Emile Zola: Umetnina

Paul Cezanne (1839-1906) - pomembni francoski slikar, ki je povezal slikarstvo 19. stoletja z moderno umetnostjo - in Emile Zola (1840-1902) - pisatelj in najpomembnejši predstavnik francoskega naturalizma, sta bila velika prijatelja. Skupaj sta hodila v osnovno šolo v Aix-den Provence, se potepala po okolici tega provansalskega mesta in plavala v bližnji reki. Prijateljstvo se je nadaljevalo tudi potem, ko sta odrasla in se napotila v Pariz, kjer sta začela graditi vsak svojo poklicno kariero - eden kot slikar, drugi kot novinar in pisatelj.

Paul Cezanne: Paul Alexis bere Emilu Zolaju
(1870)
(Public domain)

Ko je leta 1885 izšel Zolajev roman Umetnina, se je njuno prijateljstvo naenkrat in za vedno končalo. Po kratkem in izredno uradno napisanem pismu, ki ga je Cezanne poslal Zolaju in se z njim zahvalil za izvod romana Umetnina, so se stiki med njima prekinili. Menda se od takrat dalje prijatelja, ki sta vedno tičala skupaj, nista več srečala. Vzrok za to tiči v vsebini romana Umetnina, ki jo je Cezanne doživel zelo osebno.

Umetnina je eden izmed 20-ih romanov, ki jih je Emile Zola združil v ciklusu Rougon-Macquartovih, in opisujejo usodo številnih članov iste družine iz časa francoskega drugega cesarstva. Umetnina se osredotoča na življenje umetnikov - na njihovo bohemsko življenje v drugi polovici 19. stoletja v Parizu. To obdobje je z vidika umetnostne zgodovine izredno zanimivo, saj je bil to čas, ko se je v likovni umetnosti rojeval nov stil, ki je dodobra zaznamoval vsa naslednja desetletja - slike tega umetnostnega obdobja pa so še vedno izredno cenjene, priljubljene in zaželene med številnimi ljubitelji likovne umetnosti po vsem svetu. V obdobju, ki ga opisuje roman Umetnina, se je rojeval impresionizem, ki je pometel z zadržano in vzvišeno, predvsem pa dolgočasno institucionalno umetnostjo francoskega romanticizma in realizma. Na slike je prinesel žive barve in svetlobo - vse naneseno z ostrimi in hitrimi potezami čopičev ter debelo nanesenimi sloji barve.

Emile Zola je slikarje, ki so ustvarjali impresionizem, dobro poznal: Edouarda Maneta, Clauda Moneta, Pierra Renoira in še mnoge druge - ter seveda svojega dobrega prijatelja Paula Cezanna. Poznal in cenil je njihova dela ter kot novinar tudi pisal umetnostne kritike o njihovih slikah in kipih. Vedel je, kako težko se je rojeval nov stil, kako zasramovan je bil s strani uradnih poznavalcev umetnosti in kako težko so se impresionistične slike priborile svoje mesto na razstavah. Snovi je bilo za cel roman in Emile Zola je s svojim velikim pisateljskim talentom ta roman tudi napisal. 

Osrednja oseba v romanu je Claude Lantier, slikar velikega talenta, ki je krenil po povsem novih umetnostnih poteh in začrtal temelje novega umetnostnega sloga, ki so mu potem sledili še mnogi drugi slikarji. Paul Cezanne se je prepoznal ravno v tem slikarju. A dejstvo, da je Zola ustvaril izredno nadarjenega mladega slikarja po podobi svojega prijatelja, bi za Cezanna pravzaprav ne smelo biti prav nič žaljivo - celo obratno, moral bi se počutiti počaščenega. V prvem delu romana je namreč glavni junak opisan izredno pozitivno. Njegova briljantnost in izjemni talent kar žarita z vsake strani romana. Claude uspe v tem začetnem delu naslikati veličastno sliko, ki med umetniško srenjo sicer vzbudi veliko zgražanje, a je vendar že na prvi pogled jasno, da delo izraža umetnikovo veliko genialnost in izvirnost.

Genialen in briljanten pa je tudi začetek romana Umetnina! Prvo poglavje knjige se splača prebrati, tudi če niste veliki ljubitelji likovne umetnosti in impresionizma. V tem prvem poglavju Claude dobi navdih za svojo - zgoraj omenjeno sliko, in spozna svojo muzo. Srečanje dveh mladih ljudi v nevihtni noči sredi Pariza je silovito, a tudi sila romantično, vsekakor pa nabito s spolno energijo, ki se sprosti v nastanku umetnine, ki jo pozneje opazovalci na razstavi ali neskončno občudujejo ali pa neizmerno zaničujejo - pri tej umetnini srednje poti ni bilo.

A ko pišem o tej prvi Claudojevi sliki kot Umetnini... Ne, to še ni tista Umetnina, ki služi naslovu romana. Veliko Umetnino je šele potrebno ustvariti in tukaj se začenjajo slikarjeve muke ter vse težave, ki spremljajo nastanek resnično genialnega dela, ki ne prenese kompromisov in približkov. Emile Zola v romanu natančno opiše trpljenje genialnega slikarja, ki ga nezadržno vleče k svojemu umetniškemu delu - podobi, ki jo slika, ki jo vedno znova popravlja in na novo ustvarja, ker nikakor ne doseže ideala, ki se ga je zamislil. In tej Umetnini žrtvuje vse - svojo družino in prijatelje. Ter svoje življenje.

V tem drugem delu romana tiči tista vsebina, ki se je tako zelo zamerila Paulu Cezannu, da je prekinil svoje prijateljstvo z Emilom Zolajem. Podoba sicer genialnega slikarja, ki pa kljub vsemu ne uspe ustvariti svoje velike Umetnine, je bila namreč za Paula Cezanna nesprejemljiva, ali celo globoko žaljiva. Meni se sicer zdi ta slikarjeva preobčutljivost krepko pretirana, a takšni so pač genialni umetniki;) - tako Claude Lantier kot Paul Cezanne.

V glavnem junaku romana Umetnina bi se po mojem mnenju prav lahko prepoznali tudi ostali impresionistični (ali pa impresionizmu bližnji) francoski slikarji konca 19. stoletja, ne samo Paul Cezanne. Dokaz za to je že to, da je v dveh slikah, ki sta omenjeni v romanu in ju slika Claude, zlahka prepoznati jasne sledi dveh resničnih platen - obe sta zelo znani, priljubljeni in občudovani, ter nosita veliko umetniško težo in vpliv, ki ju jasno čutimo še danes. Nobene od njiju ni naslikal Paul Cezanne.

Edouard Manet: Zajtrk na travi
(1873)
(Public Domain)

Prva je Zajtrk na travi, Edouarda Maneta, ki je bila leta 1873 razstavljena v Salonu zavrnjenih in je sprožila podobne (negativne in ogorčene) odzive kot jih je v romanu slika z naslovom Na prostem, ki jo je naslikal romaneskni slikar Claude Lantier. Sliki sta si zelo podobni. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da je glavna razlika le v tem, da je na tisti iz romana v sredini kompozicije namesto sedeče, naslikana ležeča gola ženska. Model zanjo je bila Christine - premočena in premražena mlada ženska, ki je v tisti nevihtni noči z začetka romana prespala pri slikarju in služila za utelešenje vse umetniške sile in strasti, ki se je nabrala v mladem slikarju in se izrazila v njegovem prvem pomembnem in za umetniški svet prelomnem likovnem delu.

Claude Monet: Impresija, vzhajajoče sonce
(1872)
(h.arhiv)

Drugo sliko - tisto, ki naj bi v romanu postala naslovna Umetnina, je Zola zasnoval na svetovno znani sliki, ki je impresionizmu dala tudi ime. To je slika Clauda Moneta, Impresija, vzhajajoče sonce. Tako romaneskna kot resnična umetnina upodabljata pristanišče z žerjavi - ena tistega v Le Havru, druga v Parizu, na obeh je upodobljen tudi čoln na Seni. Bistvena razlika med obema slikama pa je v tem, da je na Monetovi sliki čolniček komaj opazen, pri Cloudoju pa je osrednji motiv ravno ta čoln, oziroma če sem bolj natančna, gola kopalka na njem. Ta je Claudoju povzročala težave! Te gole ženske ni in ni uspel naslikati tako, da bi bil zadovoljen. V tej ženski je tičala vsa tragika genialnega umetnika, ki ne more ustvariti resnične umetnine.
Mogoče bi moral ostati le pri upodobitvi pristanišča in reke ter se odreči natančnejši upodobitvi figur, tako kot je to storil Claude Monet v svoji Impresiji. Potem bi lahko nastala slika, ki bi bila Umetnina in bi slikarju prinesla tako želeno slavo in postala potrditev njegovega genialstva.

