Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Dušan in Leja sta oče in hči. Med njima se kreše in bliska, čeprav pogosto pritajeno. On je star blizu osemdeset let, je upokojen nevrolog in živi v domu za ostarele. Ona je na pragu štiridesetih let in dela kot dramaturginja v mestnem gledališču. 

Odnos med njima je osnova romanu, a na njuno razmerje se potem navežejo še druge osebe: žena, oz. mama Neža - že pokojna, pred smrtjo je bolehala za hitro napredujočo demenco, Juntez ali Janez - Lejin ljubimec, voznik kamiona - njegova žena Ignacija in sin Božo; pa potem še Dušanov oče Marjan - predan komunist, ki je bil po vojni interniran na Goli otok. Usode glavnih nastopajočih so zanimive že same po sebi, a je roman še bolj napet in prijetnejši za branje, ker je v njem tudi kriminalna zgodba, ki protagoniste še tesneje poveže med seboj. Zaradi kriminala določene stvari, ki so bile dolga leta potlačene, planejo na dan in zahtevajo, da se razjasnijo.

Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, so roman o nerazumevanju in napačnih predstavah. Zdi se, da nihče od nastopajočih - še posebej pa to velja za Dušana in Lejo - ne razume oseb, ki so mu blizu. V svoji samozadostnosti in vzvišenosti si v glavah ustvarjajo povsem drugačne predstave o ljudeh, kot pa so ti v resničnosti. To počnejo zato, ker se takšen način razmišljanja pač bolje sklada z njihovo lastno predstavo o svetu in ker je tako lažje živeti. Brskanje po lastni  notranjosti, kjer se skriva tudi marsikaj neprijetnega in slabega, v takšnih primerih potem ni potrebno. Vendar pa takšen način hoje skozi življenje ne prinese nič dobrega. Povzroči krivico in rani ljudi - tiste, ki so nam najbližje, najbolj. To je v knjigi zelo lepo predstavljeno.

Leja postopa lahkomiselno in izzivalno, vse, kar počne je za hec in zajebancijo - tako jo vidi Dušan. Za Lejo pa je oče s svojo vestnostjo in zanesljivostjo nič več kot egoistični malomeščan, ki so mu vsi ostali malo mar. Ob prvem, površnem vtisu se nam zdi, da imata oba prav, a potem, ko se zgodba razvija, ko začnemo dojemati bolj globoko, seveda ugotovimo - tako bralci kot tudi glavna nastopajoča, kako sta se motila. In kako malo bi bilo potrebno, pa bi se stvari razvijale v povsem drugo, boljšo smer. Včasih bi bil dovolj objem ali dotik; včasih bi bilo pametno manj govoriti, saj besede lahko globoko ranijo in celo morijo.

Roman ima poleg tega, da razjasnjuje intimne medčloveške odnose, še nekaj drugih dobrih plati. Potek demence je opisan izredno pretanjeno in občutljivo, tako s strani obolelega kot tudi njegovih sorodnikov. Opisana je negotovost bolnice; predstavljena je zadrega tistih, ki so okrog nje in ne vedo, kako bi se bilo najbolje odzvati; vsi pa trpijo.

Čudovito je predstavljen način dela v gledališču in kaj vse je potrebno postoriti, da se določeno dramsko delo postavi na oder in tam dokončno zaživi - kako pomembno vlogo pri tem ima dramaturg.

S knjigo sem dobila tudi vpogled v povojno dogajanje na Golem otoku. Od tam so ljudje prišli zlomljeni - niti ne tako fizično kot predvsem psihično. Potem, ko sem knjigo prebrala, mi je postalo jasno, zakaj so si le redki od njih opomogli. Usoda Golega otoka jih je spremljala dalje - pa ne samo v obliki udbe.  Večina je sikala in sovražila naprej. Samo cilj njihove razdraženosti je bil nekdo drug.

Roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, je roman o očetu in hčerki - dveh trmastih in vase zaverovanih sebičnih ljudeh, ki strupeno udrihata drug po drugem, vsak na svoj prefinjen način - dokler jima življenje kot tako v obliki tragičnega in nenadejanega dogodka ne odpre oči še za drugo plat človeka, ki ga imata pravzaprav rada.

Komisija za podelitev nagrade kresnik je letos naredila drzno in pogumno potezo. Pred približno desetimi leti bi se zaradi tega hudovala - le preberite. Dandanes - v času najrazličnejših obveznih kvot, pa je izključno moška peterica finalistov (in to brez Vojnovića) nekaj, kar je pravzaprav dobrodošlo. Obuja upanje, da se bo nagrado kresnik podelilo najboljšemu romanu lanskega leta, ob čemer spol, spolna naravnanost, svetovni in politični nazor pisatelja ne bodo prav nič pomembni.

In roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, vsekakor zasluži, da je med finalisti.

===================================================

Aja, pa še nekaj! Zaradi tega imam rada knjige. Ker me vedno znova prijetno presenečajo. Sploh nisem vedela, da je tudi ta knjiga povezana s Hamburgom - mestom, ki me trenutno tako zelo fascinira. Tale moj zapis bi lahko podobno kot recenzije drugih romanov, ki se tudi dogajajo v tem mestu, podnaslovila kot Hamburg, leta 2008 (se mi zdi, da se roman dogaja takrat, Elbphilharmonie še ni bilo).

Juntez je namreč na eno od svojih fur s seboj vzel tudi Lejo. S tovornjakom sta se odpeljala v Hamburg. Ko on pretovarja svoj kamion, se Leja sprehaja po mestu, tudi tukaj:

HafenCity
Hamburg

Potem se ji je odprl razgled na nabrežja znamenitih starih hamburških pristaniških skladišč. Za trenutek je kar obstala... Tam so stara, opečnata zgodovinska skladišča že nadomeščale moderne poslovne in stanovanjske stavbe, kompleksi. Spet je obstala in strmela. Ni se ravno spoznala na arhitekturo, ampak tole se ji je zdelo drugače kot vse, kar je videla po pristaniščih dotlej.

Tudi ona je navdušena nad Hamburgom:)

===============================

Sicer pa - najboljši citat iz knjige je zadnji stavek romana:

Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe.

In najboljša izjava finalista za nagrado kresnik:

Občutek je prijeten. Če dobim nagrado, bi si rad kupil nov računalnik.

Ja, tole nagrado jemljemo vse preveč resno;)

Klaus E. Spieldenner: Elbtod

Hamburg, januar 2017.

V Hamburgu so ravnokar odprli vrata glavne znamenitosti mesta - Elbphilharmonie. Ta koncertna hiša je za Hamburg nekaj takega, kot je opera za Sydney - enako pomembna, enako znamenita, enak magnet za turiste. Vsak, ki kaj pomeni, mora vsaj občasno sedeti v njeni veliki dvorani in poslušati koncerte - najbolje kaj od Brahmsa, ki je bil Hamburžan. 

Elbphilharmonie je sydnejski operi v marsičem podobna. Obe stavbi stojita na obrežju in s svojim videzom spominjata ali na ladjo ali na valove, vsekakor pa na nekaj, kar je povezano z morjem in svobodo potovanja. V teh dveh hišah se potuje po glasbenem svetu.

