Arthur Schnitzler: Sanjska novela

Uf, s kakšno lahkoto me je Arthur Schnitzler (1862-1931) že na prvi strani Sanjske novele prestavil na Dunaj ob začetku prejšnjega stoletja in mi v samo nekaj stavkih orisal idilično družinsko življenje - v vsem njegovem bogastvu ali pa v vsem njegovem, skoraj neznosnem kiču.

"Ura je devet," je rekel oče, "treba bo spat." Ko pa se je sklonila k otroku še Albertina, sta se roki staršev srečali na ljubljenem čelu, in nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku, je pospremil pogled, ki sta si ga izmenjala. Vstopila je gospodična in opomnila malo, naj staršema vošči lahko noč; ubogljivo je vstala, ponudila očetu in materi ustnice, našobljene za poljub, in se mirno prepustila gospodični, ki jo je odpeljala iz sobe. Fridolin in Albertina, ki sta zdaj ostala sama v rdečkastem soju viseče svetilke, pa sta nemudoma zopet povzela že pred večerjo načeti pogovor o včerajšnjem plesu v maskah.

Tisti nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku.... in to, da sta povzela že prej načeti pogovor..., lepo povedano. 

A družinska idila je, seveda, samo površinska. Arthur Schnitzler je bil znan po tem, da je v svojih literarnih delih odpiral neprijetne teme, ki so nemalokrat razburkale okorno, neiskreno in zlagano dunajsko visoko družbo. Brez zadržkov je pisal o erotiki in spolnosti, o prostituciji, ki ni vedno samo zgodba o izgubljenih ženskah iz razvpite ulice, o nezvestobi.

Pri Fridolinu in Albertini iz zgornjega odlomka, je bilo tisto, kar je vodilo pod površino njunega zglednega zakonskega odnosa, pogovor o plesu v maskah prejšnji večer. Izkaže se namreč, da imata oba zakonca neizživete erotične fantazije, da sta oba vsaj kdaj sanjarila o moškem ali ženski, ki nista bila njuna mož ali žena. Pri Albertini se to najpogosteje kaže v sanjah (hej, saj smo v času, ko je bil Sigmund Freud zelo popularen); pri Fridolinu pa v njegovih nočnih blodnjah po Dunaju.

Ko se zakonca pogovorita o včerajšnjem plesu v maskah in še o dogodkih z lanskoletnega letovanja na Danskem, ki niso ravno takšni, da bi se z njimi zgledni zakonci lahko hvalili, se Fridolin, malo razburjen in razočaran, odpravi k umirajočemu dvornemu svetniku, kjer ga preseneti - vsaj sam sebi to zatrjuje, ravnanje svetnikove hčerke, ki mu izpove ljubezen; nato zaide v razvpito ulico k ženski, ki je v bistvu najbolj prijetno, celo najnedolžnejše bitje od vseh; nakar sledi še tisto najbolj čudno. Znajde se v hiši, kjer se zbira skrivnostna druščina moških in žensk, oblečenih v nune in menihe, ki tekom večera odvržejo vsa svoja oblačila razen mask in plešejo in počnejo, kar že počnejo. Tam ga sramote in ponižanja reši neznana gola, a z masko zakrita ženska.

V tej sanjski noči in še v naslednjem dnevu ima Fridolin dovolj časa, da občuti in se sooči z globljimi plastmi in temnejšimi odtenki družbe. Ob tem pa se mu tudi njegovo lastno življenje pokaže v povsem drugačni luči. Zlagano in neiskreno je. Vendar pa - kakor pravi njegova žena Albertina ob koncu novele: "... resničnost neke noči, in celo resničnost vsega človeškega življenja, ne pomeni hkrati tudi njegove najgloblje resnice."

Novela poleg psihološke analize nekega zakonskega odnosa, omogoča tudi enkraten vpogled v dunajsko meščansko življenje tistega časa. 

Posebno zanimiv se mi je zdel opis Fridolinovega delovnega dne. To je bil delavnik zdravnika, ki je bil zaposlen v bolnišnici, poleg tega pa je imel še svojo zasebno prakso - v Sloveniji bi ga zmerjali z "dvoživko". Delati je začel zgodaj zjutraj, končal pa je ponavadi šele pozno zvečer, a še takrat ne povsem, saj je vedno ostala "pripravljenost", zaradi katere so ga lahko kadarkoli poklicali na dom h kakšnemu od bolnikov, če se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Užival je spoštovanje in vedno je imel čas za umirjen zajtrk z družino in dovolj dolg odmor za kosilo. Iz novele je jasno razvidna organizacijska shema zdravstva in sicer do takšnih podrobnosti, da sem izvedela celo to, kolikokrat na dan in kako je v bolnišnici potekala vizita in koliko bolnikov je dr. Fridolin pogledal v dveh urah svoje popoldanske zasebne prakse. Osem:) 

Sanjska novela Arthurja Schnitzlerja je čudovita psihološka študija najintimnejših medčloveških odnosov, ki so večni in vedno aktualni, obenem pa tudi krasna upodobitev vsakodnevnega življenja (višjega) srednjega razreda na Dunaju pred nekaj več kot stotimi leti.

Zelo zanimivo branje, ki mi je odkrilo še enega pisatelja, ki ga do sedaj nisem poznala, a ga bom kmalu prav gotovo spet brala.

Po noveli je slavni Stanley Kubrick (2001: Odiseja v vesolje) posnel svoj zadnji film, Eyes Wide Shut, s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman v glavnih vlogah. Dogajanje je namesto na Dunaj ob prelomu v 20. stoletje postavljeno v sodobni New York.

Amélie Nothomb: Eine heitere Wehmut

Zanimivo, o čem vse je mogoče pisati. Lahko bi si mislili, da je Amélie Nothomb o Japonski napisala že vse, kar ji je ležalo na srcu. O svojem otroštvu - natančneje, o prvih petih letih življenja, ki jih je preživela tam, je pisala v romanu Metafizika cevi. O grozljivi izkušnji zaposlitve v enem od velikih japonskih podjetij je pisala v knjigi S strahospoštovanjem, o svojem japonskem zaročencu pa v knjigi - v nemškem prevodu z naslovom Der japanische Verlobte. 

No, tu je nova knjiga o njej tako ljubi deželi.

Nastala je ob priložnosti, ko se je Amélie Nothomb - zdaj nekaj čez 40 let stara in že slavna belgijska pisateljica, po šestnajstih letih ponovno vrnila na Japonsko, da bi naredila nekakšno romarsko pot po stopinjah, ki jih je pred leti pustila v tej deželi. Spremljala jo je ekipa francoske javne televizije, ki naj bi ob tem posnela tudi dokumentarni film.

Za naslov knjige je uporabila japonsko besedo natsukashi, ki pomeni nekaj takega kot vesela otožnost. Opisuje trenutek, ko se v naši zavesti pojavi kakšen lep spomin, ki nas še posebno razveseli. Je nekaj drugega kot nostalgija. Proustove magdalenice - tako v knjigi Eine heitere Wehmut, so bolj natsukashi kot nostalgija.

Z veselo otožnostjo se pisateljica potem sprehaja po krajih in mestih, kjer je v preteklosti živela, se srečuje z ljudmi, ki jih je poznala in se spominja svojega življenja na Japonskem. 

Najbolj ganljivo, a obenem tudi najbolj težko, je srečanje z varuško, ki je skrbela zanjo v prvih letih življenja. Gospa je stara, že nekoliko dementna in živi sama v enem od socialnih stanovanj, zapuščena od svojih otrok. Žalostno.