Naj se odreče upodobitvi gole ženske, za katero je jasno, da ne sodi na sliko, je Claudu svetoval tudi njegov prijatelj Sandoz. Pierre Sandoz je druga pomembna oseba v romanu Umetnina. In po mojem mnenju še en vzrok za Cezannovo užaljenost in zamero. Pisatelja Sandoza je namreč Emile Zola ustvaril po svoji lastni podobi. Mnogo vzporednic se lahko povleče med pisateljem romana Umetnina in pisateljem v romanu Umetnina, a tista, ki je Cezanna najbolj užalila, je bila verjetno ta, da je Sandoz tekom romana, stran za stranjo vedno uspešnejši in bogatejši. Napreduje in je vse boljši. Claudu (aka Cezannu) takšnega uspešnega razvoja pisatelj ni privoščil. Slikar svojega življenjskega cilja ne doseže.

Roman Umetnina, Emile Zolaja, je obvezno branje za vse ljubitelje umetnosti, še posebej impresionizma. S tem romanom smo bralci dobili neposreden vpogled v eno najzanimivejših umetnostnih obdobij - in to iz prve roke.

Če želite izvedeti, kako pomemben in odmeven dogodek je bila vsakoletna razstava slik v pariškem Salonu, berite roman Umetnina. Ljudje so se v velikanskih množicah zlivali v razstavne prostore, kjer je bilo na tisoče še nikoli razstavljenih slik. Naša Ivana Kobilica je uspela razstavljati v Salonu; impresionističnim slikarjem je to uspelo le redko.

Če želite izvedeti, kako predanost neki stvari - v tem primeru likovni umetnosti, ruši vse drugo v svoji okolici, berite roman Umetnina. 

Če bi radi, da se vam med branjem knjige brez ilustracij, v možganih rišejo impresionistične slike, ki ste jih mogoče nekoč že videli, pa potem pozabili nanje, počasi in nevsiljivo, ena za drugo, berite roman Umetnina. 

Emile Zola se je spoznal na to, o čemer je pisal. Čeprav vsega, kar je napisal in predvideval, seveda, ni vzeti za čisto zlato. V nečem se je  vsekakor zmotil. Leta 1896 - več kot deset let po izdaji romana Umetnina, je o svojem mladostnem prijatelju slikarju napisal: šele danes vemo, da odkrivamo genialne delce velikega neuspelega slikarja. Emile Zola prav zares ni verjel v Paula Cezanna. Ni verjel, da bo kdajkoli uspešen in cenjen slikar, ki bo naslikal svojo Umetnino. Zolajeva zmota je bila velikanska.

Paulu Cezannu je uspelo ne samo to, da je naslikal Umetnino, naslikal jih je več in te visijo po vseh slavnih muzejih in galerijah sveta. In skoraj bi si upala trditi, da jih dandanes ljudje opazujejo in občudujejo pogosteje in raje, kot berejo romane Emile Zolaja. Romani Emile Zolaja so sicer prestali preizkušnjo časa, saj jih še vedno tiskajo in berejo - tudi prevajajo; dokaz za to je sveži in čisto novi slovenski prevod:) - a vseeno sodijo v nek drug, pretekli čas. Slike Paula Cezanna pa po skoraj 150 letih od svojega nastanka še vedno delujejo izredno sveže in moderno. Ni slučaj, da je Paula Cezanna visoko cenil tudi Pablo Picasso. "Cezanne! Cezanne je bil oče nas vseh," je nekoč rekel.

★★★★★

Paul Cezanne: Gozd
okoli 1890
(Public domain)

Zola, Emile

Umetnina

iz francoščine prevedel Jaroslav Skrušny

originalni naslov: L'oeuvre

spremno besedo napisal Tone Smolej

Ljubljana 2017, Beletrina

573 strani

ISBN 978-961-284-291-8

Knjige čakajo...

Kaj sem storila danes? V knjižnici domačega kraja sem rezervirala sedem knjig :-)

Že prihajajo obvestila, da so knjige pripravljene. Čez nekaj dni, ko bomo v Sloveniji, jih bom šla iskat v eno najlepših in najmodernejših slovenskih knjižnic. Seveda je že sedaj jasno, da vseh knjig v naslednjih treh tednih ne bom uspela prebrati. A že sposoditi si jih in jih malo prelistati, je prav fajn.

Če vas zanima, katere knjige so to, tukaj je seznam. Mogoče z njihovo pomočjo tudi vi najdete idejo za poletno branje.

Čingiz Ajmatov: Džamilina ljubezen

Za knjigo sem izvedela s pomočjo mojega tedenskega stenskega literarnega koledarja.V enem izmed tednov je bil tam predstavljen tudi kirgiški pisatelj Čingiz Ajmatov. Rojen je bil leta 1928 v nomadski družini. Kot otrok se je skupaj s svojo družino in živalmi selil iz enega konca kirgiške divjine v drugega; pozneje pa je imel pomembno vlogo pri izvedbi ruske perestrojke.
Prav vesela sem bila, ko sem odkrila, da je njegovo delo, ki mu je prineslo svetovno slavo, prevedeno tudi v slovenski jezik. Francoski pisatelj Louis Aragon je bil prepričan, da je Džamilina ljubezen najlepša ljubezenska zgodbo, kar jih je bilo kdajkoli napisanih. Ob takšni izjavi pač nisem mogla ostati ravnodušna...

Michael Ondaatje: Angleški pacient

Seveda sem knjigo nekoč že prebrala. Tudi film sem si ogledala. In bila navdušena! A letošnje poletje je mogoče ravno pravšnji čas za ponovno branje tega odličnega romana. Letos namreč mineva 50 let, od kar so prvič podelili prestižno britansko literarno nagrado booker in ljudem, ki so zadolženi zanjo, se je zdelo primerno, da to obletnico počastijo na prav poseben način. Odločili so se, da med vsemi dosedanjimi dobitniki nagrade izberejo zlatega zmagovalca. Uganili ste. Zlatega bookerja je dobila ravno knjiga Angleški pacient. Dober razlog, da knjigo preberem še enkrat. In uživam v še eni ljubezenski zgodbi.

Angleški pacient
(vir: European Film Academy)

Penelope Lively: Mesečev tiger

Ostanimo pri zlatem bookerju. Ko so bralce časopisa Guardian ob vsej mrzlici, ki je vladala ob izbiranju zlatega bookerja, povprašali, katera od knjig bi si zaslužila to nagrado, so se le-ti odločili za Mesečevega tigra. Da je knjiga kakovostna in je ne cenijo samo bralci, ampak tudi strokovna javnost, kaže tudi dejstvo, da je bila tudi med uradno peterico finalistov za zlatega bookerja. Knjiga Mesečev tiger je tudi knjiga meseca avgusta knjižnega kluba časopisa Guardian.

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Po odličnih "zimskih haikujih" so zdaj tukaj še "poletni". Si že predstavljam težko soparo in vročino, ki puhtita iz njih in nista za bralca prav nič prijetna. A to ni nekaj, zaradi česar bi se pritoževali. Haikuji Svetlane Makarovič so za bralca zdravilni in silijo v samorefleksijo.

Komadi: 111 pesmi za mlade in njim podobne

Še nekaj poezije. Knjigo sem že prebirala in se čudila nad enkratnim izborom pesmi, ki ga je opravil Andrej Ilc. Toliko čudovitih pesmi po mojem okusu, zbranih v eni sami knjižici! To, da mi jih ni potrebno iskati po 111-ih drugih knjigah, se mi zdi velikanski luksuz. Ki bi si ga kupila, če bi se knjigo dalo še kje dobiti...

