Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Knjigo Cristopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, sem prebrala, da bi mi čas do začetka predvajanja nove sezone nepričakovano uspešne kriminalne serije Babilon Berlin hitreje minil in da bi mi Weimarska republika z vsemi svojimi protislovji ostala blizu. Bila je to dobra izbira:)

Knjiga pripoveduje o življenju v Berlinu v zadnjih letih pred vzponom Hitlerja in nacistov na oblast; v zadnjih letih Weimarske republike. Je v precejšnji meri avtobiografska, saj je pisatelj v letih 1929 do 1933 res živel v Berlinu, tam srečeval različne ljudi, pisal dnevnik in kratke zgodbe. Avtobiografskih značilnosti pisatelj ne skriva - nasprotno, celo poudarja jih, saj je glavni junak kar on sam, jasno poimenovan kot Chris ali Cristopher ali gospod Isherwood, čeprav se vse, kar je napisano v knjigi, seveda, ni pripetilo ravno tako, kot je opisano. Vsaka avtobiografija vedno vsebuje tudi nekaj fikcije. 

Pri knjigi Slovo od Berlina pa je dobro vedeti še nekaj. Izšla je leta 1939. Takrat avtor še ni mogel vedeti do kakšnih tragičnih razsežnosti se bo razvil nacizem, kakšna vojna se bo razbohotila in kako temeljito se bodo nacisti lotili reševanja judovskega vprašanja, a je kljub temu pravilno predvideval, v katero smer se obrača Nemčija in kje tiči nevarnost. Tukaj ne mislim samo na nacizem, ampak tudi na čisto običajne ljudi - v tem primeru prebivalce Berlina, ki so se prilagodili novi situaciji - Sie müssen ja weiter in dieser Stadt leben, ganz gleich welche Regierung an der Macht ist (Živeti morajo vendar dalje, ne glede na to, kdo je na oblasti) - gledali stran in dopustili, da se je vse skupaj tako strašno zapletlo.

Knjigo bi težko označili za roman. Bolj primerno je, če rečemo, da gre za skupek šestih kratkih zgodb, ki so med seboj le ohlapno povezane. V vsaki od od njih se avtor posveti eni ali dvema osebama ali pa eni družini, s katerimi se je srečal med svojim bivanjem v Berlinu. A vez med zgodbami je kljub svoji ohlapnosti, vendarle zelo trdna. In bralec se tega jasno zaveda. Osebe, ki nastopajo v eni zgodbi, so omenjene tudi v drugih; iz odnosov med njimi pa si zlahka predstavljamo tudi časovni potek dogajanja. Dogajanje je fragmentirano, a vendar tudi tesno povezano. Mi je bilo všeč.

Podobnost z Babilonom Berlinom oz. s knjigo, po kateri je bila serija posneta, Der nasse Fisch, je bila največja v odlomkih, kjer je opisano podnajemniško življenje v Berlinu. Ovdovele ali neporočene ženske, ki so imele nepremičnine, a nobenih dohodkov, da bi te vzdrževale, so se pogosto preživljale s tem, da so v svoje stanovanje ali hišo sprejele podnajemnike - vsak je dobil svojo sobo; kuhinja, dnevna soba in kopalnica pa so bile skupne. Za  svoje podnajemnike pa so tudi kuhale, jim prale perilo in jim pospravljale sobo - vse je bilo vračunano v najemnino. Tiste ženske, ki so bile družabne, včasih skoraj materinske, so se v takšni vlogi zelo dobro znašle. Takšna je bila gospodična Schroeder, pri kateri je živel avtor knjige. Predstavljena je tako živo in simpatično, da je bilo knjigo veselje brati. V tej prvi zgodbi knjige pa spoznamo še druge osebe - druge podnajemnike gospodične Schroeder. Vsak po svoje se prebijajo skozi življenje - eden je natakar v nočnem baru, druga pleše, tretja jodla v berlinskih lokalih itd. Njihove zgodbe so vedno zanimive.

Podnajemnike pa niso sprejemale samo ženske z za njihove razmere prevelikimi stanovanji, ampak tudi obubožane družine. Ko tudi Christopherju v nekem obdobju njegovega bivanja v Berlinu finančno ne gre preveč dobro, se naseli pri eni izmed takšnih družin - pri Nowakovih. Tako sem poleg bohemskega berlinskega življenja, ki je bil značilen za podnajemnike gospodične Schroeder, dobila še vpogled v življenje revežev - slabo plačanih delavcev, nezaposlenih in bolnih. Kritična, a prav nič moralistična in zagrenjena slika Berlina v zadnjih letih Weimarske republike je to. 