Bralec - in tudi pisateljica sama, sta pa vendar najbolj vznemirjena ob pričakovanju njenega srečanja z bivšim zaročencem. Srečanje je prisrčno, a zadržano - kakor je to ponavadi v takšnih primerih. 

Z Rinrijem se odpravita na eno izmed tokijskih pokopališč, kjer sta nekoč, stara enaindvajset let, preživela celo noč - ležala sta na enem od grobov in skozi cvetoče veje češenj gledala v nebo.

Japonska se je v času od njenega zadnjega obiska precej spremenila. Če ne drugega se ji je pripetila Fukušima. Področje, ki ga je leta 2011 uničil tsunami, je bi edini kraj, ki ga je Amélie Nothomb med svojim romanjem obiskala in ni bil kraj, kjer bi že kdaj prej bila. 

V času, ko je bila v Evropi, pa je Japonska doživela še več drugih naravnih katastrof. Potres v Kobeju leta 1995 je uničil hišo, v kateri je stanovala družina Nothomb. Edina stvar, ki je ostala od nje in se jo je Amelie še spominjala, so bile kanalizacijske cevi. Zanimivo, vrtec pa, ki ga je obiskovala (in sovražila do dna srca), je ostal bolj ali manj nepoškodovan in nespremenjen.

Eine heitere Wehmut je lahkotna in kratkočasna avtobiografska zgodba pri bralcih zelo priljubljene pisateljice, ki še vedno piše zanimivo, šaljivo ter ganljivo in to o stvareh, o katerih se zdi, da je že vse napisala. 

Obvezno branje za vse ljubitelje Amélie Nothomb, ki pa morajo preden vzamejo v roke ta roman nujno prebrati vsaj njeno Metafiziko cevi, S strahospoštovanjem in Japonskega zaročenca.

★★★★☆

Ian McEwan: Machines like me

Velika Britanija, osemdeseta leta 20. stoletja. Premierka Margaret Thatcher je ravnokar napotila ladje kraljeve flote proti Falklandskem otočju in začela vojno z Argentino. 

Vse lepo in prav. Potem pa Ian McEwan v zgodbo svojega romana uvede Alana Turinga - še vedno čilega in zdravega, ostrega in prodornega uma. Tukaj se potem zasvetijo prve svarilne lučke, ki namigujejo, da s knjigo nekaj ne bo v redu. Leta 1982 - v času dogajanja romana Machines like me, bi moral biti namreč Alan Turing že 30 let mrtev.

Za tega velikega znanstvenika, matematika in kriptologa, očeta računalništva in umetne inteligence sem izvedela šele pred kratkim, potem ko sem si ogledala film The Imitation Game. Njegova življenjska zgodba je v filmu zelo lepo predstavljena; glavni poudarek pa je na njegovem najodmevnejšem delu, ki ga je opravil med drugo svetovno vojno. Takrat je namreč pod okriljem britanske obveščevalne službe v Bletchley Parku vodil skupino, ki je uspela razbiti nemški šifrirni sistem in tako razvozlati njihova vojna sporočila. Tudi Taddyjeva žena Nancy iz romana God in Ruins je delala tam;)

Njegova uspešna znanstvena pot pa se je po vojni hitro končala, ker je bil obsojen zaradi homoseksualnosti, ki je v tistem času v Veliki Britaniji veljala za kaznivo dejanje. Po priznanju krivde je imel dve možnosti: ali gre v zapor ali pa privoli v hormonsko zdravljenje. Odločil se je za drugo. Psihično dotolčen je leta 1954 naredil samomor. 

Kaj bi se zgodilo, če bi se Alan Turing v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločil drugače, kot se je, in namesto hormonske kastracije izbral zaporno kazen? No, na tej možnosti in predpostavki temelji roman Machines like me. Ian McEwan je s svojim romanom ustvaril alternativni svet, ki je tudi zato, ker je bilo Alanu Turingu omogočeno, da raziskuje in dela še naprej, tehnološko precej bolj razvit, kot je naš. 

V romanu Machines like me imajo tako že v 60-ih letih 20. stoletja samovozeče avtomobile; digitalna komunikacija preko interneta ter mobilnih telefonov je mogoča že v 70-ih; v 80-ih letih pa napoči čas za prve androide, ki jih je skoraj nemogoče ločiti od ljudi. Ravno leta 1982 petindvajset takšnih "umetnih ljudi" prvič pošljejo na trg - 13 je ženskih in 12 moških. Eve - tako se imenujejo ženske predstavnice, kljub visoki ceni pokupijo že v prvem tednu, a tudi Adamov - tistih, ki zgledajo kot moški, se kaj hitro ne more več dobiti.

Enega od Adamov kupi tudi glavni junak romana. Charlie Friend je nekaj čez trideset let star moški, ki se preživlja z nečem, kar bi lahko imenovali laično borzno posredništvo - sedi za računalnikom, kupuje in prodaja ter ob tem nekaj malega zasluži. Je prej reven kot bogat, denar za Adama pa je dobil s prodajo hiše, ki jo je podedoval od svojih staršev. Odločitev za nakup je bila drzna (kaj vse drugega bi si lahko privoščil s tem denarjem!), a Charlieja sta že od nekdaj zanimali elektronika in antropologijo - The child of the coupling was Adam. Tisto bistveno, kar ga je dokončno prepričalo v nakup androida, pa je bilo dejstvo, da si je enega od njih nabavil tudi Alan Turing - Charliejev veliki idol. 

Vsakega od Adamov in Ev je bilo potrebno po nakupu še nekoliko dodatno sprogramirati - mu določiti osebnostne lastnosti. To je lastnik naredil s tem, da je določil, kako močno bo pri njegovem androidu izraženih pet velikih dimenzij osebnosti (t.i. OCEAN - kot je te dimenzije predstavil tudi prof. Bloom v tečaju Introduction to Psycology, o katerem sem že pisala) kot so ekstra- oz. introvertiranost, stabilnost oz. nevrocizem, odprtost za nove izkušnje ali pa ne itd. Charlie se je ob tem upravičeno bal, da bo z Adamom ustvaril svojo lastno psihološko repliko in se je zato odločil, da bo sam določil le polovico Adamovih osebnostnih dimenzij; odločitev glede preostale polovice pa je prepustil svojemu dekletu Mirandi. Adam je tako na določen način postal njun skupni otrok. Kakor lahko berete v romanu, je bilo to prav lepo zamišljeno, a ne tako zelo uspešno izvedeno...

Adam je bil fascinanten že s svojim izgledom (temnolas, atletsko grajen lepotec), hojo, govorjenjem in vedenjem, a vendar je bilo tisto, kar je najbolj navduševalo, njegov briljanten razum, ki je bil bistveno boljši od človeškega. Adam se je zelo hitro učil po principu strojnega učenja in se je zavedal samega sebe. Znal je čustvovati in umetniško ustvarjati. Haikuji so bili tisto, v kar se je posebej poglobil, kajti v tej kratki pesniški obliki naj bi bila prihodnost. Vsa druga velika literatura - romani, n.pr., naj bi bili namreč po Adamovem mnenju zapisani koncu, saj njihova vsebina vedno izhaja iz kakšnega od nesporazumov ali napak, teh pa bo z razvojem umetne inteligence in umetnih ljudi vse manj. The lapidary haiku, the still, clear perception and celebration of things as they are, will be the only necessary form.

