Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld

(187 str.)

Presežek med letošnjimi kandidati za kresnika!
Tako dobre slovenske knjige že nekaj časa nisem brala - vsaj od Maje Haderlap dalje ne.

Dogajanje romana je postavljeno v drugo polovico 20.stoletja. Opisano je življenje Ingrid Rosenfeld, hčerke židovskega očeta in slovenske matere iz Skaručne. Njena zgodba pravzaprav ni nič posebnega, a bralec prav hitro spozna, da je Ingrid Rosenfeld izjemna ženska. Je profesorica slovenščine, ki svoje delo opravlja s srcem in veseljem. Zadovoljna je sama s sabo in s svetom, v katerem živi. Njena inteligenca žari z vsake strani knjige. Racionalno gleda na svet, a se zlahka prepusti tudi čustvom. Rada ima seks, a lahko živi tudi brez njega. Dobrohotna je do vseh okrog sebe. Nikomur ne želi nič slabega in nikomur ne zavida. Je lepega in elegantnega videza. Njena največja ljubezen so knjige.
Toliko prijetnih lastnosti nakopičenih v enem samem ženskem bitju mogoče deluje preveč idealno - celo pravljično. Že mogoče. A pisatelju je uspelo glavno junakinjo predstaviti na tako simpatičen in verodostojen način, da se je nemogoče izogniti temu, da je ne bi vzljubili in jo vzeli za svojo. Pravljica gor ali dol:)

V Ingridinem življenju imata pomembno vloga dva moška. Razmerje z njima je daleč od pravljice. Moška, s katerima se zaplete, sta skrajno pokvarjena - manipulatorja in izkoriščevalca; na zunaj sladka, a v notranjosti leglo zla, hudobije in egoizma. Kar težko je verjeti, da je v človeku lahko zgoščeno toliko slabega.
Kako to, da ju - razumna kot je bila, ni pravi čas spregledala? To se je skupaj z mano spraševala tudi Ingrid, a jasnega odgovora seveda ni. V življenju je potrebno tudi nekaj sreče.

Ingrid tako dela tudi napake in je malček naivna. Iz napak se poskuša nekaj naučiti. Daleč od tega je, da bi zaradi neuspehov in ponižanj postala zagrenjena ali da bi se pritoževala. Tudi moških zaradi slabih izkušenj ne začne kar vsevprek sovražiti. Po obdobjih depresije, se vedno znova postavi na noge in živi dalje. Ostaja optimistična in ima še vedno rada življenje. Ali se lahko človek bolj zrelo spopade z neprijetnostmi, ki jih prinese življenje?

Knjige ji predstavljajo največjo uteho v življenju. Bere poezijo, romane in dramatiko. Če le more, bere v izvirniku, a ceni tudi prevode. Žal ji je, da toliko dobrih zgodb in oseb nikoli ne bo zaživelo v slovenskem jeziku, ker pač nikoli ne bodo prevedene - uf, kako neverjetno je s tem zadela tudi moje misli.
Pri opremljanju stanovanja misli samo na to, kako si bo uredila knjižnico. Dobre volje je že samo, če knjigo vzame v roke, jo malo polista in da nazaj na polico. Vedno znova se veseli ur, ki jih bo preživela ob branju. Prav nič je ne skrbi, da bi zaradi branja v življenju kaj zamudila. Na tako lepo opisano ljubezen do knjig nisem naletela še v nobenem literarnem delu.

A branje knjig ne more biti pravljica, v kateri bi se dalo večno živeti. Nekaj let že, ves čas pa ne. Ljudje v življenju potrebujemo še kaj več. Pa kakšnega človeka ob sebi. Vse to je jasno prikazano tudi v romanu.

Ker je to prva knjiga Jurija Hudolina, ki sem jo prebrala, me je presenetil njegov svojevrsten stil pisanja. Enka s Knjižnih moljev je sicer pisala o besednih lego kockah, ki jih Hudolin zlaga mojstrsko, a kaj to točno pomeni, sem ugotovila šele, ko sem knjigo prebrala. Pisatelj si nenehno izmišlja nove besede in jih povezuje v prav posebne besedne zveze. Te se potem v primernih trenutkih vedno znova ponavljajo. V začetku me je to malo motilo, stavki so le težko tekli in se mi vedno znova zatikali, a potem sem se privadila. Na koncu se mi je način pisanja zdel že prav v redu in zelo primeren; nekatere od besednih zvez pa precej duhovite.

