Na žalost roman ni preveden v slovenski jezik – kar zaradi
svoje specifične zgodbe verjetno tudi nikoli ne bo – pa vendar: tukaj je moje
razmišljanje o knjigi in na koncu tudi nekaj spodbudnega za slovenske bralce,
ki berejo romane Jonasa Jonassona. In moj blog.
Zakaj roman verjetno nikoli ne bo preveden v slovenski jezik?
Ker pripoveduje zgodbo, ki je bolj ali manj namenjena le Švedom in
Nemcem. Pripoveduje o nemško-švedskem prijateljstvu. Jonas Jonasson ima menda
zelo prijetne izkušnje z nemškimi bralci svojih knjig. Verjetno le-ti pokupijo
kar precej njegovih knjig. In v nemirnih časih, v katerih živimo, ko se skoraj
na vsakem koraku srečujemo z vojno in nedolžnimi žrtvami med civilisti – celo
otroki! – je želel napisati roman o prijateljstvu med narodi. V romanu gre za
prijateljstvo med Švedi in Nemci, a vse skupaj bi prav lahko posplošili in bi
čisto lepo funkcioniralo tudi za druge narode.
A roman se začne takole - nič kaj v duhu prijateljstva med
Nemci in Švedi: ”Verdamte Skandinavier. Vor allem die Schweden!” (”Ferdameni
Skandinavci. Predvsem Švedi!”)
Tako zakliče CEO nemškega podjetja Traumbett, ki svoje
sanjske postelje prodaja že po celem svetu, samo na Švedsko jim še ni uspelo
prodreti. Pa se sin tega razburjenega Nemca – bodoči CEO ali pa CEO junior,
kakor želite – odloči, da bo ta problem rešil in na Švedskem postavil tovarno,
kjer bodo izdelovali sanjske postelje za Skandinavijo. Začne se dogovarjati s
švedskimi sogovorniki in vse kaže, da bo najbolj logična odločitev ta, da tovarna začne delovati v Stockholmu.
Potem pa v igro vskoči mlada in ambiciozna novoizvoljena
županja majhnega in nerazvitega švedskega mesteca Halstaholm in vse postane zelo zanimivo. Že veste kako, a ne?
Zgodba je tipično »jonassonovska«, čeprav mogoče vendarle ne
tako »zmešana« in »utrgana« – če smem tako napisati – kot so zgodbe drugih
njegovih romanov. Obilo je humorja, ob tem pa tudi tistega prijetnega občutka, "saj bo vse v redu" in "vse se bo dobro končalo". Ta občutek ima bralec ves čas v
glavi in ne gre iz njegovih misli – to je nekakšno ozadje, na katerem poteka
zgodba. Bralcem, ki od romanov pričakujejo globino, to ne bo preveč všeč. Če pa
si od romana nadejamo le nekaj sprostitve, ki pa je vseeno začinjena s kar
precej modrostmi, vezanimi na naše življenje v prav tem času in obdobju
človeške zgodovine, bomo več kot samo zadovoljni.
Meni je bil roman všeč – tudi zaradi oseb. Mogoče – ne čisto
pričakovano – sem bila najbolj navdušena nad najbolj negativno predstavljenim
nastopajočim. To je bil narcistično egoistični in arogantni zapiti svetovalec
pogajalske skupine iz Stockholma, ki se je boril
za to, da bi skandinavska franšiza podjetja Traumbett stala v glavnem mestu
Švedske, ne pa v nekem zakotnem mestu, kjer se zdi, da vse propada. Morda je
mojo pozornost pritegnil zato, ker se zdi, da je v zadnjem času takšnih ljudi
vse več. Ali pa so vse bolj glasni. Ali pa se jim posveča preveč pozornosti.
Ali pa so na položajih, kjer ne bi smeli biti.
Roman Wie die Schweden das Träumen erfanden (Kako so Švedi izumili sanjanje) me je
prepričal, da je knjige Jonasa Jonassona vredno brati. Mogoče zdaj še bolj kot
kadarkoli prej. Smeh in dobra volja v hudih časih nikoli nista odveč. Če pa v
njiju odmeva še zaskrbljenost za današnji svet – za smer, v katero bomo mogoče
šli (ali pa že gremo) – je to skoraj nekaj idealnega, kar si od knjige lahko
želimo.
Tako ostajam pri Jonasu Jonassonu – in naslednja njegova knjiga, ki jo bom prebrala, bo ena izmed tistih, ki so prevedene tudi v slovenski jezik. Mogoče bo to že kar naslednja knjiga. Mogoče bo to tista z naslovom Tik pred koncem sveta :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)