Lahko bi nas bilo strah, da se bodo Adami in Eve s svojo genialnostjo in sposobnostmi, ki na vseh nivojih presegajo človeške, obrnili proti ljudem in se do njih na kakršenkoli način sovražno vedli. Ne, to se ne zgodi. V teh umetnih ljudeh so bile namreč vgrajene zelo visoko zastavljene moralne norme - vedno so se odločili za pravičnost in nikoli niso lagali. 

Vendar pa je tukaj potem tičala tudi vsa njihova tragika - za naš nepopolni svet so bili namreč preveč idealni. Naš svet je bil za njih preveč kontradiktoren. Pomislite samo na to, kako polni nasprotij smo ljudje: dopuščamo, da milijoni umirajo zaradi bolezni, za katere poznamo zdravilo, radi imamo živa bitja, a dopuščamo, da številne vrste izumirajo, milijoni ljudi živijo v revščini, čeprav je na svetu toliko dobrin, da bi zadostovale za vse in tako dalje. Vsa ta nasprotja so Adame in Eve begale in jih silile v osebno stisko. Nič nenavadnega torej, da so nekateri od prvih 25-ih človeških robotov, ki so jih poslali na trg, naredili samomor - na njim specifičen način. Dve Evi, ki sta bili skupaj prodani nekomu v Riadu, sta bili prvi.

Tudi med Charliejem, Mirando in njunim Adamom se razvijejo trenja, ki vodijo do usodnih posledic. Včasih se odnosi med njimi zdijo naravnost smešni (glej, saj gre vendar samo za stroj!), a v osnovi je razmerje med njimi vendarle predvsem tragično. Ianu McEwanu je uspelo prikazati kar nekaj dilem - predvsem moralnih, ki nas mogoče čakajo ob nadaljnjem razvoju umetne inteligence in našem življenju z njo. Knjiga je napisana izredno zanimivo. Zgodba vleče.

Med branjem pa sem uživala tudi v primerjanju povsem konkretnih zgodovinskih in političnih dogodkov, ki so se pripetili v paralelnem svetu romana Machines like me s tistimi iz našega resničnega sveta. Podobni so si, a včasih tudi usodno drugačni. Če sem že na začetku omenila Falklandsko vojno - ta v romanu dobi vzdevek Falklandska katastrofa, in je Margaret Thatcher stala premierskega stolčka, tako hud poraz za Veliko Britanijo je pomenila. John Kennedy je v 60-ih letih skoraj umrl v atentatu in Jimmy Carter je na  predsedniških volitvah porazil Ronalda Reagana. Če bi se spoznala na angleško politiko, bi takšnih simpatičnih razlik opazila še mnogo več. Tako pa mi je v spominu ostala samo še ta, da so se Beatlesi (tudi John Lennon:) v času dogajanja romana še enkrat zbrali skupaj in izdali album Love and Lemons, ki je bil derided for its grandiosity, for failing to resist the lure and overreach of an eighty-strong symphony orchestra.They could not master such forces, was the general drift, with half a lifetime's store of guitar chords. Nor did we wish to be told again, the Times critic complained, that love was all we needed, even if it were true, which it was not.

Sicer pa so v McEwanovem paralelnem svetu tudi znani pisatelji ustvarili malce drugačna literarna dela, kot smo jih vajeni: Heller je napisal Catch-18, Fitzgerald The High-Bouncing Lover, Orwel The Last Man in Europe in Tolstoj All's Well that Ends Well. Pa si mislite, kateri romani so to;)

Knjige Iana McEwana rada berem - čeprav nekatere bolj kot druge. Nekatere so tudi precej boljše od drugih. Večino od njih imamo prevedene tudi v slovenski jezik.

Če bi tiste njegove knjige, ki sem jih prebrala, razporedila na nekakšno osebno lestvico kakovosti, bi bil na daleč najvišjem mestu roman Pokora, čisto spodaj, skoraj za brcniti stran, pa Amsterdam. Ostale njegove knjige bi bile nekje vmes. Verjetno še vedno velja, kot sem pred leti napisala na forumu Knjižni molji, da bi bila Sobota točno v sredini lestvice. V spodnjo polovico bi potem vtaknila Solar, v zgornjem delu pa bi bili romani Otrok o pravem času, Tujca v Benetkah in Na obali Chesil. 

Machines like me Pokore ne more zriniti z vrha seznama, ji je pa tako blizu, kot ji ni bila blizu še nobena od drugih McEwanovih knjig.

★★★★☆

Ian McEwan
(1948)
(vir: Wikipedia)

Drago Jančar: Postaje

Knjiga ima tako originalni uvod, da me je prijelo, da poiščem zemljevid sveta in začnem nanj risati črte in krivulje. 

Zamislite si, da bi na takšen zemljevid narisali vse poti, ki ste jih kdajkoli naredili - od otroških korakov pa do zadnjih korakov starca tik pred smrtjo. Prve črte bi bile čačkice v domačem kraju, potem bi se raztegnile do kraja srednje šole, univerze; nato bi na debelo začrtovale vsakodnevno pot do prve, druge, mogoče celo tretje službe. Tanke črte, ki bi se samo enkrat potegnile čisto na drug konec sveta, bi predstavljale eksotična potovanja, ki jih človek naredi le enkrat v življenju. In tako dalje. 

Mogoče bi tako kot Drago Jančar presenečeno ugotovili, da se te krivulje na nekaterih krajih zavozlajo in zgostijo, da nastajajo stične točke, čudna križanja in prepletanja.

Na svojih številnih potovanjih - ki so bila večinoma literarne narave - si je Drago Jančar tudi kaj zabeležil in skušal kaj premisliti. Z iluzijo, da je mogoče zadržati trenutek minevajočega časa, ob kavi na pločniku bulvarja ali v samotnem trenutku ob reki; v zmoti vseh pisateljev, da je mogoče ohraniti trenutek, ki pripada večnosti. 

Nastala je zbirka popotnih zapiskov, premislekov in zgodb. Postaje.

Zapisi so odlični. Rišejo sliko intelektualca, svetovljana, gorečega Evropejca, borca proti takšnemu ali drugačnemu nasilju. Odsevajo težko predstavljivo širino znanja s področja zgodovine, literature, umetnosti na splošno, kulture in politike. Nekatera od njegovih razmišljanj so preroška. Vse skupaj pa je zavito v dobro poznan pisateljev slog pisanja.

Veliko zapisov se ukvarja z vojno na Balkanu v 90-ih letih. Pretresljiv je zapis o Vukovarju - mestu, kjer se je Jančar pred vojno pogosto ustavljal, ko se je vračal v Slovenijo. Bilo je to lepo baročno mesto z rečnim pristaniščem, ki se je med vojno ob srbskem obleganju mesta, pred očmi Evrope in sveta, ob ignoriranju hrvaških oblasti spreminjalo v ruševine in goreče tramove.

Na temo vojne ob razpadu Jugoslavije je v knjigi tudi zapis, ki ga je Drago Jančar v lanskem letu (tudi na modri zofi Frankfurtskega knjižnega sejma) pogosto podal kot odgovor na neprijetno vprašanje, ki so mu ga vedno znova zastavljali - kakšno je njegovo mnenje o tem, da je Nobelovo nagrado za književnost dobil Peter Handke. Peter Handke je na temo jugoslovanske vojne napisal Pravičnost za Srbijo, Drago Jančar je kot odgovor njegovemu eseju napisal Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta. V njem je izredno jasno opisal življenje Sarajevčanov v času vojne, z vsemi grozovitostmi, ki so jih doživljali; brez hrane in elektrike, ves čas v strahu za svoje življenje. Napisano je podkrepil še z enim dodatnim, čisto konkretnim zapisom, ki ima naslov Misijonar in njegova pravičnost.

