Renoir. Rococo Revival

Pierre-Auguste Renoir (1841-1919) je bil nekoč moj najljubši slikar. Bil je čas, ko sem kupovala vse, kar je bilo povezano z njim. V Konzorciju sem pokupila (skoraj) vse njegove monografije, iz tujine sem prišla vedno z vsaj kakšno od knjig z njegovimi slikami. Potem, ko je nakupovanje po spletu postalo dostopnejše in varnejše, sem si nabavila spomine na očeta, ki jih je napisal njegov sin Jean Renoir, priznani filmski ustvarjalec. 

Z možem sva - tako, kot pred leti Pablo Picasso in Henri Matisse - romala v Cagnes-sur-Mer na Azurni obali, kjer je Renoir preživel zadnja leta življenja. 

Spoprijateljila sem se z njegovo vnukinjo, ja, in preživela zimske počitnice na njenem vikendu v Švici. Kupila in prebrala sem roman, ki ga je napisala, in z njo delila ljubezen do knjig. No, zdaj po mnogih letih se mi sicer vse bolj zdi, da je imela Gabrielle le burno domišljijo in prav nobene sorodstvene povezave s slavnim slikarjem, a navdušenje nad Pierrom-Augustom Renoirom sva si pa v vsakem primeru delili.

Potem, s časom, ko se je moje oko uspelo odlepiti od Renoirovih slik, sem se začela zanimati za slike Boucherja, Fragonarda in Watteauja - za rokoko, torej. Nerazgledana kot sem bila, nisem opazila nobene povezave z Renoirjem. Slike so mi bile enostavno všeč - verjetno zaradi pastelnih barv in svetlobe in motivov. Enostavno sem jih rada gledala. 

In spet sem nakupovala takšne in drugačne knjige, zdaj o rokokoju. Tisti okrog mene pa so vedeli, kakšne skodelice za kavo mi lahko podarijo, da mi bodo všeč:)

Čas teče in ljudje se spreminjamo. Zdaj imam raje ekspresioniste kot impresioniste, raje Ernsta Ludwiga Kirchnerja kot Pierra-Augusta Renoirja. A kakor pravijo, da stara ljubezen nikoli popolnoma ne zamre, sem se vseeno zelo zelo razveselila, ko so v muzeju Städel v Frankfurtu odprli razstavo z naslovom Renoir. Rococo Revival. Za čas do srede junija so pridobili številna Renoirjeva dela in to tako iz znanih svetovnih muzejev kot iz privatnih zbirk; dve, zelo priljubljeni, pa sta iz Städlove lastne zbirke. Nekatere slike, ki so izobešene na razstavi, še nikoli nisem videla - ne v muzejih, ne v monografijah, ne v koledarjih in ne v digitalnih zbirkah. Tisto pa, kar razstavo v Städlu dela še prav posebno, je seveda to, da izpostavlja povezave med Renoirjem in umetnostjo rokokoja iz 18. stoletja - dveh stvari, ki sem ju imela rada, in kateri mi - to je treba poudariti, še vedno zvabita nasmeh na ustnice.

Malo paše za oči. 

Tukaj je nekaj utrinkov z razstave.

Tihožitje s šopkom rož, 1871

Ena od Renoirjevih slik, ki sem jo videla prvič.

Zanimivo tihožitje s knjigami, šopkom rož in Manetovo sliko, ki jo je naslikal po Velasquezu.

Sledi rokokoja? Vaza s pahljačo. 

Pierra-Augusta Renoira štejejo poleg Moneta za enega najpomembnejših impresionistov; meni pa se vse bolj zdi, da je bil impresionist le po sili razmer. Če bi lahko, bi vse življenje le poslikaval in okraševal vaze, skodelice in krožnike z rokokojevskimi motivi. To je počel že kot otrok. Z zaslužkom je podpiral svoje starše in prispeval k družinskemu proračunu, saj je izhajal iz preproste delavske družine. 

Poslikavanje porcelana je bilo v drugi polovici 19. stoletja dober vir zaslužka, saj je bilo povpraševanje po izdelkih, ki so spominjali na 18. stoletje in umetnost rokokoja, veliko. Francoska revolucija, ki je pometla z rokokojevsko umetnostjo, je v tistem času s svojimi idejami nekoliko potonila v pozabo in ljudje so si spet zaželeli nekaj več luksuza in blišča - tudi v obliki poslikanega porcelana. To je bilo obdobje, ki ga lahko imenujemo obdobje Rococo Revival in po njem so poimenovali tudi razstavo v Frankfurtu.

Svečnik iz porcelana, ki ga je poslikal petnajstletni Renoir. 

Eden izmed redkih ohranjenih kosov porcelana, ki ga je okrasil Renoir.

Svet pa je nezadržno obiral nova pota. Industrializacija, ki je bila vidna na vsakem koraku, se je razširila tudi na področje slikanja porcelana. Razvilo se je precej cenejše in enostavnejše strojno poslikavanje in takšnih umetnikov, kot je bil Renoir, naenkrat niso več potrebovali. Star 17 let je izgubil delo, ki ga je rad opravljal, in tudi zaradi tega vse življenje sovražil industrijsko družbo. "Če je kdo sovražnik delavca, je to stroj," je nekoč izjavil.

