Po sledeh Alme Karlin na Japonskem (drugi del)

V prvem delu zapisa o popotovanju po sledeh Alme Karlin na Japonskem smo se zadrževali v Tokiu in njegovi okolici. V drugem delu se bomo napotili ven iz prestolnice.

Kyoto

Iz kraja nastanitve v Tokiu smo se tudi mi - prav tako kot Alma Karlin pred slabimi stotimi leti, podajali na izlete po Japonski. Mesto Kyoto si zasluži prav posebno pozornost.

Razdalja med Tokiem in Kyotom znaša 515 km. Shinkansen - nekoč najhitrejši vlak na svetu - jo s postanki na redkih postajah, prevozi v dveh urah in petnajst minutah. Povratna karta za štiričlansko družino znaša ¥144 800, kar je nekaj več kot 1000 evrov. S strani shinkansena je Japonska draga.

Shinkansen
na Tokaido progi

Kyoto imenujejo tudi Tisočletna prestolnica, saj je bilo mesto več kot tisoč let glavno mesto Japonske. Vojaški voditelji - šoguni, so sicer ponavadi vladali iz drugih mest, a Kyoto je kljub vsemu od leta 794 pa vse do leta 1869 ohranil primat prvega in najpomembnejšega mesta Japonske.

Kadar so šoguni obiskali Kyoto, so se nastanili v gradu Nijo-ji. Ta ima v japonski zgodovini prav posebno vlogo, saj je simbol 400 letnega vladanja najznamenitejše šogunske dinastije - dinastije Tokugawa, ki je Japonski prinesla štiri stoletja miru, stabilnosti in vsesplošne blaginje. A tudi popolne izoliranosti od ostalega sveta. 

vhod v Nijo-ji

V gradu Nijo-ji je leta 1603 Ieyasu Tokugawa svoji fevdalni gospodi naznanil, da je prevzel oblast nad celotno Japonsko. A prav tukaj je tudi leta 1867 eden od njegovih naslednikov, šogun 15. generacije dinastije Tokugawa, spet v navzočnosti svojih podložnih plemičev, naznanil, da oblast predaja cesarju. Ta je potem prekinil izoliranost dežele od ostalega sveta in Japonsko popeljal na pot modernizacije.

Tisto, kar je meni iz dvorca Nijo-ji najbolj ostalo v spomini, so tigri naslikani na stenah, ki pa so malo drugačni od resničnih - kar pa ni nič čudnega, saj so bili naslikani le po pripovedovanju. 
Druga zanimivost so deske na podu, ki so bile zanalašč položene tako, da so škripale, saj so tako izdale morebitnega sovražnika, ki se je približeval šogunu. 
Tretja stvar, ki navduši, je čudovit vrt v okolici dvorca. A o vrtovih in parkih v Kyotu je škoda izgubljati besede - tako veliko jih je in vsi po vrsti so prekrasni.

Nijo-ji

Alma Karlin je leta 1923 o Kyotu napisala naslednje:

Tiho mestece z notranjim vencem starih upognjenih, temnozelenih borov in zunanjim vencem modro lesketajočih se hribov obdaja čar mikada. Na koncu zaspanih ulic se nahajajo zaspani templji, nad vsem pa kakor varovalni razkošni plašč leži nedotaknjenost davnih časov.

No, v 21. stoletju je Kyoto malček drugačno mesto, kot tisto, o katerem piše Alma Karlin. Nedotaknjenost davnih časov se začuti samo še, ko prestopiš zunanja vrata templjev - ti so v tem mestu res številni -  povsod drugod je Kyoto takšen kot vsa ostala velika japonska mesta - bučno, pisano in gosto naseljeno. 

V Kyotu sem se najbolj jasno zavedala dvojne narave Japonske - dveh različnih plati življenja na Japonskem, ki pa sobivata v sožitju. Poleg gneče in neonskih luči tehnološko visoko razvite družbe na eni strani, je Japonska tudi dežela prelepih vrtov in svetišč, v katerih duša in duh sodobnega človeka najdeta svoj mir. Ta druga plat Japonske mi je precej bolj pisana na kožo kot tista prva.