11.januarja 2017 je bilo tako daleč, da so po letih gradnje in desetkrat večjih stroških, kot je bilo načrtovano, Elbphiharmonie končno odprli. Zelo slavnostno - tako v romanu kot tudi v resnici. Med tistimi, ki so prireditvi prisostvovali na najbolj častnem mestu, je bil tudi Olaf Scholz - zdajšnji nemški kancler, leta 2017 pa župan Hamburga - v resnici, ne v romanu. 

V kriminalističnem romanu Klausa E. Spieldennerja, Elbtod, ob slavnostni otvoritvi s strehe Elbphilharmonie skoči padalec, ki ima na svojem padalu napis MORILCI. Padalo pa se mu med poletom ne odpre pravilno. 

Potem pa so tu še drugi sumljivi dogodki, ki so povezani z Elbphilharmonie. Štirje romunski delavci, ki so montirali tekoče stopnice koncertne hiše - poimenovane THE TUBE, so izginili. In potem v Elbi - reki, ki teče skozi mesto in po kateri že stoletja plujejo ladje v mesto, najdejo še truplo gradbene inženirke, ki je vodila dela na enem od projektov v Elbphiharmonie. 

THE TUBE
slavne tekoče stopnice,
ki v romanu igrajo zelo pomembno vlogo.

Smrti raziskujeta policijska komisarka Sandra Holz in privatni detektiv Carsten-Oliver Lutteroth. Čeprav sta oba šele v tridesetih, oz. zgodnjih štiridesetih letih svojega življenja, sta že marsikaj doživela - tako na poklicnem kot na osebnem nivoju. Jasno, saj je Klaus E. Spieldenner napisal že celo serijo kriminalističnih romanov s Sandro Holz in njenimi sodelavci v glavni vlogi. 

Lutteroth je bil tako nekoč policijski komisar na podobnem položaju, kot je zdaj Holz, a so ga odpustili, ker je zlorabil svoje poklicne pristojnosti in se maščeval dvema hrvaškima(!) kriminalcema, ki sta umorila njegovo ženo. Sandra Holz pa je bila v preteklosti že ugrabljena, skoraj posiljena, premeščena z druge policijske postaje in še in še. 

Kakorkoli, Sandra Holz in Caro - kot prijatelji kličejo privatnega detektiva, sta dober par, ki uspešno raziskuje primer. Vsak od njiju ima svoje prednosti in specifične sposobnosti, ki pomagajo pri razrešitvi primera. Z njima se sprehajamo po znanih in manj znanih delih Hamburga ter obiskujemo restavracije in kavarne, ki so - predvidevam - všeč pisatelju. Branje regionalnega krimija je idealen način, kako na simpatičen in nekonvencionalen način spoznati neko mesto.

Roman je pisan na dva načina: v poševnem tisku je napisana prvoosebna pripoved detektiva Cara, v normalnem tisku pa potem v tretji osebi pripetljaji komisarke Holz, pa še koga drugega - na primer članov skrivnostne druščine, ki se prepoznajo po zlatem prstanu z vgravirano levjo glavo. Niso iz "Lionsov", so pa veliki patrioti, ki bi za svoje mesto Hamburg naredili vse in bi njegovo slavo radi ponesli po vsem svetu.

Kriminalna zgodba je bila dovolj zanimiva, da me je ohranjala budno tudi takrat, ko sem bila utrujena od napornega dne in bi šla najraje kar spat. Težko delo in velik plus za knjigo:) Določene stvari so sicer nekoliko za lase povlečene, težko verjetne in se kar preveč lepo poklopijo, a kaj takega je od take vrste knjig pač pričakovati.

Pisatelj je v zapisu na koncu romana napisal, da s tem svojim romanom ni imel velikih literarnih ambicij in da bo zelo zadovoljen že s tem, če bo knjiga bralce zabavala in jih ponesla stran od vsakdana. No, pri meni mu je to vsekakor uspelo.

★★★★☆

========================================================

Kaj vse o Elbphilharmonie sem izvedela iz romana:

• gigantska stavba je težka 78 000 ton, kar je toliko kot 722 Airbusov A-380
• gradnja naj bi trajala 3 leta, pa se je podaljšala na 10 let
• stala naj bi 77 milijonov evrov, a se je cena povišala na 789 milijonov
• tekoče stopnice obiskovalce ponesejo na plazo, ki nudi čudovit razgled na hamburško pristanišče in mesto samo
• v Elbphiharmonie sta velika in mala koncertna dvorana, prva z 2500, druga s 550 sedeži
• v stavbi je tudi hotel s 5 zvezdicami, The Westin Hamburg z 244 sobami
• tam je tudi 44 luksuznih stanovanj, vse z razgledom na Elbo
• v stavbi sta še restavracija in bar "Störtebeker", poimenovan po piratu, ki je bil obglavljen v hamburškem pristanišču - da lažje počakate na koncert

Karen Duve: Taxi

Hamburg, osemdeseta leta 20. stoletja.

Karen Duve (roj.1961) je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja delala kot voznica taksija v Hamburgu. Takrat to še ni bilo nekaj tako zelo običajnega, kot je danes. Okoli dvajset let pozneje - ko je bila že prepoznavna pisateljica, ki je izdala že nekaj romanov, je svoja doživetja iz tistih časov opisala v romanu Taxi. Pisanja se je lotila na leposlovni način, preko prvoosebne pripovedovalke - svojega alter ega, petindvajsetletne Alexandre.

Ko je Alex iskala zaposlitev, je v časopisu naletela na prav poseben oglas. Hm, poseben za tisti čas. V oglasu je pisalo, da neko hamburško podjetje išče voznike in voznice taksijev. Danes se nam zdi nekaj običajnega, da so oglasi za delovno mesto naslovljeni tako na moške kot na ženske, na kar kaže oznaka m/ž ob imenu poklica (v Nemčiji smo naredili še korak dalje in imamo oznako m/w/d, ob čemer d pomeni divers in predstavlja vse ostale spole), pred nekaj desetletji pa to še ni bilo tako samo po sebi umevno. Če so v osemdesetih letih v oglasu za delovno mesto napisali, da zaposlujejo voznike in voznice taksijev, so hoteli poudariti, da bodo še posebej veseli žensk, ki bi opravljale to delo.

Alex je tako z nekaj protekcije pridobila dovoljenje za vožnjo taksija - opravila izpit, kjer je morala večinoma naštevati ulice, po katerih bi peljala, če bi hotela svojo stranko prepeljati iz enega na drug kraj Hamburga. Pomoči v obliki GPS-a takrat pač še ni bilo in poznavanje ulic in najkrajših poti po mestu je bilo za voznike taksijev zelo pomembno. 

Potem je začela delati. Vozila je izključno v nočni izmeni in ob tem doživela marsikaj.