Ivan Cankar: Tujci

Letos je na nek način tudi Cankarjevo leto. Mineva namreč 100 let od konca prve svetovne vojne, pandemije gripe - in s tema obema dejstvoma povezane smrti (recimo, da to je) največjega slovenskega pisatelja.
Tujce je napisal s podobno željo, kot je Emile Zola napisal Umetnino. Brati o življenju umetnikov ob prelomu 19. v 20. stoletje, bo lahko prav tako zanimivo, kot tisto o življenju francoskih impresionistov.

(Zapis o Zolajevi Umetnini pride na hermionin blog zdaj zdaj.)

Matic Majcen: Kubrickova Odiseja v vesolju: vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov

Letos ne mineva samo 100 let od smrti Ivana Cankarja in 50 let od prve podelitve literarne nagrade booker. Letos mineva tudi petdeset let, od kar je Stanley Kubrick posnel legendarni znanstveno - fantastični film Odiseja 2001. Film je tako veličasten, da je prerasel svojo knjižno predlogo Arthurja C. Clarka. Film je tako izvrsten in enkraten, da o njem pišejo celo knjige. Ena izmed njih je tudi izpod peresa Slovenca. Ker sem velika navdušenka nad filmom -  Ste si že ogledali tisto uvodno sekvenco filma, ki prikazuje življenje v prazgodovini? Enkratna je - a to je šele začetek - bom knjigo z veseljem prebrala. In si ponovno ogledala tudi film. Tudi ta že čaka name v knjižnici:) Mogoče pa mi na jesen uspe obiskati celo razstavo o filmu, ki so jo postavili v filmskem muzeju v Frankfurtu.

2001: A Space Odyssey
(vir: Pintererest)

Tako. To so knjige, ki čakajo, da jih v naslednjih tednih - če bo le mogoče, preberem. Upam tudi to, da vsaj o kateri izmed njih tudi kaj napišem na hermionin blog.

Seveda pa si knjig ne bom samo izposojala. Prav gotovo jih bom - tako kot vedno - nekaj tudi kupila. Da podprem slovenske založnike ;) Knjig z zgornjega seznama se v veliki meri na žalost ne da več kupiti. So pa zato še mnoge druge. Vedno jih je mnogo, ki me pri sprehodu skozi slovenske knjigarne premamijo, da jih kupim. Katere bodo tokrat, še ne vem.

No, za eno, ki bi jo rada kupila, pa vsekakor že vem. To so Prešernove pesmi v nemškem jeziku. Saj obstajajo prevodi njegovih pesmi v nemški jezik in so še vedno na voljo v kakšni od knjigarn, kajne? 

Prešernove pesmi v nemškem jeziku bodo darilo moji sodelavki. 

Ravno včeraj me je namreč vprašala, kaj ima Slovenija tako pomembnega opraviti s Francijo, da je to celo zapisala na kovanec za 2 evra. Debelo sem jo pogledala, pa je iz denarnice vzela slovenski kovanec in pokazala na to, kar je tam zapisano. France. 

"Pa to nima nič opraviti s Francijo, " sem zaklicala, "France je bilo ime našemu največjemu pesniku. Franz. Bil je nekaj takšnega kot vaš Goethe," sem še razložila. Zdelo se je, da jo zanima. Ali pa je bila le prijazna. Kakorkoli že, potem je z neverjetno spretnostjo in lahkoto, ki ju pri Nemki nisem pričakovala, s kovanca prebrala verz iz Zdravljice in bila čisto navdušena nad pomenom in tudi tem, da je ta verz sestavni del naše himne. 

Tako. Prešernove Poezije so že na seznamu knjig, ki jih nameravam kupiti v Sloveniji. Glede ostalih pa, kot že rečeno, se bom pustila presenetiti. Imate slučajno kakšne predloge?

Banana Yoshimoto: Der See

Med prebiranjem romana Der See (ali Jezero) so me ves čas prevevali občutki, da pisateljica, Banana Yoshimoto,  pred mano razgrinja ali pa celo tke izredno občutljivo, nežno in dragoceno tkanino, ki potrebuje skrbno nego in s katero je potrebno zelo pazljivo ravnati - sicer se poškoduje ali celo za vedno uniči. Ta nežna in krhka, a dragocena tkanina predstavlja ljubezen med dvema mladima človekoma, glavnima junakoma romana. Njuna ljubezen se tke počasi in pazljivo - spremlja pa jo skrb, da jo lahko že najmanjša malenkost nepopravljivo poškoduje in uniči.

Ona je Chihiro - mlada umetnica, ki še išče svojo poklicno pot, trenutno pa se ukvarja s poslikavo zidov in sten na hišah. On je Nakajima, postdoktorski študent na Medicinski fakulteti, ki se ukvarja z raziskovanjem kromosomov.

Mlada človeka se srečata na prav poseben način. Živita v Tokiju in sicer v dveh stolpnicah, ki stojita druga nasproti drugi. Chihiro in Nakajima sta s svojih oken zapazila drug drugega, spremljala življenje drug drugega in se nato nekoč tudi z okna na okno pozdravila. Po določenem času sta drug o drugem vedela več kot vedo marsikateri pari, ki živijo skupaj. Že samo način, kako nekdo obeša perilo na balkonu, na primer, pove o človeku zelo veliko. Ali pa čas, ko prižiga in ugaša luči v stanovanju.

Tako njuno prvo "resnično srečanje" - prva skupna kava oz. čaj, ki sta ga popila v bližnjem lokalu - sploh ni potekalo tako kot ponavadi poteka prvo snidenje dveh, ki se še nikoli v življenju nista pogovarjala drug z drugim. Pogovor je potekal iskreno in odprto; tako, kot ponavadi poteka med starima znancema - če je uporaba besede prijatelja vendarle še nekoliko preuranjena.

Tako že med tem prvim pogovorom postane jasno, da imata oba neprijetne spomine na otroštvo. Oba sta živela v disfunkcionalnih družinah. In oba sta bila (pre)močno navezana na svoji mami - Nakajima celo tako močno, da je bilo to že patološko in sta zaradi tega z materjo potrobovala strokovno pomoč. V času dogajanja v romanu sta obe mami že preminuli, njuna otroka pa prepuščena posledicam, ki jih povzroči tako tesen odnos med materjo in sinom oz. hčerko. Chihiro je s svojim značajem in optimizmom - pa tudi s pomočjo umetnosti, materino odsotnost globoko v sebi že nekako predelala in prebolela; Nakajima pa je šele na začetku poti, da se opomore od tragedije, ki jo je prinesla materina smrt. 

Ta dva prizadeta mlada človeka sta potem začela tkati svoj medsebojni odnos, ki je bil ves krhek, nežen in občutljiv, ves čas v nevarnosti, da se uniči, kakor je v nevarnosti, da se raztrga tanka in občutljiva tkanina. Le počasi se je iz tega odnosa razvila tudi ljubezen, ki pa je bila še vedno nežna in ranljiva.

Takole pravi Chihiro:

Wir gingen auf dünnem Eis, und wenn einer ausrutschte, würden wir beide hinfallen, aufs brechende Eis... Ein anfälligeres, verletzlicheres Paar konnte ich mir nicht vorstellen.

Hodiva po tankem ledu, in če bi enemu spodrsnilo, bi oba padla, na lomljajoči se led...Občutljivejšega in ranljivejšega para si ne bi mogla predstavljati.

Ljubezenska zgodba med Chihiro in Nakajimijem bi bila lahko zaradi melanholičnega vzdušja, ki preveva celotno knjigo in je tudi odraz pisateljičinega načina pisanja, razvlečena in dolgočasna. Kljub resnosti teme in hudim bremenom, ki jih nosita glavna junaka, bi lahko postala celo patetetična. Ne, to se ne zgodi in v tem je po mojem mnenju glavna vrednost knjige, zaradi katere cenim tudi Banano Yoshimoto kot zelo dobro pisateljico.

Pisateljica namreč preko celotne knjige gradi napetost, ki zgodbo med Chihiro in Nakajimajem zelo razgiba. Zgodba je napeta, ker bralec čaka odgovor na vprašanje, kaj točno se je še pripetilo Nakajimaju v otroštvu, da ga je tako zelo ranilo. Lahko vam dam namig;) Namig za odgovor lahko predstavlja novica, ki je bila pred nekaj dnevi v informativnih oddajah in na spletnih straneh vseh medijskih hiš. Govorila je o izvršitvi smrtne kazni z obešanjem na Japonskem.