Alma o Kyotu ne piše prav veliko.  Sploh ne omeni Zlatega paviljona, pa ga je prav gotovo obiskala, saj je v njeni zbirki razglednic tudi tista, ki prikazuje Kinkaku-ji preden je pogorel. O možnem vzroku za požar govori roman Yukia Mishima, The Temple of the Golden Pavilion, o katerem sem že pisala. 

Ker je Alma glede Kyota tako redkobesedna, ne vem -  me pa zanima, če si je ogledala tempel Ryoan-ji in njegov znameniti zen vrt. Mi smo si ga - vendar ne zaradi Alme Karlin, pač pa zaradi neke druge knjige.

Na tem mestu se bom namreč nekoliko odmaknila od  naše svetovne popotnice in omenila knjigo, ki sem jo brala pred leti in me je čisto navdušila. Gre za roman Kate Walbert, The Gardens of Kyoto. Knjiga ni kakšen hortikulturen vodič po vrtovih in parkih Kyota, ampak roman, ki se dogaja v ZDA in govori o vojni in njenih posledicah, o medpartnerskih odnosih in odnosih med starši in otroci. Pa tudi o tem zakaj atomska bomba ni padla na Kyoto, kot je bilo sicer predvideno. Knjiga namiguje na možnost, da je bil eden od ameriških generalov tako zelo navdušen ravno nad Ryoan-ji vrtom, da je pregovoril ostale, ki so leta 1945 odločali o življenju milijonov Japoncev, da prekličejo že sprejeto odločitev, da se atomska bomba odvrže nad Kyotom.

Takole piše  Kate Walbert o vrtu Ryoan-ji:

Perhaps one of the generals in charge of such things had been to Ryoan-ji, or viewed it, I should say, since it is not a garden that can be entered. It has no benchehs, no paths, no ponds. It has no lawn, no trees, no flowers. 

Ja, točno to. Vrt Ryoan-ji je nekaj posebnega. V njem ni ne dreves, ne zelenic, ne jezerčkov ali potočkov in ne rož. V njem ne morete posedati, ker ni klopc, niti se sprehajati, ker ni potk; celo vstopiti ne morete vanj. Lahko ga samo opazujete. Pravzaprav lahko opazujete petnajst kamnov,  ki pa so razporejeni tako, da se jih naenkrat - s katerega koli opazovališča - lahko vidi največ štirinajst. Številka petnajst v budizmu pomeni razsvetljenstvo oz. nirvano. Vseh petnajst kamnov v vrtu tako lahko vidijo samo tisti, ki so že dosegli stopnjo razsvetljenstva. Tako daleč pa običajni (turistični) obiskovalci vrta vsekakor še nismo. 

Prav lahko pa si predstavljam Almo Karlin, kako - kot kakšen menih, sedi na stopnicah ob  robu vrta, in meditira. 

Zen vrt v Ryoan-ji
(zgrajen v 16.stoletju)

Kamakura

Tisto, kar je Alma Karlin napisala o Kyotu, bi v današnjem času precej bolj veljalo za Kamakuro.

Kamakura je majhno obmorsko ribiško mesto nedaleč od Tokia, obdano s hribi, ki so na gosto poraščeni z gozdom. V mestu je 65 budističnih templjev in 19 šintoističnih šrajnov.

Ko se popotnik nameni v Kamakuro, je mogoče dobro, da zna ločiti med  šintoističnimi in budističnimi templji. 

Šintoizem - imenovan tudi Pot bogov,  je najstarejša japonska religija. Temelji na predpostavki, da božanstva, imenovana kami, naseljujejo vse stvari - žive in mrtve. Svetišča, ki so posvečena posameznim kamijem, se imenujejo šrajni. Do njih se pride skozi torije ali vrata (glej prvi del zapisa o našem sledenju Almi Karlin na Japonskem).