Roman je v prvi vrsti zbirka najrazličnejših pripetljajev, ki jih je doživela atraktivna mlada voznica taksija na nočnih ulicah velemesta. Prevažala je najrazličnejše ljudi - zvodnike in prostitutke, stare dame in turiste. Včasih je bilo nevarno, a večinoma je vse gladko teklo. S časom je razvila dobrodošlo sposobnost, da je znala svoje potencialne stranke zelo dobro oceniti in celo predvidevati, s katero bo več zaslužila; npr. debel preznojen moški z oguljeno torbo je ponavadi prinesel večji zaslužek kot urejena dama z majhnim kovčkom. Zakaj je tako, je v knjigi natančno razloženo. Kakor je razloženo še marsikaj drugega, to na primer, ob kateri uri se na določenih mestih splača čakati na stranke, da se ujame kakšnega nenaročenega ali naključnega potnika in se skupaj z njim pobere celoten zaslužek za vožnjo, ki ga v takšnih primerih ni potrebno deliti s podjetjem, kjer je zaposlena; kdaj je najbolj pametno narediti odmor in tako dalje.

Ker pa je knjiga Taxi vendarle roman, je skoraj nujno, da vsebuje tudi rdečo nit, se pravi vsaj nekaj romaneskne zgodbe, in poleg glavne protagonistke vsaj še nekaj oseb, ki niso stranke, ki jih Alex prevaža po Hamburgu. Tako imajo v romanu vsaj do neke mere pomembno vlogo še Alexini sodelavci - mladi fantje, ki prav tako kot ona vozijo svoje taksije v nočni izmeni. Dietrich je umetnik - slikar, če smo bolj natančni, a ne preveč uspešen. S časom postane Alexin fant, a že na samem začetku razmerja je jasno, da njuna zveza ne bo preveč uspešna. Potem imamo Rüdrigerja, Dietrichovega dolgoletnega prijatelja - samooklicanega filozofa, vedno s strokovno knjigo v rokah, ki sovraži ženske - tudi Alex, in imamo Taximörder-ja, ki si je svoj vzdevek prislužil s tem, da je nekoč nekoga nevede peljal nekam, kjer je le-ta potem naredil samomor.

Poleg sodelavcev pa je v Alexinin taksi zgodbi pomemben še en fant. To je njen sošolec iz srednje šole, Marco, ki je pritlikavec. Ta je od vseh nastopajočih v knjigi - vključno z Alex, daleč najbolje orisan in predstavljen. Zelo verodostojno deluje s svojim vedenjem in razmišljanjem. Med branjem sem jasno čutila njegovo dilemo - razklanost med privilegijem, da se lahko druži s tako lepo žensko, kot je Alex, in njegovim ponosom, zaradi katerega se vendarle ne pusti, da bi ga izkoriščala. Marco me je spominjal na Tyrona iz Game of Thrones in je od vseh nastopajočih v knjigi najboljši.

Zgodba romana se potem razvija iz odnosov, ki jih ima Alex s temi moškimi - in še z enim, ki ga nisem omenila, ker je tako klišejski, da omembe niti ne zasluži - in ta površna zgodba potem služi za ozadje pripovedi, ki je bila pisateljičin resnični namen, ta namreč, da opiše svoje spomine na čas, ko je vozila taksi.

V začetku je bilo pri vožnji taksija veliko stvari, ki so ji bile všeč: to, na primer, da je bila celo noč pokonci in je poslušala divjo glasbo, ki so jo predvajali na radiu v poznem nočnem programu; to, da je lahko uporabljala cestne pasove za avtobuse, ko so vsi drugi avtomobili v gneči čakali na običajnih pasovih; pa tudi to, da je takoj za tem, ko je peljala stranke iz bordela, v svoj taksi naložila gospode in gospe v svečanih oblekah, ki so se vračali s predstave v operi ali od večerje v nobel restavraciji.

Po petih letih dela pa potem ni bilo več tako zelo zanimivo. Ljudje, ki jih je vozila, so si ji zdeli vedno bolj umazani in zoprni, vedno težje je prenašala ena in ista vprašanja, ki so ji jih zastavljali potniki: "A vas ni nič strah?" , "Povejte no, ali vas res ni prav nič strah?" Najhujše od vsega pa ji je postalo čakanje - čakanje v vrsti s taksiji, čakanje na potnike, čakanje pred semaforji, čakanje, da stranke izstopijo iz avta.

Alexino delo taksistke se leta 1990 tako konča - na zelo dramatičen način, in z njim tudi roman Karen Duve, Taxi. Knjigo je bilo kljub njeni površnosti zanimivo brati, saj mi je odstrla pogled na področje, ki ga ne poznam. Do neke mere je bila tudi zabavna. Vseeno pa knjiga predstavlja le še enega od mnogih kamenčkov v mozaiku številnih podobnih knjig in filmov, ki se ukvarjajo s pripetljaji taksistov na različnih koncih sveta in v različnih okoliščinah. 

No, ampak mogoče pa tale kamenček vseeno nekoliko izstopa iz povprečja.

★★★★☆

Siegfried Lenz: Der Mann im Strom

Hamburg, kmalu po drugi svetovni vojni.

Potapljače so v hamburškem pristanišču vedno potrebovali, še posebno nujno pa takoj po drugi svetovni vojni. Na dnu reke Elbe, ki teče skozi mesto, so bile takrat številne razbitine najrazličnejših ladij, parnikov in celo podmornic, ki so jih ob koncu vojne uničili in potopili Nemci sami ali pa zavezniki z bombardiranjem. Te razbitine je bilo treba dvigniti na površje - nekaj zaradi varnosti, saj so mnoge od njih še vedno vsebovale razstrelivo, nekaj zaradi novogradnje pristanišča, predvsem pa zaradi še uporabnih delov. 

Pri vsem tem je bilo delo potapljačev nepogrešljivo. Potapljači so si ogledali razbitino, predlagali, kaj z njo storiti, jo razstrelili, če je bilo to potrebno, in nadzorovali dvig na površje. Njihovo delo je bilo težko in nevarno.

Jan Hinrichs je eden izmed izučenih potapljačev, ki delajo v hamburškem pristanišču. Star je 55 let in je oče samohranilec 19-letni noseči hčeri Leni in okrog deset let staremu sinu Timmu. Čeprav so potapljači iskani, pa Hinrichs ne more najti dela. Vzrok je njegova starost. Tako starega potapljača namreč nihče več noče zaposliti, saj je zelo verjetno, da bo z njim vse preveč težav - premalo učinkovit naj bi bil in preveč lahko naj bi se poškodoval. 

Hinrichs pa ob tem takole razmišlja:

Ich habe sie kennengelernt, als ich unterwegs war, und ich habe sie auch reden hören, Leute aus allen Berufen. Sie haben alle noch ihre Wünsche, sie wollen alle noch eine Menge tun, aber die meisten von ihnen bekommen keine Gelegenheit dazu.

Hinrichs je - kot pravi - poznal ljudi z različnimi poklici, ki so v starosti še vedno želeli delati, a zato niso dobili priložnosti, saj jih enostavno niso več želeli zaposliti. 

