Brina Svit: Nove definicije ljubezni

Zbirka kratkih zgodb Nove definicije ljubezni, Brine Svit, je kot bombonjera s čokoladnimi pralinami.

Vzamem eno pralino in jo dam v usta... mhm, kako lepo se stopi, kako sladka je. Takoj si zaželim novo. Vzamem drugo. Tudi ta je sladka, mamljiva,...hm ne bistveno drugačna od prve. Mogoče je v tej drugi nekaj več temne čokolade in ima zato kanček grenkobnega priokusa. Želja po novem sladkem zalogaju vztraja. Poskusim tretjo pralino... hja, razočaranja ni več mogoče skriti. Zdi se, da je glavna sestavina pralin običajni sladkor, ki sicer sproža prijetna občutja, ki božajo dušo in telo, a samo za trenutek, saj kar prehitro splahnijo in za sabo pustijo praznino in plehkost. Ko pojem četrto, se že dolgočasim in želodec se začne upirati, tako da vem, da bo treba - čeprav težkega srca, saj gre vendar za priznano znamko bombonjere - končati s sladkanjem. Zaprem škatlo s pralinami in jo pospravim v omaro. Mogoče pa kdaj drugič pojem do konca. Obenem pa že vem, komu bi lahko točno takšno bombonjero podarila - recimo za božič ali novo leto - in mu pripravila veliko veselje. Imamo pač različne okuse in različne želodce. K sreči.

V knjigi Nove definicije ljubezni je zbranih deset ljubezenskih kratkih zgodb. V njih so ženske nesrečne v zakonih ali pa so samohranilke, osamljene in nezadovoljne. Hrepenijo po moškem, ki ga potem - kot po naključju in na najbolj neobičajnih krajih, tudi srečajo. Ta moški je vedno nekaj let mlajši od njih, dobro izgleda, ima nekaj dni staro brado, je pozoren in se ukvarja z umetnostjo. 

Včasih je moški tudi osrednji lik v zgodbi. Ta moški potem tekom pripovedi doživi neprijetno presenečenje, ki mu jasno pokaže, da ženske, s katero živi, sploh ne pozna. 

Pisateljica v svojih zgodbah veliko piše o takšnih in drugačnih oblekah ter čevljih, o kremah in maskah za obraz in bledo rožnatih šminkah. Pijeta se šampanjec in bordojec ter jedo kruhki z gosjo pašteto.

Romantika in sentimentalnost. In veliko ljubezni, ki pa ni prav nič na novo definirana.

Vse zgodbe se končajo srečno ali pa vsaj optimistično z upanjem na nov začetek in boljše življenje.

Za Brino Svit in njene knjige še vedno velja čisto vse, kar sem pred leti napisala ob recenziji njenega romana Noč v Reykjaviku. Če še niste, prosim, preberite, da me ne boste napačno sodili ;)

Thomas Mann: Die Betrogene

Ko je novela Die Betrogene izšla, je bil odziv med bralci in literarnimi kritiki zelo različen. Nekaterim je bilo delo všeč, drugi so bil nad njim razočarani. "Smrt v Düsseldorfu", "protiutež Smrti v Benetkah" ali "pozni mali zmazek" so samo nekatere od označb, ki so jih uporabili literarni kritiki, ko so pisali o zadnji Mannovi noveli. Sam je svojo kratko zgodbo, Die Betrogene (kar bi lahko prevedli kot Prevarana, ali še bolje Opeharjena, oz. Ogoljufana) imenoval "pesem o življenju in smrti"; še bolj nazorno pa jo je opisal kot "zgodbo o ženski, ki ni za ženske".

Tema novele je tista, ki je problematična. V 20-ih letih prejšnjega stoletja - v času dogajanja, je bilo govoriti o tem tabu. V 50-ih letih - ob izidu novele, je pomenila perverznost, o kateri se sicer lahko govori in piše, a samo s posmehom. V današnjem času takšna razmerja sprejemamo, a se nam še vedno zdijo malce kočljiva in ob njih večinoma občutimo vsaj malo zadrege.

Da ne bom preveč okolišila, naj kar takoj napišem - v noveli Die Betrogene se ženska v menopavzi noro zaljubi v mladeniča, ki je mlajši od njene hčerke.

Gospa Rosalie von Tümmler je nekaj čez petdeset let stara vdova, ki skupaj s svojo hčerko in sinom živi Düsseldorfu. V to mesto se je preselila po moževi smrti pred približno desetimi leti in sicer zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da je v mestu veliko zelenih površin in parkov, Rosalie pa je velika ljubiteljica narave. Drugi je ta, da se tu nahaja cenjena Umetnostna akademija. Rosaliejina hči Anna ima namreč veselje do slikanja in na düsseldorfski umetnostni akademiji bi ta svoj talent lahko dodatno razvila. Hči Anna je stara devetindvajset let in neporočena. Rodila se je s kepasto nogo, zaradi česar je bila v otroštvu in najstniških letih za marsikaj prikrajšana. Razvila se je v resno mlado žensko, ki je svoji materi bolj prijateljica in zaupnica kot hčerka.

Sin Eduard je sedemnajstletni gimnazijec, ki se pripravlja na maturo. Angleščina sicer ni maturitetni predmet, a Eduard bi rad postal inženir in že zdaj ve, da ga bo študijska ali pa poklicna pot nekoč zanesla tudi v Ameriko. Mamo zato prosi, da mu omogoči nekaj ur dodatnega pouka iz angleškega jezika, katerega znanje mu bo nekoč prav gotovo prišlo zelo prav.