Ingrid Rosenfeld Jurija Hudolina je odličen sodoben slovenski roman - eden tistih, ki jih srečamo le na vsakih nekaj let. Mogoče sem nad romanom čisto preveč navdušena in je tale moj zapis nekoliko pristranski, a me je glavna junakinja povsem očarala in sem tako pisatelju pripravljena tudi kaj odpustiti - recimo, kanček preveč črno-belo orisane osebe. Ženske so preveč "bele", moški pa preveč "črni".
Poleg Ingrid je izredno pozitivno predstavljena tudi njena mama Tinkara - ženska čiste, globoke in jasne ljubezni; njeni številni bratje, predvsem najmlajši, pa dokaj neprizanesljivo.

Ingrid Rosenfeld ima vse predispozicije, da postane ena od prepoznavnih slovenskih literarnih junakinj - a ne tiste sorte kot sta Presečnikova ali Hudobivška Meta. Ingrid ni prav nič tragična, pač pa modra ženska, ki pogumno gleda v prihodnost in ima rada življenje kljub njegovi občasni krivičnosti.

Moja favoritinja za letošnjega kresnika!

Jurij Hudolin (1973)

Evald Flisar: Začarani Odisej

Knjige Evalda Flisarja sem pred leti brala kot začarana. Legendarni Čarovnikov vajenec je bil prvi, ki me je zamajal. Noro življenje mi je še nekaj časa, potem ko sem ga prebrala, nevarno burilo domišljijo. V Potovanju predaleč sem začutila prve sledove razočaranja, a vse do Čaja s kraljico, je še vedno šlo zelo dobro.
Potem me je pa navdušenje nad njegovimi knjigami minilo. Naenkrat se mi je zazdelo, da je v zgodbah vse preveč nenavadnih zapletov in preobratov ter da so osebe preplitve in preveč neverjetne. Ne vem ali so se spremenile knjige ali sem se spremenila jaz. Tega na bom nikoli izvedela. Flisarjevih knjig, ki sem jih enkrat že prebrala, ne bom ponovno brala.

A za Flisarja sem še vedno ogreta:). Pred tremi leti je izšel njegov avtobiografski roman To nisem jaz, ki mi je bil spet izredno všeč. Precej drugačen je od njegovih ostalih romanov. Pisatelj me je presenetil s svojo iskrenostjo in pogumom, da izpostavi svoja najintimnejša življenjska doživetja. Sam je roman imenoval lego roman, saj naj bi ena lego kocka predstavljala en utrinek iz njegove zanimive življenjske zgodbe. Všeč mi je bilo, da nikjer ni bilo zaslediti hvalisanja, ni bilo cinizma, pač pa kar nekaj humorja na lastni račun. Vsa življenjska filozofija se je na koncu skrčila na eno samo resnico - da je največ, kar lahko človek doseže v (tem) življenju, družinska sreča. Fajn.
Vendar pa je temperatura moje zagretosti za Flisarja z njegovimi naslednjimi romani spet začela upadati in tudi Začarani Odisej trenda ni mogel obrniti.

(264 strani)

Glavnega junaka v romanu Začarani Odisej, moškega srednjih let, med plavanjem v morju nekje v Indoneziji v glavo zadane deskar. Doživi pretres možganov in izgubi spomin. Ne ve več kdo je, od kod je, kdo so njegovi prijatelji, kje so njegovi sorodniki. Poleg tega ga nihče ne prepozna ali pogreša. Kot Odisej potuje po svetu in išče svojo identiteto. Ob tem piše elektronska pisma različnim naslovnikom in tudi samemu sebi. Poleg retrogradne amnezije, si namreč protagonist romana tudi nova doživetja ne more zapomniti za več kot nekaj dni. Da bi mu ostalo vsaj nekaj spominov, piše.

Do sem vse lepo in prav. Takšna zasnova romana mi je bila všeč. Veliko je obetala. Občudovala sem pisateljevo domišljijo. Tudi primerjava z Odisejem se mi je zdela v redu. Flisarjev Odisej je namreč precej podoben Homerjevemu. Med popotovanjem tudi on obračuna s Kiklopom, ujet je pri nimfomanki Kirki, išče ga sin in pride v stik s Kasandro.

Potem pa na žalost sledi nadaljevanje, ki poteka v stari Flisarjevi maniri... Spet je za moj okus krepko preveč nenavadnih dogodkov in neverjetnosti. Ne vem, mogoče so to značilnosti postmodernizma, neo- ali transrealizma in so tako hvalevredne in napredne prvine sodobnega slovenskega romana, lahko pa gre samo za nedoslednosti.