Vse to, kar sem napisala do sedaj, pa vendar še ne pomeni tiste osrednje teme knjige. Glavna zgodba knjige je tista, ki so jo leta 1972 uporabili za nastanek mega uspešnega filma z Lizo Minelli v glavni vlogi, Kabaret. V njem je Liza Minelli (s precej filmske svobode) upodobila Sally Bowles - mlado Angležinjo, ki poje v enem od berlinskih lokalov in si želi postati uspešna igralka. Ni preveč nadarjena, a za dosego svojih ciljev se ne obotavlja pred ničemer in uporabi vse, kar ji pride pod roke. Mislili bi si, da je preračunljiva, brezobzirna in kruta ženska, pa to vendar ni tako. Za odrezavim govorjenjem in nesramnim vedenjem se skriva občutljivo in pravzaprav celo dobrosrčno dekle. Zelo me je spominjala na Holly Golightly iz Capotovega Zajtrka pri Tiffanyju. No, kaj me ne bi! Kot sem prebrala v Wikipediji, je Truman Capote Christopherja Isherwooda visoko cenil in pri Sally Bowles našel navdih za svojo romaneskno junakinjo.

Christopher Isherwood se je v Berlinu preživljal s poučevanjem angleščine. Privatne ure angleške konverzacije so pri njem naročali premožni možje za svoje žene in hčerke. Na takšen način je avtor knjige spoznal Landaurje - bogato judovsko družino, ki je imela trgovine po vsej Nemčiji; eno najbolje založenih in luksuznih tudi v Berlinu. Angleščino je poučeval Natalio - samozavestno in inteligentno mlado dekle, ki je zaradi očetovega bogastva, vedno dobilo vse najboljše. Malce razvajena je bila, otročja in včasih tudi zoprna - kot je pri takšni mladenki, ki dobi vse, še preden si to sploh zaželi, tudi pričakovati - a vendar tudi iskrena in dobronamerna. 

Ko sem brala o Landaurjevih so mi misli hočeš nočeš uhajale v prihodnost. Temu se ni dalo izogniti. V glavi mi je ves čas branja kljuvalo vprašanje, le kaj se bo s to družino zgodilo v naslednjih letih. Življenje se jim bo obrnilo na glavo. Zgodile se jim bodo stvari, katere si v času dogajanja romana še sploh ni bilo mogoče zamisliti in predstavljati. 

Počasen, a vztrajen vzpon nacizma, ki pripomore k nekoliko mračnemu in pesimističnemu vzdušju, je v knjigi jasno prikazan, pa čeprav politično dogajanje služi le za ozadje romana. Bralec lahko ugane, katere od oseb bodo s prihodom Hitlerja na oblast pridobile in katere bodo trepetale za svoje življenje; katere so ga vesele in katere se ga bojijo. Mojstrsko prikazano.

Knjiga Christopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, je dokument o času in načinu življenja, ki je bil nenadoma in kruto prekinjen. Le kako in v katero smer bi se lahko družba Weimarske republike razvila, če bi ji bilo to dovoljeno! Strašno me zanima in velika škoda je, da tega nikoli ne bomo izvedeli.

V knjigi nastopa množica oseb, ki so vse po vrsti zanimive in čudovito predstavljene. Glavni junak - pisatelj knjige, je bolj ali manj le opazovalec pestrega dogajanja v svoji okolici, saj se ne vmešava in večinoma le pasivno sledi poti, po kateri gredo ostali nastopajoči. A takšna je ponavadi usoda pisateljev. 

Chrisa tudi spolno življenje v sicer razvratnem Berlinu kot da ne zanima. Ali pa te epizode iz svojega berlinskega življenja ni želel deliti s svojimi bralci, pa čeprav je bil ravno Berlin tisto mesto, v katerem se je lahko osvobodil vseh družbenih spon in zaživel kot gay.
Moški liki so mu bolj pri srcu kot ženski in to, da sta si Sally Bowles in Natalia Landauer v marsičem kar preveč podobni in na trenutke celo plehki, je edina stvar, ki bi mu jo lahko očitala. A to je vendar le vprašanje okusa. 