And here we go:) Ken Keaton je štiriindvajsetletni Američan, ki je prišel v Evropo, da bi se boril v prvi svetovni vojni. Ko je bil ranjen in častno odpuščen iz vojske pa je namesto, da bi se vrnil domov, ostal v  Evropi. Trenutno je v Düsseldorfu in se preživlja s poučevanjem angleščine. Vsi ga imajo radi in v vseh "dobrih hišah" mesta je zelo dobrodošel. Vsi bi se pogovarjali z njim in se vadili v angleški konverzaciji. 

Kenu je vse dovoljeno. Na večerje v düsseldorfsko visoko družbo lahko hodi v navadni obleki in ne potrebuje smokinga kot vsi ostali gospodje. Pri večerji lahko meso razreže, nato nož odloži na rob krožnika, vilico preprime v desno roko in začne jesti, pa se nad njegovim početjem nihče ne bo zgražal. 

Ken je navdušen nad Evropo in njeno zgodovino. Evropska zgodovina je v primerjavi z zgodovino njegove domovine toliko bogatejša! ves čas zagotavlja in o zgodovini Düsseldorfa ve več kot vsi člani družine von Tümmler skupaj. A Ken Keaton v Ameriki ni študiral samo evropske zgodovine, ampak je tudi pridno treniral atletiko, kar düsseldorfske gospe zlahka opazijo v njegovih širokih ramenih in ozkih bokih.

V tega postavnega in simpatičnega mladeniča, ki njenega sina nekaj ur tedensko poučuje angleščino in po pouku včasih ostane tudi na večerji, se Rosalie zaljubi. Svojo ljubezen do mladeniča skriva pred vsemi ostalimi in tudi pred njim samim, saj se je vsaj malce sramuje. Zaskrbljena pa je tudi zaradi tega, ker ni več "čisto prava ženska",  ali kot piše v bibliji o Sari "se ji je nehalo dogajati, kar se dogaja ženskam". A vendar je srečna in zaradi ljubezni povsem pomlajena; oči se svetijo, koža se blešči, lasje - čeprav posiveli, so bujni in sijoči.

Svoja občutja pa nekoč le zaupa hčerki Anni in med materjo ter hčerko se razvije zanimiv dialog o odnosu med človeškim duhom in telesom. Resna in inteligentna Anna je prepričana, da je duh tisti, ki se mora prilagoditi telesu, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da se mora materin duh - pa četudi je še tako mladosten in ženstven, prilagoditi spreminjajočemu se - da ne rečemo, starajočemu se telesu in se odreči kakršnim upom po ljubimcu. Rosaliejino mnenje pa je popolnoma drugačno. Nikakor noče, da bi jo stlačili v podobo nekakšne matrone - dostojanstvene, a vendar na rob življenja porinjene ženske, ki nima več pravice do ljubezenskega življenja.  Prepričana je, da duh dela čudeže in ima velik vpliv na telo - lahko ga spremeni in pomladi - prilagodi sebi.

Ja, in potem se zgodi nekaj, kar Anno osupne, da ostane brez besed, njeno mamo pa okrepi v njenem prepričanju. Rosalie namreč - čeprav že nekaj časa v menopavzi,  ponovno dobi menstruacijo.

Grad Benrath

Rosalie - opogumljena v svoji "polni ženskosti", si potem upa svoja čustva priznati tudi Kenu. To se zgodi neko nedeljo, ko se skupaj z Anno, Eduardom in seveda Kenom odpravi na izlet v grad Benrath v okolici Düsseldorfa. V noveli se dvorec imenuje Holterhof, a iz opisa gradu in parka ob njem, kakor tudi lege ob Renu, je jasno, da je imel Thomas Mann v mislih grad Benrath. Ta je dandanes še vedno takšen, kot je opisan v noveli in kakršnega so doživeli junaki iz novele Die Betrogene. Fasada dvorca je še vedno razkošno rokokojska in če si želite ogledati notranjost, si morate tako kot Rosalie in Ken na čevlje navleči še copate iz flisa, da ne poškodujete dragocenega parketa.

Med ogledom gradu sta Rosalie in Ken smuknila v eno od skritih soban v dvorcu in tam mu je potem povedala, da ga ljubi. Ken ob ljubezenski izpovedi ni bil prav nič presenečen, saj ni bilo prvič, da se mu je - čednemu, kot je bil - pripetilo kaj takega. Takoj je bil pripravljen za to, da se naslednji večer spet srečata in skupaj preživita noč.

Grad Benrath

Ja, in potem nastopi kritična točka, ki je menda v literarnih delih, ki opisujejo ženske, ki se ne držijo ustaljenih in splošno veljavnih pravil, nujna. No, vsaj v 19. in 20. stoletju je bilo tako. Sicer pa, ... saj niste pričakovali, da se bo za Rosalie in Kena vse srečno končalo? Ne, Rosalie mora ravno tako, kot so to morale Emma Bovary, Effi Briest, Ana Karenina, pa še katera druga, umreti. S to razliko, da je Thomas Mann junakinji svoje novele pripravil še posebno tragično usodo. Grdo od njega. Zaradi tega Rosalie lahko imenujemo Opeharjena ali Prevarana - die Betrogene.

Thomas Mann se gre ginekologa. V noveli je lepo opisal dismenorejo ali bolečo menstruacijo (gospodična von Tümmler), znake menopavze (gospa von Tümmler) - za veliki finale novele pa še zrnatocelični karcinom jajčnikov, ki izloča estrogene. Zaradi njega namreč Rosalie umre. Perverzna igra narave (ali pa Thomasa Manna), bi lahko rekli, saj je Rosalie prepričana, da njena ponovna menstruacija pomeni zmago ljubezni ali pa duha nad telesom, v resnici pa je bilo ravno obratno - zmagala je smrt, kajti Rosalie ponovne menstruacije ni dobila zaradi ljubezni, pač pa hormonov, ki jih je izločal smrtonosni tumor. Uboga, naivna, opeharjena Rosalie, s katero se je narava kruto poigrala.