Ne morem si pomagati, a moti me, če pisatelj hčerko multi milijonarja brez posebnega razloga postavi na prenatrpan trajekt, namesto da bi ji omogočil potovanje v najetem čolnu, kar je precej bolj verjetno pri nekom, ki nima težav s finančnimi sredstvi. Seveda je bil edini razlog za to, da je pristala na trajektu ta, da se je lahko protagonist romana v veliki gneči od zadaj stiskal obnjo in se spolno vzburjal, kar je bilo nujno za nadaljevanje zgodbe:) Skrajno prozaično.
Ali pa - povsem neverjetno je, da bi bolnik, ki ima telesno temperaturo 41,2 st. C, brskal po knjigah v knjižnicah in smiselno nizal svoje misli o tako težkih temah kot so pomen življenja, smrti, Boga, in se istočasno ubadal še s svojimi spominskimi motnjami.

A takšne "malenkosti" v knjigi, kaže, niso pomembne. Če bi jih pisatelj vzel v mar, pač ne bi zmogel razviti ideje romana ali pa bi se za njeno predstavitev moral bolj potruditi. Iskanje človekove identitete - rdeča nit romana, je pomembna tema in ne spodobi se je lotevati tako površno.
Na koncu celotno pisanje izpade zelo nejasno in dvomljivo. Ne ve se kaj je res in kaj ne. Mogoče se je vse zgodilo, lahko pa gre le za halucinacije, hipnozo ali vpliv v možganih implantiranega čipa. Oh, ja. Kako flisarsko predvidljivo.

Začarani Odisej je tipičen Flisarjev roman značilen za njegovo kasnejše obdobje. Če so vam bile všeč knjige Dekle, ki bi raje bilo drugje, Opazovalec ali pa Na zlati obali, vam bo všeč tudi ta. Med letošnjo deseterico za kresnika pa po mojem mnenju ne sodi.

Evald Flisar (1945)

Sally Beauman: The Visitors

(544 strani)

To je pred kratkim izdana fikcijska pripoved o največjem arheološkem odkritju vseh časov. Pripoveduje o odkritju Tutankamonove grobnice v Dolini kraljev. Pisateljica Sally Beauman je bila pogumna, da se je lotila te teme. O Tutankamonu so pisali že številni pisatelji, izdano je bilo morje tako strokovnih  kakor tudi leposlovnih knjig. Ali je sploh mogoče napisati še kaj novega?
Morebitno Tutankamonovo prekletstvo je bilo obdelano že z vseh možnih zornih kotov. Njegova "skrivnostna" smrt že nekaj časa ni več skrivnostna. Z DNK analizo so pojasnjena njegova sorodstvena razmerja z drugimi faraoni 18. dinastije.
Vseeno. Stari Egipt ohranja svoj čar in vedno znova zmami pisatelje, da v mozaik te teme dodajo še svoj kamenček. Sally Beauman ima prav gotovo rada Stari Egipt. Ni edina:-)

Zgodba je pisana skozi oči 10-letne deklice Lucy, ki  pride v prelomnem letu 1922 - letu, ko je Howard Carter odkril grobnico, s svojo skrbnico na dopust v Egipt. V Egiptu naj bi okrevala po prebolelem tifusu in si opomogla po materini smrti. Tu spozna sovrstnico Frances - hčerko znanega ameriškega arheologa, ki vodi izkope v Hačepsutinem templju in še dva otroka - brata in sestro, Petra in Rose. Medtem ko je Frances zgodovinska osebnost, sta Rose in Peter fikcijska junaka, otroka malce nekonvencionalnega angleškega aristokratskega para v razhajanju.

Z otroki je tako vzpostavljena primerna pripovedna mreža, v katero je potem pisateljica vtkala slavno arheološko zgodbo. To ji je kar dobro uspelo.  Zelo prepričljivo je orisala angleško družbo in čas dvajsetih let prejšnega stoletja; mešanico angleško-ameriškega načina življenja, prepojenega z eksotičnim Egiptom. Čisto malo se je dotaknila tudi politike. Predvsem pa je zelo natančno in upoštevaje vsa zgodovinska dejstva opisala načrt in potek odkrivanja Tutankamonove grobnice. Ker je v roman hotela vključiti vsa znana zgodovinska dejstva povezana z odkritjem, je pripoved občasno nekoliko prisiljena. Pogosto sem imela neprijeten občutek, da je Lucy morala nekam oditi ali nekaj narediti samo zato, da je pisateljica lahko omenila in razvila kakšno zgodovinsko dejstvo.

