Srečko Kosovel (1904-1926)

(vir: Wikipedija)

Srečko Kosovel je moj drugi najljubši pesnik. Precej verjetno je tudi drugi najboljši slovenski pesnik. Na zmerni razdalji stopa za Prešernom - nikoli ga ne dohiti, a ga tudi nikolil ne izgubi izpred oči, kar se sicer rado zgodi mnogim drugim (manj nadarjenim) slovenskim pesnikom.

Danes mineva točno 90 let od njegove smrti.

V februarju 1926 se je Kosovel med čakanjem na jutranji vlak na železniški postaji v Trbovljah hudo prehladil. Večer pred tem je predaval trboveljskim delavcem - verjetno kaj literarno-aktivističnega. Od bolezni si kar ni in ni opomogel. Ko je že kazalo, da se je obrnilo na bolje, je v maju ponovno hudo zbolel. Bolela ga je glava, imel je vročino, pojavile so se motnje zavesti in 27. maja je umrl. Pravijo, da zaradi meningitisa. Star je bil samo 22 let.

Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani. Bil je peti - najmlajši otrok, matere Katarine in očeta Antona. Družina se je kmalu po Srečkovem rojstvu preselila v Tomaj, kjer je oče delal kot učitelj. Družina je stanovala v zgradbi osnovne šole. Srečko Kosovel je že kot 11 letni učenec napisal spis, ki so ga objavili v otroškem časopisu Zvonček.
Pozneje je obiskoval realko v Ljubljani, nato pa je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in sicer slavistiko, romanistiko in pedagogiko. Tekom šolanja je urejal različne literarne revije, vodil literarno-dramatski krožek in predaval. Ves čas pa je pisal pesmi.

Njegove pesmi so zelo različne. Lahko jih razdelimo v tri sklope. Vsak sklop pesmi je izvrsten na svoj posebni način.

V zgodnjem obdobju je pisal lirične pesmi. Govorile so o Krasu, ljubezni do matere in dekleta, a tudi o slutnji smrti. Srečko Kosovel je namreč slutil, da bo zgodaj umrl. Včasih je to občutil kot grozo, drugič kot uteho.
Te zgodnje lirične pesmi naj bi bile preproste, ne preveč dodelane in stilno šibke. Meni so kljub temu všeč. V njih se skriva nekaj lepega in za dušo prijetnega, tudi tragičnega. Takšna pesem je:

Balada.

V jesenski tihi čas
prileti brinjevka
na Kras.

Na polju
že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti.

In samo lovec
ji sledi ...

Strel v tišino;
droben curek krvi;
brinjevka
obleži, obleži.

---------------------------

Že na prvi pogled se vidi, da ne gre za klasično balado - pesem je prekratka, da bi bila. Poleg tega v njej ni nobene velike dramatičnosti - recimo takšne, kot je v Prešernovi Baladi o povodnem možu. Samo ena ptica, ki ni nič posebnega, pogine. Ta smrt ni posebno tragična. Pa vendar... Ob brinjevkini smrti se počutimo nelagodno. Brinjevka bi lahko predstavljala svobodo, lovec pa nosilca smrti. Svoboda je umrla nasilne smrti. Z analizo pa gremo lahko še dalje. Mogoče je Kosovel s to pesmijo opozarjal na politično situacijo v 20-ih letih prejšnjega stoletja. Mogoče brinjevka predstavlja primorske Slovence, lovec pa italijanske okupaterje. Vse Kosovelove pesmi - kot se za vélike pesmi spodobi, nosijo v sebi več sporočil, ki jih lahko interpretiramo na različne načine.

Naslednji sklop njegovih pesmi so ekspresionistične pesmi. V njih je tisto, kar je Kosovel "iztisnil" iz svoje notranjosti - svoje občutke o družbi, ki ga je obdajala, o veri; pisal pa je tudi o svojih predvidevanjih glede prihodnosti. Te njegove pesmi vse bolj in bolj cenim. Vizionarske so. Obenem me straši spoznanje, kako zelo je bilo Kosovelovo doživljanje Evrope podobno našemu občutenju današnje Evrope. Zdi se, da je Evropa umirala takrat - pokončana od svetovne vojne, čakajoča na ponovno vojno, in kaže, da Evropa umira tudi danes. Preberite mojo najljubšo pesem iz ekspresionističnega sklopa Kosovelovih pesmi:

Ekstaza smrti

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletj,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

A, iz oblaka večernega (zadnjega
sla, ki oznanja Evropi še luč!)
lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ljudje pijemo kri,
kri iz večernih sladkih oblakov.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Komaj rojén, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi pral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji...

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?