Druga stvar, ki pomaga, da nam breme, ki ga nosita Chihiro in Nakajima, ne obleži pretežko na ramah, je optimizem. Banana Yoshimoto ga dozira v ravno pravšnjih količinah, da vsebina knjige, na eni strani ne zvodeni, na drugi pa ne postane (preveč) temačna in zagrenjena. Zaradi tega optimizma tragika glavnih junakov sicer ni nič manjša, a njeno težo vsi -  tako bralci kot tudi Chihiro in Nakajima, lažje prenašamo.

Del dogajanja - kakor nakazuje tudi naslov romana, ne poteka v Tokiju, ampak nekje na deželi ob jezeru. V teh odlomkih se odpre prostor za tisto, kar imam v japonskih romanih tako zelo rada. Nisem še prebrala dovolj japonskih romanov, da bi si upala trditi, da je to tudi tipično japonsko. Mislim na prelepe opise narave; zelenja, vode, neba in cvetočih češenj. Takšne opise najdete v najnovejšem romanu Harukija Murakamija, Die Ermordung des Commendatore; v romanu Yoko Ogawe, Zärtliche Klagen; pa tudi v enem od ostalih romanov Banane Yoshimoto, Lebensgeister. O vsem tem sem že pisala.

Ob jezeru iz romana Der See sta živela Nakajima in njegova mama, potem ko jima je to priporočil zdravnik. In to so bila Nakajiminova najlepša leta. Ob tem istem jezeru, nedaleč od šintoističnega šrajna s čisto izvirsko vodo, iz katere se pripravi najbolj aromatičen čaj na svetu, v času dogajanja živita ostarela brat in sestra, ki jih Nakajima želi obiskati, a ga je strah, da ga soočenje s preteklostjo ne bo preveč prizadelo.

Brat in sestra, ki živita samotno življenje ob jezeru pa predstavljata še eno značilnost, ki jo vedno najdete v romanih Banane Yoshimoto; pogosto pa tudi v drugih romanih japonskih avtorjev. Z Minom in Chii je pisateljica v knjigo prinesla nekaj japonske magičnosti in čarobnosti - nadrealizma. Ta pa je navzoč tudi v sanjah in videnjih, ki jih je v knjigi kar nekaj. V njih se mrtvi ljudje vračajo v naš svet in delijo nasvete, ali pa se z videnji napoveduje ena od možnih oblik prihodnosti.

Roman Banane Yoshimoto, Der See, je lepa ljubezenska zgodba v otroštvu ranjenih fanta in dekleta, za katero se zdi, kot da bi se dogajala v nekem drugem, začaranem svetu, a je še kako resnična; tudi žalostna, a vendar predvsem optimistična, z upanjem, da se bo kljub vsemu vse dobro izteklo. Bralec pa se ob koncu knjige zave sreče, ki jo nudi snidenje dveh sorodnih duš, ki se odločita, da bosta skupaj nadaljevali pot skozi življenje - in to z eno samo obljubo - da bosta enostavno le skupaj. Da bosta druga drugi nudili tudi oporo in si pomagali, je že drugotnega pomena.

★★★★☆

P.S. Kljub vsem lepim besedam, ki sem jih napisala, knjigi ne morem prisoditi petih zvezdic. Romanu vseeno nekaj manjka... Ali pa je nečesa preveč... Kaj je to, ne vem. Vsekakor pa je nekaj, kar se odraža v razliki med Vzhodom in Zahodom; razliki v razmišljanju ter tradiciji ljudi na daljnem Vzhodu in nami, ki smo rojeni in vzgojeni tu na Zahodu.

Banana Yoshimoto

(Foto: © Fumiya Sawa, Diogenes)

Yoshimoto, Banana
Der See
iz japonščine v nemščino prevedel: Thomas Eggenberg
Diogenes Verlag AG Zürich, 2014
221 strani
ISBN 978 3 257 06897 9

Samo Rugelj: Triglavske poti

Dr. Sama Ruglja nisem še nikoli osebno srečala, a vendar mi je že nekajkrat križal pot. Kakor jo je križal tudi mnogim drugim slovenskim ljubiteljem knjig:) 

V mislih imam, seveda, revijo Bukla. Njen ustanovitelj in glavni urednik je prav on. Brezplačna revija, ki prinaša novice o novo izdanih knjigah na slovenskem trgu, pospremljene s kratkimi, a verodostojnimi recenzijami, ki v knjigah iščejo predvsem pozitivne lastnosti in nikoli po nepotrebnem ne poudarjajo njihovih šibkih plati, je bila in je še vedno nekaj, kar mi prinaša veliko veselje in me na prijeten način obvešča o kakovostnih knjigah vseh slovenskih založniških hiš.

Druga pomembna stvar so njegove kolumne, ki so objavljene v Bukli ali na portalu Siol.net. Pripomorejo k malce drugačnemu pogledu na znane teme in širijo obzorje.

Kot tretje - nemogoče se je izogniti njegovemu očetu - "zdravniku za pijance" kot ga hudomušno naziva tudi on sam; pod tem imenom pa je bil splošno znan tudi pri večini Slovencev. Vsi študentje medicine smo ga poznali, a o njem in njegovem delu uradno od profesorjev izvedeli prav malo. 

No, se je pa moj oče enkrat srečal z njim! Ne, to ni bilo v eni od skupin za zdravljenje alkoholikov, ki jih je vodil dr. Janez Rugelj na svoj - za veliko takratnih strokovnjakov sicer sporen, a zelo uspešen način. Ne, srečanje se je zgodilo povsem spontano in slučajno na teku okrog parka ob rezidenci Brdo in zapustilo prijetne spomine.

A to, seveda, ni tako zelo pomembno. Pomembno je, da je Samo Rugelj tudi pisatelj in da je njegova zadnja knjiga, Triglavske poti, jasno osvetlila še eno stvar, ki me povezuje z njegovim načinom razmišljanja. Poleg ljubezni do knjig in vsega, kar je povezano z njimi (branja in pisanja o njih, obiskovanja knjigarn, knjižnic in knjižnih sejmov) si deliva tudi veselje do hoje - s to (sicer veliko) razliko, da jaz pri vseh teh dejavnostih nisem tako profesionalna in zavzeta kot on. Če se omejim samo na hojo - kljub veselju do nje sem bolj sprehajalec kot hodec. Poleg tega raje hodim po ravnem kot pa po strmih hribovskih poteh. A zdaj sem se že napotila globoko v vsebino potopisno-esejistične, predvsem pa iskreno biografske knjige z naslovom Triglavske poti.

Knjiga ima tri tematske sklope, ki se medsebojno lepo prepletajo. Za boljše razumevanje so označene vsaka s svojim simbolom.

Osrednja nit pripovedi je vsekakor ultrapešpot od Ljubljane do vrha Triglava s ponovnim spustom v dolino v času dneva ali dveh, ki jo je avtor knjige prehodil skupaj s svojo prijateljico. Pot je bila dolga blizu 130 km in je vključevala z vzponi na hribe kot sta Tošč in Ratitovec ter na koncu seveda tudi na Triglav okrog 3000 m višinske razlike. Kako je ta pohod potekal, je opisano v tistih poglavjih knjige, ki so označeni s sledmi gojzarjev v poti.

Potem imamo dele, ki so označeni z Aljaževim stolpom. V teh poglavjih je prostor za avtorjeve spomine na predhodne vzpone na Triglav, pa tudi na mnoge druge vrhove slovenskih gora. Ta del pripovedi je najbolj intimno avtobiografski; osrednje mesto v njej pa zavzema avtorjeva velika, skoraj sveta ljubezen do gora - predvsem pa do Triglava, ki mu je bila položena že v zibko. Ne, to seveda ni čisto res;) Položena mu je bila že v čas pred zibko. Prvič je bil namreč na Triglavu že pred svojim rojstvom - še v varnem zavetju materinega telesa. 