Banketna dvorana, 
grad Benrath

Zgodba o Rosalie von Tümmler je zgodba o nemogoči ali prepovedani ljubezni. Ravno takšno ljubezen je doživel tudi Thomas Mann - pisala sem že o Klausu Heuserju. Thomas Mann ga je, takrat sedemnajstletnega, spoznal med počitnicami na otoku Sylt in se zaljubil vanj. V luči tega potem ni nikakršno naključje, da je dogajanje novele Die Betrogene postavljena ravno v mesto Düsseldorf, saj je bil Klaus Heuser doma v tem mestu in njegov oče je bil direktor tamkajšnje umetnostne akademije - ja, točno tiste, na kateri se je učila slikanja tudi Rosaliejina hči Anna. O fiktivnem srečanju med Thomasom Mannom In Klausom Heuserjem, ki naj bi se pripetilo v Düsseldorfu kmalu za tem, ko je izšla novela Die Betrogene, pa je pisal Hans Pleschinski v svojem romanu Königsalle. Tudi v tem romanu - tako kot je to v noveli, je dogajanje v tistem najpomembnejšem trenutku postavljeno v dvorec Benrath, oz. v park v njegovi okolici.

Če odmislimo pisateljev ironični pogled na menopavzalno žensko, ki si dovoli to neumnost, da se zaljubi v mladeniča, ki bi bil lahko njen sin, je to zelo dobra novela. Rada sem jo brala. Čudovito je zgrajena in posebno stranske osebe so zelo lepo opisane in verodostojne. Skozi Kena Keatona se sipajo ameriške izkušnje, ki jih je Thomas Mann pridobil ali pa jim je bil priča med izgnanstvom v Združenih državah Amerike. Glavna vrlina novele je pa tako ali tako tema, ki ji je Thomas Mann zvest v večini svojih del. To je nasprotje in ob enem usodna povezanost med ljubeznijo in smrtjo. Eros in Tantos pogosto hodita z roko v roki. V noveli je to razmerje simbolizirano v črnih labodih z rdečim kljunom, ki živijo v parku gradu Benrath.

Zakaj pa novela ni bila primerna za to, da bi jo brale ženske, si lahko odgovorite kar sami. Kar nekaj razlogov bi lahko našteli, ki pa so dandanes že vsi zastareli in nič več omembe vredni.

Berite romane in kratke zgodbe Brine Svit. Tam se moški vedno zaljubljajo v starejše ženske in ženske imajo vedno mlajše ljubimce ;)

Stanislaw Lem: Solaris

Skromnost nam brani izreči naglas, a včasih si mislimo, kako imenitni smo. V resnici, v resnici pa nočemo osvajati vesolja, radi bi samo razširili Zemljo do njegovih mej.

(Stanislaw Lem: Solaris)

======================================================

Solaris je planet, nekaj svetlobnih let oddaljen od Zemlje. Pozornost zemeljskih znanstvenikov je pritegnil zaradi svoje orbite. Ta bi morala biti kaotična in nestabilna, saj Solaris kroži okrog dveh sonc - modrega in rdečega, ki s svojo gravitacijo nenehno vplivata na planetovo kroženje in spreminjata njegovo orbito. Ker se je Solarisova orbita izkazala za stalno, si je planet "z mesta enega izmed več sto vsako leto na novo odkritih planetov, dvignil na rang telesa, ki zasluži posebno pozornost." Proti planetu so odletele prve raziskovalne odprave in v njegovi orbiti so zgradili raziskovalno postajo Solaris. Razvila se je nova raziskovalna veda imenovana solaristika, ki je raziskovala planet in ga poskušala razumeti. A solaristi v svojem raziskovanju in preskušanju hipotez niso prišli daleč. Vse njihovo znanje o Solarisu je bilo kljub večletnemu natančnemu raziskovanju bolj ali manj omejeno le na spoznanje, da stabilnost orbite planeta ohranja ogromen ocean, ki prekriva večino planeta in da je ta ocean živo bitje. Kakor je odkritje, da je na planetu Solaris eno samo bitje in da je to ocean želatinaste mase, ki zna razmišljati, nenavadno in na prvi pogled zanimivo, je veliko navdušenje, ki ga je planet vzbudil pri zemeljskih znanstvenikih, začelo z leti plahneti. Kajti Zemljanom kljub številnim poskusom s prebivalcem Solarisa ni uspelo vzpostaviti stika in zemeljske raziskave ter razlage dogajanja so obtičale na mrtvi točki.

Dogajanje v romanu Stanislawa Lema se začne približno sto let po tistem, ko so ta nenavadni planet odkrili. Na Solaris prispe psiholog in solarist dr. Kris Kelvin. Takoj ugotovi, da se na postaji dogajajo čudne stvari. Eden izmed raziskovalcev, dr. Gibarian, je mrtev in naj bi pred kratkim naredil samomor, ostala dva, dr. Snaut in dr. Sartorius, tičita v svojih sobah in tam nekaj skrivata. Nihče od njiju Kelvinu noče povedati, kaj se dogaja. Bo menda že sam videl in do takrat nima pomena karkoli razlagati, saj tako ali tako ne bi verjel.

Kaj se dogaja, izvemo že zelo hitro.

Na postaji Solaris vsak, potem ko prespi prvo noč, dobi svojega "gosta". To je materializirana oblika njegovih najglobljih in najizrazitejših občutij, misli in doživetij ali kot piše v romanu: To niso niti osebe niti kopije določenih oseb, ampak materializirane projekcije tega, kar o določeni osebi vedo naši možgani. 