Budizem je prišel na Japonsko v 6.stoletju s Kitajske. Prevzel je nekaj značilnosti šintoizma in se nato razvil v prav posebno vejo, imenovano zen budizem. Pri tej vrsti budizma ima še posebno pomembno vlogo to, da verniki znajo kontrolirati svoje mentalne sposobnosti in mišljenje; v molitvi pa meditirajo. Budistične templje spoznamo po pagodah in po končnici -ji v imenu.

Sodobni japonski verniki ponavadi ne postavljajo ostrih mej med obema religijama. Prevzemajo posebnosti ene in druge ter jih sestavljajo v poljuben mozaik osebne vere.

O svojem izletu v Kamakuro piše Alma Karlin v popotni skici z naslovom Als Pilger in Kamakura / Kot romarka v Kamakuri, pa tudi v popotniških zapiskih Samotno potovanje.

Alma Karlin ponovno v Kamakuri:)

V Kamakuri je nanjo naredil največji vtis Veliki Buda, imenovan tudi Daibutsu. To je 13,5m velik sedeči Buda iz brona, ki so ga zgradili že leta 1252. Romar lahko celo vstopi vanj in pogleda skozi njegove oči, a vendar je najlepši in najmogočnejši, če se ga opazuje od spredaj, med počasnim in spoštljivim približevanjem.

O Daibutsu je Alma Karlin napisala naslednje:

Ta Buda je najboljši izraz budizma, kar sem jih videla. Sproščeno položeni prsti izražajo mir, drža je naravna, svobodna, brez kakršnihkoli napetosti, telo je rahlo nagnjeno naprej; v takem položaju se tudi sama zelo dobro počutim. Udje imajo nežno oblino modreca in misleca ter niso trdo nabrekli kot pri mišičastem človeku, nad katerim je večina Evropejcev tako zelo navdušena. Zaradi neprisiljene drže tudi nastanejo tri trebušne gube, ki so za Japonca najvišji izraz umetnosti, saj kažejo, kako dobro je umetnik v njegovem liku izrazil mir, lagodnost filozofa in prevlado duhovnosti.

Veliki Buda v Kamakuri

Ker je v mestu tako veliko svetišč, se pisateljica ni mogla izogniti temu, da napiše še nekaj o verovanju Japoncev, ki je drugačno od verovanja kristjanov: 

Oni ne molijo tako kot mi za to ali ono; zahvaljujejo se Učitelju, ki jim je pokazal pot; vedo, da si morajo nirvano izbojevati sami in da se je ne da izprositi, kupiti, niti pritrpeti. Naše misli, naše besede in naša dejanja so tista, ki štejejo. Kdor hoče v svetlobo, mora sam postati luč.

A vendar se budizem in krščanstvo tako zelo tudi ne razlikujeta: Budistična pripravljenost služiti drugemu ni nič drugega kot krščanska ljubezen do bližnjega, pravi Alma.

Na koncu pa svoje razmišljanje o verovanju zaključi s skoraj ekumensko izjavo: Mnogo poti vodi skozi sence navzgor h gori, toda z njenega vrha vsi enako dobro vidijo isti mesec.

Tudi name je Kamakura naredila velik vtis - četudi ne tako zelo duhovno globokega kot na Almo. 
Od vseh svetišč mi je bil najbolj všeč dokaj majhen budističen tempelj Tokei-ji, zgrajen že v letu 1285. Imenovali so ga tudi "Ločitveni tempelj". V tem svetišču so namreč našle zatočišče ženske, ki so bile nezadovoljne v zakonu in so se želele ločiti od svojih mož. Tega na Japonskem pred letom 1873 niso mogle doseči, razen če so tri leta živele v Tokei-jiju. Po treh letih življenja v tem templju so lahko zahtevale ločitev od svojih mož.

Svetišče ima slikovito pokopališče na pobočju, kjer urejeni vrtovi neprisiljeno in zelo naravno prehajajo v gozd.