Slovo od Berlina je literarno delo na visokem umetniškem nivoju, ki je aktualno še danes - ali pa je danes še posebno aktualno.

★★★★★

Christopher Isherwood
(1904 -1986)
(vir: Wikipedia)

Isherwood, Christopher

Goodbye to Berlin

The Hogarth Press, London 1939

nemški prevod: Leb wohl, Berlin

iz angleščine v nemščino prevedla: Kathrin Passig in Gerhard Henschel

Hoffmann und Campe, 2014

ISBN 978 3 455 81270 1

slovenski prevod: Slovo od Berlina
Cankarjeva založba, Moderni klasiki št.76
prevod: Irena Duša Draž
201 str.

Djuna Barnes: Nočni gozd

Sam Jordison, urednik in vodja bralnega kluba v časopisu Guardian, je odločil, da bo knjiga meseca maja 2018, modernistična. To je pomenilo, da se bo bralo in razpravljalo o eni izmed tistih knjig, ki so bile napisane tam od prvih let 20. stoletja pa vse do začetka 2. svetovne vojne. Pisatelji tega obdobja so razvili čisto nov pripovedni slog, ki je jasno in odločno prekinil povezave z realizmom in naturalizmom.

Hm, obdobje literarnega modernizma je bilo pri meni vedno precej kočljiva tema. Knjige, ki jih uvrščajo v to literarno zvrst, so mi bile vedno ali zelo všeč ali pa jih sploh nisem  prenesla (- ker jih mogoče niti nisem razumela). Rado se je zgodilo tudi to, da so me protislovna občutja prevevala pri enem in istem avtorju. Tako mi je bil roman Gospa Dalloway, ki ga je napisala Virginia Woolf izredno všeč in mi še vedno pomeni enega izmed vrhuncev literarne umetnosti; njenega prav tako visoko cenjenega romana K svetilniku, pa nisem dojela in ob koncu branja mi je bilo žal vsake minute, ki sem jo prebila ob tej knjigi.

Knjižni klub časopisa Guardian temelji na avtokratski ureditvi, a je v njej tudi nekaj prostora za demokracijo. Vodja bralnega kluba je tako izbral samo literarno obdobje, iz katerega naj bi bila knjiga meseca maja; katera točno pa naj bi to bila, je bilo prepuščeno bralcem samim. Vsak od spremljevalcev kluba je lahko predlagal svojo kandidatko. Sam Jordisan je vse predloge napisal na listke in le-te potem zbral v klobuku (dobesedno). Iz klobuka je potem pod budnim očesom kamere povlekel zmagovalko - knjigo meseca maja. 

Zmagovalka je bila knjiga Nightwoods ali Nočni gozd, pisateljice Djune Barnes. Nikoli še nisem slišala ne za knjigo in ne za avtorico, čeprav naj bi šlo za eno temeljnih romanesknih del modernizma.

Odzivi bralcev na izbor so bili ambivalentni kot je ambivalenten moj odnos do modernističnih romanov. Nekateri so menili, da je to enostavno čudovita knjiga, drugi so bili mnenja, da je krepko precenjena in pripravna le za mučenje študentov in članov raznih bralnih krožkov.

Da sem napisala tako dolg uvod k predstavitvi knjige je slab znak. Pravzaprav to pomeni, da nimam veliko snovi, o kateri bi zmogla kaj napisati.

Edino, kar mi je pri branju knjige vzbudilo zanimanje, je bil bogat in bohoten (ali pa nabrekel), malce posmehljiv stil pisanja. Da boste razumeli, za kaj gre, navajam prvi stavek v knjigi:

V začetku leta 1880 je Hedvika Violbein, krepka in vojaško lepa Dunajčanka, na postelji z baldahinom žive bahavo rdeče barve in z obeskom, na katerem sta bili odtisnjeni viličasto razcepljeni kreljuti hiše Habsburških, pokrita s pernico iz atlasa, v katero je bil vtkan Volkbeinov grb iz masivnih in potemnelih zlatih niti, kljub močno utemeljeni slutnji, da ne bi bilo priporočljivo zagotavljati nadaljnjega obstoja rase, ki si jo je Bog izvolil, ljudje pa zavrnili, v starosti petinštiridesetih let rodila edinega otroka, sina, sedem dni zatem, ko je njen zdravnik napovedal, da bo dobila popadke.