Motilo je tudi to, da so bili otroci kar preveč zreli za svoja leta. Poznali so zgodovino Starega Egipta, njegovo mitologijo, znali so brati hieroglife; predvsem so se pa tako odraslo pogovarjali, da sem povsem pozabila, da so otroci. No, dobro, to pisateljici odpustim. Dopuščam, da so 3 do 10-letni otroci lahko tudi zrelejši od tega, kar sem jaz navajena. Predvsem pa je pisateljica potrebovala tako majhne otroke zato, da se zgodba lahko podaljša v današnji čas. Preko 90-letna Lucy je tako ena redkih prič, ki v 21. stoletju še lahko pripoveduje, kako je potekalo odkrivanje grobnice.
Odlomki z ostarelo Lucy so eni boljših v knjigi. Zelo prepričljivo so orisane vsakodnevne težave stare gospe z artritisom, za katero je velik podvig že sprehod po vrtu. A njene misli so še bistre in razmišljanje je podkrepljeno z dolgoletnimi življenjskimi izkušnjami, ki človeku prinesejo nekaj brezbrižnosti do mnenja drugih ljudi in tako tudi svobode.

Howard Carter v Tutankamonovi grobnici

V romanu nastopa niz zgodovinskih in fikcijskih oseb. Redko katere so prepričljivo orisane. Mogoče je še najbolje prikazan odkritelj grobnice, Howard Carter. Lepo je opisana njegova predanost arheologiji, pa tudi prepirljiv, koleričen in na splošno neprijeten značaj. A to so znane stvari. Pisateljici ni uspelo ustvariti nič novega. Tudi zelo verjetna ljubezenska zgodba med Carterjem in lady Evelyn (hčerjo sponzorja izkopavanj, lorda Carnarvona), gre mimo povsem mlačna in neizrazita. Nikjer nobenega žara in strasti, ki bi ju pri osebah, kakršna sta bila Carter in Evelyn vsekakor pričakovali. Izgubljenih priložnosti, ki jih nudi tema, a jih pisateljica ni izkoristila, je še nekaj.

Lady Evelyn, Howard Carter in lord Carnarvon

Pa vendar. Če bi Sally Beauman svoj roman na tem mestu zaključila, bi bil to čisto soliden zgodovinski roman. Toda ne, vse skupaj je zastavila bolj na široko. Poleg dogajanja okrog odkritja Tutankamonove grobnice, je opisala še celotno Lucyjino življensko pot. Kaj ji je tega treba bilo. Tako sem morala brati (in se ob tem dolgočasiti, če ne celo trpeti) še o usodi prijateljice Frances, o Lucyjinem propadlem zakonu, o njeni tašči in taščinih prijateljih, o študioznem očetu, o umiranju za tuberkulozo in o bombardiranju Londona. Preveč. Vse to je bilo preveč tudi za pisateljico samo, saj je proti koncu knjige njeno pisanje vse bolj površno in nenatančno. Določeni dogodki in osebe enostavno obvisijo "v zraku" - nedokončani in nedodelani. Nekako sem upala, da bom dobila odgovor na katero od vprašanj, ki so ostala odprta, pozneje v knjigi - pa nič od tega.

Knjiga The Visitors je smelo zastavljen zgodovinski roman z meni zelo ljubo tematiko, ki pa mu pisateljica žal ni dorasla. Če se izrazim malce po gradbeniško... Namesto, da bi pisateljica zgradila lično, enostanovanjsko družinsko hišo, ki bi jo glede na prebrano prav gotovo zmogla in bi ji celo zelo dobro uspela, se je lotila gradnje ogromne graščine. Ogrodje (zgodovinska dejstva) je že dobro postavila in trdno povezala, tudi način gradnje (stil pisanja) je dobro izbrala, potem se pa uspešno delo konča. Stene med sobanami pogosto manjkajo. Napeljava sili na dan. Namesto oken so luknje v zidu in tapete so na silo potegnjene čez vrzeli (ne samo razpoke) v stenah. Streha nekako prekriva vse skupaj, a ob dežju z vseh koncev zamaka. O končnih delih v graščini in notranji opremi pa tako ali tako skoraj ni mogoče govoriti. Samo sem ter tja se lahko vidi kakšen kos umetelno dodelane štukature ali platno umetniške slike. No, pa kakšen pristen egipčanski šabti tudi stoji na kateri od plastičnih komod - sicer pa, bolj podrtija kot kaj drugega.

Nedodelano in dolgovezno, a z veliko ljubezni do Starega Egipta.

Sally Beauman

Literatur Quickie

Kadar potujemo ali smo v Nemčiji, prebiram knjige v nemškem jeziku. To je pravzaprav nujno. Če namreč v takšnih primerih berem angleške knjige, moja sposobnost komunikacije z nemško govorečimi pade na katastrofalno nizek nivo. Angleške besede mešam z nemškimi, stavek začnem na nemški, a ga končam na angleški način in podobne neumnosti, zaradi katerih zardevam. Če pa gledam nemški televizijski program in berem nemške knjige ter enostavno odmislim, da bi kakšnega Nemca nagovorila v angleščini, je moje sporazumevanje in razumevanje v Nemčiji precej boljše.