Prvi "pravi" vzpon na Triglav je potem sledil v otroštvu, skupaj z očetom. To je bila velika stvar, kajti oče ga je peljal na Triglav šele potem, ko je dokazal, da je za kaj takega zrel - ko je imel za sabo že ogromno število ostalih slovenskih vrhov. Potem sledi "prvi samostojni" vzpon na Triglav skupaj s prijatelji, ki je bil poln mladostniške moči, zavzetosti in pohodniških načrtov za prihodnost. Sledi "zaljubljenski" vzpon z dekletom, ki se je zaradi slabega vremena in problemov z orientacijo ponesrečil. Enega od pomembnih temeljev za srečni zakon je predstavljal vzpon na Triglav skupaj z ženo in sicer po Transverzalni poti dr. Janeza Ruglja iz Ljubljane do Triglava - v trajanju nekaj dni; in seveda vzponi na najvišji slovenski vrh z vsakim od njegovih treh otrok, ki so predstavljali tudi nekakšno simbolno dejanje - predajanje ljubezni do gora naslednji generaciji.

Tretja stezica v knjigi je označena z odtisi bosih stopal. Ta del je filozofsko razmišljajoči in celo znanstveni. V teh poglavjih se je avtor z vso zavzetostjo lotil raziskovanja hoje kot najosnovnejše in najnaravnejše oblike človeškega gibanja. Prebral je nemalo knjig na to temo in razvil svojo lastno tezo o hoji. V teh poglavjih zvemo, da je bil ultrapohod iz Ljubljane na Triglav pravzaprav kontrolirani preizkus njegove hipoteze, da se s hitro hojo ne samo daleč pride, ampak se za kaj takega niti ne potrebuje ne vem koliko več časa kot bi za razdaljo potrebovali, če bi tekli; s to dodatno prednostjo, da po hoji organizem ni tako izčrpan kot je po teku oz. je skoraj samooskrben in ne potrebuje neke posebne dodatne pomoči osebja ob poti in tudi ne kakšnih hudih priprav na pohod. Sila zanimivo.

Da so klanci blažji in ovinki krajši, je dobro, da se ultrapohodnik na pot odpravi v družbi še koga. Samo Rugelj se je svoje ultrahoje lotil skupaj s svojo mladostno prijateljico in sošolko Mojco. Kadar sta hodila vštric in hoja ni zahtevala vse njune pozornosti ali pa sta počivala, sta se pogovarjala. O čem neki? O skupnih spominih na šolska leta? O športu in rekreaciji, pohodništvu in ljubezni do gora? O hoji? Ne, nič od tega. Pogovarjala sta se o homeopatiji. Hm. Da se o tem pogovarjata dva farmacevta, je še posebno pomenljivo.

Da se bo zgodba  odvijala tudi na to temo, sem začutila že zelo zgodaj. Samo je namreč pred pohodom na Triglav zajtrkoval kruh namazan z maslom in medom, poleg tega pa je zaužil še tableto kofeina; Mojca pa je pojedla homeopatski preparat z arniko. Arniko je zaužila tudi konec prvega dne pohoda, ko je nastopila rahla kriza. Tekom knjige pa postane jasno tudi to, da si je avtor knjige s homeopatskim zdravilom (in fizioterapijo) pozdravil tudi poškodovano koleno, za katerega so ortopedi že predlagali operativno zdravljenje. Kajti... vse skupaj deluje! 

Hm. Brez znanstveno podprtih dejstev je to kljub vsemu težko in tudi nevarno trditi. Ob homeopatiji sem vedno skeptična.

Je pa res - in o tem je v knjigi napisanih kar nekaj misli - da je Slovenija ena najbolj zadržanih držav glede uradne  rabe homeopatije. Zdravniki z licenco v Sloveniji ne smemo prakticirati  homeopatije. Prav tako se homeopatskih preparatov ne more kupiti v lekarnah.

V Nemčiji, kjer je Mojca nabirala svoje znanje o homeopatiji, je povsem drugače. To lahko potrdim tudi sama.  Ko se je sin pozimi pri smučanju poškodoval koleno, je eden od ortopedov - ponavljam, ORTOPEDOV, za zdravljenje priporočil tudi homeopatski pripravek - z arniko. Zdravilo smo vljudno zavrnili. Poškodba ni bila huda in se je pozdravila sama s pomočjo  fizioterapije in brez operacije ali zdravil. 

A vendar. Zdaj, po prebrani knjigi Triglavske poti in po spremljanju pogovorov med Mojco in Samom, mogoče ne bomo več tako ignorantski do homeopatije. Mogoče bomo poslušali priporočilo - tokrat ZOBOZDRAVNIKA , in bo mož pred implantacijo zobnega vsadka vseeno začel jemati homeopatski preparat, za katerega je dobil recept in ga bo nabavil v lekarni. Pomagal naj bi mu pri hitrejšem celjenju rane. In vsebuje arniko;)

V knjigi razmišljanja o homeopatiji pomenijo zanimivo protiutež razmišljanjem o hoji. Za te zadnje se avtor namreč vedno trudi navesti znanstvene argumente, pogovori o homeopatiji pa, hočeš nočeš, ostajajo mistični. A takšna je tudi narava homeopatije.
Razmišljanja o hoji so tista, ki zavzemajo osrednjo mesto v knjigi. So pravzaprav Hvalnica hoji - tako so v knjigi zastavljeni in tudi izvedeni. Strokovno in prepričljivo. Ravno prav čustveno in intimno zaznamovano, da je dodatno zanimivo.

Samo Rugelj se je v fenomen hoje potopil globoko in temeljito. Bralci smo lahko hvaležni, da je svoje znanje, ki si ga je pridobil s prebiranjem ogromnega števila knjig in svoja razmišljanja o tem, pripravljen deliti z nami. Meni osebno je bil najbolj všeč koncept misleca in sprehajalca, ki ga je razvil nobelovec Daniel Kahneman v svojem delu Razmišljanje, hitro in počasno, Samo Rugelj pa ga je v svoji knjigi Triglavske poti posebno izpostavil. Takole piše:

Kahneman je prepričan, da se blaga telesna aktivnost, ki jo prinese sprehajanje, lahko prelije v boljšo čuječnost, kar se je skozi zgodovino potrjevalo pri številnih mislecih in ustvarjalcih, ki so bili redni sprehajalci. Hoditi in obenem razmišljati je po njegovem mnenju lahko in prijetno opravilo.

O, ja, kako resnično je to! Tehniko (nekoliko hitrejšega) sprehajanja uporabljam tudi sama med dokaj rednim obiskovanjem proge za nordijsko hojo v okolici našega doma. Hoja ni tako hitra in naporna, da bi bile vse moje misli zaposlene samo s tem, kako hoditi in kako vzdrževati hiter korak, ampak je toliko sproščena, da lahko neobremenjeno razmišljam o najrazličnejših temah. Natanko tako, kot o tem pišeta Daniel Kahneman in Samo Rugelj. S takšno hojo sem redno fizično aktivna, poleg tega pa se dobro počutim, sprostim in napolnim z novo energijo. Tudi kakšen članek na hermioninem blogu zaradi tega napišem bolje, kot bi ga sicer. Ob kilavih poskusih s tekom mi kaj takega nikoli ni uspelo.

Knjiga Sama Ruglja, Triglavske poti, je čudovita knjiga, ki bo všeč vsem tistim, ki imajo radi hojo - ali še natančneje, ki imajo hojo raje kot tek. Ni samo malce mistična in čustev polna hvalnica temu najnaravnejšemu človeškemu gibanju, ampak je tudi znanstvena disertacija o hoji. Če drugega ne, so v knjigi poleg vsega ostalega omenjene vse (ja, skoraj bi si upala trditi, da so vse) pomembne knjige, ki so kadarkoli izšle in govorijo o hoji. Že zaradi tega pregleda literature je knjigo vredno imeti na domači knjižni polici. 

So pa še pomembnejši razlogi za to, da je knjigo vredno prebrati. Knjiga izžareva energijo, ki bralca dobesedno sili, da si obuje čevlje in začne navdušeno hoditi. Moj mož pa v knjigo polaga še dodatne upe. Upa, da mu bo z njeno pomočjo končno uspelo, da svojo ženo popelje na vrh Triglava, kjer še nikoli ni bila:)

Samo Rugelj
(1966)
(vir: Wikipedija)

Rugelj. Samo

Triglavske poti, Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije

Ljubljana, UMco.d.d. 2018, zbirka "S terena"

285 strani

ISBN 978-961-7050-04-2

P.S. Knjiga je izšla ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav

Djuna Barnes: Nočni gozd

Sam Jordison, urednik in vodja bralnega kluba v časopisu Guardian, je odločil, da bo knjiga meseca maja 2018, modernistična. To je pomenilo, da se bo bralo in razpravljalo o eni izmed tistih knjig, ki so bile napisane tam od prvih let 20. stoletja pa vse do začetka 2. svetovne vojne. Pisatelji tega obdobja so razvili čisto nov pripovedni slog, ki je jasno in odločno prekinil povezave z realizmom in naturalizmom.