Takole piše:

Handke in Pavić se vozita po Srbiji in odkrivata resnico o vojni, medtem ko je vsa Bosna porušena, ko je stolčena ena tretjina Hrvaške, se Handke in Pavić vozita po Srbiji, kjer ni, kot je nekdo zapisal, počila niti ena šipa, vozita se v Studenico in vse jima je jasno, kdo je agresor in kdo ne, kdo je začel in kdo ne, katere nacije so velike in katere male, katere države resne in katere otročje.

Drago Jančar se s svojimi zapisi bori za to, da tega, kar se je dogajalo v Sarajevu, na način kakršen se je to dogajalo, nikoli ne bi pozabili. 

Kajti: Nevednost in pozaba delata ljudi preveč samozavestne in arogantne.

Zgodovinsko pomembnega leta 1991 je Drago Jančar veliko potoval. Pomladi je bil ob izidu svojega v ruski jezik prevedenega romana Severni sij (v nakladi 20 000 izvodov!) v Moskvi in je lahko z lastnimi očmi opazoval zadnje trenutke Sovjetske Zveze. Iz Moskve je takoj odpotoval v Washington DC na premiero svoje gledališke igre Zalezujoč Godota in tako spoznal tudi pogled ameriškega sveta na usodno leto. 

V času tik pred slovenskim plebiscitom, ko se je tudi v Nemčiji čutila napetost ob prihajajočih dogodkih, pa je bil v Feldafingu na Bavarskem. Živel je v idilični pisateljski rezidenci, vili Waldberti, ob Starenberškem jezeru. Sprehajal se je po okolici, razmišljal o Ludviku II. Bavarskem, ki se je utopil (ali pa so ga utopili) nedaleč stran v tem jezeru, se pogovarjal z ljudmi, opazoval pokrajino, naredil izlet v München in Dachau in pisal - mislim - čeprav ni nikjer jasno povedano, svoj roman Katarina, pav in jezuit.

Zapisek Feldafing je prvi v knjigi Postaje in je eden mojih najljubših. V tem zapisku sem našla dve stvari, ki tudi mene vedno znova očarata in navdušita. Ena je ljubezen do zgodovine kraja, na katerega me je popeljalo potovanje, kajti - kot pravi Drago Jančar, kdor nima rad zgodovine, naj ne potuje; saj le v primeru, da poznamo in nas zanimajo dogodki, ki so se v zgodovini dogodili na mestu, kamor smo pripotovali, lahko kraj razumemo in podoživimo.

Drugo so drobna presenečenja ali pa neverjetna naključja, ki - tako Jančar - človeku dajo misliti, da svet nekdo na neviden način z nasmeškom ureja. Zgodi se namreč, da mi, ne da bi posebej načrtovala, v pravem trenutku v roke pride prava knjiga; taka, ki je posebno pomenljivo povezana s krajem, na katerega sem pripotovala. Že večkrat se mi je zgodilo kaj takega in kaže, da se to dogaja tudi pisatelju Postaj.

V zbirki Postaje so pogosto omenjena literarna dela različnih avtorjev. Leta 1979 si je mladi Drago Jančar med potovanjem po Nemški demokratični republiki privoščil šalo, ki bi prav lahko imela podobno usodne posledice, kot jih je imela šala, ki jo Milan Kundera opisuje v svojem romanu z naslovom Šala. 

Jančarjevo razmišljanje o Vukovarju je povezano s knjigo mladega pisatelja Siniše Glavaševića, Zgodbe iz Vukovarja. 

Knjigo, ki ga je spremljala v Feldafing, pa se kot slučajno, vsaj nekoliko, dogaja tudi v tem kraju. Napisal jo je Ödön von Horváth (ampak ni bila tista z naslovom Mladost brez Boga, o kateri sem pisala;).

Omembe teh leposlovnih knjig so me naravnost vabile, da jih nekoč vzamem v roke in preberem. Kakor so me vabili nekateri od zapiskov, da obiščem kraje, po katerih je pisatelj potoval: Korčulo, Brione, Vodnjan in konec koncev tudi Bohinj. Opisi krajev, njihova zgodovina pa tudi miti, razmišljanja o njih, so tako prepričljivi in zanimivi, da se skoraj vonjajo borovci, sivka, žajbelj, rožmarin in vse mogoče drugo opojno dišeče šavje z zvenečimi imeni.

Knjiga se konča z nekaj kratkimi zgodbami, ki so, seveda, tudi povezane s potovanji. Moja najljubša je bila tista na koncu, z naslovom Angel ga ni zapustil. Malce šaljiva je in pripoveduje o tem, kako pisatelji včasih izgubijo navdih in kako hrepenijo po tem, da bi se vendarle zgodilo nekaj - dobrega ali slabega, kar bi jih pahnilo v razpoloženje, da bi spet lahko pisali. V takšnih primerih so dobrodošle tudi sanje - pri nekaterih so drzne, pri drugih bolj skromne. Zgodba je tipično Jančarjeva - z  mistiko, ki je previdno vmešana v sicer čisto realno, skoraj kriminalno zgodbo, in to na tako prefinjen način, da se ne ve več, kaj je res in kaj ne; kje se začnejo in kod končajo sanje.

Popotniški zapiski Draga Jančarja, Postaje, pokažejo, kako zelo bogata so lahko naša potovanja, če se znamo pravi trenutek ustaviti, pogledati okrog sebe, poslušati in kaj premisliti. Jasne nam postanejo stvari, do katerih bi se sicer le težko prikopali. Na ta način marsikaj bolje razumemo in zaradi tega potem bolje in bogatejše živimo - tudi takrat, ko ne potujemo. 

★★★★★

Nolan: Memento

Bil je dopust, ki je bil načrtovan za pot v Slovenijo. Zaradi covid-19 potovanje preko meje ni bilo mogoče; na izleta vrednih točkah znotraj Nemčije pa je bilo pričakovati gnečo. Torej smo ostali doma in to z obilico nenačrtovanega prostega časa. 

Odločila sem se, da čas zapolnim z udeležbo na enem izmed številnih brezplačnih tečajev na Courseri. Še nikoli me niso razočarali (še vedno se z veseljem spomnim tistega o Einsteinovi specifični teoriji relativnosti).

Ker vsak drugi (no, mogoče vsak tretji) od mojih bolnikov - posebno tisti, ki so doživeli srčni infarkt ali pa so bili operirani na srcu, trpi ali pa je v preteklosti trpel zaradi vsaj ene, vsaj v lahki obliki potekajoči duševni motnji ali celo duševni bolezni, je bila izbira tečaja pravzaprav dokaj logična. Izbrala sem okrog 20 ur dolg online tečaj, ki ga je vodil prof. Paul Bloom z Univerze Yale z naslovom Introduction to Psychology. 