In ker se je to dogajalo tudi njemu, si je sam ustvaril priložnost za to, da bi lahko še naprej delal. Ponaredil je dokument - svojo potapljaško knjižico, in v njej spremenil letnico rojstva. "Pomladil" se je za deset let. Prevara je delovala in Hinrichs je ponovno dobil delo, ki ga je odlično opravljal. Zaradi njegove iznajdljivosti in izkušenosti je delo na različnih potopljenih ladjah potekalo bolj gladko, hitreje in celo ceneje, kot bi sicer.

Vendar pa...ja, seveda se je zapletlo in Hinrichs se ob koncu knjige počuti kot razbitina ladje, ki jo je pri svojem delu na reki Elbi kot zadnjo pomagal dvigniti na površje. Tako razbitina ladje kot on sam sta sicer še enkrat zaplavala po reki, a vendar nobeden od njiju ni več veliko vreden, pravzaprav samo še toliko, kot je vredno staro železo. Oba morata izginiti z gladine reke, da naredita prostor novemu - modernim ladjam in mladim potapljačem. 

Dogajanje romana poteka skoraj izključno v hamburškem pristanišču in skoraj izključno med delavci. Kot protiutež temu - a samo toliko, da se zavemo kontrasta med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo moč in tistimi, ki v življenju nimajo veliko možnosti in izbire - se v zgodbo kdaj pa kdaj zapelje še kakšna moderna barkasa s turisti, ki so na vodenem ogledu pristanišča, dvakrat pa celo neimenovani monarh iz Afrike, ki je na uradnem obisku v Hamburgu, pa se prav tako na zelo slovesen način ogleduje pristanišče. 

Skoraj posmehljivo pa deluje tudi reklamna akcija ene od časopisnih hiš v mestu, ki poteka pod sloganom Sei gut zu deinem Nächsten (Bodi dober do svojega bližnjega) in Denk jeden Abend etwas Schönes (Vsak večer misli kaj lepega), vse z namenom, da se bralec še izraziteje zave težkega položaja nastopajočih v romanu.

Knjiga me je spominjala na Hemingwayevega Starca in morje ali pa na Smrt trgovskega potnika, Arthurja Millerja - navedek iz tega zadnjega najdete tudi na začetku Lenzove knjige. V vseh treh delih je čutiti enako melanholijo in brezizhodnost. Glavni junak je moder in izkušen; točno ve, za kaj se v življenju gre in kako se vrti svet, a mu to pravzaprav ne pomaga veliko. To je potem tisto, kar sproža sočutje in je največja tragika romana. Da pa je brezup še večji, imajo tragično usodo tudi mnogi drugi nastopajoči - na primer mladi Manfred, moški, s katerim je zanosila Hinrihsova hči Lena, ki je predrzen in neučakan pridanič, Hinrichsovo popolno nasprotje, tako po starosti kot po značaju in obnašanju - fant, ki se mora v življenju še veliko naučiti, a se tega, seveda, ne zaveda.

Roman Der Mann im Strom je Siegfried Lenz napisal leta 1957. Knjiga je eno izmed najpomembnejših nemških literarnih del iz časa po drugi svetovni vojni. Po romanu je bil dvakrat posnet tudi film.

V današnjem času so starejši ljudje na trgu delovne sile izpostavljeni drugačnim pritiskom, kot so bili pred osemdesetimi leti. Danes jim ponavadi ne preprečujejo, da bi delali, tako kot so to počeli Hinrichsu, nasprotno, silijo jih, da delajo še globoko v starost, čeprav fizično ali psihično tega več ne zmorejo. Oboje je enako hudo in nesprejemljivo. Za obema oblikama pritiska pa stoji ena in ista izkoriščevalska sila in zato je knjigo Der Mann im Strom še vedno vredno brati. 

★★★★☆

iz filma po romanu
(1958)
(vir: Pidax)

Renoir. Rococo Revival

Pierre-Auguste Renoir (1841-1919) je bil nekoč moj najljubši slikar. Bil je čas, ko sem kupovala vse, kar je bilo povezano z njim. V Konzorciju sem pokupila (skoraj) vse njegove monografije, iz tujine sem prišla vedno z vsaj kakšno od knjig z njegovimi slikami. Potem, ko je nakupovanje po spletu postalo dostopnejše in varnejše, sem si nabavila spomine na očeta, ki jih je napisal njegov sin Jean Renoir, priznani filmski ustvarjalec. 

Z možem sva - tako, kot pred leti Pablo Picasso in Henri Matisse - romala v Cagnes-sur-Mer na Azurni obali, kjer je Renoir preživel zadnja leta življenja. 

Spoprijateljila sem se z njegovo vnukinjo, ja, in preživela zimske počitnice na njenem vikendu v Švici. Kupila in prebrala sem roman, ki ga je napisala, in z njo delila ljubezen do knjig. No, zdaj po mnogih letih se mi sicer vse bolj zdi, da je imela Gabrielle le burno domišljijo in prav nobene sorodstvene povezave s slavnim slikarjem, a navdušenje nad Pierrom-Augustom Renoirom sva si pa v vsakem primeru delili.

Potem, s časom, ko se je moje oko uspelo odlepiti od Renoirovih slik, sem se začela zanimati za slike Boucherja, Fragonarda in Watteauja - za rokoko, torej. Nerazgledana kot sem bila, nisem opazila nobene povezave z Renoirjem. Slike so mi bile enostavno všeč - verjetno zaradi pastelnih barv in svetlobe in motivov. Enostavno sem jih rada gledala. 

In spet sem nakupovala takšne in drugačne knjige, zdaj o rokokoju. Tisti okrog mene pa so vedeli, kakšne skodelice za kavo mi lahko podarijo, da mi bodo všeč:)

Čas teče in ljudje se spreminjamo. Zdaj imam raje ekspresioniste kot impresioniste, raje Ernsta Ludwiga Kirchnerja kot Pierra-Augusta Renoirja. A kakor pravijo, da stara ljubezen nikoli popolnoma ne zamre, sem se vseeno zelo zelo razveselila, ko so v muzeju Städel v Frankfurtu odprli razstavo z naslovom Renoir. Rococo Revival. Za čas do srede junija so pridobili številna Renoirjeva dela in to tako iz znanih svetovnih muzejev kot iz privatnih zbirk; dve, zelo priljubljeni, pa sta iz Städlove lastne zbirke. Nekatere slike, ki so izobešene na razstavi, še nikoli nisem videla - ne v muzejih, ne v monografijah, ne v koledarjih in ne v digitalnih zbirkah. Tisto pa, kar razstavo v Städlu dela še prav posebno, je seveda to, da izpostavlja povezave med Renoirjem in umetnostjo rokokoja iz 18. stoletja - dveh stvari, ki sem ju imela rada, in kateri mi - to je treba poudariti, še vedno zvabita nasmeh na ustnice.

Malo paše za oči. 

Tukaj je nekaj utrinkov z razstave.

Tihožitje s šopkom rož, 1871

Ena od Renoirjevih slik, ki sem jo videla prvič.

Zanimivo tihožitje s knjigami, šopkom rož in Manetovo sliko, ki jo je naslikal po Velasquezu.

Sledi rokokoja? Vaza s pahljačo. 