Hm, obdobje literarnega modernizma je bilo pri meni vedno precej kočljiva tema. Knjige, ki jih uvrščajo v to literarno zvrst, so mi bile vedno ali zelo všeč ali pa jih sploh nisem  prenesla (- ker jih mogoče niti nisem razumela). Rado se je zgodilo tudi to, da so me protislovna občutja prevevala pri enem in istem avtorju. Tako mi je bil roman Gospa Dalloway, ki ga je napisala Virginia Woolf izredno všeč in mi še vedno pomeni enega izmed vrhuncev literarne umetnosti; njenega prav tako visoko cenjenega romana K svetilniku, pa nisem dojela in ob koncu branja mi je bilo žal vsake minute, ki sem jo prebila ob tej knjigi.

Knjižni klub časopisa Guardian temelji na avtokratski ureditvi, a je v njej tudi nekaj prostora za demokracijo. Vodja bralnega kluba je tako izbral samo literarno obdobje, iz katerega naj bi bila knjiga meseca maja; katera točno pa naj bi to bila, je bilo prepuščeno bralcem samim. Vsak od spremljevalcev kluba je lahko predlagal svojo kandidatko. Sam Jordisan je vse predloge napisal na listke in le-te potem zbral v klobuku (dobesedno). Iz klobuka je potem pod budnim očesom kamere povlekel zmagovalko - knjigo meseca maja. 

Zmagovalka je bila knjiga Nightwoods ali Nočni gozd, pisateljice Djune Barnes. Nikoli še nisem slišala ne za knjigo in ne za avtorico, čeprav naj bi šlo za eno temeljnih romanesknih del modernizma.

Odzivi bralcev na izbor so bili ambivalentni kot je ambivalenten moj odnos do modernističnih romanov. Nekateri so menili, da je to enostavno čudovita knjiga, drugi so bili mnenja, da je krepko precenjena in pripravna le za mučenje študentov in članov raznih bralnih krožkov.

Da sem napisala tako dolg uvod k predstavitvi knjige je slab znak. Pravzaprav to pomeni, da nimam veliko snovi, o kateri bi zmogla kaj napisati.

Edino, kar mi je pri branju knjige vzbudilo zanimanje, je bil bogat in bohoten (ali pa nabrekel), malce posmehljiv stil pisanja. Da boste razumeli, za kaj gre, navajam prvi stavek v knjigi:

V začetku leta 1880 je Hedvika Violbein, krepka in vojaško lepa Dunajčanka, na postelji z baldahinom žive bahavo rdeče barve in z obeskom, na katerem sta bili odtisnjeni viličasto razcepljeni kreljuti hiše Habsburških, pokrita s pernico iz atlasa, v katero je bil vtkan Volkbeinov grb iz masivnih in potemnelih zlatih niti, kljub močno utemeljeni slutnji, da ne bi bilo priporočljivo zagotavljati nadaljnjega obstoja rase, ki si jo je Bog izvolil, ljudje pa zavrnili, v starosti petinštiridesetih let rodila edinega otroka, sina, sedem dni zatem, ko je njen zdravnik napovedal, da bo dobila popadke.

Če vam je takšen stil pisanja všeč ali pa ne - v obeh primerih je to, vsaj kar se mene tiče, edini razlog, da je roman vredno prebrati. V vsebini knjige namreč ni ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Junaki romana se premikajo iz enega v drugo veliko evropsko mesto in razpravljajo o težavah svojih bolj ali manj zavoženih življenj. Kar je skrajno dolgočasno in zaradi pesimizma, brutalnosti, grdote in umazanije tudi neprijetno.

Poleg tega se zdi, da je pisateljica vsaj v določeni meri knjigo uporabila kot sredstvo za osebno maščevanje. Enega izmed likov v romanu je namreč upodobila po resnični ženski - tisti, ki ji je v resničnem življenju prevzela ljubico - in roman je uporabila za izliv vsega gneva, ki ga je čutila do te ženske. Poslušajte:

Imela je štrlečo glavo in drobno, neukročeno telo, ob katerem je človek nehote pomislil na lutko; nista spadala skupaj. Samo če bi jo raztelesili, bi lahko kateremukoli njenemu delu rekli, da je "pravi"... Videti je bila stara, vendar svojim letom primerno; zdelo se je, kot da uhaja iz nje para neke druge osebe, nekoga, ki bo vsak čas umrl;... Na prstancu je imela poročni prstan, ki je pripadal neki drugi ženski;... Glede prihodnosti je bila neučakana; zaradi nje je postala brezobzirna. Bila je med najbolj sprijenimi, a nepomembnimi ženskami svojega časa - zato ker ni mogla pustiti, da bi čas tekel sam po sebi, pripadati mu pa tudi nikakor ni mogla. Hotela je biti tista, zaradi katere se vse dogaja, a prav zato se zaradi nje ni nič zgodilo...Kadar se je zaljubila, je zaradi nakopičene nespodobnosti v sebi čisto podivjala; v trenutku je postala prekupčevalka s čustvi iz druge roke, tedaj brez prave vrednosti.

In tako naprej, cele štiri strani knjige samo o tej ženski.
Djuni Barnes je vsekakor treba priznati, da je imela bogato domišljijo (mogoče ne samo takrat, ko jo je poganjalo sovraštvo) in da jo je znala briljantno preliti na papir.

Z romanom Djune Barnes, Nočni gozd, je drugače kot je bilo z drugimi modernističnimi romani, ki sem jih prebrala. Te knjige ne morem imeti rada, a tudi popolnoma zoprna mi ni. Nekako vseeno mi je zanjo, saj me je pustila hladno in neprizadeto. Stvari, o katerih pripoveduje, me ne zanimajo in ne ganejo.
Stil pisanja pa je izviren in kaže na pisateljski talent! Ki pa je na žalost ostal neizkoriščen, oziroma je bil usmerjen v napačno smer.

★★☆☆☆

Djuna Barnes
(1892-1982)
(vir.Wikipedia)

Barnes, Djuna

Nočni gozd

iz angleščine prevedel: Filip Robar-Dorin

naslov originala: Nightwood

140 strani

spremno besedo napisala: Nataša Velikonja

ISBN 961-231-302-4

France Prešeren: Krst pri Savici

Krst pri Savici je - kakor ga je France Prešeren sam podnaslovil - povest v verzih. Pesnitev pripoveduje o pokristjanjevanju Karantancev v 8. stoletju na področju današnje Gorenjske. Glavni junak je poganski Črtomir, čigar vojska mora po junaškem boju priznati poraz krščanskim zavojevalcem pod poveljstvom Valjhuna. Povest se konča s Črtomirovim krstom pri Slapu Savica, kjer po vztrajanju njegove ljubljene Bogomile, sprejme krščansko vero in pozneje postane celo misijonar. Takšna je poenostavljena vsebina pesnitve.

V Uvodu so opisani usodni boji med Črtomirovo in Valjhunovo vojsko. Boji potekajo v Bohinjskem kotu. Celih šest mesecev je Valjhun oblegal Ajdovski gradec, kamor se je po prvih bojih zatekel Črtomir s svojo vojsko.

Mesto, kjer naj bi stal Črtomirov dvorec, si lahko ogledate še danes. Če v Bohinjski Bistrici zavijete mimo cerkve in pokopališča ter sledite kažipotom, po približno tričetrt ure prispete na vrh griča, kjer naj bi stala trdnjava zidana na skalo sivo...v nji gledaš Črtomirovo lastnino. Veliko ni videti - le ostanke temeljev bivališč in obzidja - a občutki ob zavedanju, da so prav na tem mestu dolgo dolgo nazaj živeli ljudje, ki so nam bili zelo podobni, ki so čustvovali in čutili tako kot mi in ki so uživali v enakem razgledu, natanko tako kot mi danes, veličastni.