Avatar prof. Blooma razlaga
5 velikih dimenzij osebnosti:
ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, odprtost in nevroticizem

Tečaj je na izredno pregleden in zanimiv način na kratko osvetlil celotno področje psihologije. Nekatera področja smo preleteli le površno, v druga smo smo se poglobili nekoliko bolj. Po začetnem opisu delovanja možgan, smo se ustavili pri Sigmundu Freudu, a ga prav hitro tudi zapustili, saj smo ga zaradi njegovega neznanstvenega pristopa k psihologiji zlahka zavrnili. Pomenljiva je bila misel, da o njem kljub temu nismo zvedeli bistveno manj kot redni študentje psihologije na Univerzi Yale. 

Potem smo se sistematično lotili različnih psiholoških tem: spomina, učenja in uporabe jezika, duševnega razvoja otrok. Izvedeli smo zakaj se ne bojimo avtomobilov, ki vendar pomenijo veliko grožnjo našim življenjem, pač pa kač in pajkov, čeprav nas ti pravzaprav sploh ne ogrožajo. Spoznali smo glavne duševne bolezni in vzroke, ki lahko vodijo do njih ter njihovo zdravljenje. Spraševali smo se, ali lahko nekatere duševne bolezni pripomorejo k večji kreativnosti. Pomislite na Vincenta van Gogha ali pa Virginio Woolf - oba sta trpela za bipolarno motnjo.

Posebno zanimivo je bilo poslušati o tem, zakaj smo si ljudje različni. Med seboj se razlikujemo po osebnosti in inteligenci. In tukaj je prof. Bloom postregel z najbolj presenetljivo trditvijo, ki zamaje vzgojno shemo marsikaterega od staršev. Namreč: na to, v kakšno osebo se bodo razvili naši otroci, starši s svojim ravnanjem skoraj ne moremo vplivati. Bolj ali manj imamo vpliv nanje samo s tem, kakšne gene jim podarimo. Dejstva kot so npr. ta, ali jim zvečer beremo pravljice ali ne, uporabljamo bolj permisivno ali pa bolj strogo vzgojno shemo, pa na značaj otroka in njegovo inteligenco nima skoraj nikakršnega vpliva. Otrok, ki bi ga posvojili, bi tako odrasel v povsem drugačnega človeka kot naš biološki otrok, pa čeprav bi oba vzgajali na povsem enak način. Shared-environment, se pravi predvsem družina, na osebnost in inteligenco nima velikega vpliva. Ob tem je seveda potrebno predpostaviti, da so otroku zagotovljene osnovne potrebe, kot sta hrana in varnost, otrok pa tudi ne sme biti na kakršenkoli način zlorabljen.

Pomenljivo je bilo področje socialne psihologije, ki razlaga vpliv družbe in medsebojnih odnosov znotraj skupine ter med skupinami na naše življenje. Raziskovali smo to, kako precenjujemo sami sebe, saj smo skoraj vedno prepričani, da smo na raznih lestvicah nad povprečjem; kako se nam zdi, da nas vedno vsi opazijo (in zaradi tega trpimo ali pa nam to ugaja, odvisno kakšnega značaja smo), v resnici pa nas v večini primerov drugi sploh ne opazijo. 

Kako ignoriramo informacije, ki se ne skladajo z našo miselno shemo (in beremo samo Mladino ali pa le Demokracijo;). Pomudili smo se pri stereotipih (na primer tem, da so črnci bolj agresivni kot belci), ki so večinoma - pozor! - pravilni in zanesljivi, ter na omogočajo preživetje, a so z njimi, seveda, tudi problemi, predvsem moralni.

Vse zelo zanimivo in nadaljnjega razmišljanja ter raziskovanja vredno.

Tečaj so popestrili različni video vložki, še bolj pa primeri, ki jih je prof. Bloom izbral iz literarnega ali pa filmskega sveta. 

Prvi iz te skupine je roman Trpljenje mladega Wertherja. Po glavnem junaku tega Goethejevega best-sellerja iz 18. stoletja je poimenovan efekt, ki opisuje vpliv medijev na število samomorov, in kaže na to, da je samomor na nek način nalezljiv. A ne vedno. Kako si sicer razlagati dejstvo, da so zaradi Wertherja mladi fantje delali samomore, zaradi Kurta Cobaina, ki je imel še bistveno več občudovalcev, pa ne.

Življenje s shizofrenijo je opisano v knjigi Steva Lopeza, The Solist, po katerem je bil posnet tudi film z Jamiejem Foxxom in Robertom Downeyem Jr. Opisuje resnično zgodbo nadarjenega čelista, ki zaradi shizofrenije postane brezdomec in živi na cestah Los Angelesa.

Filmska industrija se na splošno zelo rada poslužuje različnih psiholoških tem. Dramatičnost zgodbe je z njimi zagotovljena. 

Osebe z asocialno osebnostno motnjo manipulirajo s čustvi drugih, so sebične, impulzivne, lažejo, ne kažejo obžalovanja ali občutkov krivde in so pogosto agresivne. Najbolj poznan filmski lik s to duševno motnjo je Hannibal Lectar iz filma Ko jagenjčki umolknejo; prof. Bloom pa je izpostavil še nekoga, na katerega ravno ne pomislimo, ko razmišljamo o tej osebnostni motnji. Omenil je namreč Jamesa Bonda, še posebej tistega, ki ga je upodobil Sean Connery. Ja, in res, če natančneje pomislimo, je James Bond točno takšen kot osebe z asocialno osebnostno motnjo - agresiven, ničesar ne obžaluje, manipulira z ljudmi in je aroganten. To osebnostno motnjo pa imajo na žalost tudi mnoge osebe, ki živijo med nami ter so pogosto celo na visokih vodstvenih mestih in imajo tako velik vpliv na življenja drugih.

Pri disociativni motnji identitete (prej znani kot multipna osebnost) se pri bolnici (najpogosteje zbolijo ženske) kažeta dve ali celo več različnih identitet v različnih časovnih obdobjih. Knjiga Sybil, Flore Rhete Schreiber opisuje zgodbo resnične ženske, ki je živela 16 različnih identitet. Po knjigi, ki naj bi bila popolnoma biografska, a se o tem vse bolj dvomi, so leta 1976 in 2007 posneli tudi filma. 

Sicer pa je verjetno najstarejše fikcijsko delo o disociativni motnji identitete dobro poznan roman Roberta Luisa Stevensona, Doktor Jekyll in gospod Hyde. Meni zelo ljub film na to temo pa je Primal Fear z Richardom Gerom v vlogi odvetnika, ki zagovarja mladega fanta z disocitivno motnjo identitete, obtoženega umora - tega je upodobil odlični Edward Norton, ki je za to svojo debitansko vlogo dobil zlati globus in bil nominiran za oskarja.

Glavna zvezda na temo psihologije, ki nastopa v tako številnih filmih, da jih je nemogoče prešteti, pa je amnezija ali izguba spomina. Koliko filmov ste že videli, ko nekdo doživi udarec po glavi in potem izgubi spomin? Verjetno vsaj enega. V teh filmih potem junak po poškodbi ne ve več, kdo je, kako mu je ime in od kod prihaja. Ob ponovnem udarcu po glavi;) se mu spomin ponavadi spet vrne, vmes pa je obilo možnosti, da si junakovi zgodbi pred izgubo spomina in po njej križata, soočita in dramatično prepletata. 

Predolgočasno, da bi se ustavljali pri tem. V teh filmih je prikazana t.i. retrogradna amnezija, ko se oseba ne more spomniti dogodkov pred poškodbo ali obolenjem možgan.