Pri Krisu je to njegova pred desetimi leti umrla žena Harey. Umrla je zaradi samomora, ki ga je naredila, ker jo je Kris želel zapustiti. "Gostja" je dvojnica Krisove žene, a ji vendar ni povsem enaka. Določene stvari se spominja, drugih ne. Ve, da je nekaj narobe in nenormalno, ter je zaradi tega zmedena. Ves čas mora biti v Krisovi bližini - če ji kdo to želi preprečiti, postane nervozna in celo nasilna.

Vsebina romana ob "gostih" zajadra v psihološke vode. Kris se mora ob "novi" Harey soočiti s svojo podzavestjo in občutki krivde ob njenem samomoru. Zdaj razume, zakaj je eden izmed članov raziskovalne skupine na postaji naredil samomor in zakaj se ostala dva prestrašeno skrivata v sobah, skupaj s svojima "gostoma", ki ju nočeta nikomur pokazati.

Krisovo soočanje in sobivanje s Harey se razvija od zanikanja njenega obstoja, trenutka, ko se jo želi na vsak način znebiti (pa to ne gre), preko tega, da se mu začne smiliti in trpi skupaj z njo, do takrat, ko se vanjo zaljubi in je noče več izgubiti.

Ob prebiranju romana izvemo, kako so "gostje" nastali. Seveda ste že uganili, da je njihov obstoj povezan z živim oceanom planeta Solaris. A ob tem se vseeno postavlja obilica dodatnih vprašanj. Ali preko "gostov" ocean komunicira z ljudmi? Zakaj raziskovalce na postaji trpinči na tako prefinjen način? Zakaj šele po toliko letih? Odgovori na ta vprašanja so skriti v znanstvenih razlagah o tem, kako bi lahko potekalo naše srečanje z izvenzemeljskimi bitji, pa tudi v teoloških razsežnostih našega razmišljanja. Zelo fajn.

Po romanu Solaris poljskega pisatelja Stanislawa Lema je leta 1972 ruski režiser Andrej Tarkowski posnel film, ki velja za klasiko. Trideset let pozneje so v Hollywoodu naredili remake z Georgem Cloonyjem v vlogi Krisa Kelvina. Pri obeh filmih je dogajanje postavljeno tudi na Zemljo - kar za knjigo ne velja, saj se tam vse dogaja le na Solarisu - s čimer sta režiserja lažje razložila okvir zgodbe, se pravi razmerje med Krisom in Harey pred njeno smrtjo na Zemlji, pa tudi vse, kar so znanstveniki v zadnjih sto letih odkrili o Solarisu in njegovem edinem prebivalcu. Hollywoodski film je bistveno krajši od ruskega - jasno, povsem po okusu sodobnih filmskih gledalcev, ki so v teku let med obema filmoma izgubili nekaj svoje potrpežljivosti in zmožnosti koncentrirati se - tako v njem ni prostora za slike oceana, njegovo spreminjajočo se gladino, meglo, ki se dviga iznad njega in se barva v hladno modri ali toplo rdeči barvi, pač odvisno od tega, katero od sonc je nad obzorjem. Tudi razvoj odnosa med Krisom in Harey, ki sem ga omenila, je v starejšem filmu po mojem mnenju precej bolje prikazan kot v sodobni različici, pa čeprav George Clooney igra prepričljivo in zelo zelo gledljivo. Zanimivo je tudi to, da film iz leta 1972 -  iz časa, v katerem filmskim ustvarjalcem še ni bilo na voljo toliko možnosti za ustvarjanje spektakularnih in posebnih učinkov, uspe bolje graditi suspenz in celo horor kot v filmu iz leta 2002. 

S filmoma Solaris se je tako še enkrat potrdilo dejstvo, da so remaki ponavadi slabši od filmov, ki so jim bili v navdih. Se pa oba filma trudita preseči rasizem, ki je nenamerno zašel v roman. Tako so Gibarianovo "gostjo", ki je bog vedi zakaj debela črnka, oblečena le v slamnato krilce, v obeh filmih zamenjali z otrokom, Gibarianovim sinom. V filmu iz leta 2002 pa so naredili še korak naprej v boju proti rasizmu ter šovinizmu in dr. Sartoriusa nadomestili s temnopolto znanstvenico.

Stanislaw Lem (1921-2006) je doživel premieri obeh filmov. Ali sta mu bila všeč, ne vem; vem pa - iz dokumentarnega filma o njem - da je živel zapleteno življenje, kjer je za svojo varnost in pogosto celo samo za golo preživetje moral sprejemati sporne odločitve in sklepati neprijetne kompromise. Njegovi družini - čeprav so bili židje, je med nemško okupacijo uspelo čudežno preživeti holokavst, zaradi česar so bil sumljivi. Po 2. svetovni vojni je pisal članke, ki so bili kritični do nove oblasti, a tudi socialistična propagandna besedila. Zapriseženi ateist je redno objavljal kolumno v katoliškem časniku. Ko je padla železna zavesa, je bil zelo nezaupljiv in ni verjel, da bo kaj bolje. Ob terorističnih napadih na New York v začetku 21. stoletja pa je izgubil zaupanje v človeško civilizacijo. Umrl je kot pesimist, kar je glede na to, kaj vse je v svojih delih pravilno predvidel, zaskrbljujoče.

A mi smo vseeno veseli, da imamo njegove znanstveno-fantastične romane - Solaris je samo eden izmed njih, najbolj znan. Glede na daljnje leto, v katerem je izšel - to je leto 1961, se presenetljivo lepo bere.