Za impresioniste je značilno, da so slikali tudi pridobitve industrializacije: železnice, vlake, tovarne s kadečimi dimniki. Renoir takšnih podob nikoli ni slikal.

Pač pa je začel slikati moderne Parižanke in Parižane, ki uživajo v prednostih industrializacije družbe. Zaradi novega načina življenja so si lahko mnogi od njih kljub skromnim dohodkom privoščili prosto popoldne ob reki Seine, kosilo v gostilni, nedeljski popoldanski ples ali sprehod v naravo. Na tem mestu Renoir postane to, za kar ga vsi imamo, in začne slikati tako, kot je takrat začelo veljati za moderno - na impresionistični način.

Po kosilu (La Fin du dejeuner, 1879)

ena izmed Renoirovih slik, ki je v lasti muzeja Städel.

Parižanki in Parižan, ki po kosilu še nekoliko uživajo v prostem popoldnevu.

Ve se, da niso bogati - on kadi cigareto in ne cigaro, a sta dami vseeno elegantno oblečeni.

Da gre za impresionistično sliko, ki upodablja trenutek, kaže fotografska kompozicija slike, saj je moški le delno izrisan, se pravi, da je iz slike izrezan.

Povezava z rokokojem? Poglejte si skodelice za kavo.

Muzej Städel je sliko pridobil že za časa Renoirjevega življenja - leta 1910. V času nacizma je vlada pritiskala na nemške muzeje, da se vsa francoska likovna dela - še posebno pa Renoirjeve "Lichtbilder", prodajo. Nacisti so namreč nujno potrebovali devize. Pa se je vodstvo muzeja zahtevi, da prodajo tudi sliko Po kosilu, uspešno uprlo.

Je pa zanimivo, da nacisti nekaj let pozneje slike niso označili za "degenerirano" - tako moderna se jim vseeno ni zdela.

Slikati na impresionistični način ni pomenilo samo tega, da je umetnik na slikarsko platno želel ujeti vtise trenutka, impresionizem je pomenil tudi prekinitev tradicije klasicizma, ki je v 19. stoletju v Franciji veljalo za edino umetnost, ki je kaj vredna. Odklanjanje klasicizma je pri Renoirju pomenilo obujanje rokokoja. Tudi tiste od njegovih slik, ki so tipično impresionistične, pogosto skrivajo rokokojske značilnosti.

Gugalnica (La Balancoire, 1876)

Igra svetlobe je značilna za impresionizem.

Svetlobne lise na obleki, ki nastanejo zaradi prehajanja svetlobe skozi krošnje dreves, so značilne za Renoirja.

Povezava z rokokojem? Gugalnica. 

V 18. stoletju je bila gugalnica simbol erotike in bežne ljubezni. 

Tudi na Renoirjevi sliki se spogledujejo.

Na razstavi v Städlu je večina Renoirovih slik razstavljenih skupaj s podobnimi slikami iz časa rokokoja - ena poleg druge so, da obiskovalci lahko iščejo razlike in podobnosti med njimi.

Sprehod (La Promenade, 1870)

Ta slika je prišla na razstavo iz Los Angelesa in je last Gettyjevega muzeja 

(ja, to je tisti  Getty iz filma All the Money of the World)

To je prva Renoirjeva slika, ki velja za impresionistično. Bela barva bije v oči. Neprecenljivo.

Povezava z rokokojem? Obstaja več Watteoujevih sli z naslovom Vkrcanje za Kythero . Kythera je otok, za katerega je veljalo, da je kraj ljubezni in brezskrbnosti. 

No, ta dva na sliki sta ravno priveslala na Kythero.

Renoirjevo tipično impresionistično obdobje ni trajalo dolgo. Pragmatičen, kot je bil, se je potem, ko ni več mogel služiti s poslikavanjem porcelana, impresionistične slike pa še niso bile cenjene in so se težko prodajale, začel ukvarjati s slikanjem portretov. Posebno cenjeni so bili njegovi portreti otrok in če si kakšnega ogledate, vam je takoj jasno zakaj. Kdo pa ne bi imel rad portreta svojih otrok z ljubkimi okrogloličnimi obrazi v rožnatih barvah? 

Roza in modro 

(Demoiselles Cahen d'Anvers, 1881)

No, ta slika vseeno ni nikomur prinesla veliko veselja. Naročnikom ni bila všeč in so zanjo plačali le 1500 frankov. Obesili so jo v prostore s služinčadjo.

Renoir pa si je tudi privoščil izjavo, ki mu ni v ponos, to namreč, da z židi noče ničesar več imeti.

Sicer pa Renoir tako ali tako velja za figurativnega slikarja. Pokrajine je slikal le redko. Vseeno pa je v letih od 1879 do 1882 na normandijski obali intenzivno študiral morske valove.

