so jo igrali. Seveda je nisem. Sem preverila. Samo pri branju so nekatere stvari neopazno spolzele mimo mene, v gledališču pa so jih režiser in igralci znali primerno poudariti, da so se zasidrale v mojih možganih - na ravno pravih mestih, da so imele največji učinek.

Friedrich Dürrenmatt je bil genij. Ne morem sicer napisati, da bi se lahko primerjal z Newtonom ali Einsteinom, a prav daleč za njima pa tudi ni bil.

★★★★★

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Prepričana sem, da je knjiga, Ne bom se več drsal na bajerju, Ladu Kralju polepšala zadnje dni življenja in da se je zaradi nje lažje poslovil s tega sveta. Nemogoče je namreč prezreti, da imamo pred sabo memoare - četudi je knjiga pravzaprav roman. Takole ob koncu življenja še enkrat podoživeti svoje otroštvo, ga premisliti in popisati, je verjetno nekaj zelo pomirjajočega. Še posebno, če pisanje uspe.

Zgodba je fajn, a tisto, kar izstopa in roman spreminja v nekaj dobrega, je slog pisanja. Lado Kralj piše šaljivo in duhovito. Prav lahko bi zašel v posmeh in sarkazem, kar bi bilo za roman, ki opisuje dogajanje v ljubljanski Šiški v obdobju italijanske okupacije in v občutljivih prvih letih po osvoboditvi, katastrofalno. Ne, če je pisatelj vešč svojega poklica, lahko tudi o skrajno resnih temah piše hudomušno, pa ob tem tematika ne izgubi prav nič na svoji pomembnosti - in v tem primeru tudi pretresljivosti.

Italijanski okupatorji Ljubljane veljajo v ljudski zavesti in skoraj že pregovorno v primerjavi z Nemci za manj kruto in milejšo različico zatiranja slovenskih ljudi. Napačno. Ne drži. V romanu je jasno predstavljeno, kakšna strahovlada je bila takrat v Ljubljani in za kakšne malenkosti so bili ljudje ob življenje. Včasih je bilo dovolj že to, da so bili Ljubljančani ob ne pravem času na napačnem kraju, pa so jih ujeli, zaprli, deportirali ali pa celo ustrelili kot talce.

Roman se začne kot must-read za vse Ljubljančane, še posebno za tiste iz Šiške. Pisatelj namreč izredno zanimivo ter natančno - in kakopak šaljivo, opisuje, kako je nekoč izgledala Šiška. Znane stavbe, ki so preživele čas, zažarijo v novih barvah; med zgornjo in spodnjo Šiško pa se potegne ostra meja, ki ji danes ni več sledu in o kateri nisem imela pojma.

Šiška je potem prizorišče za zgodbo mladega Ivana, ki je VOS-ovski kurir, pa potem partizan in osvoboditelj Ljubljane, na koncu pa nad novo ljudsko oblastjo razočaran državljan. V besedilo so vtkani pisateljevi otroški spomini o različnih dogodkih iz okupirane Ljubljane. Ko Ivan odrašča, je vedno več fikcije in domišljije - memoari pa se spreminjajo v roman.

Pisatelj je imel z romanom veliko veselja - sem jasno občutila, in za njegove potrebe je natančno raziskal tudi ljubljansko zgodovino. Pri tem ga ni zanimalo samo dogajanje med drugo svetovno vojno, ampak je pogosto segal še globje v preteklost. Vse te zanimive zgodovinske informacije o Ljubljani bralcem posreduje glavna ženska protagonistka. To je Eva, posebno nadarjena gojenka v samostanski šoli v gradu Jama, ki rada prebira Valvasorjevo Vojvodino Kranjsko - nedvomno tudi Ladu Kralju zelo ljubo knjigo.

Eva pa je v romanu tudi zato, da roman ni samo vojni in povojni, ampak tudi ljubezenski.

Knjiga Lada Kralja, Ne bom se več drsal na bajerju, je roman spominskih utrinkov iz pisateljevega otroštva, ki so polni nostalgije in z obilico zgodovinskih dejstev skrbno povezani v celoto. Nudijo še en zanimiv pogled na medvojno Ljubljano. Odlični stil pisanja uspe bralca prepričati, da vztraja pri branju, četudi ga tematika ne zanima preveč, oziroma je prepričan, da o vojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji že dovolj - če ne vse, ve. 