★★★★☆

Stanislaw Lem
v svoji knjižnici
v Krakovem

Miljenko Jergović: Sarajevski marlboro

Miljenko Jergović se je rodil leta 1966 v Sarajevu. Leta 1993, med Bosansko vojno, se je preselil v Zagreb. Velja tako za bosanskega kot tudi za hrvaškega pisatelja. Z zbirko kratkih zgodb Sarajevski marlboro je v trenutku postal mednarodna pisateljska zvezda. Bil je prvi, ki je o vojni v Jugoslaviji pisal drugače, kot so nekateri mogoče pričakovali - ne tako zelo patriotsko in domoljubno.

Kratke zgodbe opisujejo življenje v okupiranem Sarajevu. Vsaka od njih se posveti enemu dogodku, enemu predmetu ali enemu človeku. Vedno gre za majhne stvari ali male običajne ljudi in njihove vsakdanje pripetljaje. Utečene življenjske poti grobo in surovo prekine vojna - streli ostrostrelcev, granate in bombe.

Zgodbe so nekaj posebnega, ker se dogajajo v Sarajevu. Ne zato, ker je mesto med vojno doživelo nekaj, kar bi ga bistveno razlikovalo od usod drugih mest (vsak kraj na vojnem področju je v letih med 1993 in 1995 doživel nekaj, kar ga je še posebno tragično zaznamovalo), pač pa zaradi Sarajevčanov samih. Ni veliko mest na svetu, kjer ljudje treh narodov in treh veroizpovedi že tako dolgo živijo skupaj, kot je to ravno v Sarajevu. Zaradi tega njihove usode izstopajo in so mogoče še posebno tragične.

So Sarajevčani do vojne živeli v sožitju in prijateljstvu? Ali pa sta bila že pred spopadi pod površino složnega sobivanja skrita sovraštvo in ledeno neprenašanje? V prvih dneh vojne so se Sarajevčani trudili dokazati, da se resnica skriva v pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje. "Na začetku smo verjeli, da se je treba od Zla na vsak način razlikovati." in  "Vsak dan je situacija vse bolj potrjevala Laž o bosanskem sovraštvu, laž o tej državi ledenega neprenašanja." 

Potem pa... 

"Ker pa ni nihče ničesar naredil za Resnico, je prenehala funkcionirati kot argument. Če boste enkrat pisali kakšno zgodovino, ne verjamem, da bo sploh omenjena. Tudi kot opomba ne. Resnica bo žaljiva, če jo bo kdo tudi izgovoril, tako za Srbe kot za Hrvate in Muslimane. Prvi so spodbudili in naredili zločin, drugi pa so v svoji muki verjeli, da imajo prav in da je treba misliti kot oni in delati kot oni. Vse, kar se bo še naprej dogajalo, bo samo refleks te katarze v zlu, vendar ne bo imelo nobene zveze s tistim, kar sta Bosna in Sarajevo bila."

V knjigi ni poročil o velikih bitkah in pogumnem bojevanju, pač pa v njej najdete zgodbo o muslimanski deklici in  hrvaškem saksofonistu, o jablani, ki raste na meji in ovenelem kaktusu, volkswagnovem hrošču. Stil pisanja je racionalen, skoraj hladen in brezčuten. Mogoče se prav zaradi tega v vsaki od malih stvari, ki so opisane v zgodbah zbirke, veliki zgodovinski dogodki zrcalijo še jasneje in bolj tragično.

Primer, kjer pa pisatelj vendarle ne more skriti svojih čustev - žalosti in razočaranja - je zadnja zgodba zbirke, ki ima svoj lastni razdelek z naslovom Who will be the witness. No, knjige že ne bodo priče dogodkov v tem mestu, saj je velika sarajevska knjižnica, slavna Vijećnica, med vojno zgorela. "Pobožaj nežno svoje knjige, tujec, in se spomni, da so prah," resignirano zaključi Miljenko Jergović svojo knjigo in ne verjame več niti tega, da bodo literatura ali umetnost ali kultura Sarajevčane rešile pred zlom.

Sicer pa takole o gorečih knjižnicah:

Nad glavo zaslišiš žvižg, mineta dve, tri sekunde napetosti, potem pa se spodaj, nekje v mestu, razpoči eksplozija. S svojega okna se to mesto vedno dobro vidi. Najprej kot visok, vitek stolp prahu, ki se spremeni v dim in ogenj. Čakaš še nekaj trenutkov, da prepoznaš, za katero stanovanje gre. Če je ogenj počasen in len, gre za zažgan dom nekega siromaka. Če plane v veliko modro kroglo, potem gori nekogaršnje lepo urejeno podstrešje, obito s polakiranim ladijskim podom. Če gori dolgo in vztrajno, je zgorel dom bogatega lastnika čaršijske trgovine, poln starinskega masivnega pohištva. Če pa se plamen dvigne iznenada, divji in razuzdan kot lasje Farrah Fawcett, in še hitreje izgine ter pusti, da veter raznaša pepelnate lističe nad mestom, potem veš, da je pravkar zgorela nekogaršnja domača knjižnica. Ker si v trinajstih mesecih bombardiranja videl veliko teh razigranih plamenic, se ti zdi, da je Sarajevo ležalo na knjigah.