Pierra-Augusta Renoira štejejo poleg Moneta za enega najpomembnejših impresionistov; meni pa se vse bolj zdi, da je bil impresionist le po sili razmer. Če bi lahko, bi vse življenje le poslikaval in okraševal vaze, skodelice in krožnike z rokokojevskimi motivi. To je počel že kot otrok. Z zaslužkom je podpiral svoje starše in prispeval k družinskemu proračunu, saj je izhajal iz preproste delavske družine. 

Poslikavanje porcelana je bilo v drugi polovici 19. stoletja dober vir zaslužka, saj je bilo povpraševanje po izdelkih, ki so spominjali na 18. stoletje in umetnost rokokoja, veliko. Francoska revolucija, ki je pometla z rokokojevsko umetnostjo, je v tistem času s svojimi idejami nekoliko potonila v pozabo in ljudje so si spet zaželeli nekaj več luksuza in blišča - tudi v obliki poslikanega porcelana. To je bilo obdobje, ki ga lahko imenujemo obdobje Rococo Revival in po njem so poimenovali tudi razstavo v Frankfurtu.

Svečnik iz porcelana, ki ga je poslikal petnajstletni Renoir. 

Eden izmed redkih ohranjenih kosov porcelana, ki ga je okrasil Renoir.

Svet pa je nezadržno obiral nova pota. Industrializacija, ki je bila vidna na vsakem koraku, se je razširila tudi na področje slikanja porcelana. Razvilo se je precej cenejše in enostavnejše strojno poslikavanje in takšnih umetnikov, kot je bil Renoir, naenkrat niso več potrebovali. Star 17 let je izgubil delo, ki ga je rad opravljal, in tudi zaradi tega vse življenje sovražil industrijsko družbo. "Če je kdo sovražnik delavca, je to stroj," je nekoč izjavil.

Za impresioniste je značilno, da so slikali tudi pridobitve industrializacije: železnice, vlake, tovarne s kadečimi dimniki. Renoir takšnih podob nikoli ni slikal.

Pač pa je začel slikati moderne Parižanke in Parižane, ki uživajo v prednostih industrializacije družbe. Zaradi novega načina življenja so si lahko mnogi od njih kljub skromnim dohodkom privoščili prosto popoldne ob reki Seine, kosilo v gostilni, nedeljski popoldanski ples ali sprehod v naravo. Na tem mestu Renoir postane to, za kar ga vsi imamo, in začne slikati tako, kot je takrat začelo veljati za moderno - na impresionistični način.

Po kosilu (La Fin du dejeuner, 1879)

ena izmed Renoirovih slik, ki je v lasti muzeja Städel.

Parižanki in Parižan, ki po kosilu še nekoliko uživajo v prostem popoldnevu.

Ve se, da niso bogati - on kadi cigareto in ne cigaro, a sta dami vseeno elegantno oblečeni.

Da gre za impresionistično sliko, ki upodablja trenutek, kaže fotografska kompozicija slike, saj je moški le delno izrisan, se pravi, da je iz slike izrezan.

Povezava z rokokojem? Poglejte si skodelice za kavo.

Muzej Städel je sliko pridobil že za časa Renoirjevega življenja - leta 1910. V času nacizma je vlada pritiskala na nemške muzeje, da se vsa francoska likovna dela - še posebno pa Renoirjeve "Lichtbilder", prodajo. Nacisti so namreč nujno potrebovali devize. Pa se je vodstvo muzeja zahtevi, da prodajo tudi sliko Po kosilu, uspešno uprlo.

Je pa zanimivo, da nacisti nekaj let pozneje slike niso označili za "degenerirano" - tako moderna se jim vseeno ni zdela.

Slikati na impresionistični način ni pomenilo samo tega, da je umetnik na slikarsko platno želel ujeti vtise trenutka, impresionizem je pomenil tudi prekinitev tradicije klasicizma, ki je v 19. stoletju v Franciji veljalo za edino umetnost, ki je kaj vredna. Odklanjanje klasicizma je pri Renoirju pomenilo obujanje rokokoja. Tudi tiste od njegovih slik, ki so tipično impresionistične, pogosto skrivajo rokokojske značilnosti.

Gugalnica (La Balancoire, 1876)

Igra svetlobe je značilna za impresionizem.

Svetlobne lise na obleki, ki nastanejo zaradi prehajanja svetlobe skozi krošnje dreves, so značilne za Renoirja.

Povezava z rokokojem? Gugalnica. 

V 18. stoletju je bila gugalnica simbol erotike in bežne ljubezni. 

Tudi na Renoirjevi sliki se spogledujejo.

Na razstavi v Städlu je večina Renoirovih slik razstavljenih skupaj s podobnimi slikami iz časa rokokoja - ena poleg druge so, da obiskovalci lahko iščejo razlike in podobnosti med njimi.

Sprehod (La Promenade, 1870)

Ta slika je prišla na razstavo iz Los Angelesa in je last Gettyjevega muzeja 

(ja, to je tisti  Getty iz filma All the Money of the World)

To je prva Renoirjeva slika, ki velja za impresionistično. Bela barva bije v oči. Neprecenljivo.

Povezava z rokokojem? Obstaja več Watteoujevih sli z naslovom Vkrcanje za Kythero . Kythera je otok, za katerega je veljalo, da je kraj ljubezni in brezskrbnosti. 

No, ta dva na sliki sta ravno priveslala na Kythero.

Renoirjevo tipično impresionistično obdobje ni trajalo dolgo. Pragmatičen, kot je bil, se je potem, ko ni več mogel služiti s poslikavanjem porcelana, impresionistične slike pa še niso bile cenjene in so se težko prodajale, začel ukvarjati s slikanjem portretov. Posebno cenjeni so bili njegovi portreti otrok in če si kakšnega ogledate, vam je takoj jasno zakaj. Kdo pa ne bi imel rad portreta svojih otrok z ljubkimi okrogloličnimi obrazi v rožnatih barvah? 

Roza in modro 

(Demoiselles Cahen d'Anvers, 1881)

No, ta slika vseeno ni nikomur prinesla veliko veselja. Naročnikom ni bila všeč in so zanjo plačali le 1500 frankov. Obesili so jo v prostore s služinčadjo.

Renoir pa si je tudi privoščil izjavo, ki mu ni v ponos, to namreč, da z židi noče ničesar več imeti.

Sicer pa Renoir tako ali tako velja za figurativnega slikarja. Pokrajine je slikal le redko. Vseeno pa je v letih od 1879 do 1882 na normandijski obali intenzivno študiral morske valove.

Val, 1882

Barva je v debelih slojih nanešena na platno.

Čeprav je slika tipično impresionistična, ima tudi ta povezave z rokokojem.

Peneča se voda - predvsem v slapovih, je bila namreč pogosta tema na slikah iz 18.stoletja.

Čeprav Pierre-Auguste Renoir velja za enega najpriljubljenejših slikarjev vseh časov, je bil pogosto (in je še vedno) tudi tarča ostrih kritik.

"Preveč sladkobne in všečne so njegove kompozicije, preveč roza barve je na njegovih slikah, premalo resne so teme, ki jih upodablja," so bili očitki marsikaterih kritikov njegovih del. Prav mogoče so te do neke mere tudi upravičene. Zato prekinjam zaporedje slik v pastelnih barvah in predstavljam naslednjo sliko, ki je povsem drugačna od zanj značilnih slik. Konec koncev smo v vojni in slika je povezana z vojno.

