Siegfried Lenz: Der Mann im Strom

Hamburg, kmalu po drugi svetovni vojni.

Potapljače so v hamburškem pristanišču vedno potrebovali, še posebno nujno pa takoj po drugi svetovni vojni. Na dnu reke Elbe, ki teče skozi mesto, so bile takrat številne razbitine najrazličnejših ladij, parnikov in celo podmornic, ki so jih ob koncu vojne uničili in potopili Nemci sami ali pa zavezniki z bombardiranjem. Te razbitine je bilo treba dvigniti na površje - nekaj zaradi varnosti, saj so mnoge od njih še vedno vsebovale razstrelivo, nekaj zaradi novogradnje pristanišča, predvsem pa zaradi še uporabnih delov. 

Pri vsem tem je bilo delo potapljačev nepogrešljivo. Potapljači so si ogledali razbitino, predlagali, kaj z njo storiti, jo razstrelili, če je bilo to potrebno, in nadzorovali dvig na površje. Njihovo delo je bilo težko in nevarno.

Jan Hinrichs je eden izmed izučenih potapljačev, ki delajo v hamburškem pristanišču. Star je 55 let in je oče samohranilec 19-letni noseči hčeri Leni in okrog deset let staremu sinu Timmu. Čeprav so potapljači iskani, pa Hinrichs ne more najti dela. Vzrok je njegova starost. Tako starega potapljača namreč nihče več noče zaposliti, saj je zelo verjetno, da bo z njim vse preveč težav - premalo učinkovit naj bi bil in preveč lahko naj bi se poškodoval. 

Hinrichs pa ob tem takole razmišlja:

Ich habe sie kennengelernt, als ich unterwegs war, und ich habe sie auch reden hören, Leute aus allen Berufen. Sie haben alle noch ihre Wünsche, sie wollen alle noch eine Menge tun, aber die meisten von ihnen bekommen keine Gelegenheit dazu.

Hinrichs je - kot pravi - poznal ljudi z različnimi poklici, ki so v starosti še vedno želeli delati, a zato niso dobili priložnosti, saj jih enostavno niso več želeli zaposliti. 

In ker se je to dogajalo tudi njemu, si je sam ustvaril priložnost za to, da bi lahko še naprej delal. Ponaredil je dokument - svojo potapljaško knjižico, in v njej spremenil letnico rojstva. "Pomladil" se je za deset let. Prevara je delovala in Hinrichs je ponovno dobil delo, ki ga je odlično opravljal. Zaradi njegove iznajdljivosti in izkušenosti je delo na različnih potopljenih ladjah potekalo bolj gladko, hitreje in celo ceneje, kot bi sicer.

Vendar pa...ja, seveda se je zapletlo in Hinrichs se ob koncu knjige počuti kot razbitina ladje, ki jo je pri svojem delu na reki Elbi kot zadnjo pomagal dvigniti na površje. Tako razbitina ladje kot on sam sta sicer še enkrat zaplavala po reki, a vendar nobeden od njiju ni več veliko vreden, pravzaprav samo še toliko, kot je vredno staro železo. Oba morata izginiti z gladine reke, da naredita prostor novemu - modernim ladjam in mladim potapljačem. 

Dogajanje romana poteka skoraj izključno v hamburškem pristanišču in skoraj izključno med delavci. Kot protiutež temu - a samo toliko, da se zavemo kontrasta med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo moč in tistimi, ki v življenju nimajo veliko možnosti in izbire - se v zgodbo kdaj pa kdaj zapelje še kakšna moderna barkasa s turisti, ki so na vodenem ogledu pristanišča, dvakrat pa celo neimenovani monarh iz Afrike, ki je na uradnem obisku v Hamburgu, pa se prav tako na zelo slovesen način ogleduje pristanišče. 

Skoraj posmehljivo pa deluje tudi reklamna akcija ene od časopisnih hiš v mestu, ki poteka pod sloganom Sei gut zu deinem Nächsten (Bodi dober do svojega bližnjega) in Denk jeden Abend etwas Schönes (Vsak večer misli kaj lepega), vse z namenom, da se bralec še izraziteje zave težkega položaja nastopajočih v romanu.

Knjiga me je spominjala na Hemingwayevega Starca in morje ali pa na Smrt trgovskega potnika, Arthurja Millerja - navedek iz tega zadnjega najdete tudi na začetku Lenzove knjige. V vseh treh delih je čutiti enako melanholijo in brezizhodnost. Glavni junak je moder in izkušen; točno ve, za kaj se v življenju gre in kako se vrti svet, a mu to pravzaprav ne pomaga veliko. To je potem tisto, kar sproža sočutje in je največja tragika romana. Da pa je brezup še večji, imajo tragično usodo tudi mnogi drugi nastopajoči - na primer mladi Manfred, moški, s katerim je zanosila Hinrihsova hči Lena, ki je predrzen in neučakan pridanič, Hinrichsovo popolno nasprotje, tako po starosti kot po značaju in obnašanju - fant, ki se mora v življenju še veliko naučiti, a se tega, seveda, ne zaveda.

Roman Der Mann im Strom je Siegfried Lenz napisal leta 1957. Knjiga je eno izmed najpomembnejših nemških literarnih del iz časa po drugi svetovni vojni. Po romanu je bil dvakrat posnet tudi film.

V današnjem času so starejši ljudje na trgu delovne sile izpostavljeni drugačnim pritiskom, kot so bili pred osemdesetimi leti. Danes jim ponavadi ne preprečujejo, da bi delali, tako kot so to počeli Hinrichsu, nasprotno, silijo jih, da delajo še globoko v starost, čeprav fizično ali psihično tega več ne zmorejo. Oboje je enako hudo in nesprejemljivo. Za obema oblikama pritiska pa stoji ena in ista izkoriščevalska sila in zato je knjigo Der Mann im Strom še vedno vredno brati. 

★★★★☆

iz filma po romanu
(1958)
(vir: Pidax)