Pogosto se zgodi, da me prave knjige najdejo v ravno pravem času. Za Sarajevski marlboro sem slišala že pred leti, verjetno kmalu po izidu knjige v slovenskem prevodu leta 2002. Priporočila mi jo je znana kardiologinja (cenjena po svojem znanju in prepoznavna po svoji govorici), češ, da je to izredno avtentična knjiga o medvojnem dogajanju v njenem rodnem mestu in več kot vredna branja. No, preteči je moralo še kar nekaj let, da sem knjigo končno res prebrala. Je že moralo biti tako, da mi je bilo namenjeno, da jo berem v luči še ene zgodbe, ki se je dogajala v obdobju vojn na področju Jugoslavije. Ta druga zgodba je resnična, brez najmanjših primesi fikcije, dobila pa sem jo pred kratkim - ne ravno iz prve, vendar pa iz zanesljive druge roke. Pripoveduje o dogajanju v taborišču Manjača, kjer so četniki zadrževali muslimanske in hrvaške ujetnike. Kako grozno je bilo tam, naj povzamem z enim samim stavkom, ki ga je napisal ravno Miljenko Jergović v eni od svojih poznejših knjig: "Če so bila nemška taborišča tovarne, so bile ustaška obrtne delavnice." Manjača je bila sicer četniško in ne ustaško taborišče, a stavek velja tudi zanjo.

Enega izmed nastopajočih v Sarajevskem marlboru so tudi poslali v Manjačo, potem ko so mu umorili - da ne napišem kako, ženo in otroka. Kaj se je v Manjači z njim dogajalo, v zgodbi ni zapisano, je pa iz nje prišel popolnoma spremenjen. Pomoč psihologov mu ni bistveno pomagala in o dogodkih, ki so se mu pripetili, ni mogel spregovoriti. Grozljiva podobnost z resnično zgodbo, v kateri se prav tako nekdo trudi živeti s posledicami ujetništva in mučenja v Manjači in je šele po več kot dvajsetih letih začel o tem pripovedovati osebi, s katero je leta dolgo razvijal zaupanja vreden odnos, me je resnično pretresla. Ta zgodba je Sarajevski marlboro osvetlila še z dodatnega kota. 

Zbirka kratkih zgodb Miljenka Jergovića je za bralca to, kar je za kadilce cigaret znamke marlboro, sarajevski marlboro. Srajevske cigarete marlboro so namreč drugačne od cigaret marlboro, ki so izdelane v drugih državah. Narejene so iz mešanice lokalnega tobaka in so prilagojene okusu bosanskih kadilcev. Kakšnega tujega kadilca, ki sicer kadi cigarete marlboro, lahko ta okus preseneti. A presenečenje je po prvih vdihih in začetnem začudenju vendarle pozitivno, saj gre za eno boljših tobačnih mešanic. 

Točno tako je tudi s kratkimi zgodbami Sarajevski marlboro. Zbirka je dobra mešanica kratkih zgodb, v kateri gre uživati, pa čeprav je njihov okus grob in surov. A takšno je pač Zlo, ki - če hočemo ali ne - živi med nami in je v zgodbah Miljenka Jergovića pokazalo še eno od svojih mnogoterih oblik.

Jerzy Andrzejewski: Pepel in diamant

S tebe kot s smolnate bakle plameni

venomer goreče cunje plapolajo.

Ti pa goriš in ne veš, ali se osvobajaš,

ali bo vse, kar je tvoje, izgubljeno.

Mar bosta ostala pepel le in zmeda,

ki ju bo odnesel vseuničujoči vihar?

Ali pa morda na dnu spod pepela zažari diamant,

svetel, kakor zvezda jutranjica večne zmage?

(Norwid, Za kulisami)

No, to je najkrajši mogoči povzetek romana Jerzyja Andrzejewskega, Pepel in diamant. Za to se v knjigi gre.

Smo v prvih dneh maja 1945 v enem od majhnih poljskih mest. Nemčija bo vsak čas podpisala brezpogojno kapitulacijo in druge svetovne vojne bo konec. Pa zaradi tega v mestecu Ostrowiec ni čutiti nobene evforije in veselja. Tukaj se je namreč vojna že končala. Rdeča armada je že pred časom zdrvela preko Poljske in se napotila višjim ciljem naproti - zavzetju Berlina.

V Ostrwiecu sta ostala le pepel in zmeda. Bo po vseuničujočem viharju izpod pepela zažarel vsaj majčkeni diamant? Slabo kaže.

Nova oblast je v mestu že vzpostavljena, a njena moč ni velika. Novi oblastniki se še ne znajdejo in na vsakem koraku zadevajo ob upor. Med someščani se oblikujejo novi medsebojni odnosi, ki so večinoma zelo drugačni, kot so bili tisti pred vojno. Vojna je vsakega od njih po svoje zaznamovala - enega tako, drugega nekoliko drugače. Eni poskušajo zgraditi povsem nov svet, drugi starega nočejo spustiti iz rok. In pride do konfliktov, ki povzročijo nepotrebne in obžalovanja vredne smrti, ki še usodneje zarežejo v življenja prebivalcev Ostrowieca. Tako ob spodletelem atentatu na najvišjega predstavnika oblasti umreta nedolžna delavca. Mlademu vodju uporniškega gibanja pa pri sledenju višjim ciljem, kot sta bratstvo in solidarnost, ni težko ubiti sovrstnika in prijatelja.

Prebivalci mesta predstavljajo svojevrsten kolaž najrazličnejših človeških usod - zmagovalcev in poražencev, iznajdljivih in nerodnih, preračunljivih in moralno brezhibnih. Pisatelj je njihove usode zelo lepo medsebojno prepletel. Predvojni znanci in prijatelji se srečujejo na novih nivojih življenja, ki ponavadi prinesejo velika razočaranja. Vendar pa ni nastopajočih, ki bi bili samo pozitivni in ne tistih, ki bi bili le negativni. Vsak se poskuša z težo usodnih dogodkov, ki mu jih je prinesla vojna, na rami, v novem, nesigurnem in nevarnem času kar najbolje znajti ali enostavno le preživeti. Nekateri so težo vojne pogumno prenesli, nekateri so se pod njo zlomili - tudi moralno in počeli grozljive stvari, ki se jih v mirnem času ne bi mogli niti predstavljati. Pisateljeva simpatija je na strani enih in drugih. Nikogar ne obsoja in nikogar ne poveličuje. Vedno znova pa se izkaže, da po vojni ni mogoče enostavno reči, zdaj bomo pa vse, kar se je zgodilo, pozabili in začeli s povsem novim življenjem.