Za takšen način vadbe nemščine se zdijo Literatur Quickieji ravno pravšnji. Literatur Quickie-ji so nemška različica Kindle Singles - vedno bolj popularnih kratkih zgodb v angleškem jeziku, ki jih za ceno enega do treh evrov v nekaj sekundah naložite na svoj Kindle in preberete v 15-ih do 30-ih minutah. Kindle Singles izdajajo tudi znani pisatelji, recimo Stephan King.

Literatur Quickieji izhajajo od leta 2009 kot majhne knjige, velikosti 12x12cm z 22-40 stranmi, ki vsebujejo eno samo kratko zgodbo enega od nemško pisočih pisateljev. V zadnjem času so knjige dostopne tudi v e-obliki in uvrščene v  ponudbo Amazona. Njihova cena je malo višja od cene Kindle Singles, a še vedno večinoma nižja kot je cena skodelice kave:-)

Prebrala sem tri kratke zgodbe zbirke. Avtorji so bili Nemka, Švicarka in Avstrijec. Dve zgodbi sta se dogajali v božičnem času in ju je bilo tako v velikem tednu pred veliko nočjo, ko je pomlad v polnem razcvetu precej čudno in nelagodno brati. Takšna gostota božične tematike pri bolj ali manj naključno izbranih Literatur Quickiejih kaže na to, da je dogajanje okrog božiča še vedno (in že od Dickensa dalje) priljubljena in zelo prikladna tema kratkih zgodb.

Na božični večer prikrita družinska nesoglasja posebno rada planejo na dan. Okrepljena so z različnimi pričakovanji posameznih družinskih članov glede tega, kako naj bi božični večer potekal in njihovega razočaranja, ker ne gre tako, kot bi si želeli. O tem piše Tanja Dückers v svoji kratki zgodbi Der Schkoladenbrunnen. Zelo predvidljivo.

V zgodbi Michaela Stavarica Déjà-vu mit Pocahontos glavni junak v božičnem času potuje po nemških železnicah skupaj z moderno Pocahontos in pomeša realnost s fantazijo, zgodovino s sedanjostjo. Pri tem hoče biti šaljiv in ironičen. Brez veze.

Tretja je bila zgodba Zoë Jenny z naslovom Sugar Rush. Gre za zgodbo o razpadli družini, kjer imajo v odnosu med zakoncema (pre)pomembno vlogo nesoglasja o tako banalnih vprašanjih kot sta, ali otroka smeta jesti hrano iz McDonalda in igrati igrice na računalniku ali ne. Tokrat brez božiča. Dolgočasno, a vendar še najbolje od vseh treh zgodb.

Izdajatelji Literatur Quickiejev se hvalijo, da ponujajo hitre bralne užitke najboljših nemških pisateljev in pisateljic.
Ne bi rekla. O užitku ni bilo ne duha ne sluha.
Je pa beseda "hitre" na nek način primerna za označitev kratkih zgodb, ki sem jih prebrala. Spominjajo namreč na "hitro prehrano", ki nima kakšne posebne hranilne vrednosti in je samo prehransko mašilo za branja lačne možgane.
Na srečo pa je možno tudi to, da sem imela smolo pri izbiri. Ostajam optimist in v prihodnosti bom prebrala še kakšen Literatur Quickie. Mogoče se med njimi le skriva kakšen okusen grižljaj:-)

Kresnik 2014 - deseterica

Tukaj so - kandidati za najprestižnejšo slovensko literarno nagrado!
Tole pišem ob neprijetnem občutku (ki je mogoče res samo občutek), da v slovenski javnosti ob letošnji razglasitvi kandidatov za nagrado kresnik, ni čutiti velikega zanimanja. Na elektronskih medijih sem zasledila samo dva članka na to temo, pa še ta dva sta kaj hitro poniknila nekam v ozadje in ju je že težko najti. Komentarjev skoraj ni. Škoda.

Vseeno, najboljši slovenski romani lanskega leta so:

• Evald Flisar: Začarani Odisej (Litera, zbirka Piramida),
• Jasmin B. Frelih: Na/pol (Cankarjeva založba), prvenec
• Tadej Golob: Ali boma ye! (Goga, Literarna zbirka),
• Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld (Študentska Založba, zbirka Beletrina),
• Davorin Lenko: Telesa v temi (Aleph, Center za slovensko književnost), prvenec
• Miha Mazzini: Paloma negra (Študentska Založba, zbirka Beletrina),
• Vinko Möderndorfer: Balzacov popek (Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga),
• Tone Peršak: Usedline (Cankarjeva založba),
• Robert Simonišek: Soba pod gradom (Litera, zbirka Piramida), prvenec
• Nataša Sukič: Kino (Litera, zbirka Piramida). 