Ajdovski gradec

Krst pri Savici ne sledi stvarnim zgodovinskim dejstvom. France Prešeren niti ni imel želje za kaj takega. V času romantike zgodovinska točnost ni bila tako zelo pomembna. Leta 722, ko so bili na področju današnje Slovenije zatrti zadnji upori poganskih Karantancev, na griču v okolici današnje Bohinjske Bistrice ni bilo nobenega gradu. Tam so bili le ostanki precej starejšega selišča iz poznorimskega obdobja. A to za pravo razpoloženje v pesnitvi nima velikega pomena.

Pomenljivo pa je drugo, mogoče ne tako zelo znano dejstvo, da sta bila oba, tako Črtomir kot Valjhun Karantanca, tako rekoč brata, a sta se kljub temu na smrt borila drug proti drugemu. Valjhun je bil namreč pregnani pokristjanjeni karantanski knez, ki je zdaj sledil ukazom svojega zaščitnika in podpornika, a v prvi vrsti nadrejenega oblastnika, bavarskega vojvoda Tassila.

Kanjon reke Kokre v Kranju,

al preveliko trumo je čez Dravo,

po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil.

Ker smo pokristjanjena dežela, je jasno, kakšen je bil izid boja med Črtomirom in Valjhunom. Prešeren je dramatičnost boja odlično prikazal s pravo izbiro verza in rime - s trivrstičnico iz jambskega enajsterca. Uvod h Krstu pri Savici je pisan v trivrstičnih kiticah, vsak verz pa je sestavljen iz natančnega zaporedja nepoudarjenega in poudarjenega zloga (U-U-U-U-U-U), kar je idealno sredstvo za prikaz stiske in strahu, a tudi zavzetosti in poguma, ki so jih občutili Črtomir in njegovi vojaki ob neenakovrednem boju s sovražnikom.

Strogo zaporedje zlogov se prekine le na enem mestu in sicer pri vrstici:

okrog vrat straža na pomoč zapije, kjer si eden za drugim sledijo kar štirje zaporedni poudarjeni zlogi ( - - - - U-U-U-U).

Nekateri so menili, da Prešeren pri tem verzu pač ni bil tako natančen in spreten ter se je tako pri jambskem enajstercu uštel. A to zelo verjetno ne drži. Da dobimo dokaz za to, je dovolj že to, da se malce poglobimo v vsebino verza. Ta namreč opisuje ključni trenutek v bitki, ko je postalo dokončno jasno, da bo Črtomirova vojska izgubila. Ta prelomni in usodni trenutek je z zaporedjem samih poudarjenih zlogov tako še dodatno podkrepljen in jasno izstopa iz ostalega besedila Uvoda.
France Prešeren je mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para, prvič.

V osrednjem delu pesnitve - v Krstu samem, je France Prešeren potem uporabil drugačno pesniško obliko kot v Uvodu. Odločil se je za osemvrstično stanco, ki s svojo podaljšano dolžino poskrbi za drugačen tok pripovedi - počasnejši, z dovolj časa za razmislek, kar je povsem v skladu z vsebino pripovedi. Zdaj se več tako zelo ne mudi, kot se je mudilo v bitki. Namesto zunanjih bojev nastopijo notranji boji, ki pa so ravno tako usodni.

Črtomir je bil ob koncu bitke pri Ajdovskem gradcu edini preživeli poganski bojevnik. Obupan je. Sveta, v katerem je živel in za katerega se je boril, ni bilo več.

strašne mu misli rojijo po glavi,

življenje misli vzet si v slepi veri;

Od samomora ga odvrne le misel na Bogomilo. Z mladim dekletom, ki je bila svečenica boginje Žive na Blejskem otoku, ga je vezala globoka ljubezen. Preden bi umrl, je želel izvedeti le še to, kakšna usoda je doletela njegovo ljubo.

Enkrat videt želi podobo milo,

pozdravit prejšnjega veselja mesto:

al srečno je prestala časov silo,

al njeno mu srce še bije zvesto,

al morebit pod hladno spi gomilo,

al premagavec mu je vzel nevesto,

al živa, al mrtva je, zvedet more,

ločiti pred se iz sveta ne more.

Ribiča, ki mu je pomagal, da se je skril pred kristjani, je poslal poizvedovat, kako je z Bogomilo; sam pa se je zatekel k Slapu Savica. A drugi dan se k njemu ne vrne samo ribič, pač pa skupaj z njim prideta še ljubljena Bogomila in krščanski duhovnik.

Le kaj to pomeni?
Črtomir je ob pogledu na Bogomilo v spremstvu duhovna zmeden in razdvojen. Težko se premaga, da ne bi prijel svojega meča in ubil duhovna, a posluša, kaj mu želi povedati Bogomila. Izve, da je zapustila pogansko vero in da je zdaj kristjanka. In da želi, da enako stori tudi on.
Po porazu, ki ga je Črtomir doživel v bitki z Valjhunom, je to nov hud udarec za pogumnega poganskega upornika. A ljubezen do Bogomile je globoka in močna; Črtomir ob tej novici in Bogomilinini želji ne obupa. Pripravljen je prevzeti krščansko vero, če je to vera miru in sprave, kakršno zagovarja duhoven, ki je prišel skupaj z Bogomilo in to ni vera meča in krvi, pod praporom katere je zavojeval Valjhun. Črtomir je pripravljen na razvalinah neuspeha, ki ga je doživel ob boju za svojo domovino, iskati in graditi osebno srečo - skupno življenje z Bogomilo, ki bo njegovemu življenju prineslo nov smisel.

A našega junaka čaka nov udarec. Tudi zakonsko življenje z Bogomilo za Črtomira ni mogoče. Bogomila mu namreč pove tudi to, da je med obleganjem Ajdovskega dvorca trepetala za njegovo življenje, molila zanj in se za njegovo rešitev zaobljubila Bogu. Poleg tega je življenje na zemlji v primerjavi z večnostjo, ki nas čaka v onostranstvu, tako kratko, da zakonska veza med njo in Črtomirom nima pomena. Ha! Kakšen razlog.

Razočaranemu Črtomiru ne preostane veliko izbire. Odloči se za najbolj racionalno možnost; prilagoditev obstoječim razmeram, edino možnost, da dostojno preživi. Spreobrne se v krščansko vero. Nato odpotuje v Oglej, kjer postane duhovnik, pozneje pa celo širi krščansko vero med svojimi rojaki.

Kaj pa Bogomila?

Domu je Bogomila šla k očeti,

nič več se nista vidla na sveti.

Vau, kakšna zgodba! In kakšen konec - hladen, skoraj krut; v vsakem primeru pa brez kakršnegakoli upanja za Črtomira in Bogomilo.
France Prešeren je mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para - drugič.

A ljubezenska zgodba v za slovenski narod prelomnem in usodnem zgodovinskem obdobju, ni bilo tisto, kar se me je ob tokratnem branju Krsta pri Savici, najbolj dotaknilo.

Precej dalj kot ob ljubezni med Črtomirjem in Bogomilo, so se moje misli mudile ob čudenju, kako je vendar mogoče, da je tako zaveden in ponosen junak kot je bil Črtomir, tako zelo hitro in brez velikega upiranja sprejel krščansko vero. Ne, ni bilo samo zaradi ljubezni do Bogomile. Ker pesnitev ob prebiranju budi takšne dvome, je France Prešeren mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para - tretjič.

Kajti če Krst pri Savici ne beremo na tistem osnovnem, najlažje razložljivem nivoju, pač pa se napotimo v globino, ugotovimo, da njegovo spreobrnjenje še zdaleč ni bilo tako hitro in gladko, kot se zdi. Vedno znova se je zatikalo. Črtomir je presojal in vsako svojo potezo natančno premislil. V bolečem procesu metamorfoze iz poganskega upornika v krščanskega misijonarja, so prišle do izraza številne Črtomirove stiske in razklanosti, bolečine. Jasno je postalo tudi to, da ni bil tako goreč in brezpogojni vernik kot je bila Bogomila. Črtomir je premišljeval in dvomil, ob tem trpel in se nato odločil tako, kot je bilo v tistem trenutku najbolje.

Krst pri Savici ima uvodni sonet, v katerem France Prešeren svojo pesnitev posveča prijatelju Matiju Čopu, ki je preminil samo nekaj mesecev prej. Matija Čop se je prizadeval za razvoj slovenskega pesniškega jezika in spodbujal Franceta Prešerna, da razvije pesniške tehnike in oblike, ki bodo enakovredne dosežkom drugih kulturno razvitih narodov in njihovih jezikov. S Krstom pri Savici, pri pesnjenju katerega je uporabljal isto pesniško obliko kot Dante Alighieri v Božanski komediji, mu je to prav gotovo uspelo. Ne čudi torej, da je France Prešeren ravno svojo povest v verzih posvetil svojemu dragemu umrlemu prijatelju.