Pokopališče v templju Tokei-ji

Mogoče je Tokei-ji zbudil tudi Almino zanimanje, saj je vedno rada raziskovala položaj žensk v družbi - tudi na Japonskem. O tem piše v popotni skici Das Alltagsleben in Japan / Vsakdanje življenje na Japonskem, ki je dosegljiva tudi v slovenskem jeziku. Zelo poveden je naslednji stavek iz te popotne skice: Ženska tod nič ne velja. V tej in še nekaterih drugih popotnih skicah se potem razpiše o različnih vidikih življenja žensk na Japonskem. Če vas zanima problematika razmerij med spoloma, so ti kratki zapisi Alme Karlin več kot vredni branja. Feminizem je bil v tistem času še zvest svojemu bistvu.

Med pohodom po gozdni poti, ki se je vila po pobočju v okolici Kamakure in je povezovala nekatere globoko v gozdu skrita svetišča, mi je postalo jasno še nekaj. Nekaj prav nič duhovnega ali družbeno aktivističnega, a za japonsko kulturo še kako značilnega. 

Med hojo po blatni gozdni poti, v vročem in soparnem ozračju, mi je postalo kristalno jasno, zakaj je japonsko tradicionalno oblačilo kimono, zakaj so obuvala preprosti leseni natikači in zakaj predstavljajo pomemben del japonskih obedov juhe z rezanci. 
Zaradi klime, seveda. 
Brez ohlapnih oblačil in nenehnega nadomeščanja tekočin, s primerno količino in razmerjem elektrolitov v njem, tako danes kot v preteklosti na Japonskem ne bi šlo. 
Znojenje je hudo. Leseni natikači so pa od vseh možnih obuval daleč najbolj primerni za hojo po blatu. Zlahka se očistijo. In če imajo visok podplat, so za slabo vreme, še posebno primerni. 
Mastnega, rjavo-črnega blata v japonskih velemestih seveda ni več in lesene natikače je zamenjala udobnejša obutev, a njihova praktičnost ostaja neizpodbitna.

ZAKLJUČEK:

Tukaj se konča naše in Almino popotovanje po Japonskem. Vsem nam je bilo v tej daljni in tako drugačni deželi zelo všeč. Prijetno smo se počutili.

Alma Karlin je Japonsko in Japonce doživela v izredno pozitivni luči. Na Japonskem je ni nihče užalil ali ji storil kaj hudega. "Ali ni to najlepši in najbolj časten spomenik, ki ga lahko postaviš nekemu narodu?" se sprašuje v svojem potopisnem delu Samotno potovanje. 

Japonce je doživela kot ljubeznive, prijazne, diskretne, prijetne, otroško prisrčne, radovedne, poštene, potrpežljive in celo zabavne.

V vsem tem ji lahko samo pritrdim. Tudi danes namreč Japonci kažejo podobne pozitivne lastnosti, kot so jih v času Alme Karlin pred slabimi stotimi leti. 

Njihova vljudnost in prijaznost sta zavidanja vredni in polepšata dan vsakemu popotniku na Japonskem. Potrpežljivost se kaže v vrstah pred restavracijami in v vrstah za vlak ali avtobus. Otroško prisrčnost pa je opaziti v zanimanju odraslih za mange in plastične figurice junakov iz računalniških igric, kakor tudi v razcvetu najrazličnejših maid- in neko-cafejev.

Almi so se Japonci zdeli tudi pridni, vztrajni pri učenju in delu, mojstri samodiscipline, skromni, nevsiljivi, z občutkom za estetiko; a tudi to, da so v svojem mišljenju veliko manj okretni kot mi.

Hja, kaj takega si pa za pripadnike enega izmed tehnološko najbolj razvitih narodov, ki dosegajo tudi na znanstvenem področju velike uspehe, ne bi upala trditi.

V vsakem primeru pa je Alma Karlin že v začetku 20. stoletja japonskemu narodu napovedovala svetlo prihodnost, ki jo v današnjem času z mirno vestjo in zlahka potrdimo.

(vse fotografije h.arhiv)