Če vam je takšen stil pisanja všeč ali pa ne - v obeh primerih je to, vsaj kar se mene tiče, edini razlog, da je roman vredno prebrati. V vsebini knjige namreč ni ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Junaki romana se premikajo iz enega v drugo veliko evropsko mesto in razpravljajo o težavah svojih bolj ali manj zavoženih življenj. Kar je skrajno dolgočasno in zaradi pesimizma, brutalnosti, grdote in umazanije tudi neprijetno.

Poleg tega se zdi, da je pisateljica vsaj v določeni meri knjigo uporabila kot sredstvo za osebno maščevanje. Enega izmed likov v romanu je namreč upodobila po resnični ženski - tisti, ki ji je v resničnem življenju prevzela ljubico - in roman je uporabila za izliv vsega gneva, ki ga je čutila do te ženske. Poslušajte:

Imela je štrlečo glavo in drobno, neukročeno telo, ob katerem je človek nehote pomislil na lutko; nista spadala skupaj. Samo če bi jo raztelesili, bi lahko kateremukoli njenemu delu rekli, da je "pravi"... Videti je bila stara, vendar svojim letom primerno; zdelo se je, kot da uhaja iz nje para neke druge osebe, nekoga, ki bo vsak čas umrl;... Na prstancu je imela poročni prstan, ki je pripadal neki drugi ženski;... Glede prihodnosti je bila neučakana; zaradi nje je postala brezobzirna. Bila je med najbolj sprijenimi, a nepomembnimi ženskami svojega časa - zato ker ni mogla pustiti, da bi čas tekel sam po sebi, pripadati mu pa tudi nikakor ni mogla. Hotela je biti tista, zaradi katere se vse dogaja, a prav zato se zaradi nje ni nič zgodilo...Kadar se je zaljubila, je zaradi nakopičene nespodobnosti v sebi čisto podivjala; v trenutku je postala prekupčevalka s čustvi iz druge roke, tedaj brez prave vrednosti.

In tako naprej, cele štiri strani knjige samo o tej ženski.
Djuni Barnes je vsekakor treba priznati, da je imela bogato domišljijo (mogoče ne samo takrat, ko jo je poganjalo sovraštvo) in da jo je znala briljantno preliti na papir.

Z romanom Djune Barnes, Nočni gozd, je drugače kot je bilo z drugimi modernističnimi romani, ki sem jih prebrala. Te knjige ne morem imeti rada, a tudi popolnoma zoprna mi ni. Nekako vseeno mi je zanjo, saj me je pustila hladno in neprizadeto. Stvari, o katerih pripoveduje, me ne zanimajo in ne ganejo.
Stil pisanja pa je izviren in kaže na pisateljski talent! Ki pa je na žalost ostal neizkoriščen, oziroma je bil usmerjen v napačno smer.

★★☆☆☆

Djuna Barnes
(1892-1982)
(vir.Wikipedia)

Barnes, Djuna

Nočni gozd

iz angleščine prevedel: Filip Robar-Dorin

naslov originala: Nightwood

140 strani

spremno besedo napisala: Nataša Velikonja

ISBN 961-231-302-4

Mirko Kovač: Mesto v ogledalu

(342 str.) 

Mesto, ki se odseva v ogledalu, je Dubrovnik. To nakazuje že naslovnica knjige, saj je na njej upodobljena trdnjava Minčeta, ena najmarkantneješih utrdb dubrovniškega obzidja.

A glavno dogajanje v avtobiografskih zapisih hercegovskega pisatelja Mirka Kovača ne poteka v tem starodavnem mestu, pač pa v njegovem zaledju - v mestu Trebinje in njegovi okolici ter na črnogorskem primorju. Dubrovnik je večinoma le opredmetena pisateljeva želja po drugačnem in boljšem življenju.

Mesto v ogledalu ni tipičen roman; bolj zbirka kratkih zgodb, v katerih pisatelj obuja spomine na svoje otroštvo in mladost, opisuje odnose z materjo in očetom, strici in tetami, učiteljico, someščani. A te kratke, nekaj strani dolge zgodbe, so med seboj vseeno tesno povezane - prehajajo ena v drugo, se medsebojno navezujejo, a dopuščajo tudi obsežne stranpoti in razmišljanja, ki z dogajanjem nimajo neposredne povezave. Večinoma se dogajajo v letih takoj po 2. svetovni vojni z občasnimi časovnimi preskoki proti začetku in koncu 20. stoletja.