Od nominiranih knjig sem prebrala samo Tadeja Goloba. Ali boma ye! vsekakor zasluži nominacijo, verjetno tudi kaj več. Kaže, da žolčne recenzije nekaterih literarnih kritikov o knjigi niso vplivale na odločitev žirije, da roman uvrsti na seznam nominirancev. To mi je všeč.
Večni nominiranec z nagrado kresnik, Evald Flisar, je ponovno na seznamu. Nekatere od njegovih knjig so mi zelo všeč, druge precej manj. Na žalost v to drugo kategorijo sodijo predvsem njegove novejše knjige. Odiseja bom verjetno kljub temu prebrala.
Drugače je z Mazzinijem. Mazzinija cenim in redno ter z veseljem prebiram njegove kolumne na Siol.net, a od Nemške loterije dalje nisem velika občudovalka njegovih literarnih del. Mnenje ostaja enako tudi potem, ko sem prelistala Palomo negro.
Möderndorfer, Peršak in Sukič mi ne dišijo najbolj.
Ingrid Rosenfeld je zaradi ugodnega mnenja na Knjižnih moljih in dejstva, da je knjiga izšla v zbirki Beletrina, že na mojem must-read seznamu.
Zanimivo in zelo prijetno se mi zdi, da so med kandidati za kresnika kar trije prvenci. To bo razveselilo marsikatere bralce, ki pogosto tarnajo, da so ob podeljevanju nagrad neuveljavljeni pisatelji vedno znova prikrajšani na račun znanih imen. Moja prva knjiga s seznama, ki jo bom prebrala, bo roman Roberta Simoniška Soba pod gradom. 

Ker sem prebrala tako malo romanov letošnjih nominirancev za nagrado kresnik, ne morem reči, katere od njih bi odstranila  s seznama in nanj uvrstila tri dobre knjige, izdane v lanskem letu, ki sem jih prebrala in jih med kandidati za kresnika ni najti. To so knjige Avgusta Demšarja: Miloš, Aleksandre Kocmut: Čisto sam na svetu in Ferija Lainščka: Orkester za poljube. Le kaj jim manjka v primerjavi z nominiranimi knjigami?

Po neprijetni izkušnji ob podeljevanju lanskoletnega kresnika, ki je bil velik fiasko, upam, da se bo letošnja komisija (pa čeprav je njena sestava le minimalno spremenjena) odločala po svoji vesti in z najboljšimi nameni delala v dobro slovenske literature. Naj izbere najboljši slovenski roman lanskega leta. Da zainteresirana bralska srenja ne bo rekla - kar sem prebrala v enem od redkih komentarjev, da nagrada ni več omembe vredna.

Žirija: Urška Perenič, Igor Bratož, Aljoša Harlamov in Alojzija Zupan Sosič

( foto: Delo)

BWPFF in IMPAC-Dublin - finale

Baileys Women' Prize for Fiction (BWPFF) slavi pisateljice! Do predlanskim se je nagrada imenovala Orange, lansko leto je bila preprosto Women' Prize, letos pa je dobila novega sponzorja - Baileys in tako tudi novo ime. Podeljujejo jo za najboljši roman v angleškem jeziku, ki ga je napisala ženska.
Nekaterim se podeljevanje nagrade samo pisateljicam zdi sporno, češ nimamo ženske in moške, pač pa samo dobro in slabo literaturo. Zakaj bi torej nagrade delili po spolu? No, nagrada je tukaj - uveljavljena in cenjena, le zakaj se je ne bi veselili. Knjiga več postane prepoznavna in lažje najde pot do bralca.

Pred dnevi so izbrali finalistke za letošnjo BWPFF:

• Chimamanda Ngozi Adichie: Americanah 
• Hannah Kent: Burial Rites 
• Jhumpa Lahiri: The Lowland 
• Audrey Magee: The Undertaking 
• Eimear McBride: A Girl is a Half-formed Thing 
• Donna Tartt: The Goldfinch

Največja favoritinja za končno zmago je vsekakor Donna Tartt. The Goldfinch je njena tretja težko pričakovana knjiga. Nastajala je deset let in je že svetovna uspešnica. Kritike so sicer nekoliko deljene, a večina bralcev in kritikov vseeno meni, da je to odlično delo.
Tudi nekateri slovenski bralci so nad knjigo navdušeni. Katja 10 je na Knjižnih moljih o knjigi napisala: "Bila mi je v velik užitek, pa čeprav bi ji lahko tudi kaj očitala, vendar moram avtorici priznati, da ima nekakšen neoprijemljiv "nekaj" - in pri meni ta doseže, da me potegne in da ji tudi kaj spregledam. Štorija govori o dečku Theu, ki v fiktivnem terorističnem napadu v Metropolitanskem muzeju izgubi mamo, sam pa preživi. Opis napada oziroma tega, kako poteka v Theovi glavi, ter ur & dnevov po njem je silovit. Odlično se izmenjujejo deli, ki šponajo kot v odličnem trilerju, in deli, v katerih se čas ustavi (in ti so za moj okus daleč najboljši)."