Bolj zanimiva je anterogradna amnezija. In tu se počasi približujemo temi iz naslova. Pri tej motnji spomina oseba ne more ustvariti novih spominov - kratkotrajnega spomina ne more preoblikovati v trajni spomin. Kako to približno izgleda, sem spoznala v romanu Yoko Ogawe, Darilo števil, vendar pa zdaj, po končanem tečaju iz psihologije, vem tudi to, da se pisateljica ni ravno držala znanstvenih dejstev. Noben kratkoročni spomin namreč ne "zdrži" 80 minut, kolikor je bil čas, v katerem je svoje spomine lahko ohranjal profesor matematike iz knjige. V resnici prostor v naših možganih, ki je rezerviran za kratkoročni spomin, zadostuje le za nekaj minut. A sama anterogradna amnezija in težave povezane z njo so v knjigi vseeno dobro prikazane.

V filmski industriji anterogradana amnezija ni preveč popularna. Vseeno pa imamo film na to temo, ki izstopa po kakovosti in je več kot vreden ogleda. Zaradi njegovih kulturnih, zgodovinskih in estetskih vrednosti je uvrščen v ameriški nacionalni filmski register. To je film Memento iz leta 2000, režiserja Christopherja Nolana. 

Glavni junak ima po poškodbi glave anterogradno amnezijo in raziskuje umor svoje žene. Kako mu to uspeva kljub temu, da njegov spomin traja le nekaj minut, je v filmu enkratno prikazano. Ima polaroidno kamero, s katero slika pomembne osebe in predmete. Na listke zapisuje podatke, ki mu pomagajo pri raziskovanju; dejstva, ki so nesporna pa si da vtetovirati na svojo kožo. Na ta način ohranja podatke, ki jih ne more shraniti v svoj trajni spomin, a jih lahko vedno znova dokaj preprosto ponovno ozavesti. Na takšen način se s skrajno disciplino in z nenehnim ponavljanjem določenih dejanj počasi približuje svojemu cilju. 

Film je posnet od konca proti začetku in s takšnim načinom prikazovanja gledalcu omogoči, da še sam podoživi velike težave, ki jih imajo ljudje z anterogradno amnezijo. Film se začne s tem, da glavni junak Leonard ubije domnevnega morilca svoje žene, nato pa zgodba teče nazaj v času in postopoma - s podobnimi težavami kot Leonard, spoznavamo, kateri dogodki so pripeljali do tega končnega razpleta in kako se je to zgodilo. Pri tem nas mogoče čudi to, kako je mogoče, da se Leonard, ki je bil pred nastopom izgube spomina zavarovalni agent, tako dobro pretepa s svojimi nasprotniki, kako to, da zna tako dobro rokovati z orožjem. A za vse te Leonardove veščine lahko najdemo znanstveno utemeljeni iz psihologije izhajajoči razlog. 

Bolniki z anterogradno amnezijo lahko namreč vseeno shranijo nekaj spomina. To je t.i. implicitni spomin - spomin, ki ga ne moremo zavestno priklicati, a ga vendar imamo. Kaže se v določenih veščinah, ki jih pridobimo s pogostim ponavljanjem, oziroma učenjem. Na ta način lahko razložimo Leonardovo agresivnost. Ker se je pri svojem maščevalnem pohodu vedno znova srečaval z nasilnimi ljudmi, ki so mu stregli po življenju, je iz ponovitve v ponovitev razvijal vse boljšo tehniko telesnega bojevanja in rokovanja z orožjem ter se tako iz pisarniškega zavarovalniškega uslužbenca razvil v spretnega in učinkovitega ubijalca. 

Christopher Nolan je film Memento posnel po kratki zgodbi svojega brata Jonathana Nolana z istim naslovom. Zgodba je kratka, dolga samo enajst strani. Lahko jo preberete na tem linku. Kljub svoji kratkosti pa zelo dobro predstavi način razmišljanja in težave, na katere naleti bolnik z anterogradno amnezijo. Posebno ganljivo je bilo, ko je glavni protagonist vsakih nekaj minut - toliko časa, kot je pač trajal njegov kratkoročni spomin, vedno znova in na novo izvedel, da je bila njegova žena umorjena ter ob tem vedno znova trpel, brez kakršne koli možnosti, da bi se bolečina s časom omilila. Dobro je prikazano tudi to, kako je s ponavljanjem vedno enakih dejanj, pilil veščine, ki so bile potrebne za to, da bi našel ženinega morilca. Kljub njegovemu napredovanju proti cilju pa je zgodba vseeno tragična, saj junak tudi potem, ko doseže svoj cilj, v tem ne najde nobene utehe (oziroma jo najde samo za nekaj minut), ker prav hitro vse skupaj spet pozabi in ne ve več, da je že dosegel, kar je želel. 

Christopher in Jonathan Nolan
(vir: geekbinge.com)

Previdna moram biti pri tem, kako bom končala tale zapis. Kajti Endings matter - pravi prof. Bloom v svojem tečaju Introduction to Psychology. Zabave, ki je bila čista polomija, s slabo hrano in pijačo ter neprijetno družbo, a se je končala s tem, da vas je nagovorila oseba, ki vam je bila že dolgo všeč, vam bo namreč ostala v lepšem spominu kot zabava, ki je bila v vseh pogledih čudovita in čisto po vaših željah, a ste se na njej čisto na koncu blamirali s kakšno neprimerno besedo, ali pa ste se polili s kozarcem vina. Tako delujejo naši možgani. 

Tudi kolonoskopija bo ostala v lepšem spominu - kot ne tako zelo boleča - če jo zdravniki podaljšajo za nekaj minut, v katerih bolečina ne bo več tako huda, kot je bila sicer med preiskavo. Torej zaključujem z optimizmom:)

Anterogradna amnezija - čeprav izredno tragično dejstvo za bolnike in tudi za Leonarda iz filma ali kratke zgodbe Memento, ima tudi dobro stran. Zaradi nezmožnosti ustvarjanja novih spominov čas izgubi moč nad človekom. Kar sploh ni slabo. Ves možni čas se namreč skrči na en sam trenutek. Ta trenutek. Like you're the center of the clock, the axis on which the handle turn. Time moves about you but never moves you. It has lost its ability to affect you. What is it they say? That time is theft? But not for you. Close your eyes and you can start all over again. Conjure up that necessary emotion, fresh as roses. 

Tako Jonathan Nolan v svoji kratki zgodbi.

Sicer pa tudi vsak od nas ve, kako blagodejno je, da naši možgani do neke mere popačijo naše spomine in da se ne spomnimo vsega, kar smo nekoč videli, doživeli in občutili - posebno slabih stvari, te je ponavadi dobro pozabiti. In ravno to počnejo naši možgani. Takšna čudovita, do neke mere selektivna vrsta amnezije, nam omogoča preživetje in daje moč za nadaljnje življenje.

Če ste moj zapis uspeli prebrati do konca:)), vas tema zanima in se vam tako vsekakor splača prebrati tudi kratko zgodbo Memento, Jonathana Nolana, ali pa si ogledati film njegovega brata Christopherja Nolana. Prav gotovo vam bosta všeč.

Paula Hawkins: Pod gladino

Beckford je zakotno mestece nekje v Angliji. Skoraj mistično je zaznamovano z reko, ki teče skozenj in s tragičnimi dogodki, ki so se pripetili na njeni obali in pod njeno gladino. Del reke, pomenljivo imenovan Drowning Pool, je kraj, kjer so se številne prebivalke mesta utopile, ponavadi zaradi samomora. Začelo se je že v 17. stoletju in se nadaljuje vse do današnjih dni. 