Richard Flanagan: First Person

V romanu Richarda Flanagana, First person, prvoosebni pripovedovalec - sodobni avstralski pisatelj, pripoveduje o tem, kar se mu je zgodilo v 90-ih letih prejšnjega stoletja in kako so ti dogodki potem usodno vplivali na njegovo nadaljnje življenje.

Richard Flanagan mi je ljub - vse od kar sem pred leti prebrala njegov zgodnji roman Plosk ene dlani - roman, ki je bil v Avstraliji velika uspešnica in pripoveduje o slovenskem izseljencu na Tasmaniji in njegovi hčerki. Navdih za glavni osebi tega roman sta bila Flanaganova žena Majda in njen oče.

Leta 2014 - kmalu potem ko sem začela pisati tale blog - sem bila vesela, ker je Richard Flanagan dobil man booker prize za roman Ozka pot globoko do severa. Navdih zanj je dobil od svojega očeta, ki je bil med drugo svetovno vojni ujetnik v japonskem delovnem taborišču v Burmi.

Richard Flanagan vedno piše vsaj v določeni meri avtobiografsko. Kateri veliki pisatelj pa ne! Ali povedano drugače - svoja lastna doživetja ali doživetja svojih bližnjih vzame za osnovo svojega romana -  to pa potem zelo domišljeno obogati z izmišljenim, ki pa je vedno zelo verjetno. Nastanejo čudoviti romani, ki se lotevajo različnih tem in se tudi slogovno razlikujejo, a jih je vedno veselje brati. Kar nekaj jih je prevedenih tudi v slovenski jezik.

Vse to velja tudi za njegov sedmi - in do sedaj predzadnji roman, First person.

Še neuveljavljen mlad pisatelj iz romana, Kif Kehlamann, ki ga najamejo, da bi kot ghost-writer napisal spomine zloglasnega avstralskega kriminalca, tako zelo spominja na Richarda Flanagana. Tudi on je namreč nekoč pod tujim imenom pisal spomine enega najbolj znanih avstralskih zločincev in tudi ta kriminalec je - tako kot tisti v romanu, sredi pisanja in preden so ga obsodili, umrl nasilne smrti. Ne ve se, ali zaradi samomora ali umora - dvom ostaja v resničnosti in dvom se vleče preko celotnega romana First person.

Prvoosebni pripovedovalec iz romana pa je Richardu Flanaganu podoben tudi v drugih stvareh.

Star je nekaj čez dvajset let, brez stalne službe in rednih dohodkov - točno tako kot Flanagan na začetku svoje pisateljske kariere; z le 250 dolarji bančnem računu. Poročen je in ima triletno hčerko; žena pa je ponovno noseča in pričakuje dvojčke. Piše svoj prvi roman, ki pa ne napreduje najbolje.

Za roman First person bi lahko rekli, da je kriminalka ali pa celo triler. A je seveda veliko več. Mene je zaradi teme, ki jo opisuje, spominjal na Goethejevega Fausta. Tudi v tem romanu umetnik - v tem primeru pisatelj, na nek način prodaja svojo dušo, oziroma svojo pisateljsko čast hudiču.

Kif ima namreč hude pomisleke in je v veliki moralni dilemi, ali naj sprejeme nespodobno povabilo, da piše kot ghost-writer ali ne. Ali se za pisatelja, ki je vreden svojega poklica, to sploh spodobi? In kakšne posledice bo takšna knjiga imela za njegovo nadaljnjo pisateljsko kariero. Vse to se mota v mladi pisateljski glavi, a premetenost založnika in hudo pomanjkanje denarja, Kifa prepričajo, da delo sprejme.

In potem se med znanim, bogatim in vplivnim človekom, za katerega vsi v Avstraliji vedo, da je kriminalec, a na svoje sojenje še čaka, in med njegovim piscem spominov začne razvijati nenavaden odnos. Ta obira nenavadne poti in pripelje do čudnih ciljev; mlademu pisatelju pa za vedno spremeni življenje. Na bolje ali na slabše? Odvisno s katere perspektive gledate in kaj vam je v življenju pomembno.