Drugi dve, že uveljavljeni literarni imeni v finalu, sta še Chimamanda Ngozi Adichie, ki je bila za svoj prvenec leta 2004 nominirana za nagradi Orange in booker in Jhumpa Lahiri, ki se je s svojim romanom The Lowland uvrstila med finaliste za lanskega bookerja.
Ostali trije romani so prvenci. Med finalistkami ni nobene angleške pisateljice, kar je nekoliko žalostno, saj je nagrada britanska.
V finale se ni uspela uvrstiti lanska dobitnica bookerja Eleanor Catton z romanom The Luminaries, kar pa ni tako slabo. Naj vsaka nagrada na sebi lasten način raziskuje in časti najboljše lanske romane.

Od srede dalje so znani tudi finalisti za nagrado IMPAC-Dublin. To je bogata mednarodna nagrada za romane, ki so lahko napisani v katerem koli jeziku, a morajo biti dostopni tudi v angleškem jeziku. Med širšimi kandidati za nagrado je bil tudi Miha Mazzini s svojim delom Nemška loterija. Med finaliste se njegova knjiga ni uspela uvrstiti.

Finalisti za nagrado IMPAC-Dublin so:

• Gerbrand Bakker: The Detour (Nizozemska); prevod iz nizozemščine David Colmer 
• Michelle De Kretser: Questions of Travel (Šri Lanka); 
• Patrick Flanery: Absolution (ZDA), prvenec
• Karl Ove Knausgaard: A Death in the Family (Norveška); prevod iz norveščine Don Bartlett 
• Marie NDiaye: Three Strong Woman (Francija); prevod iz francoščine John Fletcher
• Andrés Neuman: Traveller of the Century (Argentina); prevod iz španščine Nick Caistor in Lorenza Garcia
• David Park: The Light of Amsterdam (Severna Irska) 
• Donal Ryan: The Spinning Heart (Irska), prvenec 
• Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists (Malezija) 
• Juan Gabriel Vásquez: The Sound of Things Falling (Kolumbija); prevod iz španščine Anne McLean

Pet knjig je napisanih originalno v angleškem jeziku, pet jih je prevedenih. Če bo nagrado dobila ena od prevedenih knjig, si bosta 100 000 evrov razdelila pisatelj in prevajalec.
Knjige prihajajo z vseh koncev sveta, kar potrjuje mednarodnost nagrade. Dva romana sta prvenca. Dve od knjig imamo že prevedeni v slovenski jezik. To sta deli Marie NDiaye, Tri močne ženske in Andresa Neumana, Popotnik stoletja.

Moj favorit je roman Tan Twan Enga, The Garden of Evening Mists, ki sem ga pred časom že prebrala in mi je bil izredno všeč. Dogajanje je postavljeno v Malezijo tik po drugi svetovni vojni, ko je boleča japonska okupacija že mimo, a v džungli še vedno delujejo CT-ji (communist terorists), ki napadajo čajne plantaže in ostale civiliste. Vsaka od oseb je po svoje prizadeta od posledic vojne: dekle, ki je edino preživelo japonsko taborišče, japonski mladenič, ki dobi ukaz, naj nekaj minut pred razstrelitvijo atomske bombe nad Hirošimo opravi svojo dolžnost kamikaze; še posebej pa Aritomo, bivši cesarjev vrtnar, ki v goratih področjih Malezije gradi klasični japonski vrt. Vsak po svoje si zdravi svoje rane, eden bolj, drugi manj uspešno. Eden je jezen in zagrenjen, drugi je sposoben razumeti. Njihove zgodbe počasi pronicajo na dan. Drobec za drobcem postanejo jasne tudi povezave med protagonisti. Veliko je časovnih preskokov, a to bralca ne zmede. Knjiga je polna vojnih grozot, a vendar je to tudi zelo poetična knjiga, polna čustev, naravnih lepot in umetnosti.

Dobitnica Baileys Women' Prize for Fiction bo znana 4. junija; nagrado IMPAC-Dublin pa bodo podelili 12. junija.