Nel Abbott, mlada ženska, odrasla v tem mestu, je raziskovala te smrti in prišla do zanimivih zaključkov, ki marsikateremu od prebivalcev Beckforda niso bili prav nič všeč. 

In zgodi se, da nek avgustovski dan v letu 2015 tudi njeno truplo potegnejo iz struge reke. Vse kaže na to, da je bila njena smrt posledica samomora.

Ob nepričakovani in sumljivi smrti Nel Abbott se v Beckford po dolgih letih vrne tudi njena sestra Jules. Za Jules je to izredno težko, saj jo na rodno mesto vežejo zelo neprijetni spomini. Neporavnani računi s sestro, ki so vodili v dolgoletno zamero in skoraj popolno prekinitev stikov med njima, pa vse skupaj še dodatno zaostrijo.

V kratkih poglavjih, ki so pisani z vidika različnih prebivalcev mesta, pa tudi policistke, ki je prišla v mesto od drugod, da bi lokalnemu inšpektorju pomagala pri razjasnitvi smrti, se pred nami razvijajo različne zgodbe prebivalcev Beckforda; zapleteno in usodno povezane med seboj, pogosto umazane in pritlehne, polne zamer in drobnih maščevanj - vse kot se za takšno majhno in zakotno mesto, kjer ljudje kljub slabim izkušnjam vztrajajo od rojstva do smrti, tudi spodobi.

Pisateljica v roman bolj ali manj uspešno vpelje številne osebe, ki pripomorejo k temu, da se ustvari primerno vzdušje, ki hoče biti takšno kot v psiholoških trilerjih. Dodano je tudi nekaj mističnosti, a osebe kljub temu skoz in skoz ostanejo plitke, njihova dejanja pa večinoma neprepričljiva in prisiljena. 

Vseeno je roman  Paule Hawkins, Pod gladino, čisto prikupno lahkotno branje, ki je kot nalašč - če hočete, za nekaj popoldnevov na plaži ali v vrtni senci. Zgodba je dovolj zanimiva, da vzdržuje bralčevo pozornost; stranske poti kriminalistične preiskave - ki tukaj ni tisto, čemur bi bilo namenjeno največ pozornosti, pa dovolj nevsiljive in inteligentno zastavljene. Prav hudo napenjanje možganov med branjem ni potrebno; vsa pomembna dejstva so jasno (in večkrat) postavljena pred bralca in omogočajo dokaj ležerno spremljanje zgodbe. Ležernost je bila tako huda, da mi je bilo med branjem za vse nastopajoče bolj ali manj vseeno in mi nobeden od njih ni prirasel k srcu.

Kot ženska bralka pa si lahko dovolim (ali pa drznem) o romanu napisati še nekaj. 

Knjiga je tako zelo feministična (v tistem slabšalnem pomenu, ki vodi k izkrivljenemu in nepravičnemu pogledu na svet), da kar boli. V romanu namreč ni najti niti ene same pozitivne moške osebe. Še več: v romanu ni moškega, pri katerem bi pisateljica pokazala na eno samo pozitivno lastnost. Vsi po vrsti so agresivni, perverzni in ženske ponižujejo; če pa to ne, so slabiči in bojazljivci, ki se skrivajo in bežijo ter se ne upajo soočiti z resnico. 

Ženske so nekaj čisto drugega. Petnajstletna najstnica je, na primer, inteligentnejša, prodornejša in pogumnejša kot vsi moški skupaj - s policijskim inšpektorjem in gimnazijskim učiteljem vred. 

Kam pa knjiga meri, je tako ali tako zaobjeto že v samem motu knjige. Od samega začetka je namreč jasno, da je rezultat Nelinega raziskovanja smrti v Drowning Poolu ta, da v njem niso umirale ženske samomorilke, čarovnice in prešuštnice, ampak - kakor jih Nel Abbott imenuje - za družbo (ali bolje rečeno, za moške) neprijetne ali celo nadležne ženske. V 17. stoletju so bile to tiste, ki so se spoznale na zelišča in zdravljenje, pozneje so bile tiste, ki so bile nezadovoljne v zakonu, na koncu pa so to ženske, ki so vsa ta neprijetna dejstva raziskovale in jih poskušale razkriti svetu. Kako dolgočasno in že premnogokrat videno.

Svet pa na srečo še zdaleč ni tako črno-bel, kot ga je pisateljica želela prikazati.

★★★☆☆

Kate Atkinson: A God in Ruins

Glavnega junaka romana A God in Ruins - Teddyja Todda že poznamo. Je mlajši brat Ursule Todd, ki je osrednja protagonistka enega od prejšnjih romanov Kate Atkinson. Gre za roman z naslovom Life after Life, ki je nekaj posebnega, saj glavna junakinja v njem živi več življenj. Dobesedno. Večkrat umre - že ob porodu ali pa pozneje med drugo svetovno vojno, a pisateljica ji vsakič znova dovoli, da ponovno zaživi in nadaljuje svojo življenjsko pot na točki, kjer jo je pred tem končala. Okoliščine se namreč nekoliko spremenijo, Ursula se odloči malo drugače kot v "prejšnjem življenju" in tako preživi usodni trenutek ter se izogne smrti. Čisti realizem brez delovanja nadnaravnih sil je to, le zelo originalen stil pisanja. Priporočam.

Že v romanu Life after Life smo izvedeli, da je Teddy Todd otrok, ki ga ima mama najraje, fant, ki je povsod priljubljen, mladenič, ki obeta, da bo pesnik; ko pride vojna pa postane pilot RAF bombnika. Noč za nočjo bombardira nemška mesta. Po vojni se poroči z Nancy, ki jo pozna že iz otroštva (žensko ostrega uma, matematičarko), postane oče hčerki Violi in pozneje dedek Sunnyju in Berty.

Roman A God in Ruins je pisan drugače kot Life after Life - bolj tradicionalno. Teddy ne umira vedno znova in potem začenja novo življenjsko pot, kot je bilo to pri Ursuli. V tej knjigi spremljamo samo eno življenjsko zgodbo, ki pa je dolga skoraj sto let. Teddyja prvič srečamo leta 1925, ko je star okrog sedem let, od njega pa se poslovimo leta 2012. A pripoved vendarle ne teče strogo kronološko. Pisateljica se izredno lahkotno giba skozi čas. Knjiga se začne 30. marca 1944 (datum Taddyjevega zadnjega poleta z bombnikom, ki je pravzaprav polet proti Nürnbergu in je bil velik polom angleških zračnih sil), nato se premaknemo v leto 1925, potem v 1980, pa naprej v 1947, 1939, 1993, 1951 in tako dalje. Pisateljica nam občasno zaupa, kaj se bo v prihodnosti še zgodilo, tako mimogrede omeni kakšno malenkost, kar vse pripomore k temu, da je branje zelo napeto in buri bralčevo radovednost. Tako na primer že dokaj zgodaj izvemo, da bo eden od Taddyjevih vojnih tovarišev na enem od poletov umrl (saj Taddy s svojim vnukom nekoč obišče njegov grob), a ne vemo točno kdaj in kako. Tako pri vsakem poletu bombnika preko Severnega morja trepetamo zanj in se oddahnemo, ko se srečno vrne v Anglijo. Fant nam priraste k srcu. Trpimo, ker vemo več, kot ve on - ker poznamo njegovo tragično usodo.