Novo življenje? Prvič si je bil na jasnem, da je življenje eno samo. Ni starega in ni novega življenja. Nič v življenju se ne pozabi in nobeno dejanje se ne da izbrisati.

Roman so leta 1948, ko je bil izdan, lepo sprejeli - z eno samo pripombo, da mu kot političnemu romanu primanjkuje ravno politike. Zmagovalce in nosilce družbenega napredka naj bi prikazal preveč medlo, do poražencev in reakcionarnih sil pa naj bi bil preveč popustljiv. Zgodba naj bi se prekomerno ukvarjala z moralnimi in premalo s političnimi problemi. Po več kot sedemdesetih letih je jasno, da je ravno to, kar je bilo ob izidu ocenjeno kot šibkost romana, njegova največja odlika. Pisatelj je knjigo osvobodil šablone socialističnega realizma in zaradi tega je zanimiva ter branja vredna še danes. Poleg tega pomaga razumeti povojno poljsko zgodovino, ki je bila za odtenek drugačna od naše. Tam je bil boj proti nacističnemu okupatorju namreč boj za ohranitev starih, ne pa za vzpostavitev novih družbenih odnosov. Povojne atentate na predstavnike nove, socialistične oblasti pa so izvajali predvsem razočarani mladi ljudje, ki so jih pozneje, ko je bil  njihov upor zatrt, označevali kot predstavnike "tragičnega rodu" in tiste, ki jih je medvojni šolski sistem "okužil s smrtjo".

Stil pisanja je izredno preprost in večinoma poteka v dialogih. Iz preprostih kratkih stavkov, pogosto vprašanj z le nekaj besedami in zelo bornih odgovorov nanje, je potrebno začutiti junake in njihovo mišljenje. Pogosto se to da, vedno pa ne. Včasih sem imela občutek, da berem dramsko delo ne pa roman, a prava drama bi bila vseeno bolj zapleteno grajena, kot so grajeni pogovori med nastopajočimi v romanu. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da junaki težko povedo kaj pametnega. 

Roman Jerzyja Anderzejewskega, Pepel in diamant, mi je bil pravzaprav všeč. Melanholičen je in malce otožen. Včasih zagoneten in kljub preprosti pripovedni tehniki mestoma težje doumljiv. Pepel povojne Poljske sem zlahka našla, saj se sipa z vsake strani knjige, za diamant pa ne vem točno, kje bi ga iskala. Mogoče se skriva v novi družbeni ureditvi, ki se pripravlja. Ali pa je - kar je bolj verjetno, in če hočete, tudi bolj predvidljivo - v ljubezni. V romanu je ni veliko, a tista, ki je, je čista in iskrena ter odpira oči in srca.

★★★★☆

Jerzy Andrzejewski
(1909-1983)
(vir: Wikipedia)

Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.

Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.

(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 

In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.

Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).

Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?

Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 

A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 

V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)

Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...

In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 

Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 

Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 

Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 

Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.

Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 

Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)

Witold Gombrowicz: Ferdydurke

Moj sodelavec, ki izhaja s Poljske, a že več kot dvajset let živi v Nemčiji, ve, da pišem literarni blog. Ko je preletel naslove knjig, ki so navedene v rubriki Seznam knjig, je bil presenečen, da na njem ni niti ene knjige katerega od poljskih avtorjev ali avtoric.

Mhm, poljskih pisateljev in pisateljic ne poznam prav dobro. Seveda sem pred leti brala Sienkiewiecza, pa ne bi o tem. Za nobelovko Olgo Tokarczuk čas še ni dozorel. Da tako v hermioninem blogu vsaj malo zadiši po Poljski, ostane samo še Joseph Conrad, a ta tako ali tako velja bolj za angleškega kot poljskega pisatelja.

Kaj lahko storim, da popravim slab vtis? Po kateri dobri poljski knjigi naj sežem? Odločitev je bila pravzaprav lahka. Že od nekdaj namreč vem, da so knjige, ki so izšle v legendarni zbirki Sto romanov, vedno vredne branja, če že niso tudi vrhunske ter skoz in skoz odlične.

V zbirki Sto romanov sta izšla dva poljska romana. To sta Pepel in diamant, Jerzyja Andrezejewskega ter Ferdydurke, Witolda Gombrowicza. In sem se lotila tega zadnjega - povsem na slepo, ne da bi vedela, kaj prijemam v roke.

Knjigo preberem in ne vem, zakaj je njen naslov Ferdydurke. Ne vem, kako je pri vas, ampak jaz sem si pod tem naslovom predstavljala skupino žensk, ki - ali se pišejo Ferdydur, ali izhajajo iz družine Ferdydur, ali živijo nekje, kjer se reče pri Ferdydur, ali pa se ukvarjajo z nečim ferdydurskim. Potem pa ugotovim, da se originalni poljski naslov glasi do črke enako kot slovenski - Ferdydurke. Da ima nemški prevod romana naslov Ferdydurke, in da se tudi prevod v francoski in španski in angleški jezik imenuje Ferdydurke. Hja. Kaj bi to lahko pomenilo? Ja, nič. Beseda Ferdydurke ne pomeni nič. Če razmišljamo v poljskem jeziku, potem mogoče namiguje na moško ime Ferdynand in ta Ferdinand naj bi bil zaradi dur ali dyd v besedi malce neumen, a vse skupaj je čista špekulacija.