Morje preplavlja zelene poljane,
morje večerne žgoče krvi,
in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.

----------------------------------

Ta pesem mi govori, da se zgodovina ponavlja. Da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. In da vedno znova upamo, da se bo na pogorišču starega - pogorišču, ki ga sami zavestno ustvarimo; z vojno ali revolucijo - zrasel nov in boljši človek. O, ne. Ne bo. Kar pozabite.

Tretji in verjetno najzanimivejši sklop Kosovelovih pesmi so konsrtuktivistične pesmi. To so pesmi, ki so zmedle urednika Kosovelove zapuščine in so pesmi, ki še vedno begajo. Kosovela osvetljujejo v povsem drugačni luči. Te pesmi so "konstruirane" ali zgrajene s pomočjo matematičnih simbolov, geometrijskih likov ali iz časopisa izrazanih in v kolaž postavljenih besed leplejnk. Moja najljubša je: 

Kons 5

Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.

Oboje = 0
0 = ∞
∞ = 0
A B <
1, 2, 3.

Kdor nima duše,
ne potrebuje zlata,
kdor ima dušo,
ne potrebuje gnoja.

I, A.

----------------------------------

I, A.  = ia, ki spominja na oslička ali ja.  Posmeh ali potrditev? Ne vemo.
A B < 1, 2, 3 = Umetnost pomeni manj, kot štetje denarja.
gnoj = kapital, bogastvo, denar
zlato = umetnost, kultura, knjige
Potrebujem zlato? Ja, prav gotovo. Ker imam dušo.
Potrebujem gnoj? Pravzaprav tudi. A bi ga lažje pogrešala kot zlato. Če bi ga imela vsaj malo... Gnoja namreč. Ki je v bistvu tudi gnojilo. Za zlató. Ki zaradi gnoja ni več tako zláto. Oboje je nič, a nič je neskončen.
Ha, ha, ha.

Tudi s to pesmijo je Kosovel vizionarski in se obregne ob probleme, s katerimi se še vedno srečujemo.

Za časa življenja je Srečko Kosovel svoje pesmi objavljal v literarnih revijah. Prav veliko pozornosti niso vzbudile. Načrtoval pa je svojo prvo izdajo pesmi z naslovom Zlati čoln, a ga je prehitela prezgodnja smrt. Ne ve se, katere pesmi je nameraval uvrstiti v zbirko. Več ali manj nam je ostal le pesnikov predgovor k izdaji. Iz tega besedila je jasno, da bi bile v zbirki lirične pesmi, ki jih je pisal v prvem obdobju svojega pesniškega ustvarjanja. In, pomenljivo... čutil je potrebo, da se za svojo liriko opraviči. Takole je napisal:

Kdor vzame po nesreči to knjigo v roko, naj se ne razočara na buržunasto liriko, ki jo je napisal mladenič, od katerega sem se pravkar poslovil. Res je baržunasta lirika! ... A današnji čas je tak, da se mora človek opravičiti nad mehko besedo, ki se je utrnila iz svežega, mladega srca, da se mora opravičevati zato, ker te transmesije vse preveč šume, transmisije v tvornici svetovnega kapitala, in kar je preveč čudno, če v dobi, ko se postavlja v svetišče tega svetovnega boja peklenske stroje, če se v tej dobi drzne govoriti mladenič čisto preprosto, odkrito, mehko, zato ker se je izgubil v opojni pomladni noči in blodil po poljani sanj pod zvezdami.

Integrali (1967) in Zbrano delo (1946)

Prva pesniška zbirka je izšla leto po pesnikovi smrti. Izdali so jo Kosovelovi prijatelji in ima naslov Pesmi.
Prvo Zbrano delo je izšlo šele leta 1946 - dvajset let po pesnikovi smrti. V njem naj bi bile objavljene vse Kosovelove pesmi, vendar to ni res. Konstruktivističnih pesmi v Zbranem delu ni bilo. Urednik knjige je menil, da nimajo umetniške vrednosti.
Konstruktivistične pesmi so bile izdane šele leta 1967 v zbirki Integrali. Knjigi je bil dodan urednikov predgovor (bil je to urednik, ki je urejal tudi Zbrana dela), v katerem se ta med drugim opravičuje, da ni pravi čas prepoznal veličine teh avantgardnih pesmi - ali kot se je sam izrazil: da se "zlepa ni mogel ogreti za Kosovelov konstruktivistični stil." Bolje pozno kot nikoli:)

Na Srečka Kosovela smo Slovenci lahko ponosni.

============

Zapis je nastal na osnovi hčerinega govornega nastopa pri pouku slovenskega jezika. Objavljen je z njeno privolitvijo.