Mirko Kovač je knjigo pisal več kot 20 let. Besedilo je večkrat spreminjal in odstranjeval tisto, kar se mu je zdelo odveč. Na ženino željo je črtal (preveč) erotične zapise. Najbolj pa se je trudil za to, da knjiga ne bi bila preveč ganljiva in čustvena:

"...kajti vedno sem se bal, da bi s svojim pisanjem utegnil koga ganiti, in tako sem napravil vse in si na vso moč prizadeval, da bi prikril in odrinil vstran, kar je preveč nabito s čustvi, tako da sem precej časa zgubil s čiščenjem vseh primesi razčustvenosti."

Mogoče zaradi tega "čiščenja" celotna knjiga - predvsem pa prva polovica, deluje nekoliko robato, oglato, tudi brezbrižno in neobčutljivo. Mogoče so na mestih, kjer so bila v "neočiščeni" verziji čustva, zdaj cinizem in posmehljivost. A vendar - velika škoda kljub vsemu ni bila narejena:) Pisatelju so se še vedno "zapisali" mnogi ganljivi trenutki njegovega življenja. Po mojem mnenju so to daleč najboljši odlomki knjige.

Tako še dolgo ne bom pozabila zgodbe o tem, kako se je rodil pisateljev 12 let mlajši brat. Zgodilo se je na vlaku proti Črni Gori. Reakcije sopotnikov ob dogodku so bile zelo različne. Nekateri so se odzvali zelo prostaško in vulgarno, drugi so bili porodnici v veliko pomoč. Pri porodu je pomagala frančiškanska redovnica, ki se je slučajno znašla na istem vlaku. Po več letih se  je pisatelj - zdaj odrasel mož, želel ponovno srečati s to redovnico. Takrat je izvedel, da je bila to ena od slovenskih bolniških sester, ki so delale v Bolnišnici Golnik, a so jim po 2. svetovni vojni prepovedali opravljati svoje delo in so se preselile v Črno Goro. Bila je usposobljena za delo s pljučnimi bolniki, ne pa za porode, a je pisateljevemu bratu vseeno uspešno pomagala na svet. Njena smrt je imela pozneje nekaj svetniških značilnosti.

Dubrovnik

Enkratna je tudi zgodba, ki se dogaja v Dubrovniku. Pisatelj - takrat star 12 let, se je po materinem naročilu z vlakom odpeljal v Dubrovnik, da bi poiskal očeta, ki je svoje redne poslovne obiske v mestu vedno podaljšal še za nekaj dodatnih dni, ki jih je posvetil popivanju in veseljačenju. Očeta ni našel, je pa v tistem dnevu - v času med jutranjim in popoldanskim vlakom, v Dubrovniku marsikaj doživel. Med drugim si je z denarjem, ki mu ga je podarila učiteljica, privoščil pravo gosposko kosilo v luksuzni restavraciji. Pomislite, dvanajstletnik sam v nobel restavraciji naroči, pojé in plača kosilo! In po kosilu še malo posedi v pletenem stolu. Četudi ga vsi postrani gledajo:)

Še mnogo drugih zgodb iz svojega življenja nam zaupa pisatelj v knjigi Mesto v ogledalu. Po vsej verjetnosti vsi pripetljaji niso avtobiografski, oziroma so krepko začinjeni s fikcijo ali celo fantazijo - preveč naključni in malo verjetni so, vendar pa so predstavljeni tako simpatično in upodobljeni tako spretno, da to prav nič ne moti.

Pisatelj se ves čas izogiba temu, da bi koga užalil - pa naj gre za novo komunistično oblast, ki je družini nacionalizirala majhno trgovino, ali pa za predstavnike drugih ver (ki niso pravoslavne) in drugih narodnosti (ki niso srbske). O ideoloških, verskih in nacionalnih trenjih na področju, kjer je odraščal, je namenoma spregovoril le redko in skopo. Zadnjih spopadov na področju okolice Dubrovnika v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa sploh ni omenil, čeprav je knjiga izšla kar nekaj let po dogodkih. Prepričana sem, da ni želel netiti še vedno navzočih nesoglasij na tem področju bivše Jugoslavije.