Kriminalna zgodba me ni preveč zanimala, čeprav sem zlahka vlekla vzporednice tudi z dandanašnjimi gospodarskimi kriminalci velikega kalibra doma in v tujini, in to bi bilo lahko zanimivo, če ne bi bilo preveč žalostno. Žalostno zato, ker se iz knjige jasno vidi, kako smo še ob koncu prejšnjega stoletja burno reagirali na takšne zločine in obsojali takšne vrste ljudi, ter kako samoumevni so v naslednjih desetletjih postali ti zločini in kako tolerantni smo postali do te vrste zločincev.

Zanimala me je življenjska zgodba glavnega junaka, njegova pisateljska kariera in težave, ki jih imajo pisatelji preden se uveljavijo. Zanimalo me je mnenje starajočega se pisatelja o sodobnih romanih.

Potem pa, seveda, še Kifov odnos do žene in njunih treh otrok ter odnos do prijatelja, ki je bil pravzaprav tisti, ki mu je priskrbel delo pisanja memoarov. In vsega tega je bilo v romanu First person več kot dovolj. Določeni odtenki medsebojnih odnosov so prikazani tako čudovito, da sem bila h knjigi kot prikovana in razvoj pisateljske kariere z vsemi njenimi možnimi zapleti in stranpotmi je enkratno opisana. Do zadnje potankosti.

Pa vendar me je knjiga nekako razočarala. Ne vem točno zakaj. Mogoče so bila moja pričakovanja enostavna previsoka, ali pa mogoče roman First person vendarle ni ena od tistih knjig, ki bi bile vredne Richarda Flanagana. Rada imam počasno in natančno opisovanje, obsežne pasaže zapolnjene z razmišljanji in občutenji protagonistov, njihove dvome in strahove - a v tem romanu je bila hitrost, s katero so se premikali preko strani knjig le prepočasna in določena ponavljanja so bila čisto prenaporna. Tudi na koncu, ko se že vse nekako zaključi, se roman še kar nadaljuje. Vsaka oseba, ki nastopa v romanu, dobi svoje zaključno poglavje, kar sploh ne bi bilo potrebno; pisatelj pa čisto na koncu celo vpelje nove nastopajoče. Če potem dodam še kriminalno zgodbo, ki me je pustila hladno, saj me pravzaprav sploh ni zanimalo, kdo - če sploh kdo - je ubil zločinca, ki je želel izdati svoje spomine, je rezultat branja bolj klavrn. Še najbolj zanimivo je bilo iskanje vzporednic iz privatnega življenja Kifa Kehlamanna z Richardom Flanaganom.

Richard Flanagan ponavadi piše, kakor so pisali pisatelji velikih romanov iz 19. in začetka 20. stoletja. Njegove knjige imajo zgodbo, ki navduši, in protagoniste, ki bralcu zlezejo pod kožo. 

Roman First person pač ni uspel najbolje. Se zgodi tudi najboljšim. 

★★★☆☆

Carsten Henn: Sprehajalec knjig

Prevzetnost in pristranost, Effi Briest, Otok zakladov, Buddenbrookovi, Vojna in mir, Iskanje izgubljenega časa, vesterni Karla Maya, Pika Nogavička, Spomini na Afriko, Neskončna zgodba, Northangerska opatija, Ronja razbojniška hči, Emil in detektivi, Trpljenje mladega Wertherja, Bralec, Robinson Crusoe, Don Kihot...

Komu zaigra srce, ko prebere vse te naslove? Ja, tistim, ki imajo radi knjige: bralcem, a tudi knjižničarjem in knjigotržcem - vsem, ki te knjige poznajo in jim je toplo pri srcu, ko pomislijo nanje. Vsa zgoraj našteta literarna dela so v romanu Carstena Henna, Sprehajalec knjig, vsaj omenjena, če ne celo natančneje opisana in predstavljena. Pravi balzam za dušo vsakega ljubitelja knjig! 

A to še ni vse. Crkljanje bralcev - pardon bralk, gre še dalje. V romanu namreč poleg najrazličnejših knjig nastopajo tudi knjižni junaki, ki jih tisti, ki beremo ali pa prodajamo ali pa urejamo ali pa priporočamo knjige, prav dobro poznamo. Niso sicer točno taki kot v knjigah, a so svojim knjižnim vzornikom več kot samo podobni - pravzaprav naj bi bili kar njihova različica iz resničnega sveta.