Adam Johnson: Nirvana

(kratka zgodba)

The Sunday Times ob pomoči sponzorja - EFG Private Bank, podeljuje denarno najbogatejšo nagrado za posamezno kratko zgodbo. Nagrada je mednarodna, saj lahko sodelujejo pisatelji z vsega sveta. Kratka zgodba mora biti napisana v angleščini, vsebovati 6000 znakov ali manj in biti izdana v Veliki Britaniji ali na Irskem.Vrednost nagrade je £30 000.

Letošnji zmagovalec je Adam Johnson; naslov zmagovalne kratke zgodbe pa Nirvana. Brezplačno jo lahko preberete na portalu Esquire.  Če raje poslušate kot berete angleško, pa lahko na istem internetnem naslovu prisluhnete pisatelju, ko prebira svojo zgodbo.

Adama Johnsona sem na tem blogu že omenila. V lanskem letu je za svoje delo The Orphan Master's Son dobil prestižno Pulitzerjevo nagrado, zdaj pa je v njegovih rokah še ena pomembna literarna nagrada.

Dogajanje v zgodbi Nirvana je postavljeno nekaj let v prihodnost - čisto malo, samo toliko, kolikor je potrebno, da se po iPhonu in iPadu izdela še iProjector.
In da se majhne spremembe pojavijo tudi v cestnem prometu. Če se namreč šoferji v bližnji prihodnosti med vožnjo z avtomobilom želijo malo spočiti,  lahko za vožnjo izberejo Google Lane, kar pomeni, da upravljanje vozila prepustijo avtomatskemu vodenju s pomočjo Google zemljevidov.
Spremembe so tudi v zračnem prometu. Obstajajo mini vohunski helikopterji, ki zbirajo različne obveščevalne podatke - no, nekaj podobnega si je zamislil že Dan Brown v svojem Infernu.

Pripovedovalec in glavni junak zgodbe je IT strokovnjak, ki piše programe za iProjector. Uspe mu sprogramirati tridimenzionalno podobo  pravkar umorjenega predsednika ZDA. Z virtualno podobo se uporabniki lahko tudi pogovarjajo. Glede na to, kako so prebivalci ZDA čustveno prizadeti ob nasilni smrti svojega predsednika,  programska aplikacija doživi velikanski uspeh. Na svoje iProjectorje jo nalagajo po celem svetu.

Drugi, precej bolj  resen in žalosten del zgodbe, se razvija okrog pripovedovalčeve žene Charlotte, ki boleha za Guillain-Barréjevim sindromom. To je avto-imunska bolezen, pri kateri so bolniki zaradi propada mielinske ovojnice na motoričnih nevronih popolnoma paralizirani. Ne morejo se premikati, slabše čutijo, lahko imajo težave z dihanjem. So pa pri zavesti, njihove umske sposobnosti so neprizadete in ponavadi lahko povsem razumljivo govorijo. Na srečo je prognoza bolezni odlična in velika večina bolnikov popolnoma okreva.

A pri Charlotte kaže, da potek bolezni ne bo ugoden. Na posteljo je priklenjena že 9. mesec in še vedno ni nobenih znakov izboljšanja.
Življenje s hudo boleznijo je mučno za oba - za Charlotto in za njenega moža. Kadar ima bolnica slab dan vso svojo jezo in nezadovoljstvo stresa na edinega človeka, ki ga ima rada - na svojega moža. Kmalu potem ji je zaradi tega neskončno žal. Da pogosto s precejšno lahkoto trpinčimo ljudi, ki so nam najbližji in nam največ pomenijo, tudi v realnem življenju ni nekaj neobičajnega. A Charlottin mož vse to zrelo prenaša. Muči ga nekaj drugega - nekoliko prisilno dana obljuba, da bo ženi, če bo stanje nevzdržno, pomagal z evtanazijo.

Charlottino življenje je znosnejše zaradi skladb skupine Nirvana. Posluša jih ponoči, ko je življenje še posebno težko. S Kurtom Cobainom - z njegovimi pesmimi in njegovim življenjem, je naravnost obsedena.
Poseben čar Johnsonove Nirvane je tako tudi ta, da ob letošnji obletnici Cobeinove smrti na svojevrsten in očarljiv način ponovno obuja tega velikega umetnika in mu postavlja izviren spomenik.
Adam Johnson je nagrado za svojo kratko zgodbo dobil točno en dan pred 20. obletnico Cobainove smrti.

Zgodba, čeprav skromna po dolžini, odpira pomembna življenjska vprašanja. Kako se soočamo s hudo boleznijo? Kako sprejemamo smrt? Kakšno mesto v življenju imata samomor in evtanazija? Kako dojemamo umrle? Velike teme za kratko zgodbo, a pisatelju je uspelo odlično delo - več kot vredno pol urice našega življenja, žrtvovanega za to, da jo preberemo.

Adam Johnson (1967)