 

 Frederic Bazille, 1867

Na sliki je Renoirov zelo dober prijatelj, prav tako impresionistični slikar. V času, ko se je Renoir le težko preživljal, ga je Frederic Bazille, ki je izhajal iz bogate družine, finančno podpiral. 

Potem pa je prišla francosko-pruska vojna in Frederic Bazille je v tej vojni padel - star komaj 29 let.

Le kakšne slike bi ustvaril, če bi mu bilo dana. Če ne bi bilo vojne.

Bil je tako zagnan, da je zaradi slikanja opustil tudi študij medicine.

Na stara leta je Renoir slikal samo še za svoje veselje. Prizadet zaradi revmatoidnega artritisa je na svojem posestvu Les Collettes v Cagne-sur-Mer, kjer je bila klima za njegovo bolezen ugodnejša kot v Parizu, slikal samo še sede in s čopičem privezanim na roke. Slikal je ženske akte, ženske, ki se umivajo in češejo, brišejo z brisačo; obiskovalec razstave pa pri teh upodobitvah spet lahko vleče povezave z obdobjem rokokoja.

Renoirjeve ženske akte je zelo cenil Pablo Picasso, a to dandanes, seveda, ni nekaj, kar bi kazalo na nedvomno sprejemljivost in tako tudi kakovost slik. Renoirjevi akti so od 80-ih let prejšnjega stoletja tarča ostrih kritik različnih feminističnih gibanj, saj žensko telo predstavljajo izključno skozi moški način dojemanja. Takšnega pogleda na ženske Renoir nikoli ni skrival. Nekoč je izjavil, da so na njegovih slikah le takšne pokrajine, po katerih bi se rad sprehajal in takšne ženske, ki bi jim rad pobožal prsi in zadnjico.  

Blondinka z razpuščenimi lasmi, ki se kopa, 1903

Predvsem barva kože in bohotnost ter mehkoba upodobljenega ženskega telesa so tisto, kar naj bi motilo in žensko ponižalo na goli objekt moškega užitka. Ta pogled pa je še dodatno poudarjen s tem, da se ženska nahaja v nekem nedoločljivem okolju, zaradi česar je opazovalčeva pozornost skoncentrirana izključno na njeno telo.

Povezava z rokokojem? Saj je vendar tako, kot bi gledali eno izmed slik iz boudoirja, ki so jih slikali v 18. stoletju

Po obisku razstave Renoir. Rococo Revival, se počutim tako, kot da bi prebrala dobro knjigo. Saj poznate tisto, ko nekdo drug - pisatelj, lahko pa tako kot v tem primeru, tudi kurator, zate oblikuje misel, ki je sicer že dolgo nekje globoko v tebi, pa se je ne zavedaš prav dobro ali pa jo ne znaš jasno oblikovati, on pa to zna. "Ja, točno tako je! Le kako je mogoče, da tega že sama nisem opazila?" vzklikneš v takšnem primeru.

Povezave med Renoirjem in rokokojem sem slutila, jih celo občudovala, a šele ta razstava jih je uspela zbezati na dan in natančno osvetliti.

Slika, ki je razpoznavni znak razstave in je tudi na naslovnici kataloga, se imenuje

Dekle s pahljačo, 1881

Slika upodablja vse, kar razstava Renoir. Rococo Revival želi predstaviti.

Je tipična Renoirjeva slika, kajti ženske z okrašenimi klobuki so njegov razpoznavni znak.

Slika namiguje na rokoko in sicer s tem, na kakšen način dekle zre v opazovalca slike. Rokokojevske so tudi pastelne barve in rokokojevska je pahljača.

Slika pa je tudi zelo moderna in se pogumno ozira v prihodnost - ne samo zaradi japonske pahljače (impresionisti so radi upodabljali japonske stvari), ampak predvsem zaradi kompozicije. Ogromen šop krizantem ima na sliki enako pomembno vlogo kot dekle. Poleg tega ni prostorske perspektive, saj celotna kompozicija deluje zelo dvodimenzionalno.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Tako zelo ženskega romana pa še nisem brala. To je roman o ženskah za ženske. Je bilo potrebno na Japonsko po ta biserček. Biserček, ki se sploh ne sveti, saj je tako umazan, kot je lahko zamazano življenje. Pa vendar dragocen. Tako zelo oster in neusmiljen. Kot bi se konica noža zarila v srce.

Roman je razdeljen v dva dela. Prvi je izšel kot kratka zgodba z naslovom Joške in jajca. Ta naslov so mnoge založbe, ki so izdale prevode romana, ohranile tudi za roman sam. Tako bralke še preden začnejo brati začutijo, kako zelo radikalno leposlovno delo držijo v rokah. Pa nikar ne mislite, da imajo jajca kakršno koli zvezo z moškimi. Ne, ti so v romanu zreducirani na nefunkcionalne osebke in dajalce sperme, večinoma... Z jajci so mišljena jajčeca - ženske spolne celice. Dvanajstletna Midorika, se sprašuje, kako nastanejo, kako to, da jih imajo deklice v svojih jajčnikih še preden se rodijo, kako ob ovulaciji najdejo pot v jajcevode in tako dalje. O prsih pa razmišlja njena mami Makiko, ki obsedeno išče primerno kliniko, kjer bi si lahko dala povečati prsti. In mogoče še posvetliti bradavice, ko smo že pri tem.

Ta prvi del romana se dogaja avgusta leta 2008 v Tokiu, kamor sta Makiko in Midoriko prišli, da bi za konec tedna obiskali svojo sestro oz. teto Natsuko. Ta je prvoosebna pripovedovalka romana. 

Vse tri preživljajo težke čase. Midoriko s svojo mamo in teto sploh ne govori in z njima komunicira le tako, da jima kaj napiše na papir. Makiko se kot mama samohranilka komaj prebija skozi življenje, saj ji plača, ki jo dobiva kot hostesa v enem od zanikrnih barov v Osaki, komaj zadostuje, da s hčerko nekako preživita. V luči tega se njena obsedenost z operacijo za povečanje prsi zdi še bolj čudaška. Natsuko pa piše in piše, a "ni nikogar, ki bi bral njena besedila; obskuren blog, na katerem vsake toliko kaj objavi, pa ima tudi na najboljši dan komaj kaj bralcev".

V drugem delu romana se potem preselimo osem let v prihodnost in zasledujemo dogajanje v štirih zaporednih poletjih. V Tokiu je poleti zelo vroče. Znoj teče iz vseh por in obleke so premočene v nekaj minutah. Brisačke so nepogrešljive in nujno je zaužiti čim več tekočine, tako, da so udon rezanci in soba idealna prehrana. V tem delu romana se pozornost s treh protagonistk romana usmeri bolj ali manj na eno samo - na Natsuko. Vsebina romana pa postane še bolj drzna in nenavadna. Na nekompromisen način se loteva najrazličnejših globoko ženskih intimnih tem.