Med naslovom romana in njegovo vsebino ni nobene povezave. Iskanje njegovega pomena je povsem brezpredmetno. V romanu ni nobenega Ferdinanda in nobene ženske druščine, ki bi si delila nekaj ferdydurskega. Ferdydurke je kot packa pri Rohrschachovem testu - simptom nezrelega kaosa, ki pa vendar že kaže nekaj simetrije in grozi, da bo razstrelil vse uradne forme in oblike, piše Rolf Fieguth.

Mogoče bi začela na koncu. Knjiga se konča z rimanim verzom: Konec, ho-ruk, kdor je to čital, je čuk! Ta čuk naj bi pomenil norca, neumneža ali nekaj podobnega. Kdor je to prebral, je neumen, so bolj jasno in naravnost napisali v nemškem prevodu romana.

In kakor je knjiga posebna in nenavadna, si lahko tudi jaz privoščim, da z zadnjega stavka brez posebnega razlaganja in opravičevanja, skočim na začetek romana. Tu je eden lepših prvih stavkov v literarnih delih, ki sem jih kdaj prebrala. Glasi se takole: V torek sem se zbudil ob oni prazni in brezoblični uri, ko je noč pravzaprav že mimo, svitati pa se še ni utegnilo pričeti.

Med prvim in zadnjim stavkom se zgodi to in ono, a vedno v parih, simetrično: z roko v roki gre mlado in staro, naivno in zrelo, idealistično in primitivno realno, napredno in zastarelo, aristokracija in delavski razred, sinteza in analiza - vse vedno v primerni formi, ki je najpomembnejša, pa čeprav je - neglede na to kakšna je, vedno zlagana. Kajti človek je kar najbolj odvisen od zrcalne slike v duši drugega človeka, čeprav je ta duša bebasta. 

Da je vse skupaj še bolj zanimivo, pa v zgodbo sem ter tja vskočijo še tetke literarne kritičarke - kulturne tetke, četrtavtorice in prisiljene polkritičarke, ki razglašajo svoje sodbe po revijah in časopisih:)

Težko verjeti, a roman Ferdydurke ima tudi zgodbo, ki je včasih celo zanimiva. Tisti torek, ko se začne daniti, prvoosebni pripovedovalec leži v postelji ter razmišlja o odraslosti in otroštvu. Star je že trideset let, a se nekako še vedno noče obnašati kot odrasel človek. In tako nastopi čas za fantazijo. V sobo pride profesor Pimko in glavnega junaka "pomanjša" v 17-letnega gimnazijca. Odpelje ga v šolo, kjer se naš Jožko znajde med dvema skupinama fantov - eni so polni idealov, drugi grobo realistični, vsi pa v svojih prepričanjih neiskreni in zlagani. Po šoli gre k družini, ki bo skrbela zanj. To je sodobna družina, kjer imajo vsi člani - še posebno pa hči, 16-letna gimnazijka, za čas tridesetih let 20. stoletja, v katerem se roman dogaja, izredno napredne in drzne poglede na svet ter medčloveške odnose. Jožko se zaljubi v Zutko, a jo obenem poskuša uničiti in prizadeti. Potem zapusti družino in se skupaj z enim od sošolcem napoti ven iz mesta, kajti ta sošolec bi rad spoznal "hlapčiča" - neizumetničenega in nepokvarjenega predstavnika preprostih delavnih ljudi, pa se ta dogodivščina zelo klavrno konča. Pristaneta pri Jožkovih plemiških sorodnikih, kjer zgodba postaja vedno bolj zmedena in neverjetna, spontana in kakor nenačrtovana, polna posmeha in norčevanja. Pisatelj se norčuje  iz različnih ideologij, družbenih razredov, šolstva in seveda tudi bralcev.

Nekateri nastopajoči imajo imena, ki jih označujejo. Tako imamo Važiča, ki je idealist; Mečkavca, ki je realist; Kopyrda, ki je flegmatik; Lizuna, ki se prilizuje Važiču, Mladičeve, ki so sodobna družina, Žogeca, dr. Poklewskega, direktorja Pereščka itd. Da bi ugotovila, kako posrečeno so imena nastopajočih prevedena v slovenski jezik, bi morala znati in brati v poljskem jeziku, a v katero smer je tipal pisatelj, se  že vidi.

Pisateljeva ideja, da tridesetletnika prestavi v telo najstnika, je ogromno obetala. Kako bi bilo z nami, če bi bili naenkrat spet stari 17 let, a bi ob tem ohranili znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili v poznejšem življenju? Vsekakor zelo zanimivo. V romanu Ferdydurke pa ni tako. Pri Jožku se namreč zdi, da je s "pomanjšanjem" pravzaprav našel pot k svojemu pravemu jazu in še tisto nekaj malega odraslosti, ki jo je imel na začetku romana, je z njegovim nazadovanjem v pubertetnika popolnoma izhlapela. In roman Ferdydurke kar naenkrat postane nekakšen mladinski roman ali v najboljšem primeru roman o odraščanju. Kako le je dobil status kultne knjige?

Tako je to z romanom Witolda Gombrowicza, Ferdydurke - ni ne tič ne miš, ne pretirano dobra in niti ne slaba knjiga. Ko je leta 1937 izšla, je bila revolucionarna in šokantna, zdaj pa je samo bolj ali manj dolgočasna.

No, čuk neumni, zakaj si pa bral. Sam si si kriv.

★★★☆☆

Witold Gombrowicz
(1904-1969)
(vir: Wikipedija)