France Prešeren se je v času pisanja Krsta pri Savici spopadal s podobno osebno tragedijo kot Črtomir. O tem jasno piše v tem uvodnem sonetu. Tudi njemu so se tako kot Črtomiru razblinili upi na osebno srečo, saj je bilo leta 1836, ko je Krst pri Savici nastal, že jasno, da je Primičeva Julija zanj izgubljena. Poleg tega je bil zaradi smrti prijatelja Matija Čopa močno prizadet. To ga je postavljalo v podoben položaj kot Črtomira, ko je kljub vsej tragiki - prijateljevi smrti in izgubi Julije - moral nekako preživeti, razumsko gledati na položaj in se prilagoditi. In ob tem trpeti. Kajti tudi on - prav tako kot Črtomir, ni imel te prikladne zmožnosti, ki jo ima Bogomila in njej podobni, da bi up sreče unstran groba v prsih hranil.

Slap Savica
(maj 2018)

Slap drugo jutro mu grmi v ušesa;

junak premišlja, kak bolj spodej lena

voda razgraja, kak bregove stresa,

in kak pred njo se gore ziblje stena,

kak skale pokopuje in drevesa,

kak do nebes leti nje jeze pena!-

Tak se zažene, se pozneje ustavi

mladenič, Črtomir pri sebi pravi.

Krst pri Savici je čudovita pesnitev velikega pesnika, ki je bila vredna vsake minute in vsega truda, ki sem ga vložila v ta zapis, da sem na svoj laični način - ki pa je poln spoštovanja in občudovanja do pesnika - dodala, upam, majhen kamenček v bogat mozaik najrazličnejših premišljevanj o tem za Slovenijo in Slovence tako zelo pomembnem literarnem delu, ki tudi zdaj, po več kot sto petdesetih letih od nastanka, ni izgubilo svojega sijaja.

★★★★★

Poezije doktorja Franceta Prešerna

Ljubljana, Prešernova knjižnica, 1952, VI. letnik

uredil, uvod in razlago napisal dr. Anton Slodnjak

Prešeren, France

Krst pri Savici in Balade in romance

Ljubljana, Delo, Intelego

Študentska založba, 2006

spremna beseda: Boris Paternu

Alina Bronsky: Nenn mich einfach Superheld

Ker nisem adrenalinska zasvojenka, mi razni vlakci smrti ne pomenijo veliko. Poleg tega me vožnja z njimi namesto tega, da bi mi prinašala zadovoljstvo in veselje, navdaja z vrtoglavico in slabim počutjem. Z njimi res nimam velikega veselja. Menda to ni znak staranja? ;)

In tako sem zadnjič, ko smo se spet odpravili v enega izmed zabaviščnih parkov, s seboj vzela knjigo, ki bi mi priskrbela prijetnejšo zabavo od adrenalinske vožnje na takšnih ali drugačnih tračnicah. Nisem prav natančno izbirala med tem, kaj naj vzamem. Knjiga je morala biti le čim priročnejša - se pravi najbolje broširana, da ni tako težka; takšna, za katero mi ne bi bilo preveč mar tudi če bi se zmečkala, natrgala ali pomočila; ki pa bi bila kljub vsemu toliko zanimiva, da bi mi lahko krajšala čas, ki se v čakalnih vrstah za najpopularnejše vlakce meri tudi v urah.

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld ali po slovensko Reci mi preprosto superjunak, se je izkazal za primerno izbiro.

Pri romanih te v Rusiji rojene, a že dolgo v Nemčiji živeče mlade pisateljice, se namreč vedno ve, kaj bo bralec s prebiranjem knjige dobil - lahkotno, pogosto tudi humorja polno pripoved, ki pa se vendarle ukvarja s težjimi in globljega premišljevanja vrednimi temami. Tako je bilo pri dosedanjih dveh njenih knjigah, ki sem ju prebrala (Baba Dunjas letzte Liebe ter Scherbenpark) in tako je bilo tudi s tokratno knjigo.

Ko sem sedela na eni izmed klopi v parku in opazovala navdušeno mladino, ki je nasmejano hodila mimo mene - od enega vlakca vrtoglavih višin in grozljivih pospeškov do drugega, pa mi je postalo jasno še nekaj. Da pravzaprav berem knjigo, ki govori o skupini mladih ljudi, ki pri takšni zabavi, kot jo ponujajo zabaviščni parki z vlakci smrti, nikakor ne bi uživali. Če bi se sploh lahko podali nanje. No, vsaj na začetku knjige ne...

Šest mladostnikov, ki nastopajo v knjigi, je starih tam okrog 18 let (eden malo več, ostali nekaj manj) in so vsi po vrsti na nek način telesno ali duševno prizadeti. Eden je slep, druga je na invalidskem vozičku, tretji ima umetno nogo, četrti ima težave s svojo spolno opredelitvijo in tako dalje. Kaj je narobe z glavnim junakom, Marekom, vam ne bom zaupala; lahko pa napišem, da sem tudi zaradi takšnih stvari, kot so se zgodile Mareku, vesela, da spadam med Cat- in ne Dog People.

Ti mladi ljudje se spoznajo v nekakšni skupini za samopomoč, ki jo vodi malce nenavaden, vsekakor pa v več pogledih sumljiv "guru". Na srečanjih skupine potem pride do raznih zanimivih in tudi smešnih pripetljajev. Da bi bilo medsebojno spoznavanje še intenzivnejše, skupina celo skupaj odpotuje in se naseli v udobni vili sredi gozda.
Zvemo, kako se vsak od protagonistov spoprijema s svojimi težavami, kako se zaradi svojih pomanjkljivosti odziva v družbi z drugimi - večinoma napadalno, spoznamo tudi njihove družine in tako dalje.
Največ pozornosti je v romanu namenjeno Mareku - nekoč izredno priljubljenemu fantu, ki je bil glavna zvezda šolskega gledališča, vedno deležen velike pozornosti vseh deklet, po nesrečnem dogodku pa je zagrenjen in nesrečen mladenič, ki pa vendar poskrbi tudi za razne zabavne pripetljaje in s svojimi pronicljivimi komentarji skrbi za dobro voljo bralca.

Knjiga je namreč dobra predvsem zato, ker se ob vseh tragičnih in žalostnih okoliščinah, v katerih so se mladostniki znašli in so opisane v knjigi, lahko bralec pogosto na glas smeje, skoraj vedno pa vsaj nasmiha, čeprav pa mu - to je tudi res - nekje v ozadju kljub vsemu odzvanja misel na to, kakšno smolo so ti mladi ljudje imeli in kako zelo žal mu je zanje.

Ob koncu zgodbe pride do velikega preobrata, ali povedano drugače, težko verjetnega presenečenja. Zaradi takšnih pisateljskih prijemov, kot je to presenečenje, knjige Aline Bronsky ne sodijo v skupino visoko kakovostne literature, pač pa v žanr ne tako zahtevnega branja. A s tem pravzaprav ni nič narobe. Pri romanih, ki so vredni branja, se zgodba lahko zaplete tudi na takšen način in mogoče tako celo vzbudi zanimanje pri dodatnih skupinah bralcev. 

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld, bi v prvi vrsti priporočila predvsem mladim bralcem - z namenom, da bi se lažje zavedali, kakšno bogastvo imajo že s tem, da so zdravi in kaj vse jim je prihranjeno, če imajo to srečo, da se lahko pomešajo med sovrstnike in ne izstopajo s svojo prizadetostjo oz. prikrajšanostjo. Knjiga je poleg tega pisana na način, za katerega obstaja vsaj nekaj možnosti, da bi pri mladih bralcih vzbudil zanimanje in ga uspel tudi vzdrževati do zadnje strani romana. To pa je v današnjem času že zelo veliko.

★★★☆☆

Alina Bronsky
(vir: Wikipedia)

Bronsky, Alina

Nenn mich einfach Superheld

Köln 2015, KIWI

238 strani

ISBN 978-3-462-04754-7