Iz poglavja v poglavje se nam tako počasi razjasni vsako obdobje Taddyjevega življenja. Zvemo, da je povsem odpovedal pri vzgoji svoje hčerke (ki je, mimogrede, ena najbolj zoprnih žensk, ki sem jih v zadnjih letih srečala v fikcijskih delih), a vse več kot nadoknadil pri svojih vnukih. Spoznamo njegove starše, bežno tudi brate in sestre ter na ta način dobimo izredno zanimiv vpogled v zgodovino 20.stoletja. Teddy, ki tako zaživi pred nami, je izredno topla in prijazna oseba - bralcu je povsem na dlani, zakaj ga imajo vsi tako zelo radi - vsi razen hčerke Viole...

Pisateljica ob opisovanju Teddyjeve življenjske zgodbe načne različne teme. Nekatere so predstavljene ganljivo in pretresljivo (primerjava ubijanja z bombardiranjem ali ubijanja z evtanazijo, na primer) ali pa ironično in duhovito, z obilo humorja (tako so opisane horde žensk v srednjih letih, ki jejo-molijo-ljubijo ali pa življenje v hipijski komuni).

Roman A God in Ruins pa vendar ni roman o nekem Taddyju Toddu, ampak v prvi vrsti roman o vojni. Dogajanju v letih od 1939 do 1944 je namenjeno največ strani knjige. Kate Atkinson je v dodatku ob koncu romana napisala, da se je namenila napisati nekaj takšnega, kot je Vojna in mir ter na podoben način, kot je Tolstoj opisal Napoleonove vojne, opisati (sicer na nekaj straneh manj kot on) drugo svetovno vojno. Posebno sta jo zanimali dve stvari: London Blitz in sistematično bombardiranje nemških mest. S prvo temo se ukvarja roman Life after Life, z drugo pa A God in Ruins.

No, sodobne angleške različice Vojne in miru ji, seveda, ni uspelo ustvariti (kdo bi si upal kaj takega sploh pričakovati?), a roman jasno pokaže kakšna nespamet je vojna in kako velik vpliv ima na ljudi - ne samo na tiste, ki so jo doživeli, ki so zaradi nje umrli, ki so med vojno izgubili sorodnika ali prijatelja, ampak lahko usodno vpliva tudi na naslednje generacije. To pretresljivo doživetje tragičnih posledic vojne je v knjigi, tik pred njenim koncem, poudarjeno s plot twistom ali preobratom, ob katerem zastane dih. Skrbno zgrajeni svet se zruši. Na srečo v tem primeru le fikcijski.

Čudovita knjiga.

Ob kateri se ponovno sprašujem, kako je mogoče, da v slovenščino nimamo prevedene še nobene od knjig Kate Atkinson.

★★★★☆

Pogled z druge strani:

Kot po naključju mi je pred kratkim prišla v roke knjiga, ki tako kot A God in Ruins opisuje skoraj sto let dolgo življenje, ki se je razprostiralo od časa izpred druge svetovne vojne pa vse do 21. stoletja. Ta oseba je bila na drugi strani bojne črte kot Taddy Todd - v Nemčiji, a z njim in njemu podobnimi usodno povezana. In kar je še bolj pomembno, ta zgodba ni fikcijska, ampak resnična.

Gre za avtobiografijo ali spomine očeta ene od mojih sodelavk. Knjigo je napisal, ker so mu vnuki vedno znova zastavljali vprašanja kot so: Ali si bil v vojni? Ali si koga ustrelil do smrti? Ali si videl Hitlerja? Odločil se je napisati svoje spomine, ki so bili obenem tudi kritični pogled nazaj, na njegovo celotno življenje.

Ko je Hitler prišel na oblast je bil star 6 let, ob koncu vojne mu je do 18. leta starosti manjkalo nekaj mesecev. Njegovo otroštvo in mladost sta bila tako tesno prepletena z nacizmom in drugo svetovno vojno. Zaradi grozot, ki jih je videl med vojno, se je pozneje odločil za študij teologije in postal protestantski pastor.

Na tem mestu bom na kratko pisala samo o tistih dogodkih iz njegovega življenja, ki ga povezujejo s Taddyjem Toddom. V prvih letih vojne je z družino živel v Düsseldorfu, ki je bil kot vsa mesta ob Renu pogosta tarča napadov zavezniških bombnikov. Kakor Taddy v knjigi A God in Ruins večkrat omeni, so bili poleti nad Porenjem sorazmerno varne in nenevarne misije. Mesta v Porenju je bilo lahko napasti, ker niso ležala preveč globoko na kontinentu in zavezniški bombniki so s takšnih misij ponavadi vračali brez večjih izgub.

Ko je Taddy letel preko Düsseldorfa in odmetaval bombe, je Ulrich Finckh sedel v kleti njihove večstanovanjske knjige, prestrašen in jezen obenem. Ko so bombniki odleteli, je pomagal pri gašenju požarov in odstranjevanju ruševin. Nekoč je bila njihova hiša v enem od takšnih napadov tako poškodovana, da ni bila več primerna za življenje. Družina se je bila prisiljena izseliti in ločiti. Ulrich se je preselil k družini enega od sošolcev in nadaljeval šolanje. Oče se je skupaj s podjetjem, kjer je bil zaposlen in je bilo tudi zbombardirano, preselil v eno izmed drugih nemških mest, mati pa se je z ostalimi otroki preselila k sorodnikom, tudi na drug konec Nemčije. Tu je bil še stari oče, ki se je preselil v Gdansk. Ob koncu vojne, ko so mesto prevzeli Poljaki, je obveljal za pogrešenega.

Povezave med Taddyjem in Ulrichom pa s tem še ni konec.  Ko je bil Ulrich gimnazijec, star 15 let, so ga rekrutirali kot Luftwaffenhelfer-ja. Skupaj s svojimi sošolci je pomagal pri protizračni obrambi mesta. Njihova naloga je bila opazovati nebo in prihajajoče bombnike. Med njimi bi bil, če si dovolimo zlitje resničnosti s fikcijo, tudi Taddy. Merili so razdaljo, hitrost letal in določali smer poleta zavezniških bombnikov. Po tem, kakšno sled so naredili Pathfinderji (o njih pripoveduje tudi Taddy), so sklepali, kje bo bombardiranje najhujše. Če so bombniki leteli zelo nizko, so na njih tudi streljali. V začetku vojne so samo pomagali, proti koncu - ko so njihovi starejši mentorji morali na fronto, so sami, le 15 in 16 let stari fantje prevzeli vse naloge protizračne obrambe. Na to so bili izredno ponosni. Kritični pogled nazaj in razmišljanje o dogodkih, ki so se zgodili med vojno, razmišljanje o krivdi - vse to je prišlo, kakor pravi Ulrich Finckh, šele pozneje

Še ne 18-letnega Ulricha so v letu 1945 ujeli ameriški vojaki in konec vojne je dočakal v ujetništvu, v "Baby camp-u", kot so svoje taborišče za mladoletne nemške vojake imenovali Američani.

Ti dve zgodbi razkrivata enega izmed delčkov tragedije, ki jo prinaša vojna. Tako Taddy kot Ulrich sta bila med vojno prepričana, da postopata pravilno. Nista pričakovala, da bodo njuna dejanja imela tako hude in tragične posledice, - ki bodo njuni življenji težile vse do smrti.

Ulrich Finckh: Pimpf, Pfarrer, Pazifist; Ein kritischer Rückblick (1927-2017)