Leta 1992 je bila namreč v mestu Trebinje nastanjena enota Jugoslovanske ljudske armade, ki je izvajala napade na mesto Dubrovnik. Od tukaj so usmerjali in vodili vse srbske napade na to mesto. Trenja so bila tudi med prebivalci Trebinja, saj je bila v tistem času uničena večina džamij v mestu.
Danes to mesto Bosne in Hercegovine spada pod okrilje Republike Srbske. Vožnja skozi mesto vzbuja nelagodje. Ne vem točno zaradi česa. Mogoče zaradi tega, ker je vse precej bolj zanemarjeno in zastarelo kot v bosanskem oz. hrvaškem delu Bosne in Hercegovine. Mogoče zaradi tega, ker so vsi javni napisi izključno v cirilici, pa čeprav v mestu živi več kot polovica prebivalcev, ki uporabljajo latinico. V latinici se lahko berejo le angleški prevodi nazivov pomembnih stavb. Mogoče pa smo se v Trebinju neprijetno počutili le zato, ker nas je nekaj kilometrov pred mestom ustavil policist in nas nagovoril v to, da ga podkupimo.

Trebinje, kot se vidijo z Arslanagovićevega mostu

A vrnimo se k knjigi. Z vožnjo po Trebinju in njegovi okolici sem se lažje vživela v občutke pisatelja in njegove družine. Zdaj vem, zakaj je bila pisateljeva mati tako navdušena, ko se je družina iz ene izmed okoliških vasi preselila v Trebinje. Razlika med življenjem na svetu, kjer je potrebno vsako ped rodovitne zemlje dobesedno iztrgati skalam ter raskavemu grmovju, in življenjem v sicer skromnem mestu, je velikanska. In kakšno se je tem ljudem zdelo šele življenje v mestu Dubrovnik - tako drugačnim in razkošnim s svojimi bleščeče tlakovanimi ulicami, Onofrijevo fontano, knežjo palačo in obzidjem! Razlike v načinu življenja v Trebinju in v le nekaj deset kilometrov oddaljenem Dubrovniku so bile skoraj nepredstavljive.

Kakor koli že, Trebinje tudi danes - in kljub vsemu - še vedno posedujejo bisere, ki so na tem področju že stoletja in jih opisuje tudi Mirko Kovač v svoji knjigi. Največja med njimi sta po mojem mnenju reka Trebišnjica, ki teče skozi mesto, in Arslanagićev most, ki ga je dal v 16. stoletju zgraditi Mehmed-Paša Sokolović in ga je stoletja upravljala družina Arslanagić.

Arslanagovićev most čez Trebišnjico

Knjiga Mesto v ogledalu je življenjska izpoved pisatelja Mirka Kovača, v kateri le-ta razčiščuje svoj odnos do najbližjih sorodnikov - predvsem do očeta, in drugih pomembnih ljudi svojega otroštva in mladosti. Zelo velik - skoraj erotičen vpliv nanj je imela tudi učiteljica.
Prva polovica knjige je ostrejša, nekoliko bolj groba, nepopustljiva do sorodnikov in someščanov. Drugo polovico knjige je pisatelj pisal več let pozneje in njegov odnos do ljudi se je v tem času spremenil. Postal je popustljivejši, dobrohotnejši in bolj razumevajoč. To se opazi predvsem pri opisih očeta. Leta so naredila svoje in ostri robovi zgodb so se obrusili, puščice posmeha in obsojanja pa razostrile. To mi je bilo všeč.
Sicer pa sem med branjem ves čas imela občutek, da je pisatelj  knjigo napisal predvsem zase - za lastno refleksijo življenja in mišljenja, da bi se pomiril s seboj in s svojimi bližnjimi. Bralci smo le drugotnega pomena. Smo le priče pisateljeve življenjske zgodbe, ki pa smo kljub vsemu vljudno povabljeni k branju, zelo dobrodošli, prijazno sprejeti in lepo postreženi.

★★★★☆

Mirko Kovač
(1938 - 2013)
(vir: www.novilist.hr)

P.S. Ravno danes mineva drugo leto od smrti Mirka Kovača. 

Velja omeniti, da je bil tudi pomemben in cenjen scenarist. Njegov je film Okupacija v 26 slikah - film, ki sem ga gledala že v otroštvu in potem še nekaj časa imela nočne more.