Natsuko se zdaj že lahko preživlja s svojim pisanjem. Za različne časopise in revije piše kolumne in solidno zasluži. Poleg tega pa piše tudi roman. Navajena revščine ne more verjeti, da ji za to, kar tako rada počne - za tisto, kar napiše, celo plačujejo. Pa vendar ni povsem zadovoljna. V svojem stanovanju, kjer preživi večino časa, je vendarle osamljena. Saj ima prijateljice, s katerimi je v stalnem stiku in gre z njimi občasno tudi kaj pojesti ali popiti - tudi napije se, a ji vendar nekaj manjka. Rada bi imela otroka - čisto svojega, ki bi ga rodila in potem sama skrbela zanj, tudi finančno, ga vzgajala in imela ob sebi, ga spoznala.

No, do otroka pa se ne pride tako zelo preprosto, še posebej zato ne, ker Natsuko nima partnerja, in tudi do seksa ne čuti prav nobenega veselja. Ostane možnost oploditve z dajalcem semena, kar pa spet odpira najrazličnejše dileme in  vedno nova vprašanja.

Materinstvo da ali ne? Zmorem biti samohranilka? Če se odločim za dajalca semena, ali naj bo ta anonimen? Ali otroku povedati resnico? In če ja, kdaj? To so samo nekatera od vprašanj, ki se jih zastavlja Natsuko. Njeno razglabljanje pa gre še dalje, saj se sprašuje celo to, če ima sploh pravico spočeti in roditi otroka, pa naj bo to na naravni ali biomedicinski način - kajti kdo pa pravi, da si bo ta otrok sploh želel živeti. Imeti otroka je menda vedno sebično dejanje. No, ali pa tudi ne, kdo bi vedel.

Roman je zelo japonski. Iz pripovedi si lahko dokaj natančno predstavljamo vsakodnevno življenje v velikem japonskem mestu - predvsem ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Z veliko natančnostjo so opisana majhna stanovanja v velikih blokih, spanje na futonih. Opisana je hrana, ki jo Japonci jejo - tista, ki jo kuhajo doma ali tista, ki jo jejo v restavracijah in kavarnah ali pa na stojnicah s hitro prehrano. Pije se ječmenov ali zeleni čaj in veliko piva. Z Natsuke in njeno druščino pa pogledamo tudi v japonska kopališča in se zabavamo v karaoke boxih.

Roman Mieke Kawakami, Vsa moja poletja, se mi je zdel nekako surrealističen ali celo futurističen, obenem pa zelo realen. Poln je čiste ženske energije. Pisateljica je z njim osvetlila najglobje predele ženske duše - tudi tiste temačne, ki nas strašijo in s katerimi se težko soočimo, a nas označujejo in oblikujejo, mogoče celo bolj kot bi si želele. 

Knjiga je najboljši približek dobremu sodobnemu feminističnemu romanu, kar jih poznam. Splača se jo prebrati, tudi če ne delite Natsukijinega pogleda na materinstvo in nimate tako slabih izkušenj z moškimi, kot jih imajo ona in njene prijateljice ter sorodnice. S svojo neposrednostjo je roman brutalen, a s prijazno, prijetno in pozorno glavno protagonistko tudi nežen in občutljiv, mestoma celo romantičen. Sem se pa ob njem vedno znova spraševala, kako je le mogoče, da si ljudje tako kompliciramo življenje in da takšno vedenje, kot ga opisuje Mieko Kawakami v svojem romanu, vendarle pomeni konec zahodne civilizacije, kot jo poznamo - zato tisti futurizem na začetku odstavka. Kakorkoli že, ženske se v tem romanu najdemo; ne predstavljam pa si moškega, ki bi ga bral z veseljem in ga pravilno razumel.

Ja, pa še to, kakšen otrok, ki ga imajo nastopajoče v knjigi, pa bi bil tudi lahko fantek, a ne?

★★★★☆

Mieko Kawakami

Thomas Mann: Jakobove zgodbe

Leto 2022 bo leto Starega Egipta. Nova različica filma Smrt na Nilu, ki se je veselim, ker vem, da mi bo kot kuliso k znani detektivski zgodbi postregla s pogledom na vse pomembne in vedno veličastne spomenike te starodavne civilizacije, je že v kinematografih. 

A to ni vse. V začetku novembra bodo na platoju Gize, nedaleč od piramid in kamnite sfinge, odprli težko pričakovani Veliki egipčanski muzej - Grand Egyptian Museum ali na kratko GEM. Že dolgo ga gradijo in opremljajo, njegovo otvoritev pa vedno znova prestavljajo. A zdaj bo šlo menda zares. Muzej morajo dokončati in odpreti 4. novembra - točno takrat, kajti to je pomemben datum. Na ta dan bo namreč minilo točno sto let od največjega odkritja v egiptologiji ali pa celo največjega in najpomembnejšega v celotni arheologiji - odkritja Tutankamonove grobnice. Tutankamonova grobnica je edina grobnica staroegipčanskih faraonov, ki je ostala nedotaknjena vse do današnjih dni. Zaklad, ki je bil skrit v njej, že sto let buri domišljijo. Zdaj bodo najdbe iz te grobnice končno dobile svoje osrednje mesto na stalni razstavi v Velikem egipčanskem muzeju in bodo vedno na ogled ljubiteljem Starega Egipta.

Veliki egipčanski muzej
GEM

Ob stoletnici odkritja Tutankamonove grobnice je tudi zame napočil čas, da v roke vzamem še zadnji veliki roman Thomasa Manna, ki ga še nisem prebrala. Ta roman je zelo obsežen in se dogaja v Starem Egiptu. Še več - povezan je s Tutankamonom, saj je dogajanje postavljeno tudi na dvor faraonov Ehnatona in  Amenhotepa III, Tutankamonovega očeta in starega očeta. 

Thomas Mann je bil za potrebe svojih romanov medicinec (Čarobna gora, Ogoljufana), glasbenik (Doktor Faustus) in tudi egiptolog. Da sta Ehnaton in Tutankamon oče in sin, seveda še ni vedel, saj za PCR verižne reakcije - ki jih v zadnjem času tako uspešno uporabljamo za dokazovanje covid infekcij; so pa tudi odličen pripomoček pri določanju sorodstvenih razmerij, še niso vedeli, je pa dobro poznal tako enega kot drugega od obeh faraonov in vedenje o njiju uporabil v svojem romanu. A ne tako naglo! Do Starega Egipta v tetralogiji Jožef in njegovi bratje, Thomasa Manna, ne pridemo še tako hitro.

Thomas Mann je bil tako kot večina genijev - posebno tistih, ki se ukvarjajo s pisateljevanjem, nečimrn in prevzeten. Ne samo, da je v eksilu v Ameriki izjavil: Kjer sem jaz, tam je tudi Nemčija; prepričan je bil tudi v to, da je Goethejev namestnik v 20. stoletju - enako genialen in enako sposoben kot on. Zaradi tega je resno sprejel mnenje, ki ga je Goethe nekoč podal v zvezi z biblijsko zgodbo o Jožefu. Zgodba o mladem Jožefu, ki ga bratje prodajo v suženjstvo, ta pa potem na faraonovem dvoru v Egiptu spiše zgodbo o uspehu in mimogrede poniža še ljubosumne brate, je splošno znana. Goethe je o tej zgodbi rekel, da je skrajno ljubka, a vendar tako kratka, da se človek čuti poklicanega, da bi jo izpisal bolj natančno in do potankosti. ("Höchst anmutig ist diese natürliche Erzählung, nur erscheint sie zu kurz, und man fühlt sich berufen, sie ins einzelne auszumalen.") 

