Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Tako zelo ženskega romana pa še nisem brala. To je roman o ženskah za ženske. Je bilo potrebno na Japonsko po ta biserček. Biserček, ki se sploh ne sveti, saj je tako umazan, kot je lahko zamazano življenje. Pa vendar dragocen. Tako zelo oster in neusmiljen. Kot bi se konica noža zarila v srce.

Roman je razdeljen v dva dela. Prvi je izšel kot kratka zgodba z naslovom Joške in jajca. Ta naslov so mnoge založbe, ki so izdale prevode romana, ohranile tudi za roman sam. Tako bralke še preden začnejo brati začutijo, kako zelo radikalno leposlovno delo držijo v rokah. Pa nikar ne mislite, da imajo jajca kakršno koli zvezo z moškimi. Ne, ti so v romanu zreducirani na nefunkcionalne osebke in dajalce sperme, večinoma... Z jajci so mišljena jajčeca - ženske spolne celice. Dvanajstletna Midorika, se sprašuje, kako nastanejo, kako to, da jih imajo deklice v svojih jajčnikih še preden se rodijo, kako ob ovulaciji najdejo pot v jajcevode in tako dalje. O prsih pa razmišlja njena mami Makiko, ki obsedeno išče primerno kliniko, kjer bi si lahko dala povečati prsti. In mogoče še posvetliti bradavice, ko smo že pri tem.

Ta prvi del romana se dogaja avgusta leta 2008 v Tokiu, kamor sta Makiko in Midoriko prišli, da bi za konec tedna obiskali svojo sestro oz. teto Natsuko. Ta je prvoosebna pripovedovalka romana. 

Vse tri preživljajo težke čase. Midoriko s svojo mamo in teto sploh ne govori in z njima komunicira le tako, da jima kaj napiše na papir. Makiko se kot mama samohranilka komaj prebija skozi življenje, saj ji plača, ki jo dobiva kot hostesa v enem od zanikrnih barov v Osaki, komaj zadostuje, da s hčerko nekako preživita. V luči tega se njena obsedenost z operacijo za povečanje prsi zdi še bolj čudaška. Natsuko pa piše in piše, a "ni nikogar, ki bi bral njena besedila; obskuren blog, na katerem vsake toliko kaj objavi, pa ima tudi na najboljši dan komaj kaj bralcev".

V drugem delu romana se potem preselimo osem let v prihodnost in zasledujemo dogajanje v štirih zaporednih poletjih. V Tokiu je poleti zelo vroče. Znoj teče iz vseh por in obleke so premočene v nekaj minutah. Brisačke so nepogrešljive in nujno je zaužiti čim več tekočine, tako, da so udon rezanci in soba idealna prehrana. V tem delu romana se pozornost s treh protagonistk romana usmeri bolj ali manj na eno samo - na Natsuko. Vsebina romana pa postane še bolj drzna in nenavadna. Na nekompromisen način se loteva najrazličnejših globoko ženskih intimnih tem.

Natsuko se zdaj že lahko preživlja s svojim pisanjem. Za različne časopise in revije piše kolumne in solidno zasluži. Poleg tega pa piše tudi roman. Navajena revščine ne more verjeti, da ji za to, kar tako rada počne - za tisto, kar napiše, celo plačujejo. Pa vendar ni povsem zadovoljna. V svojem stanovanju, kjer preživi večino časa, je vendarle osamljena. Saj ima prijateljice, s katerimi je v stalnem stiku in gre z njimi občasno tudi kaj pojesti ali popiti - tudi napije se, a ji vendar nekaj manjka. Rada bi imela otroka - čisto svojega, ki bi ga rodila in potem sama skrbela zanj, tudi finančno, ga vzgajala in imela ob sebi, ga spoznala.

No, do otroka pa se ne pride tako zelo preprosto, še posebej zato ne, ker Natsuko nima partnerja, in tudi do seksa ne čuti prav nobenega veselja. Ostane možnost oploditve z dajalcem semena, kar pa spet odpira najrazličnejše dileme in  vedno nova vprašanja.

Materinstvo da ali ne? Zmorem biti samohranilka? Če se odločim za dajalca semena, ali naj bo ta anonimen? Ali otroku povedati resnico? In če ja, kdaj? To so samo nekatera od vprašanj, ki se jih zastavlja Natsuko. Njeno razglabljanje pa gre še dalje, saj se sprašuje celo to, če ima sploh pravico spočeti in roditi otroka, pa naj bo to na naravni ali biomedicinski način - kajti kdo pa pravi, da si bo ta otrok sploh želel živeti. Imeti otroka je menda vedno sebično dejanje. No, ali pa tudi ne, kdo bi vedel.

Roman je zelo japonski. Iz pripovedi si lahko dokaj natančno predstavljamo vsakodnevno življenje v velikem japonskem mestu - predvsem ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Z veliko natančnostjo so opisana majhna stanovanja v velikih blokih, spanje na futonih. Opisana je hrana, ki jo Japonci jejo - tista, ki jo kuhajo doma ali tista, ki jo jejo v restavracijah in kavarnah ali pa na stojnicah s hitro prehrano. Pije se ječmenov ali zeleni čaj in veliko piva. Z Natsuke in njeno druščino pa pogledamo tudi v japonska kopališča in se zabavamo v karaoke boxih.

Roman Mieke Kawakami, Vsa moja poletja, se mi je zdel nekako surrealističen ali celo futurističen, obenem pa zelo realen. Poln je čiste ženske energije. Pisateljica je z njim osvetlila najglobje predele ženske duše - tudi tiste temačne, ki nas strašijo in s katerimi se težko soočimo, a nas označujejo in oblikujejo, mogoče celo bolj kot bi si želele. 

Knjiga je najboljši približek dobremu sodobnemu feminističnemu romanu, kar jih poznam. Splača se jo prebrati, tudi če ne delite Natsukijinega pogleda na materinstvo in nimate tako slabih izkušenj z moškimi, kot jih imajo ona in njene prijateljice ter sorodnice. S svojo neposrednostjo je roman brutalen, a s prijazno, prijetno in pozorno glavno protagonistko tudi nežen in občutljiv, mestoma celo romantičen. Sem se pa ob njem vedno znova spraševala, kako je le mogoče, da si ljudje tako kompliciramo življenje in da takšno vedenje, kot ga opisuje Mieko Kawakami v svojem romanu, vendarle pomeni konec zahodne civilizacije, kot jo poznamo - zato tisti futurizem na začetku odstavka. Kakorkoli že, ženske se v tem romanu najdemo; ne predstavljam pa si moškega, ki bi ga bral z veseljem in ga pravilno razumel.

Ja, pa še to, kakšen otrok, ki ga imajo nastopajoče v knjigi, pa bi bil tudi lahko fantek, a ne?

★★★★☆

Mieko Kawakami