Val, 1882

Barva je v debelih slojih nanešena na platno.

Čeprav je slika tipično impresionistična, ima tudi ta povezave z rokokojem.

Peneča se voda - predvsem v slapovih, je bila namreč pogosta tema na slikah iz 18.stoletja.

Čeprav Pierre-Auguste Renoir velja za enega najpriljubljenejših slikarjev vseh časov, je bil pogosto (in je še vedno) tudi tarča ostrih kritik.

"Preveč sladkobne in všečne so njegove kompozicije, preveč roza barve je na njegovih slikah, premalo resne so teme, ki jih upodablja," so bili očitki marsikaterih kritikov njegovih del. Prav mogoče so te do neke mere tudi upravičene. Zato prekinjam zaporedje slik v pastelnih barvah in predstavljam naslednjo sliko, ki je povsem drugačna od zanj značilnih slik. Konec koncev smo v vojni in slika je povezana z vojno.

 

 Frederic Bazille, 1867

Na sliki je Renoirov zelo dober prijatelj, prav tako impresionistični slikar. V času, ko se je Renoir le težko preživljal, ga je Frederic Bazille, ki je izhajal iz bogate družine, finančno podpiral. 

Potem pa je prišla francosko-pruska vojna in Frederic Bazille je v tej vojni padel - star komaj 29 let.

Le kakšne slike bi ustvaril, če bi mu bilo dana. Če ne bi bilo vojne.

Bil je tako zagnan, da je zaradi slikanja opustil tudi študij medicine.

Na stara leta je Renoir slikal samo še za svoje veselje. Prizadet zaradi revmatoidnega artritisa je na svojem posestvu Les Collettes v Cagne-sur-Mer, kjer je bila klima za njegovo bolezen ugodnejša kot v Parizu, slikal samo še sede in s čopičem privezanim na roke. Slikal je ženske akte, ženske, ki se umivajo in češejo, brišejo z brisačo; obiskovalec razstave pa pri teh upodobitvah spet lahko vleče povezave z obdobjem rokokoja.

Renoirjeve ženske akte je zelo cenil Pablo Picasso, a to dandanes, seveda, ni nekaj, kar bi kazalo na nedvomno sprejemljivost in tako tudi kakovost slik. Renoirjevi akti so od 80-ih let prejšnjega stoletja tarča ostrih kritik različnih feminističnih gibanj, saj žensko telo predstavljajo izključno skozi moški način dojemanja. Takšnega pogleda na ženske Renoir nikoli ni skrival. Nekoč je izjavil, da so na njegovih slikah le takšne pokrajine, po katerih bi se rad sprehajal in takšne ženske, ki bi jim rad pobožal prsi in zadnjico.  

Blondinka z razpuščenimi lasmi, ki se kopa, 1903

Predvsem barva kože in bohotnost ter mehkoba upodobljenega ženskega telesa so tisto, kar naj bi motilo in žensko ponižalo na goli objekt moškega užitka. Ta pogled pa je še dodatno poudarjen s tem, da se ženska nahaja v nekem nedoločljivem okolju, zaradi česar je opazovalčeva pozornost skoncentrirana izključno na njeno telo.

Povezava z rokokojem? Saj je vendar tako, kot bi gledali eno izmed slik iz boudoirja, ki so jih slikali v 18. stoletju

Po obisku razstave Renoir. Rococo Revival, se počutim tako, kot da bi prebrala dobro knjigo. Saj poznate tisto, ko nekdo drug - pisatelj, lahko pa tako kot v tem primeru, tudi kurator, zate oblikuje misel, ki je sicer že dolgo nekje globoko v tebi, pa se je ne zavedaš prav dobro ali pa jo ne znaš jasno oblikovati, on pa to zna. "Ja, točno tako je! Le kako je mogoče, da tega že sama nisem opazila?" vzklikneš v takšnem primeru.

Povezave med Renoirjem in rokokojem sem slutila, jih celo občudovala, a šele ta razstava jih je uspela zbezati na dan in natančno osvetliti.

Slika, ki je razpoznavni znak razstave in je tudi na naslovnici kataloga, se imenuje

Dekle s pahljačo, 1881

Slika upodablja vse, kar razstava Renoir. Rococo Revival želi predstaviti.

Je tipična Renoirjeva slika, kajti ženske z okrašenimi klobuki so njegov razpoznavni znak.

Slika namiguje na rokoko in sicer s tem, na kakšen način dekle zre v opazovalca slike. Rokokojevske so tudi pastelne barve in rokokojevska je pahljača.

Slika pa je tudi zelo moderna in se pogumno ozira v prihodnost - ne samo zaradi japonske pahljače (impresionisti so radi upodabljali japonske stvari), ampak predvsem zaradi kompozicije. Ogromen šop krizantem ima na sliki enako pomembno vlogo kot dekle. Poleg tega ni prostorske perspektive, saj celotna kompozicija deluje zelo dvodimenzionalno.