No, Thomas Mann je sprejel ta izziv in res natančno - v štirih knjigah in sedemdeset tisoč vrsticah, opisal svetopisemsko zgodbo o Jožefu in njegovih bratih. Pisal jo je šestnajst let dolgo, od leta 1926 do 1942, v razburkanih časih vzpona nacizma in druge svetovne vojne; začel je v Münchnu in končal v eksilu v Pacific Palisades - "kjer je kalifornijsko nebo tako zelo podobno egiptovskemu". Kot je sam povedal, mu je pisanje predstavljalo "oporo  na poti skozi temne doline - beg, tolažbo, domovino, simbol obstoja in jamstvo lastne vztrajnosti v viharnih časih sprememb."

Prva knjiga, Jakobove zgodbe, še nima veliko skupnega s Starim Egiptom. Ta dežela je omenjena samo sem ter tja in sicer preko faraonovih namestnikov, ki uradujejo po krajih Bližnjega Vzhoda, kjer se Jakobove zgodbe dogajajo. S prvim romanom  tetralogije je pisatelj zgradil temelje za Jožefovo zgodbo. Ti temelji so trdni in obširni - takšni, da se do potankosti zavemo obsežnosti in bogastva zgodbe, ki prihaja.

Jožefa srečamo v enem od začetnih poglavij - Pri vodnjaku. Samo malo, samo toliko, da ga začutimo, da dobimo vtis o njem. Le toliko, da zvemo, kako lep sedemnajstletni fant je, pameten, a tudi nekoliko nastopaški, predrzen in prevzeten, ki se dobro zaveda svojih prednosti, ki jih ima kot očetov ljubljenec. Na vprašanje, zakaj ga ima oče najraje od vseh svojih otrok, odgovarja kar celotni prvi roman tetralogije. Ta opisuje Jakobovo življenje in je zelo zanimiv, kajti tudi Jožefov oče Jakob je imel osupljivo življenjsko zgodbo. A preden se ji pisatelj zelo natančno in skrbno posveti, se pomudi še pri drugih zgodbah, ki so oblikovale človeško zgodovino.

To so zgodbe, za katere smo že vsi slišali, dobro pa jih je poznal tudi Jožef.

Globok je vodnjak preteklosti. - se glasi prvi stavek knjige. Zakaj mu ne bi rekli, da je brez dna? - se nadaljuje in v predigri romana, ki ima naslov Pot v pekel, se potapljamo v globino vodnjaka in s tem v globino zgodovine. Raziskujemo v vseh kulturah in verstvih dobro poznano zgodbo o vesoljnem potopu, potem zgodbo o babilonskem stolpu in se preko zgodbe o raju približamo pračloveku. Šele po teh prazgodbah smo zreli za to, da spoznamo Jakoba in njegovi dve ženi - Leo in Rahelo, eno ljubljeno, drugo ne, dvanajst sinov - med katerimi ima Jožef posebno mesto, in eno hčerko, brata dvojčka Ezava, starša Izaka in Rebeko, tasta Labana. Z njim potujemo po Haranu in Kanaanu, razpostavljamo šotore v puščavi, pasemo bele in lisaste ovce, jih strižemo in prodajamo; razmišljamo o bogu Abrahamovemu - a ne preveč, kajti to je bil še čas, ko je bil bog "šele v nastajanju", "bog z načrti o prihodnosti, v čigar volji so bile nerazvidne in velike, daleč segajoče stvari v nastajanju", ki pa se jih še ni dalo jasno razbrati.

Roman Jakobove zgodbe je izredno pregledno napisan. Po Predigri je jedro romana razdeljeno v sedem velikih poglavij, ta pa še naprej v krajše, nekaj strani dolge naslovljene odseke. Ti se potem posvetijo enemu izmed zanimivih odlomkov iz Jakobovega življenja - mogoče tistim, ki so opisani v Bibliji ali pa tistim, za katere se moramo zahvaliti pisateljevi domišljiji in so nujne, da pripoved tekoče in verodostojno teče. Časovni potek dogajanja je v osnovi linearno premočrten, a včasih se zato, da posebno pomembni dogodki dobijo dodatno vrednost, premikamo tudi naprej in nazaj po času. Določena kratka poglavja so posvečena samo pisateljevemu razmišljanju o Jakobovih pripetljajih, njegovi razlagi ali pa celo popravkom, ki jih zgodba o Jožefu, kakor je zapisana v Bibliji, nujno potrebuje. 

Z romanom je nastala presenetljivo posvetna zgodba o Jakobu - takšna, ki bi se prav lahko dogodila nekemu pastirju pred, recimo, 3500 do 4500 leti na področju Bližnjega Vzhoda, brez poznejših olepšav, ki so jih dodali za potrebe svetega besedila, ko so zgodbo o Jakobu sprejeli v kanon Svetega pisma.

Prvi roman tetralogije je veličasten uvod v pripoved o Jožefu, ki je v svojem bistvu biblijska zgodba, a jo je Thomas Mann povzdignil na drugačen, mogoče celo višji, vsekakor pa bolj človeški ali pa človeku bližji nivo. Ko Jakobove zgodbe preberemo, to znano zgodbo bolje razumemo, a to ni tisto najbolje, kar roman prinese bralcu. Ob koncu knjige bolje razumemo osnovna človeška čustva in nagnjenja, medsebojne odnose, ki jih razvijamo z drugimi že celotno človeško zgodovino, pa naj bodo to naši najbližji ali pa tisti, ki jih le redko spustimo v svoj krog. To so stvari, ki so nam skupne že od daljne preteklosti in nas kot ljudi oblikujejo še danes - naše pozitivne lastnosti, kot so predanost, zvestoba in ljubezen; pa tudi negativne, kot so nevoščljivost, ljubosumnost in sovraštvo. Vse te lastnosti v osebah romana jasno zažarijo. A ljudje v romanu so tudi takšni, da so lahko v svoji osnovi dobri in pošteni, a si včasih vseeno dovolijo prevaro, ki je tako grda, da ostrmimo. Ljudje, ki veljajo za pretkane in preračunljive, pa kdaj pa kdaj naredijo nekaj tako lepega, da jih začnemo proti svoji volji občudovati.

Vse to najdete v romanu Thomasa Manna, Jakobove zgodbe, pa se je čudovito potovanje v globine človeškega bistva - pred kulisami skrivnostnega Starega Egipta - s to knjigo šele komaj začelo.

★★★★★

Tetralogija Jožef in njegovi bratje je sestavljena iz naslednjih knjig:

• Jakobove zgodbe
• Mladi Jožef
• Jožef v Egiptu
• Jožef, hranitelj