V romanu Sprehajalec knjig, na primer, nastopa gospod Darcy. Kdo ga ne pozna! Takole piše o svojem Darcyju Carsten Henn:

Bil je lep temnolas moški, visokorasel, s plemenitimi ličnicami in izrazito brado - vse to pa je kot siv puder prekrivala žalost. Kot vedno je nosil temno moder dvoredni suknjič s svežim belim cvetom orhideje na zavihku in črne usnjene čevlje, zloščene do sijaja, kot da se odpravlja na operni ples....Štel je komaj sedemintrideset let. In bil je silno bogat - pravzaprav je bil najbogatejši meščan - a tega niti sam ni vedel, saj se nikdar ni primerjal z drugimi.

Ah! A kot da za uboge ženske duše, ki rade berejo, to še ne bi bilo dovolj, postane pisatelj še drznejši. Darcyju dovoli, da kar sam pove, kaj je njegova velika želja. Takole pravi gospod Darcy iz knjige Sprehajalec knjig:

"Zame ni nič lepšega... Prosim, nikar se mi ne smejte, a zame ni lepšega od ženske, ki bere. Ko se zares zatopi v knjigo in pozabi na svet okoli sebe, ker je nekje povsem drugje. Ko se ji razširijo zenice, ko ob napetih prizorih globoko zajame sapo, ob zabavnih pa se smehlja. Nadvse rad bi imel ob sebi žensko, ki bi jo ves dan opazoval pri branju."

Ah in ah - ali je kaj lepšega, kar bi lahko položili na srce romantični ženski, ki rada bere? Mislim, da ne. In zaradi tega me ne čudi niti dejstvo, da je bila knjiga v Nemčiji velika uspešnica, ki kar nekaj tednov ni zapustila seznama Spieglovih bestselerjev. To je knjiga, ki igra na čustva in čute tistih, ki radi beremo, draži in naslaja. 

A takšna knjiga je v svojem jedru na žalost bolj ali manj prazna. Je kot sladkorček, ki se raztopi na jeziku, in telo prepoji z zadovoljstvom, nima pa prav nobene hranilne vrednosti. Še tisto nekaj grenkobe, ki jo tu ali pa tam začutimo, je v bombončku samo zato, da je sladkobnost potem še izrazitejša.

A brez sladkorja človeštvo ne bi preživelo - ali pa precej težje, in zato so tudi takšne vrste knjig dobrodošle. Kajti, kakor pravi Sprehajalec knjig iz romana Sprehajalec knjig: "Raznašam tudi knjige, ki mi niso všeč. Ali pa me ne nagovorijo. Veš, knjiga ne nagovori vsakogar. Poleg tega pa se tudi ob neumni knjigi lahko porodi kakšna pametna misel. Malce neumnosti ni še nikomur škodilo. Paziti je treba le, da ne prevzame vajeti in se razmnoži."

O.K. to je pametno povedano, nič ne rečem.

O vsebini romana Carstena Henna, Sprehajalec knjig, ne bom pisala. O tem si preberite kje drugje. Ne želim pisati o klišejih, ki so z vseh možnih strani silili v moje možgane. Kajti kako v primeru, da je besedilo zanič, človeku to povedati, ne da bi ga prizadel? - še en citat iz romana.

Pozornost je vredno posvetiti drugim stvarem, ki jih najdete v romanu: toplini, ki lahko seva le iz iskrenih medsebojnih odnosov; prijateljstvu, pogumu, da začneš nekaj novega, uporu proti brezupu in seveda, ljubezni do knjig in veselju do branja.

Frankovski silvanec

Carl se je odločil, da si kupi steklenico vina in z alkoholom pomiri razrvane živce. Starodobnike podmazujejo z mazivnim oljem, njegovo mazivo pa je bilo vino, frankovski silvanec, ker ima poseben okus po hruškah in kutinah, pa tudi zato, ker prsti s takim veseljem drsijo po čudovito zaobljeni steklenici, v kakršne točijo vino skoraj samo v tej vinorodni pokrajini.

P.S.

Carsten Henn ima svoj lasten vinograd in se menda spozna na dobra vina;)